Če smo jih pri pouku že omenjali, smo jih s prezirom ali v najboljšem primeru z blagohotno vzvišenostjo in z neprepričljivim argumentom, da je že na prvi strani jasno, kako se bo zgodba končala. Starejših primerkov te velike literarne družine v knjižnicah ni več najti: ali so jih izločili skrbniki javne morale in zagovorniki najvišjih estetskih kriterijev ali pa so jih številni bralci mučili toliko časa, da so dozoreli za papirni mlin. Angleško govoreči rečejo pojavu popularna literatura, po nemško je to zabavna ali trivialna literatura, ko smo Slovenci slabe volje in hočemo zmerjati, govorimo o šundu, plaži in kiču, Andrijan Lah, ki je napravil pregled popularne književnosti, pa simpatično reče, zgledujoč se pri podobni oznaki za glasbo, lahka književnost.
Gre za knjigo, kakor je na Slovenskem še ni bilo. Sestavil jo je ljubitelj knjig. Sam je bil dolgo učitelj slovenščine na srednji šoli, zato mu bralski interesi dijakov nikakor niso tuji. Potem je bil knjižničar v Slovanski knjižnici v Ljubljani pa samostojni pisec učbenikov. Je potrebno omeniti še, da izhaja iz pisateljske rodbine in da je potomec popularnega zgodovinskega romanopisca Ivana Laha? Ne zanemarimo tudi podatka, da je knjigo izdala založba Rokus, ki se je specializirala za izdajanje šolskih knjig.
Knjiga je iz dveh delov. Prvi, obsežnejši, našteva romane svetovne lahke književnosti, drugi, za tretjino skromnejši, pa avtorje in naslove slovenske lahke književnosti. Na koncu je vrsta koristnih kazal in preglednic za lažjo orientacijo med množicami pisateljskih imen. Svetovne avtorje je Lah pokupčkal po žanrih od ljubezenskega preko domačijskega in raznih oblik pustolovskega romana do kriminalnega, zgodovinskega, vojnega, znanstvenofantastičnega in zdravniškega romana. -- Slovenska besedila je raje razpredil po času nastanka. Najbrž nima nobenega smisla izpostavljati katerega od obravnavanih 370 tujih oziroma od 120 domačih avtorjev -- naj zadošča zagotovilo, da je med tujimi večina tistih, ki smo jih, prevedene v slovenščino, kdaj strastno prebirali (Karl May, Victoria Holt, Heinz G. Konsalik, Arthur Conan Doyle ...), in da je med domačimi vrsta imen, o katerih se nam ni sanjalo, da bi lahko sodila v slovensko literarno zgodovino, čeprav so imela svojčas hvaležno bralsko publiko (Ožbolt Ilaunig, Miroslav Malovrh, Radivoj Rehar ...). Seveda Lah pri naštevanju ni mogel biti izčrpen. Kako bi tudi bil, če je hotel napraviti iz skladišča knjig, ki so nam pomagale odraščati in ki nas nekatere še vedno znajo popeljati v privlačne fiktivne svetove, kaj več kot goli bibliografski seznam. Kaj bi sitnarili zaradi nalašč izpuščenih minornih avtorjev, vsi pač niso mogli priti na seznam. Andrijan Lah jih pozna in v bibliografiji ob koncu poglavij usmerja zahtevnejšega bralca k izčrpnim specialnim virom. Pregled ni namenjen le izpričanim antikvarno razpoloženim bralcem. Ker je bil avtor posesbej pozoren na sodobne romane -- popisane so celo knjige, ki so pravkar izšle in so opremljene z isto letnico kot pričujoča -- bo knjiga primeren vodnik tudi vsem tistim, ki prisegajo na sodobno berilo.
Za tale kratki zapis so krivi sentimentalni razlogi. Lotil sem se ga najprej zato, ker je predmet knjige, o kateri poročam, priljubljeni predmet mojih nekdanjih literarnozgodovinskih raziskav. In drugo je samovšečna hvaležnost ob dejstvu, da se Andrijan Lah obilno in v dobrem smislu sklicuje na te razprave, kar prijetno godi moji veščaški nečimrnosti. Knjigo hvalim brez zadrege, čeprav bi ji kdo morebiti hotel očitati, da se zaradi naštevalnosti premalo poglablja v posamezna dela. Andrijan Lah ni teoretik in zato mu ni treba akademsko puščobno razglabljati o nejasni ter nerodni meji med lahkotno in težavno književnostjo. Raje se je po knjižničarsko prakčno lotil zbiranja in popisovanja besedil ter tako ustvaril osupljivo obsežen in koristen seznam avtorjev in del. Podobnih podjetij, vodnikov po izbranih popularnih žanrih, namenjenih tako literarnim zgodovinarjem kot laičnim bralcem, je v velikih svetovnih književnosti kar nekaj, pri nas pa je Kratki pregled je eno prvih, če ne celo edino tako avtorsko podjetje. Knjiga je pregledno oblikovana in privlačno opremljena s slikami naslovnic. Po tipografiji spominja na učbeniški priročnik in je do neke mere šoli tudi namenjena. Če že ne vsem, vsaj onim učiteljem, ki bodo v okviru izbirnih vsebin z "nešolskimi avtorji" hoteli izkazati svojo srčnost ali se bodo hoteli skozi do zdaj ilegalno berilo prikupiti dijakom. Kratki pregled lahke književnosti tako odpira šolsko literarno zgodovino v nove razsežnosti, ki smo se jim do zdaj sramežljivo izogibali. Načenja namreč tisto na Slovenskem vkoreninjeno prepričanje, ki dovoljuje književnosti le najvišje poslanstvo, v kulturnem smislu nacionalno, v estetskem smislu umetniško. Prav to resnobno, skorajda že svetostno oziroma ritualno dojemanje nacionalne književnosti pušča vnemar njeno najpogostejšo, to je rekreativno funkcijo. Pozabili smo že, da literatura ni namenjena le naši nenehni osebnostni in nacionalni rasti, ampak je včasih čisto dovolj, če nas zgolj dobro zabava. Andrijan Lah je zbral avtorje, žanre in romane, ki so to počeli in ki to še danes počno dobro in uspešno.
Ob vpeljavi v šole se bo pokazalo, koliko resnične moči premore lahka književnost? Smo po njej posegali le iz odpora do šolskega literarnega kanona ali so njeni čari večni in zunaj vsakega dvoma? Pepelka je prestopila vrata svojega neuglednega prebivališča: bo s tem izgubila nekaj svoje privlačnosti? Ko pogrošnih romanov ne bo več treba skrivati pod klopjo in brati ilegalno -- nas bodo sploh še privlačili? Postavimo nesramno prerokbo: Lahova učbeniška knjiga popularnosti lahke književnosti ne bo zmanjšala. Znabiti bo celo dobrodošlo popestrila pouk, kar bo avtorju v zadoščenje, snovalcem novih učnih načrtov za srednje šle pa koristno vodilo, da so z rahljanjem klasičnega šolskega bralnega repertoarja na pravi poti.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco