Humanistika in družboslovje v Jugovzhodni Evropi in kaj imamo pri tem Slovenci

Ustanova se imenuje po Alexandru von Humboldtu (1769–1859), vsestranskem naravoslovcu in raziskovalcu Srednje in Južne Amerike, ki je bil zgled znanstvenika svojega časa (njegov brat Wilhelm je bil znan filozof in jezikoslovec ter je dal ime univerzi v Berlinu). Štipendija je sicer že iz 19. stoletja, v današnji obliki pa vse od leta 1953 krepi mednarodno znanstveno sodelovanje po svetu in kulturne stike, ki pri tem nastanejo. V ta namen podeli vsako leto mladim tujim doktorjem znanosti 600 zelo spodobnih štipendij in jim omogoči eno leto bivanja v Nemčiji. Z njimi tudi po izteku štipendije ohranja stike ter jim pomaga pri delu. Do zdaj je tako oskrbela že 20.000 znanstvenikov iz 130 držav; iz Jugovzhodne Evrope jih je bilo 1600, med njimi ena četrtina humanistov in družboslovcev.

Srečanje v Bukarešti je drugo v okviru posebnega programa Jugovzhodna Evropa. Tretje, na katerega bodo povabili tehnične strokovnjake, bo še letos v Zagrebu. V romunsko prestolnico je pripotovalo preko 80 bivših štipendistov iz Romunije, Madžarske, Bolgarije, Srbije in Črne Gore, Hrvaške, Slovenije, Albanije, Bosne in Hercegovine in Makedonije; starejši člani "Humboldtove družine" so danes zvečine univerzitetni profesorji ali pa zasedajo ustrezno visoke položaje na raziskovalnih inštitutih. Pogrešali smo kolege iz Grčije, ki jih Nemci niso povabili, čeprav je Grčija po vseh kriterijih neizogibni del jugovzhodne Evrope. Kot razlog za odsotnost Grkov so navedli dejstvo, da je Grčija kot članica evropske skupnosti že tako močno priklopljena na razne spodbujevalne finančne vire, da ne bi bilo smiselno, ko bi črpala še iz sredstev, namenjenih znanstveni obnovi Jugovzhodne Evrope. Kaj vse bomo šteli v okvir Jugovzhodne Evrope, je pač odvisno od tega, kateremu povezovalnemu elementu bomo dali poudarek, zato en zemljevid tega konca sveta ni enak drugemu: na nekaterih manjkata Slovenija in Madžarska, na drugih Grčija. Če se pustimo zapeljati vedri atmosferi na srečanju in za trenutek potlačimo našo balkansko preganjavico, potem smemo tvegati presojo, da ni šlo za kakšne zlohotne načrte vračanja Slovenije na Balkan, ampak za plemeniti cilj krepitve razumevanja med različnimi in občasno tudi sprtimi kulturami. S tem ko Slovenija prizna, da je del njene zgodovinske identitete tudi balkanski, nikakor ne ogroža alternativnih povezovalnih ciljev: mediteranskega, alpskega, panonskega, srednjeevropskega ... Poročila kolegov o tem, kako se vključujejo v najrazličnejše evropske in zunajevropske projekte, so potrdila, da enako prožno razumejo svojo regionalno identiteto tudi druge države v regiji. Ne v poudarjanju regionalnih meja, ampak v njihovem preseganju je naša perspektiva.

Najštevilneje so se povabilu v Bukarešto odzvali zgodovinarji, sledili so germanisti, filozofi, pravniki, jezikoslovci, slavisti, arheologi in drugi. Mimo težav, specifičnih za ta konec sveta, so prišle do izraza še težave, ki tarejo celotno disciplino. Udeleženci so si bili enotni v presoji, da se humanistika v razmerju do drugih panog marginalizira. Tema predavanj in debate je bila tudi nacionalna zamejenost humanističnih strok: če je humanist zgolj osmišljevalec nacionalne skupnosti, se izpostavlja nevarnosti, da iz znanstvenika postane politik ali prerok. Matični prostor humanistike so univerze, zato je treba vlogo univerze v družbi stalno in odgovorno preverjati. Brez predsodkov je bila izrečena pobuda za premislek, koliko sploh še veljajo humboldtovski ideali tradicionalne kontinentalne univerze, ki je enakopravno združevala znanstveno raziskovanje in poučevanje. Predsednik ustanove Wolfgang Frühwald, sicer profesor nemške filologije, je v uvodnem nagovoru pojasnil, da so humanistika in družbene vede tisto mesto, kjer še najlaže pride do refleksije o načinih, kako v razsutih državah evropskega jugozahoda spet vzpostaviti sodelovanje in duh razumevanja, v imenu katerega se danes združuje cela Evropa. Za pojem združevanja uporabljajo Nemci isti težko prevedljivi izraz Zusammenwachsen ('skupajzraščanje'), ki je bil geslo pred dobrimi desetimi leti ob podrtju zidu med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Smisel evropskega združevanja je vzpostaviti družbo, ki se bo v uspešnosti lahko merila z Ameriko in ki bo lahko uveljavila tisti združevalni pogoj, ki ga Amerika ne upošteva, to je pluralizem regionalnih identitet. Ena izmed ključnih besed srečanja brain drain (beg možganov) je izrecno kazala na nevarnost enosmernega ameriškega dojemanja znanstvenega "sodelovanja": 60 % inženirskih doktorandov v ZDA so tujci; veliko nemških štipendistov v Ameriki se ne vrne v domovino.

Druga ključna beseda srečanja je bila mednarodni znanstveni jezik, lingua franca znanosti. Vodja filološke debatne skupine Jörg Roche, ki sicer predava o jezikoslovni obdelavi podatkov na univerzi v Münchnu, je posvaril pred slabimi platmi uporabe popreproščene angleščine v znanosti. Če že v trdih znanostih lahko shajajo samo s formulami in jih naravni jezik celo moti, je v humanistiki takrat, kadar gre za kompleksne in izrazno zahtevne vsebine, natančen jezik neobhodno potreben in poenostavljena angleščina lahko pripelje samo do nesporazumov. Seveda je enaki nevarnosti izpostavljena tudi nemščina, kadar sama postane jezik mednarodnega sporazumevanja – tako vlogo je imela tudi na tem srečanju. Rešitev je v izogibanju monolingvizmu (enojezičnosti) in v paralelni kompetentni rabi več jezikov. Kako zdravilno deluje ob stremljenjih omejiti slovenščino v korist velikih jezikov na ljubljanski univerzi spoznanje nemškega jezikoslovca, da preklop na mednarodno znanstveno angleščino nujno pomeni ošibitev lastnega jezika!

K prijetni atmosferi na srečanju je prav gotovo prispevalo to, da odgovorov na zastavljena vprašanja organizatorji niso prinesli že kar s sabo iz Berlina, Münchna in Bonna, ampak so se sproti oblikovali v debati. Iz sklepnih besed smo razbrali, da se vračajo bogatejši za izkušnje in spoznanja, ki jih je prispevala naša neposredna mnenjska izmenjava. Kot že velikokrat prej se je potrdila uveljavljena politika inštitucije, ki daje prednost osebnim stikom med znanstveniki pred vzpostavljanjem uradnih stikov med znanstvenimi inštitucijami. Srečanja zato ni mogoče vtakniti v matrico neenakopravnih odnosov med bogatim evropskim zahodom in obubožanim vzhodom, ki se neprijetno in vedno znova razmnožuje ob arogantnih, pokroviteljskih in kulturno ignorantskih obiskih uradnikov Evropske skupnosti v državah kandidatkah. Nasprotno: taka akademska srečanja krepijo samozavest, moč in kompetenco podrejenih partnerjev v odnosih z evropsko birokracijo, do katere tudi Humboldtova ustanova goji kritično distanco.

Strokovno srečanje na temo Znanstvenega dialoga v Jugovzhodni Evropi je pomagalo zakrpati posamezne odnose, natrgane med vojnami zadnjega desetletja. Udeleženci so dali vrsto pobud za organizacijo srečanj in za sodelovanje med državami regije, bogati "striček Alex" iz Bonna pa je obljubil poskrbeti za sodobni informacijski servis in seveda za finančno podporo projektom regionalnega in medregionalnega značaja. Pozornosti je bilo deležno obvestilo o univerzitetnem programu srednjeevropskih študij, po vzoru že uveljavljenega programa evropskih študij. Predavanja bodo potekala v angleščini in nemščini, kar bo sicer zmanjšalo mednarodni monopol angleščine, vendar – naj dodam svoj pomislek – k emancipaciji manjših jezikov ne bo moglo prispevati.

Predstavniki fondacije so zadnjega dne predstavili številne vabljive možnosti štipendiranja (http://www.humboldt-foundation.de), ki jih Nemci ponujajo doktorandom, mladim znanstvenikom, akademskim učiteljem in njihovemu podmladku. Štipendije nimajo namena za stalno zvabiti tuje pameti iz revnih delov sveta na udobni zahod, ampak je njihov namen vzpostavljanje kvalitetne in zanesljive znanosti v deželah, iz katerih štipendisti prihajajo, kar je na daljši rok blagodejno tako za državo gostiteljico kot za celo civilizacijo. Ker je pravica za prijavo na večino štipendij po svetu omejena s 30 do 35 leti, ni odveč opozorilo, da se pri načrtovanju bodočega univerzitetnega študija v Sloveniji zvesto držimo evropske formule treh let dodiplomskega študija, dodatnih dveh let za magisterij in potem takoj doktorskega študija; vsakršno vztrajanje pri obstoječem režimu dolgotrajnega dodiplomskega študija pomeni le omejevanje priložnosti slovenskim študentom pri potegovanju za ugodne tuje podiplomske in podoktorske štipendije.

Ob žurnalističnih poročilih o političnih, gospodarskih in kulturnih brezobzirnostih, ki dajejo barvo našemu prostoru in trenutku, človek kar pozabi, da obstajajo na svetu tudi pomirljivi in plemeniti družbeni načrti in predstave. Humboldtova ustanova je prav gotovo njihov pomemben generator in zatočišče. Osebno mi je zelo ugajalo mnenje, da je delitev Evrope na zahod in vzhod, ki je identično delitvi na center in periferijo, neproduktivno. Specifika in prednost Evrope je njena raznolikost in ta kapital se moramo šele naučiti ceniti. Tako univerzalizacija (globalizacija) kot nacionalizem sta nasprotnika raznolikosti, njena garancija pa je multikulturna družba. Od tod tudi prizadevanje Evrope za osvežitev večjezičnih in multikulturnih regionalnih identitet, ki so jih v 19. stoletju povozile enonacionalne države. Zgodovinar Holm Sundhausen je problematiziral v naših krajih priljubljeno geslo Nazaj v Evropo. Kot da ne bi bili že zdaj del Evrope! Problematično je zato, ker predpostavlja, da je prava Evropa samo na Zahodu (menda naj bi ime kontinenta izviralo iz feničanske besede ereb 'sončni zahod') in da je identična s prostim trgom in demokracijo. Ta ekskluzivni, izključevalni pojem Evrope, tudi omejevanje Evrope na antično-krščansko izročilo, pomeni njeno redukcijo in odpoved tistemu, kar je v razmerju do Amerike za Evropo specifično in bistveno, to je njeni raznolikosti. Z drugimi besedami: tudi večstoletna otomanska okupacija in obdobje komunističnih režimov sta del evropske zgodovine in identitete.

Če hočemo aktualno geslo spopad med kulturami nadomesti z geslom dialog med kulturami (takega prizadevanja je na Nemškem neprimerno več kot v naših ponosno samozadostnih krajih), bi bilo koristno, ko bi po vzorcu tiste polemične definicije Srednje Evrope, ki trdi, da je to le meteorološki pojem, tudi pri razumevanju celotne Evrope izhajali iz njenega geografskega opisa. Enakopravno sodelovanje, spoštovanje drugačnih kultur in življenjskih oblik in usmerjenost k univerzalnim človeškim pravicam, so namreč garancija naše nadaljnje skupne eksistence.

Http://www.ijs.si/lit/jve.html 6. julija 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco