Miran Hladnik

Kersnikova povest Jara gospoda

Janko Kersnik (naj bo oproščeno temule vrivku takoj na začetku: pisatelj se je najprej podpisoval Krsnik, torej je pravilni naglas njegovega imena na i – Kersník – in ne na e – Kêrsnik –, kakor se je razpaslo v šoli) je slovenski klasik in njegova Jara gospoda je nesporno del slovenskega literarnega kánona, sicer se ne bi vedno znova ponatiskovalo v zbirkah, namenjenih srednješolcem in študentom slavistike. Celo ekranizirano, resda precej svobodno, je bilo zgodnjega leta 1952, ob stoletnici Kersnikovega rojstva (1852–1897). Takó ugledno mesto je besedilu priskrbelo avtorjevo renomirano literarno ime, dejstvo, da ga je objavil v osrednjem literarnem glasilu Ljubljanski zvon, ki je bila temeljna referenca slovenske literarne zgodovine, in seveda novosti v oblikovanju, zaradi katerih je zgled trdega, nič več poetičnega realizma, torej realizma brez "srebrnega pajčolana zdravega idealizma". V Jari gospodi naj bi se Kersnik "povzpel do svoje najbolj stvarne, najbolj realistične upodobitve sveta in življenja" (A. Ocvirk, Kersnikovo Zbrano delo 3, 404).

Literarna scena leta 1893

Jara gospoda je izšla v osrednjem literarnem časopisu Ljubljanski zvon leta 1893. Tega leta sta bralska pričakovanja na Slovenskem oblikovala žanra kmečke in zgodovinske povesti. Pri kmečki povesti je bil to čas plodovitega dobrepoljskega učitelja Frana Jakliča in katoliške družinske revije Dom in svet, ki je tedaj objavljala eno kmečko povest za drugo. Prestižna intelektualska in liberalska revija Ljubljanski zvon je bila v pogledu srednje dolge in daljše kmečke povesti zadržana in je v vsem svojem 60 let dolgem življenju objavila le 13 takih besedil. Dve med njimi, Testament in Očetov greh, je napisal Janko Kersnik, ki se je tako skupaj z že omenjenim Jakličem vpisal med "vztrajnejše" tvorce žanra pri renomiranem časopisu – drugi avtorji so v Ljubljanski zvon prispevali le po eno slučajno besedilo. Slovenska literarna in kulturna elita konec 19. stoletja si kmečke povesti očitno ni preveč želela in zato tudi Kersnikovi deli nista prav tipična primerka žanra; nič čudno ni, da sta bili dokaj neodmevni in nista vplivali na druga besedila – od literarnih zgodovinarjev je povest Testament postavil v vrh Kersnikovega opusa le konservativni Ivan Grafenauer. Iz nazorskih razlogov, češ da mu je všeč njegova napredna socialna motivacija, je Kersnika leta 1933 v članku Književnost o vasi in kmetu hvalil Bratko Kreft. V mislih je imel pač avtorjevo kratko kmečko prozo, znano pod kasnejšim uredniškim naslovom Kmetske slike, ki je zadržala svoje visoko mesto tudi v presojah literarne zgodovine in v šolskih berilih. Tudi zgodovinska povest je bila domá v Domu in svetu. Tu so ustvarjali standarde spet Fran Jaklič, Fran Detela in Peter Bohinjec. Kersnik zgodovinske povesti z izjemo Rokovnjačev, ki jih je nadaljeval po umrlem Jurčiču, ni pisal, podobno kot kasneje tudi Cankar ne.

Leta 1893 je v Ljubljanskem zvonu izhajal še Mencingerjev filozofski in fantastični roman Abadon, ki mu je Anton Slodnjak v literarni zgodovini posvetil precej več pozornosti kot Jari gospodi. Konkurenčna katoliška revija Dom in svet je tega leta objavljala Jakličevega Vaškega pohajača, povest z glavno osebo pomenljivega imena Jerom Hlebec; težko je zanikati možnost, da bi Cankarjev Hlapec Jernej iz leta 1907 nič ne vedel o tem Jakličevem besedilu.

Izšlo pa je še nekaj knjižnih leposlovnih in napol leposlovnih del, ki jih literarne zgodovine na hitro odpravljajo ali jih niti ne omenjajo. Z Gozdarjevim sinom, povestjo o razburljivem življenju divjega lovca in ubežnika, je v Slovencu debitiral Fran S. Finžgar; pri Mohorjevi so mu prej besedilo zavrnili. Fran Zbašnik je v slovenskih večernicah izdal popularno povest Na krivih potih – z malo zgodovinske, malo kmečke in malo delavske tematike. Med prevodi omenimo Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti, ki je menda priredba Grofa Monte Christa Alexandra Dumasa, in kar dva prevoda Sienkiewiczevega zgodovinskega romana Z ognjem in mečem: eden je izšel pri novomeškem založniku Krajcu, drugi pri Slovenski matici. Ljubljanska producenta knjig za preprosto ljudstvo Anton Turk in Janez Giontini sta služila z vrsto popularnih knjižic: s "povestjo iz preteklih dni" Beneška vedeževalka ali prokletstvo in blagoslov, z biografijo feldmaršala grofa Josepha Radetzkega, to je tistega vojskovodje, pod katerim so slovenski vojaki 1848 zmagovali proti Italijanom, tako da je Aškerc lahko zapesnil "še pri Custozzi bal se nisem smrti", pa biografijo Evgena Savojskega, svetovalca treh cesarjev, francoskega princa, ki se je iz užaljenosti, ker ga njegov kralj Ludvik XIV. ni hotel vzeti za poveljnika, vdinjal pri Avstrijcih in potem pretepal Turke in svoje rojake po evropskih bojiščih na začetku 18. stoletja. Že drugo leto je šel v promet Maksimiljan I, cesar mehikanski, to je tisti habsburški nadvojvoda, mlajši brat cesarja Franca Jožefa, ki se je odpravil vladat v Mehiko, pa so ga tam nehvaležno ujeli, obsodili in ustrelili. Precej slovenskih prostovoljcev je šlo z njim, tako imenovanih "meksikajnarjev", vendar jih Karl May, ki je v enem izmed pustolovskih romanov popisal njegove zadnje dni, nič ne omenja. V Gorici so iz časopisa Soča ponatisnili Tri obravnave pred goriškimi porotniki v mesecu aprilu – senzacionalni kolportažni tisk v pravem pomenu besede; dve leti kasneje bo "o priliki strašnega potresa v Ljubljani" takega berila še več. Celo nemška planinska pesnitev v čast Logarske doline je izšla tega leta v Mariboru: Die Rose des Logarthals Ferdinanda Ehardta. Hvaležne bralke je že pred 1893 tolažila in obenem burkala literarno sceno avtorica številnih ženskih romanov Pavlina Pajk; jezno jo je deval v nič Fran Govekar, ki je ženskim osebam v svojih povestih naklonil precej manj svetlih vlog kot Pajkova. 1892 je neznansko pridni Fran Jaklič objavil "resnično povest" Vaška pravda, ki je šla v svojem realizmu tako daleč, da je v spogledovanju s folklornim, reportažnim in kronikalnim popisom že grozila izgubiti značaj leposlovja.

Literarna zgodovina o Jari gospodi

Kaj je lepšega in preglednejšega od leksikonskih in šolskih oznak! Ponovimo za njimi: Kersnik je bil prvi slovenski feljtonist in svojčas najboljši v tem žanru; Kersnik je bil glavni pripovednik v Ljubljanskem zvonu v 80. letih 19. stoletja in edini doslednješi realist. Zdaj pa preglejmo še, kako se je rodila njegova slava. Sprotna časopisna kritika pri tem nima velikih zaslug. Sprotne kritiške ocene so praviloma doživljale le knjižne leposlovne izdaje, Kersnik pa je publiciral samo v podlistkih dnevnikov in v literarnih časopisih in do knjižnega ponatisa za časa njegovega življenja ni prišlo. Nikakršna izjemna usoda: tudi Levstikov Martin Krpan v prejšnjem stoletju ni bil ponatisnjen v knjižni obliki. Pač pa so izhajali v knjižnih ponatisih romani in povesti, katerih avtorji so že zdavnaj zašli v pozabo, čeprav so bili svojčas hudo iskano in prebirano blago: npr. Ferda Kočevarja Mlinarjev Janez (1859) kot konkurenca Krpanu, Kodrova idila Marjetica (1877) in vrsta prevedenih avtorjev. Janko Kersnik kakega velikega odmeva med bralci ni imel, zadeval ga je očitek dolgočasnosti in z izjemo Rokovnjačev se založbe za ponatis njegovih romanov niso zanimale. Toliko bolj ga je cenila literarna zgodovina in seveda njen podaljšek, šolska literarna zgodovina, ki sta ga kanonizirali v seriji petih knjig zbranih spisov v uredništvu Frana Levca in Ivana Prijatelja (1900–1909), šestih knjig Zbranega dela slovenskih klasikov v uredništvu Antona Ocvirka in Franceta Bernika (1947–1984) in številnih drugih izdajah v zbirkah, namenjenih šolskemu branju. Jara gospoda torej ni bila znamenita že kar od samega začetka, popularno so jo naredili šele uredniki, literarni zgodovinarji in šolniki. Osrednjo pozornost so namenjali romanu Agitator, Anton Slodnjak na primer mu je v Zgodovini slovenskega slovstva posvetil precej več prostora kot trem zgodovinskim romanom, ki so istega leta 1885 izhajali v Ljubljanskem zvonu, ker naj bi bil to "prvi realistični prikaz družbe". Jaro gospodo so imeli za logično nadaljevanje in radikalizacijo Agitatorja. Kersnik je bil s svojimi romani svež, ker je uvedel snovno novost: lokacijo slovenskega romana je prenesel s podeželske graščine v podeželski trg, zastavil je nov, nejurčičevski romaneskni tip.

Sodbe razpravljalcev o Jari gospodi gredo na dva neenakomerna konca. Prevladujoča razlaga je, da je povest izraz Kersnikove skrbi za slovensko meščanstvo, ki je duhovno in moralno nagnito (Slodnjak), zgodba o moralni mizeriji uradništva, propadajočega v duševnem brezdelju (Grafenauer), slika življenja in miselnosti naše podeželske inteligence (Ocvirk), kritika podeželskega izobraženstva (Kos), realistično hladen in neprizanesljiv opis trške gospode (Kolšek), "podoba zelo povprečne trške gospode, njene plitkosti in duševne lenobe", gospode, ki ne kaže smisla za resnične človeške vrednote (Janež), "notranja podoba našega malomeščanstva" (Gregorač), slika meščanske nemorale, površnosti in lahkomiselnosti slovenskega meščanstva v erotičnih rečeh (Tomaževič). Bralec iz Jare gospode res veliko izve o uradniškem vsakdanu in o samskem življenju slovenske gospode, ki se zazdi ob podatku, da je imel adjunkt Pavel vse svoje reči v enem samem kovčku, z današnjega stališča precej turobno, če pa presojamo reči v njihovi zgodovinski dimenziji, pa ne več tako zelo: od vse gospode v trgu imajo le štirje svoje hiše (gostilničar, trgovca in od uradnikov samo notar), vsi ostali živijo v najetih stanovanjih ali sobi. Kakšne vrednote ima ta srenja, se pokaže takoj na prvih straneh povesti, ko se gospoda razgovori o prišleku. Zanima jo, ali je oženjen, ali je pevec, kakšnega političnega prepričanja in kakšnega socialnega porekla je. Vedno poudarjanje socialne razsežnosti Kersnikove povesti je povezano s temeljno usmeritvijo literarne zgodovine v časovnostilno presojo avtorjev in z njenim začaranim kroženjem okrog pojmov realizem in romantika, pri čemer je socialna tematika dokaz avtorjevega realizma. Nekoliko pretirano povzeto – literarno zgodovino zanima v prvi vrsti, ali je avtor še romantik ali je že realist. Je že res, da je Celestinov realistični manifest leta 1883 močno dojmil na Kersnika, vendar bi hudo pretiravali, če bi trdili, da je Kersnik pisal prozo v glavnem zato, da bi z njo uveljavljal realizem. Nasprotno, po realističnih postopkih je posegal zato, ker je z njimi hotel uveljaviti svojo prozo.

Viktor Smolej je leta 1947 v spremni besedi k prvi samostojni izdaji povesti v zbirki Klasje v duhu povojnega časa očital Kersniku, da ni bil dovolj kritičen do meščanstva in da se mu je celo prizanesljivo nasmehnil. Izjava prostodušno razkriva dejstvo, da Kersnik nad meščanstvom v splošnem ni zaskrbljen – le preberimo si iz odlomkov Kersnikovih pisem nekaj strani naprej, kako dobro se je sam počutil v tem stanu. Literarnozgodovinske fraze, da Jara gospoda "neprizanesljivo", "brez slehernega olepšavanja" popisuje podeželsko meščanstvo, ki je "pogreznjeno v banalnost gostilniških in provincialnih zabav", "brez idealov", "brez volje do duhovnega življenja", in da je atmosfera v njej siva, trpka, mučna, dolgočasna, moreča in zatohla (izrazi so iz različnih študij in učbeniških oznak), so nam ponujene v ponovno preverjanje. Zatohla je od cigaretnega dima v poznih nočnih urah edinole gosposka soba v Kračevi gostilni, kjer se znajo tržani kar dobro razvedriti in zabavati in jim ni prav nič hudega – jutranji glavobol pač neogibno sodi k dobri zabavi. Kaj pa podeželski gospodi drugega ostaja? To je njen edini možni modus vivendi – na Dunaju bi živela pa brez lastne krivde ali lastnih zaslug pač nekoliko drugače, bolj velemestno. Turobne protimeščanske izjave v slovenski literarni zgodovini so posledica kritičnorealističnih estetskih standardov in od 30. let dalje marksističnih nazorskih izhodišč. Do tržanov je Kersnik res ironičen, vendar samo do tistih v stranskih vlogah, nikakor pa ne do glavnih oseb. Tako je karikiral kmetstvo v svojih grajsko-vaških romanih tudi Jurčič, spomnimo se npr. na Krjavlja, pa vendar nikomur ne pride na misel, da bi Jurčiča označil za kritika kmetstva.

Manjši del razlag poudarja ljubezensko dogajalno ogrodje povesti Jara gospoda in se posveča enkrat trojici moških glavnih oseb ali pa postavlja v središče žensko osebo, Kračevo Ančko. Za Viktorja Smoleja je to povest o neuspelem poskusu socialnega vzpona kmečkega dekleta, ki je postala tragična žrtev tedanje družbe. Andrej Inkret provokativno imenuje Kersnika salonskeg modnega avtorja, ki se je zgledoval pri nemškem zabavnem romanu. Povsod dogajanje zapleta in razpleta ljubezen, natančneje neuresničena ljubezen, čeprav sta junakom na jeziku narod in narodni interes. Tudi v Jari gospodi je na površju "nenavadna erotična zgodba in vprašanja o morali, ki se iz nje zastavljajo". Seveda ljubezenska zgodba ni enoplastna in enoumna. Je Jara gospoda zgodba o nepremišljeni ženitvi, zgodba o nemožnosti zakona med socialno različnima partnerjema, zgodba o ženinem prešuštvu, zgodba o propadlem zakonu, zgodba o usodnem ljubezenskem rivalstvu?

Kje je sporočilno jedro povesti? Je prišlo do usodne napake že pri ženitvi dveh, ki socialno ne sodita skupaj, to je natakarice in sodnika? Anton Ocvirk pokomentira, da je moral biti dogodek "za miselnost tistega časa v resnici presenetljiv". Po drugi strani meščanska družba ta sicer presentljivi dogodek tolerira in je v tem neprimerno bolj odprta kot kmetstvo in plemstvo, torej odločitev za poroko med socialno različnima ljubimcema še ne bi smela biti usodna. Povrhu je Ančka bistra in priučljiva meščanski etiketi. Vendar – do prvih prepirov med zakoncema pride prav zaradi njenega "neprimernega" obnašanja v družbi. Socialnoslojska nesoglasja med zakoncema torej nikakor niso brez pomena za razplet zgodbe.

Anton Slodnjak je videl krivdo za propad zakona pri vseh protagonistih. Kriv je zapeljivec, krivo je Ančkino prešuštvo, vendar je zanj kriv tudi njen nezanimivi mož Vrbanoj: zanemarja jo, preveč se podreja javnemu mnenju, netoleranten je, skratka ne zna z ženskami, kar mu očitajo prijatelji že od samega začetka. Ančka mu je všeč, ker "ni zoprno gosposka", ker je naravno, neponarejeno bitje – naziranje, vredno socialnega prevratnika, če bi ga spremljalo ustrezno močno in čisto ljubezensko čustvo. Tega pa komplicirani Vrbanoj očitno ni zmožen: poroka z natakarico je posledica njegovih socialnih zavor in izvira iz potrebe, imponirati manj omikanim od sebe. Tragedija se pripravlja skozi več korakov: poroko, prešuštvo in odkritje prešutšva. Ančka svojih razlogov za poroko in za zakonolom ne razlaga, domnevamo lahko samo, da se ji poroka nekako zgodi sama od sebe, nepričakovano, za prešuštvo pa je kriv občutek zanemarjenosti, prevaranosti in je krivo dolgočasje ter želja po razvedrilu. Ljubimec se spusti v nevarno razmerje iz lahkomiselnosti in neke "davne užaljenosti" (Slodnjak). Tretji korak je usodno razkritje prepovedanega razmerja. Sproži ga anonimno pismo sotržanov, torej znamenita kranjska fovšarija, "nevoščljivost, sebičnost in spletkarstvo" (Slodnjak), potem pa še pomanjkanje ljubezni pri obeh moških. Trdna ljubezen bi možu narekovala odpuščanje, ljubimcu pa, da prevzame odgovornost za svoje obnašanje. Za propad razmerja čisto na koncu torej ni kriva družba, saj ta ničesar ne prepoveduje ali onemogoča, kakor se to redno dogaja v kmečkem ali plemskem okolju, ampak premalo močna ljubezen. Kaj ima družbeni sistem, meščanstvo, pri tem, če usahne ljubezen? Nič. Enako se godi kmetom, proletariatu in onim z modro krvjo, ko jih mine mladostna razposajenost.

Jara gospoda je oboje, je pripoved o slovenskem meščanstvu in je pripoved o nesrečnem koncu neke lahkomiselne ljubezni; redukcija povesti na zgolj zgodbeno ali zgolj socialnoidejno sporočilo bi bila besedilu krivična. Čeprav je Kersnik prebiral nemškega socialista Ferdinanda Lassalla, do slovenskega meščanstva ni bil kritičen zato, ker bi se mu bil preroško zbudil dvom o socialnem pomenu meščanskega sloja in bi se ogledoval za pozitivnimi energijami v nižjih slojih. To je lahko počel Prežihov Voranc v 30. letih, Kersnik pa alternative meščanstvu še ne pozna.

Kersnik pisatelj, podlistkar, politik in notar

Kersnik je bil po srcu bolj časnikar kot literat. Pisateljska kondicija mu je delala hude težave, pisal je sproti, "za dečka, ki je hodil po rokopis iz tiskarne" (ZD 6, 332), in zamujal z oddajo rokopisov; če ne bi nad njim bdel učitelj in prijatelj Fran Levec, urednik Ljubljanskega zvona, bi bil Kersnikov leposlovni opus verjetno precej manjši. Kersnik je tožil, da se je te časnikarske razvade navzel pri prijatelju Josipu Jurčiču, ki je tudi pisal v zadnjem trenutku (ZD 6, 332), pa je to le slab izgovor: mož je potreboval prisile in rókov. (Naglica je kriva za nekatera časovna neskladja v Jari gospodi: Vrbanoj je v času dogajanja star 34 let, predzgodba je po Kersniku umeščena 15 let nazaj, obenem pa pripovedovalec trdi, da so bili trije moški junaki tedaj stari med 20 in 25 let – račun se ne izide.) Kersnik je objavljal relativno malo in pri redkih publikacijah: prozo in literarno kritiko v Levčevem Ljubljanskem zvonu in povesti s kmečko tematiko za ljudstvo pri Mohorjevi družbi.

Aktivnejši je bil kot podlistkar Slovenskega naroda in – po prepiru med liberalci – v Ljubljanskem časniku, ki ga je urejal politični prijatelj Fran Šuklje. Sem je pisal kratke, polemično ostre, satirične in celo napadalne spise proti političnim nasprotnikom Nemcem, staroslovencem, literarnim konkurentom v Celovcu (proti Janku Pajku in njegovemu časopisu Kres, proti Haderlapovemu Ljudskemu glasu) ter v Ljubljani (proti Hribarjevemu Slovanu) in proti včerajšnjim političnim prijateljem, to je proti radikalnima liberalcema Tavčarju in Hribarju... Nasledek te politične razboritosti je opazil katoliški literarni zgodovinar Ivan Grafenauer celo v romanu Agitator, kjer je Kersnik menda prikrojil zgodovino tako, da je ustrezala njegovim političnim nazorom, kritično pravičen pa ji je bil tudi Anton Ocvirk, ko je razkril ne ravno gentlemansko Kersnikovo zavijanje dejstev v podlistkarskem obregovanju ob Ivana Tavčarja (ZD 5, 572–73). O tem, ali je v anonimno, namigujoče in izmuzljivo pisanje Kersnika silila njegova narava ali je bila to le posledica opojenosti nad novo odkritim žanrom političnega podlistka, ki z "zbodljaji sem in tja, s komaj nakazanimi, na pol zamolčanimi namigi pove [...] več kakor s še tako ostrimi napadi in dokazovanjem" (ZD 5, 427), o tem tukaj ne bomo sodili.

Tretji Kersnik je tisti iz praktičnega političnega vsakdana. Težko je soditi o primernosti ali neprimernosti političnih odločitev slovenskih prvakov pred dobrimi sto leti. Kersnik se je znašel v skupini tako imenovanih elastikarjev, to je slovenskih liberalcev, ki so se za razliko od svojih radikalnih kolegov zavzemali za sodelovanje z vlado, to je z nemškim plemstvom, ter za politiko drobnih korakov. Z načelnega stališča je to lahko celo simpatično, ker predvidevamo na elastikarski strani take lepe značajske lastnosti, kot so prilagodljivost, občutek za realnost, pomirljivost, sposobnost za dogovarjanje, tolerantnost in kar je podobnega, vendar so bili v osemdesetih letih elastikarji očitno razumljeni v drugačnih kategorijah in so bili zato v manjšini: kot upogljivci, kompromisarji, koristolovci in celo kot narodni izdajalci, nevarno blizu izobčenju, kot je že prej doletelo Dragotina Dežmana alias Karla Deschmanna (ZD 5, 554). O njihovi osamljenosti govori že zaskrbljena izjava o voditelju frakcije Franu Šukljetu, ki jo je zapisal Fran Levec v pismu Kersniku, "da Šuklje na vsem svetu nima nobenega drugega prijatelja ko naju [Levca in Kersnika] in Winklerja" (ZD 5, 574). Na nasprotnem bregu so bili najprej radikalci z Ivanom Tavčarjem in Ivanom Hribarjem na čelu pa seveda slovenski klerikalci. Praktična in pragmatična Kersnikova narava je pripomogla, da je dobro desetletje po liberalski shizmi, ki je povzročila krizo Ljubljanskega zvona leta 1883 ter pripeljala do ustanovitve konkurenčnega Slovana, leta 1896 pripomogel k ponovni zvezi slovenskih liberalcev, ki so potem skupaj z nemškimi veleposestniki vladali v deželnem zboru vse do poraza na volitvah leta 1908.

Četrta Kersnikova podoba, tista zasebna, se nam kaže iz njegove korespondence. Kaj ni preveč pozitivistično in konservativno omenjati pisateljevo življenje v zvezi z njegovo literaturo? Saj so nas vendar učili, da ne smemo enačiti avtorjeve osebe z osebo pripovedovalca, kaj šele s kakšno osebo v literarnem delu. Naj zveni še tako nesodobno, a izreči je vendarle treba: naratološka zahteva po razlikovanju med avtorjem in pripovedovalcem ne najde podpore v recepcijskem pristopu h književnosti. Povprečni bralec, to je tisti, ki z nakupom in izposojo knjig omogoča eksistenco literature, je tradicionalno črpal velik del svojih bralskih doživetij prav iz informacij o avtorjevem življenju. Podobno velja tudi za druge umetnostne veje, kako bi si sicer pojasnili veliko število umetniških biografij v romaneskni in filmski obliki. Celo uradna literarna zgodovina je, ob vsem dolžnem spoštovanju do teoretskih konstruktov, ki so se skušali omejevati zgolj na besedilo in izločiti iz kroga pozornosti vse ostalo – zgodovino, politiko in tudi avtorjevo osebo – ves čas vztrajala in še vztraja pri avtorju kot svojem osnovnem kompozicijskem elementu. Zato bi si zakrivali oči pred resnico, ako bi se odpovedali presoji besedil v razmerju do njihovih konkretnih avtorjev. V slovenskih razmerah so prizadevanja po ločitvi avtorjeve biografije od literarnozgodovinskih popisov izhajale iz različnih interesov, strahov in predsodkov. V veliko primerih, vštevši Prešerna in Cankarja, jih je potrjevala vzgojna neuporabnost avtorskih biografij: popivanje, nezakonski otroci itd. V časih političnega vmešavanja v literaturo je bilo ločevanje avtorja in pripovedovalca koristno iz kazenskopregonskih razlogov: avtor naj bi ne bil odgovoren za izjave svojih oseb in svojega pripovedovalca. V zadnjem poglavju bomo poskusili s pritegnitvijo nekaterih življenjepisnih dejstev natančneje razumeti sporočilo in funkcijo Kersnikovega pisanja.

Kersnikova pisateljska kondicija

Janko Kersnik prav močne pisateljske kondicije ni imel. Še najbolj se je razpisal v romanu Rokovnjači, ki ga je nadaljeval za umrlim Josipom Jurčičem, pa še ta bi s svojimi 48.000 besedami po angleških merilih komaj zaslužil podnaslov roman. Daljšo prozo je pisal slabi dve desetletji. V prvem desetletju (do 1885) so bila besedila v povprečju daljša kot v drugem desetletju in jim je zato pogumno nadeval podnaslov roman (Na Žerinjah, Rokovnjači, Cyclamen, Agitator); dve srednje dolgi besedili iz tega časa je zaradi kračine podnaslovil drugače: enega novela (Gospod Janez) in drugega povest (Lutrski ljudje). V zadnjem desetletju mu je pisateljska kondicija padla in zmogel je le še besedila v razponu med 18.000 in 28.000 besedami (Testament, Rošlin in Vrjanko, Jara gospoda in Očetov greh). Čeprav je najdaljše med njimi, Rošlin in Vrjanko, obsegovno presegalo najkrajši roman Agitator (26.000 besed), so povprečnemu obsegu primerno vsa podnaslovljena s povest. Dve od njih sta za razliko od prejšnjih besedil z meščanskim oziroma trškim ali grajskim okoljem locirani na vas in tako blizu žanru kmečke povesti – le-ta je dodatno klicala po standardnem podnaslovu povest. Desetletje prej je Josip Jurčič za polovico svojih daljših besedil še lahko uporabil podnaslov roman, v 80. letih pa se je zdel sodobnikom podnaslov roman za besedila kersnikovsko skromnega obsega pretiran; Ivan Tavčar, ki je bil tudi sicer do Kersnika, Detele in drugih pisateljskih sodobnikov rivalsko razpoložen, je iz tega razloga izzivalno dal svojemu 47.250 besed dolgemu besedilu Janez Sonce (Slovan 1885/86) podnaslov novela.

Preglednica Kersnikovih povesti in romanov

Kersnikov tip daljše pripovedi je v marsičem drugačen od Jurčičevega. V Kersnikovem "trškem romanu" je takih oseb, ki kaj rečejo, trikrat več (24 do 26) kot v Jurčičevih povestih in romanih, dogajalni čas je korenito skrajšan z Jurčičevih treh do štirih let na eno samo (Jara gospoda je z dvema letoma in pol oziroma z epilogom celo 12 leti in pol dogajanja izjema). V zvezi z dogajalnim časom bo torej treba kar lepo pozabiti na tradicionalni poetološki konstrukt, ki nima nobenega potrdila v slovenskem pripovedništvu, po katerem se roman ločuje od novele tudi v tem, da popisuje celo življenje, novela pa le en dogodek v življenju. Veliko število oseb napoveduje kolektivni roman nekaj desetletij kasneje, vendar Kersnik v to kategorijo še ne sodi; prvič so kolektivni romani zgolj kmečki ali proletarski, drugič je še zelo jasno razvidna razlika med glavnimi in stranskimi osebami.

Jara gospoda v številkah

Katere so glavne osebe povesti, se more dandanašnji pokazati brez prevelikega truda, če le zaupamo sodobni tehniki. Ta je sicer včasih muhasta in me skuša prepričati, da v povesti nastopata tudi ženski osebi Andreja in Pavla, vendar bo vsak, ki je povest vsaj enkrat prebral, lahko uganil, da gre le za rodilniško obliko moških imen Andrej in Pavel. V mislih imam program BesAna, ki mi je pomagal ugotoviti, da sta glavni osebi adjunkt ('pristav, pomožni uradnik na sodišču') Pavel in sodnik Andrej Vrbanoj s po 200 omembami – vodi za nekaj malega sodnik. To razmerje potrjuje domnevo, da je po zgodbeni plati to povest o rivalstvu, kar je zapisal že kritik leta 1893, ali o dveh prijateljih, kakor je povzel Gregor Kocijan.

Z Vrbanojem sta bila na videz dobra prijatelja; toda enaka službena leta in poleg tega uradna podrejenost njegova sošolcu sodniku, oni prizor iz dijaških let, različni nazori – vse to je storilo, da je bila ta prijateljska vez silno tanka.

Naslednja oseba, ki nastopa dvakrat manj pogosto kot prejšnja dva, je notar Valentin ali Tinče in že smemo motiv dveh prijateljev razširiti v ponovljivo konstelacijo treh sošolcev, prijateljev, bratov, poznano npr. že iz Deteljice ali življenja treh kranjskih bratov, francoskih soldatov (1863) Janeza Ciglerja in Pobratimov (1889) Josipa Vošnjaka. Od tod čisto sprejemljiv učbeniški povzetek, da je Jara gospoda zgodba o treh izobražencih; za frazo o tem, da pokopljejo svoje mladostne ideale v provincialnih malomeščanskih razmerah, v povesti ne najdemo opore. Poimenovana je triperesna deteljica pomenljivo različno. Adjunkt največkrat po rojstnem imenu Pavel, sodnik največkrat bolj ugledno po priimku Vrbanoj in notar skoraj enakovredno po svoji poklicni funkciji (notar) in po imenu (Valentin, Tine, Tinče).

Šele na četrtem mestu po pogostnosti je točajka Ančka ("deklica"), ki jo je prenekateri učeni bralec popisoval, kot da bi šlo za glavno osebo, češ da je to zgodba o Ančki, ki se socialno dvigne s poroko, pa zaradi zakonoloma spet pade na socialno dno, oziroma zgodba o dekletu, ki se "zdolgočaseni gospodje tako dolgo poigravajo z njo", da jo pritirajo do prav nesrečnega konca (Fatur). Premalo je prisotna Ančka, da bi Jaro gospodo mogli povzeti kot zgodbo o socialnem vzponu in padcu uboge natakarice. Interpretacijske zadrege v zvezi z žensko glavno osebo spominjajo nekoliko na one pri prešuštni Gospe Bovary (1857) Gustava Flauberta. Ali gre za nadpovprečno glavno osebo, dvignjeno v vseh pogledih nad družbo, ki jo ugonobijo zadušne provincialne razmere, ali gre mogoče za junakinjo, ki je tragična zato, ker pozabi, da svet ni samo iz ljubezenske omame? Emma Bovary se odlikuje od svojega okolja s presežkom življenjske energije in ljubezenskega čustva, pa še to čustvo ima zelo banalen razlog: brezdelje in zdolgočasenost. Kračeva Ančka je izjemna le zaradi svoje mladosti, lepote in nekakšne nemeščanske naturnosti; o Ančkinih čustvih ne izvemo nič – prav močno v svojega moža zaljubljena ne more biti ali pa tega ne zna pokazati in povedati.

Še kaj statistike? Poleg imen glavnih oseb so samostalniki gospod (78), gospôda (66), gospa (42), družba (46) med najpogostejšimi polnopomenskimi besedami besedila. Nič ni presenetljivega, če med zelo pogostimi samostalniki najdemo sobo (47), krčmo (17), mizo (23), vino (14), kozarec (12), hišo, stanovanje, vrata, okno, steno, ki potrdijo komorno dogajališče, zakajeno Kračevo gostilno in njen standardni inventar. Čas dogajanja se razkrije iz besed nocoj (26), zvečer (13), večer (17); dan (22), jutro (10). Ker so moški glavne osebe, je pogosta tema njihovih pogovorov ženska (18) in žensko (13).

Vse preveč samoumevno razbiramo slovensko literaturo 19. stoletja kot kolesce v nacionalni mašineriji. Koliko je sploh deklarativnega slovenstva v Jari gospodi? Pridevnik slovenski je zapisan vsega štirikat, slovenščina dvakrat, naroden dvakrat in narodnjak enkrat; slovenstvo je tematizirano na vsega skupaj treh mestih. Še najbolj resno je videti na začetku:

"Naroden, naroden – hud narodnjak; tu se bode uradovalo le slovenski!" hiti notar, ki je docela prevzel nalogo interpreta, ker je adjunkt trdovratno molčal,
potem pa le še v humornem kontekstu in v za osrednjo zgodbo nepomembnih scenah: slovenščina je poleg nemščine in francoščine eden izmed zoprnih predmetov v šoli in slovenščina kot jezik plesnih ukazov:
Kadriljo je vodil eden domačih študentov, mlad jurist, tržanov sin, ki je nocoj prvič uvedel slovenski velelni jezik. [...] Sem ter tja se je kakova dvojica namuznila, posebno ženske, toda zgolj iz zavisti. Vobče pa je slovenščina ugajala plesalcem, ker je bila mnogim kadrilja deveta vas, francoščina pa vsem – deseta [...] in šele ko je oblastno zaklical neizogibni "chassécroisé" – slovenščina ga je tu zapustila – oddahnili so se tudi drugi.
V zvezi s slovenščino nič usodnega, nič težkega, nič morečega. Kako Vrbanoj posluje po slovensko in ali se zaradi tega morebiti zapleta v kake težave – o tem nič besed. Slovenščina in narodnost sta družabni kategoriji, znak socialne ambicije in prestiža; Kersnik za slovenstvo skratka ni bil zaskrbljen.

Kaj počne tu učiteljica Julka?

V socialnem pogledu je bil Kersnik med slovenskimi pripovedniki izjema, saj je bil za razliko od kolegov, katerih starši so bili kmetje, meščanskega oziroma meščansko-plemskega izvora. Hvalili so ga zaradi opisov narave, gladkosti meščanske družabne konverzacije, ki je njegovi kolegi kmečkega izvora niso tako vešče obvladovali, karakterizacije ženstva, pri čemer je bil po mnenju sodobnikov očitno spretnejši od okornega Jurčiča ("Kersnik se zna kaj ljubeznivo in graciozno sukati z ženskim spolom, tudi po parketih!" – Josip Stritar, Zvon 1878, 93) in zaradi živih opisov družabnih prireditev. Vsaj kar se žensk tiče, smo danes lahko nekoliko strožji: ženske pri Kersniku nimajo glavnih vlog in če sodimo po Ančki, se tudi ni kako zelo poglabljal v njihovo psiho. Ivan Grafenauer je Jaro gospodo žanrsko opredelil kot družabno povest. Kritiziral je njen liberalizem in površnost in provokativno dal prednost Kersnikovim tematizacijam kmetstva pred opisi meščanskega salona in meščanske konverzacije. Ta katoliški očitek seveda ne zadeva samo Kersnika, ampak vso liberalsko leposlovje tistega časa, ki jo je zanimala samo "ljubavna zgodba" ali pa "kaka prešuštna afera". Kersniku naj bi manjkala "globina svetovnega naziranja" in "etična perspektiva". Grafenauer je očital Kersniku torej nič manj kot nerelevantnost v socialnem in moralnem smislu ali z drugimi besedami: Kersnik ni koristen ne slovenstvu ne meščanstvu ne posamezniku v njegovih vsakdanjih življenjskih dilemah.

Ne da bi se nam bilo treba strinjati z Grafenauerjevim nazorsko ekskluzivnim zanikanjem Kersnikovega pisanja – priznati je vendar treba, da je bilo kritikovo opažanje v nekem pogledu natančno. Kaj pa je svetovno romanopisje, in slovensko z njim vred, drugega kot neskončen niz ljubezenskih zgodb in prešuštnih afer? Nesrečnih, žalostnih, veselih, poučnih, sentimentalnih, zabavnih. Slovenski prozi so se v 19. stoletju ponujale seveda tudi drugačne zgodbe, npr. tista o prevzemu domačije v kmečki povesti ali tista o nacionalni zmagi v zgodovinski povesti, pa še v teh je ljubezenska zgodba opravljala posredovalno vlogo. Ljubezenske zgodbe Kersnikovih pripovedi so bile ukrojene po vzorcu nemških družabnih romanov, objavljenih v Gartenlaube in drugih družinskih časopisih, ki so prihajali na Kersnikov dom; vedno znova ponavljajoči se motiv zavržene ljubezni in pozabljene tuje neveste (ta je kar dvakrat iz Porenja) pa daje misliti tudi na avtobiografske pobude.

O literarnih rečeh si je v letih 1889 do 1891 Kersnik veliko dopisoval z mlado tržaško pisateljico Marico Nadlišek, kasneje poročeno Bartol (1867–1940) in bodočo materjo pisatelja Vladimirja Bartola. Bila je to ljubezenska korespondenca, ki jo je pisatelj skrival pred ženo in svetom. Kersnik je bil tedaj, ko je spoznal nadebudno pisateljsko novinko, srečno poročen, živel je urejeno, udobno in zadovoljno življenje na domačem gradu na Brdu pri Lukovici, to je kmalu za Domžalami, kot samostojni cesarsko-kraljevi notar:

Glejte mene! Jaz živim, kakor kralj! Neodvisen sem, dela imam toliko, kolikor ga sam hočem, nobenega gospodarja ali zapovednika nad soboj, domá prijetno in srečno družbinsko življenje, in zabave kolikor hočem: iz moje graščine se mi odpira krasen razgled na tri strani, in vsa širna mengiška ravan leži pod meno; in če hočem biti doma, pa hodim na lov, ali pa jašem ali se vozim okolo; od Ljubljane sem ravno prav oddaljen, da sem prost tistih vsakdanjih mestnih umazanosti. Ali nisem srečen? Vrh vsega sem zdrav, in kadar dobim veselo tovaršijo, naredim kakor Preširen: s prijatli praznimo bokale! (ZD 6, 305).
Zaljubljenca sta se prvič srečala šele po enem letu strastnega dopisovanja. Strasti je bilo res več na strani lepe mlade dame, ki je bila učiteljica pri Sv. Ivanu, vendar tudi 37-letni Kersnik nikakor ni bil hladen pisemski ljubimec. Do usodnega razpleta se razmerje ni razvilo. Platonična ljubimca sta preživela nekaj prvih skupnih omamnih ur sredi družbe na Bledu, čez daljši čas je potem Marica skupaj z učiteljsko kolegico obiskala Kersnikove na domačem gradu in bila vzhičena nad prijaznostjo Kersnikove družine, pisatelj jo je obiskal v Kamniku, kjer je letovala, in enkrat kasneje na domu njenih staršev, to pa je, po korespondenci sodeč, tudi vse – menda niti do objema in poljuba ni prišlo: prepovedane reči so se dogajale le skozi besede v pismih. Pisemska grešnika sta se primerjala z osebami svojih pripovedi in oblikovala njihova razmerja z mislijo na svojo lastno ljubezensko usodo. Zgodbe Marice Nadliškove so bile nasploh močno avtobiografske, prepozno se je spomnila celo prikriti pravo ime svojega trenutnega častilca v eni izmde njih. Najbolj naj bi na njeno zvezo s Kersnikom namigovala povest Iz življenja mlade umetnice (Ljubljanski zvon 1890), saj se izda Kersnik, da je tudi zanj posebej nekaj v njej. Povestica govori o nesrečni ljubezni med mlado pianistko in profesorjem, poročenim z bolno ženo (v tem času je Kersnik pisal Marici o hudi bolezni svoje žene). Dekle se zave brezupnosti svojega čustva in se poroči s trgovcem, na poročni dan pa izve, da je njenemu nesojenemu ljubimcu prav tedaj umrla žena. Nadliškova je skozi literarno podobo presodila neperspektivnost svojega razmerja s Kersnikom in menda je zato Kersnik pohvalil "nekov blagodejen realizem [, ki] veje v ti noveli, kakor ga pri ženskih pisateljicah nismo vajeni" (ZD 6, 339).

Med Kersnikovimi besedili je nastajal pod vplivom doživetij z Marico vsaj Rošlin in Vrjanko ("Vprašali ste me, sem li 'Rošlina' (zadnjega) napisal še le po 8. avgustu? Da – veliko večino! Kajti hotel sem nekaj iz onega našega potovanja vpisati vanj, in zato sem nekoliko vže napisanega ispremenil." – ZD 6, 330), marsikatero podrobnost v medsebojnih odnosih pa sta ljubimca prilikovala tudi scenam v Kersnikovem romanu Cyclamen: "Takov, prav takov sem kakor dr. Hrast početkom II. poglavja v 'Cyclamenu'. Vam li smem to pisati? Ne, gotovo ne, toda moram! Danes in nikoli več!" (ZD 6, 317).

Seveda prihaja pri takih identifikacijah med avtorjem in njegovimi liki do napak in zamenjav (Kersnik se npr. ni strinjal z Maričino domnevo, da je Pavel v Rošlinu in Vrjanku on sam), vendar to ne spreminja dejstva, da se literatura bere na osnovi takega paraleliziranja in da se celo iz takega interesa piše. Končno se opombe Zbranih del slovenskih klasikov v velikem delu izčrpavajo prav v identifikaciji dejanskih predlog, modelov, iz katerih ali na podlagi katerih so nastajale literarne osebe.

Veste, jaz sedim skoro sleherni večer poleg te zlatolase Manice in pijem rujno vince [...] In ta Manica, – ime ji je sicer drugače, a vsak, ki jo pozna, ter ob enem bere 'Zvon', ji pravi: Manica, – torej ta Manica mi je jako všeč, posebno tedaj, kadar me tako lepo prosi, naj je nikar ne storim nesrečne – v povesti namreč.
Kot že rečeno, je Marica odkrila avtorja v Pavlu, o katerem piše Kersnik, da je "lehkomiseln, lehkoživ dolenjski graščak, kakor jih je mnogo mnogo tam doli. Malo delajo, mnogo hodijo na lov, pijo in jašejo, navadno so dobri ljudje, – a to je tudi vse!" (ZD 6, 333), saj ji vedno znova piše, kako strasten lovec da je tudi sam in kako len je po naturi:

Grozno sem len! [...] Dopoludne spim do 7 ali 1/2 10 – popoludne zopet eno ali celo poldrugo uro, – zvečer šele malo oživim, in potem vedno bolj, tem bliže pred ali čim dalje za mano je polunoč. Kaj delam? No – berem in pišem tedaj, ali pa kartam z mamo in ženo, ali pa, in to je gotovo vsak teden enkrat ali dvakrat, sedim pri – Vodétu poleg Manice, in tam pojemo in pijemo, da nas – navadno smo štirje ali pa pet – vse druzega dné grla in glave bolé! (ZD 6, 339).
Kersniku nekaj samovšečnosti ni mogoče odreči: polega lova se je mladi učiteljici hvalil tudi z drsanjem, smučanjem in s svojimi javnimi funkcijami. Da se je moral za vitek stas že povezovati s trebušnim pasom, tega ji seveda ni posebej razlagal.

Pri Jari gospodi je bila vez med modeli in njihovo literarno podobo celo tako močna, da je "to dejstvo vzbudilo med prizadetimi mnogo hude krvi". Uredniki Kersnikovih zbranih del so si edini v domnevi, "da je notar Valentin Kersnik sam, čeprav nikakor ne moremo trditi, da bi bil podal v tem liku svoj duševni avtoportret" (ZD 3, 403). Bodi zgledov za vnos avtobiografskega v roman in povest dovolj; na njihovi podlagi smemo domnevati, da je Kersnikova ljubezen do Marice Nadliškove pomenljivo sooblikovala besedila drugega ustvarjalnega obdobja, torej tudi povest Jara gospoda, ki je nastala potem, ko je prenehalo njuno dopisovanje. Kopije realnega razmerja seveda iz očitnih razlogov ni mogoče pričakovati: notar Valentin, avtorjev alter ego, je v povesti srečno poročen in nima ljubezenskih skušnjav. Tudi glavna ženska oseba, natakarica Ančka, ne more biti nikakršna podoba Marice Nadlišek; edino, kar ju povezuje, je neprimernost ljubezenskih čustev, pa še pri tem je Ančka precej bolj pasivna od Marice. Če že kdo spominja na Marico, potem je to učiteljica Julka, stara nesojena ljubezen obeh glavnih oseb v povesti, rivalov adjunkta Pavla in sodnika Andreja Vrbanoja. Nobene usodne vloge v fabuli nima, čeprav sta ji posvečeni dve obširni uvodni poglavji in jo napravljata za peto najpogosteje omenjano osebo, zato jo je najustrezneje razumeti kot Kersnikov poklon Marici. Te teze prav nič ne izpodbija dejstvo, da ima Julka vlogo v mladostni ljubezenski izkušnji, Marica pa se je zgodila Kersniku v zrelih letih: sam je v najbolj neposredni ljubezenski izjavi zapisal, da mu je Marica ponovitev prve ljubezni izpred 17 let. In še nekaj je pomenljivo: med vsemi stranskimi osebami je Julka edina, ki je pripovedovalec ne ironizira. Če prav pomislimo – Julka je poleg notarjeve žene, ki pa ima prav minimalno vlogo, edina pozitivna oseba povesti. Kljub mladostnemu ljubezenskemu razočaranju je uravnotežena, samostojna, samozavestna, celo lepoto je ohranila. Nesrečni literarni zakon med sodnikom in natakarico, priličen pisateljevemu življenju, je torej lahko metaforično opravičilo Marici Nadliškovi in njenim čustvom: kako naj bo srečen zakon med dvema, ki se spuščata v nekonvencionalno zvezo, če ni dovolj močnega čustva na obeh straneh, ki bi premagalo socialne ovire!

Jara gospoda je pripoved o splošno človeških rečeh, o tem, kako šibka je ljubezen, ki se rodi iz zavisti ob sreči drugih ali iz dolgočasja, o sebičnosti in družbenih predsodkih, o tem, kako se ljubezen polagoma utrudi in zamre. Res so nosilci teh lastnosti meščani, vendar: ali so Kersnikovi kmetje kaj boljši, kaj plemenitejši?

Ena izmed sodobnih definicij leposlovja je, da je to prostor, v katerem se oblikujejo alternativni odgovori na življenjska vprašanja. V popreproščeni interpretaciji te definicije je povest, roman, novela model sveta z napako in z zgodbo, ki predlaga, kako to napako odpraviti. Večina trivialnih besedil se da prav elegantno razložiti s pomočjo tega modela. Drugače je z Jaro gospodo. Da je to svet z napako, o tem ni dvoma, kaj pa rešitve? Kersnik tu ne ponuja nobenega recepta, nobenega nasveta; svét, ki nam ga zapušča na zadnji strani povesti, je še bolj iz tira, kot je bil na njenem začetku. Od konfliktov in njihovih razrešitev nima koristi prav nobena od strani. Moralne poučne note na koncu seveda ni mogoče spregledati; sam avtor je v pismu Franu Zbašniku zapisal, da je povest "tendenciozna". Uporabil je motiv naključnega srečanja po desetih letih, da bi soočil glavnega krivca s svojo umirajočo žrtvijo. Grešnik je vidno pretresen in gre edini za pogrebom. Pomeni to, da Kersnik zaupa v moralne regenerativne sposobnosti slovenskega meščanstva? Zgodba je torej negativni eksempel, ki naj svari bralca in bralko pred podobnim destruktivnim obnašanjem. Poučna zaključna scena nas utrjuje v prepričanju, da je njegova osnovna tema ljubezen, moralna dimenzija ljubezni. O čem se že pogovarjata adjunkt Pavel in notar Tine v zgodnjih jutranjih urah, vračajoč se iz gostilne proti domu? O idealni ženski, o tistem pravem ženstvu, "katerega iščemo tako zaman", o čisti ljubezni brez egoizma, skratka o tem, kako biti srečen. Temu pozitivnemu cilju naj bi bila po realistični doktrini, zapisani v Celestinovem manifestu, podrejena tudi literatura, ki zato ne sme biti le v zabavo, ampak tudi v pouk. K splošni človeški sreči prispeva najlaže tako, da opozarja na napake v družbi in tako ozavešča bralca ter v njem oblikuje željo po spremembi razmer. Kersnikova Jara gospoda počne to na način, ki je aktualen še danes.

Objavljeno v:
Janko Kersnik, Jara gospoda. Ljubljana: Karantanija, 1996. 97–120.
Skrašana verzija pod naslovom Jara gospoda kot zgodba o ljubezni v:
Zbornik Slavističnega društva Slovenije: Janko Kersnik in njegov čas: Strokovno posvetovanje slavistov v Kranju 2.–4. oktober 1997. Ljubljana: Zavod za šolstvo, 1998. 39–44.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/jaragos.html decembra 1997, obnovljeno 26. sept. 2002.
Creative Commons License To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco