Ivan Cankar, Hlapci (drama v petih aktih)

Poskus učbeniškega poglavja za 3. razred srednje šole

Za berilo je izbrano zadnje, peto dejanje drame.

Dramo je v knjigi izdal leta 1910 ljubljanski založnik Lavoslav Schwentner, ki je Cankarju založil in tudi dobro plačal večino knjig, uprizorjena pa je bila zaradi cenzure šele leta 1919, po Cankarjevi smrti, in še to prej v prevetrenem Trstu kot v slovenskem centru Ljubljani. Odlašanje z uprizoritvijo je bilo očiten znak nelagodja, ki ga je vladajoča družba čutila ob tej drami. Težave je Cankar že prej napovedal: "Drama bo napravila večji kraval nego 'Za narodov blagor'. Naredil sem veren portret naših sedanjih nadvse umazanih političnih razmer." Tudi z motom k drami, kjer iz Shakespearjevega Hamleta citira misel o mimetičnem značaju umetnosti ("Namen umetnikov je bil od nekdaj, je, ter ostane, da naturi takorekoč ogledalo drži: kaže čednosti njé prave črte, sramoti njé pravo obličje, stoletju in telesu časa odtis njega prave podobe."), naravnost vabi k socialno-politični interpretaciji svojega izdelka. Tako ga je razumelo tedanje učiteljstvo in poslalo vladi protest proti dramatiku, češ da žali učiteljski stan. Podobno so ga razumeli tudi sočasni kritiki in vrsta sodobnih razlagalcev: drama slika politične razmere na Slovenskem po veliki klerikalni zmagi leta 1908, njeno idejno jedro sta gesli "Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talarl" in "Ta roka (delavska) bo kovala svet ...", najtehtnejši prizor pa je Jermanov agitacijski nastop v gostilni. Táko gledanje odpira današnjemu bralcu dvoje možnih, a nasprotujočih si sklepov: 1. Jermanova socialna in humanistična ideja, za katero je v drami propadel, se je v NOB uresničila, delavska roka res kuje svet, razmere, ki jih slika Cankarjeva drama, pripadajo zgodovini in ne veljajo več za današnji čas. 2. Hlapci so aktualni tudi danes. Jerman je predstavnik današnjega sproletariziranega razumništva in njegova vizija še ni uresničena. Razmere so v bistvu enake kot v Cankarjevem času, samo nasprotniki imajo druga imena. Tak pogled je omogočil aktualizacijo Hlapcev v komediji Toneta Partljiča Oskubite Jastreba.

Socialna in politična interpretacija, kakor sta samoumevni, nista brez zadreg. Zadrego sta najlepše izrazila Matej Bor in Josip Vidmar, ko sta predlagala, da se črta zadnje, peto dejanje drame, ki ga nikakor nista mogla vključiti v svojo razlago. V njem se je Jerman namreč odpovedal akciji in našel nekakšno pomiritev v družinski složnosti in idili. Konec drame, ki v nasprotju s prejšnjimi dejanji ni niti satiričen niti tragičen, s svojo nedorečenostjo že desetletja zaposluje literarno vedo. Ob njem se do zdaj logična in pravilna politična interpretacija, po kateri sta plemenita Jerman in Kalander socialdemokrata, drugi pa klerikalci ali neznačajni liberalci, izkaže za razumevanje sporočila drame nezadostna. Dramske osebe niso samo poosebitve določenih političnih funkcij in nazorov ali socialnega statusa, ampak jih poleg te plati odločilno motivirajo še psihične značilnosti.

Jerman ni v spopadu že kar od samega začetka, ampak ga je vanj prisilila šele obdolžitev kolegov in župnikova zahteva po podreditvi. Novi politični spreobrnjenci, njegovi kolegi, so rabili grešnega kozla, pa so ga naredili za žrtev, ki naj trpi in pogine zanje. Če je bil v treh dejanjih Jerman dosleden revolucionar, saj je šel brez pomislekov mimo materinih najsvetejših želja, se humanistični akciji na koncu – iz notranjih razlogov – odpove. Jerman je bolestno navezan na svojo mater. V psihoanalitičnem izrazju se temu reče ojdipov kompleks. Ta še stopnjuje splošno moralno pravilo zahodne civilizacije: spoštuj očeta in mater. Jerman se je proti temu zakonu v imenu socialne ideje pregrešil. Pomembnejša mu je bila politična akcija kot materina želja. V precepu med tradicionalno moralo in novodobnim spoznanjem o socialni pravičnosti se je Jerman zlomil. V koncu se je namesto za samomor in zvestobo družbeni akciji odločil za tradicionalno kolektivno etiko. Bo zdaj postal takšen, kakršen je Hvastja od vsega začetka, prostovoljni hlapec in kruhoborec, ki mu je prvo družina (žena, otroci, kruh), torej gola eksistenca, in šele potem razne ideje in prepričanja?

Jerman je imel premalo praktične politične pameti, s kakršno se lahko pohvali Kalander, da bi lahko uspel kot socialni revolucionar. Bolj kot socialdemokrat je bil nekonformist in humanist, moderni Prometéj, ki želi ljudi razsvetliti. Zakaj se je ljudstvo uprlo osvoboditvenemu načrtu in kamenjalo svojega odrešitelja in preroka ter se raje uklonilo nepravični župnikovi oblasti? Dušan Pirjevec, ki v drami ne vidi spopada med plemenitim posameznikom in gnilo družbo, drhaljo, odgovarja na to vprašanje takole: Gre za spopad med dvema načrtoma moči. Moč, ki jo predlaga Jerman, je pravična, vendar v svoji povezanosti s socialno idejo preveč zavezujoča. Tista moč pa, ki jo izvaja župnik, ne deluje v imenu kake določene ideje (čeprav ideja v njenem ozadju je), utemeljuje se samo v hierarhiji oblasti; od ljudi zahteva samo pokornost telesa in besed, ne pa tudi podrejanja njihovih misli, in je zato znosnejša.

Jerman se na koncu sprijazni z idejo, ki jo prej po vrsti zagovarjajo skoraj vse druge osebe: najprej je treba biti, potem šele biti-za-kaj, najprej je treba živeti, potem šele živeti za kako idejo, prepričanje ali bistvo oziroma nobena ideja ne sme ogroziti najvišje vrednote – življenja.

Vprašanja:

Na kaj misli Jerman, ko govori o poti, ki ga čaka še nocoj? Pokaži na mesta, kjer je beseda o njej. – Na katerega slovenskega pesnika in na kateri njegov sonet spominja Jermanov stavek "Čas je zvest hlapec, ni ga treba klicati"? – Poišči tri mesta, kjer zdravnik in Hvastja dajeta prednost kruhu pred prepričanjem. – Zakaj nagovarja Kalander Jermana dosledno z gospod? – Ali je mati, ko jo Jerman prosi za blagoslov, še živa ali že mrtva? Kaj govori za eno in kaj za drugo možnost? – Pokaži na nerealistične (simbolistične) scene v zadnjem dejanju. Ali se drama konča realistično? Ali je konec optimističen ali pesimističen? – Kaj pomeni Jermanov stavek "Oskubite jastreba, v goloba se ne bo spremenil"? Kdo od sodobnih dramatikov ga je aktualiziral? – Kaj pomeni geslo "Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!"? – V katerih delih Cankar še upovedi lik matere? – Ali Hlapci pričajo samo o svojem času ali nam povedo tudi kaj o današnjem? – Ali možnost različnih interpretacij literarnega dela kaj zmanjša njegovo vrednost?

Literatura o Hlapcih

Spremne besede k Cankarjevemu Zbranemu delu, Izbranemu delu in Zbranim spisom.

Dušan Pirjevec: Hlapci, heroji, ljudje, 1968.

Janko Kos: Cankarjev Jerman in problem nekonformizma, Sodobnost 1968, str. 130–148.

Primož Kozak: Temeljni konflikt Cankarjevih dram, 1988, str. 134–157.

Opombe:

ojdipov kompleks – Po grškem junaku Ojdipu, ki je nevede spal z lastno materjo Jokasto (gl. Sofoklovo dramo Kralj Ojdip).

psihoanaliza – Sodobna psihološka in filozofska smer, ki jo je začrtal dunajski Žid Sigmund Freud na prelomu 19. in 20. stoletja. Vzroke za človeška dejanja išče v njegovi podzavesti.

nekonformist – Kdor odklanja družbene in skupinske norme in jih ne upošteva kljub osebnim težavam in škodi.

Prometej – V grški mitologiji polbog, ki je ljudem prinesel ognja in bil zato kaznovan. Zevs ga je prikoval na skalo, kjer mu je jastreb vsak dan kljuval jetra, čez noč pa so mu na novo zrasla.

biti : biti-za-kaj – V filozofskem izrazju se temu razmerju pravi ontološka razlika, razlika med bitjo in bistvom.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/hlapci.html 23. marca 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco