O pobudi za zamenjavo besedila slovenske himne

Živé naj vsi naródi,
Ki hrepené dočákat dan,
Ki, kóder sónce hódi,
Prepír iz svéta bó pregnán,
Ki roják
Prost bo vsák,
Ne vrág, le sósed bó meják!

Komú nar pred vesélo
Zdravljíco, brátje! čmo zapét'?
Bóg nášo nam dežélo,
Bóg žívi ves slovénski svét,
Brate vse,
Kar nas je
Sinóv slovéče matere!

• Če nam gre za utrjevanje nacionalne identitete, nacionalnih simbolov, med katere spada tudi himna, ni dobro preveč pogosto menjati. Menjave namreč nakazujejo zadrege z identiteto, ki naj jo simboli utrjujejo. O vsebini utrjenih identitetnih simbolov se ne razpravlja prav zato, ker so tako samoumevni in ker delujejo zgolj s svojo pojavnostjo.

• Nacionalni simboli se menjajo običajno ob zamenjavi družbene ureditve ali državnih okvirov, kar nam trenutno ne grozi. Obstoječe besedilo so sprejeli isti politični subjekti, ki ga zdaj hočejo spremeniti.

• Izraz slovenski v drugi kitici se ne nanaša (samo) na Slovence, ampak v duhu slovanske vzajemnosti 19. stoletja na vse Slovane, tudi "sinovi sloveče matere" (ali v prvotni varianti "sinovi slovenske matere") ustrezajo sinovom matere Slave iz Krsta pri Savici ("največ sveta otrokom sliši Slave"). Druga kitica za razliko od sedme, ki govori o neposrednih sosedih, poudarja torej "slovanski internacionalizem". S tem ni sicer nič narobe, vprašanje pa je, če je primeren razlog za zamenjavo besedila himne.

• Intenca zamenjati sporočilo o dobrem sosedstvu, ki ga vsebuje 7. kitica, z navdušenjem nad samim sabo, ki naj bi ga izražala 2. kitca, je korak nazaj v socialnem rezoniranju. Bolj ko je družba primitivna, bolj je samozadostna, zamejena zgolj z lastnimi interesi in preokupirana s premlevanjem lastne identitete. Razvite družbe so odprte navzven, sprejemajo tuje pobude in so sposobne prilagajati se okolju. Če primerjamo življenje nacije z življenjem posameznika: obsesivna skrb za lastno podobo je značilnost adolescentov, življenje zrelega subjekta pa je zapolnjeno s skrbjo za drugega.

• Prešernov pomen je, kakor lahko preberemo v vsakem leksikonu, da je slovensko poezijo dvignil na evropsko raven, kar je storil s tem, da je uvozil vanjo eminentne romantične pesniške oblike s sonetom na čelu. Prešeren kulturnega slovenstva torej ni vzpostavljal z odkrivanjem in plemenitenjem lastne, domače literarne tradicije (iz takih namer se je v Novi pisariji celo norčeval), ampak s prevzemom in adaptacijo tujih kulturnih vrednot. Njegov Črtomir iz Krsta pri Savici je s sprejemom tujega krščanstva metafora te kulturne paradigme in nacionalne preživitvene strategije.

• Zdravljica zapovrstjo predstavlja civilizacijske vrednote tako, da od agresivnih načrtov (eliminacije sovražnika v 3. kitici in rojevanja otrok za vojake v 5. kitici) prehaja v blažje socialne vizije: brambovstvo (6. kitica), dobrososedske odnose (7. kitica) in svet dobrega posameznika (8. kitica), kar je zelo v skladu s sodobnimi evropskimi ideali in ne več s tistimi iz 19. stoletja:

  Nazádnje še prijátli,
  Kozárce za-se vzdignimo,
  Ki smo zató se zbrát'li,
  Ki dôbro v sèrcu míslimo;
  Dókaj dní
  Naj živí
  Vsak, kar nas dôbrih je ljudí! —

  Svoboden, dober, srečen in samozavesten posameznik seveda ne potrebuje nobene državne himne več.

• Prešernova Zdravljica je primerna za mobilizacijo k miru in sožitju usmerjenih skupnosti. Za bolj atavistične socialne namene si bo treba ogledati opus Prešernovega sodobnika in rivala Koseskega, kjer pogosteje rožlja orožje. Ta je za razliko od Prešerna, ki mu je šlo predvsem za ljubezen, veljal za pravega slovenskega domoljubnega poeta.