Tone Pretnar

Stkal sem ga iz štirih norih rim

Kranj-Ljubljana, 1993

Zbrane grafomanije slovenskih pesnikov in pisateljev.
Antona Pretnarja Zbranih grafomanij 3. zvezek.
Ureja Miran Hladnik.

Samozaložba.
Ovitek oblikoval Nejč Slapar.
Natisnil: Požgaj, Kranj.
Naklada: 400 izvodov.
Knjiga je za mal denar kupljiva v slavistični knjižnici Filozofske fakultete.

Grafomanova usoda

Samo pisalo sem imel in z njim
drevo sem --- mislim --- našel zase pravo.
Če stkal sem ga iz štirih norih rim,
bo kar dovolj za grafomansko slavo.

1. junija 1984, ko mi je Meta Kušar prodala Nietzschejevo Radostno znanost v srbohrvaščini in sem bravši to knjigo, ukradel in iz nje prikrojil po svoje štiri nore rime. Zraven je bil, ko sem knjigo kupoval, tudi g. urednik, ki mu je za ameriški lektorat Majda Kne nerekovala cene potrebnih in zanimivih knjig, ki bodo po posredovanju Marka Kranjca romale jeseni čez lužo. Dami sta slovenski pesnici in prijateljici urednika in grafomana, sicer pa knjigarnarici na Šubičevi ulici.

Karakteristika oseb

Če nisi osebnost, pa servis vsaj bodi,
reklame obesi ob slehernem shodi.
Pa bojo v štacuno hodili ljudje,
pa bojo ljubile te tuje žene.

Če nisi politik, pa mislec vsaj bodi,
ves bel se boš svetil na nebesnem svodi,
da bojo v trenutku spoznali ljudje,
kako da vremena se Kranjcem jasne.

Ker nisem poet, naj bom kar grafoman,
če zdržal pod rušo bom leto in dan
in bojo grob tihi odprli ljudje,
srca ne bo niti slovenske solze.

Napisano na hrbtni strani natrganega vabila na predavanje dekana nottinghamske univerze, rusista prof. dr. Malcolma V. Jonesa, ki je v sredo, 9. oktobra 1985 dopoldne na Filozofski fakulteti v Ljubljani govoril o Dostojevskem in Rousseauju. Pesem ima naslov.

Urednikov uvod

Pričujoča knjiga je praktično četrta po vrsti, bibliografsko gledano pa tretja po vrsti Zbranih grafomanij slovenskih pesnikov. V NUK-u sta pod kazalko Tone Pretnar popisani takole: Antona Pretnarja zbranih grafomanij ... / ur. Miran Hladnik. --- 1982-- . --- zv. : ilustr. --- (Zbrane grafomanije slovenskih pesnikov)

1. snopič : (komentirana izd.). --- Tržič ; Kranj ; Ljubljana ; Krakóow : [samozal.], 1982. --- 147 str. ; 21 cm

Kseroks. --- 3. izd. --- Število izv. 1. snopiča: 1. izd. 20 izv., 2. izd. več kot 20 izv., 3. izd. 10 izv.

2. zvezčič. --- Ljubljana : [samozal.], 1983 [i. e. 1984]. --- 261 str. ; 12 cm

Izšlo v Celovcu. --- 3. izd. --- Urednikov uvod Miran Hladnik; str. 2--4. --- Navedba zbirke v 2. zvezčiču: Zbrane grafomanije slovenskih avtorjev. --- Kseroks

Tretji zvezek je bil tanek in bibliografsko neregistriran. Prinesel je le grafomanije Miranu Hladniku in njegovim. Ker ne najdem nobenega izvoda več, si ga dovoljujem skoraj v celoti vključiti v pričujočo knjižico in si od njega sposoditi tudi zaporedno številko.

Zbrani rokopisi se nahajajo na najrazličnejših podlagah, na mehkem gostilniškem servietu ali ozkem listku z računom za zapitek, na drobnih listkih iz bloka ali kar na onih formata A4, na hrbtni strani raznih vabil za sestanke in predavanja, na razglednicah, v knjigah kot posvetilo; nekaj je bilo celo natisnjenih. Sem in tja pesmi vrsti naslovljencev na istem listu predstavljajo nekakšno tematsko celoto, saj so uglašene na isti dogodek, ki jih je spodbudil, največkrat simpozijsko ali seminarsko dogajanje, prepire na oddelku ipd. Čeprav bi se jih dalo razporediti pod posameznimi akrostihiranci, so vendar ostale združene v skupnem tematskem okviru. Razporeditev grafomanij torej ni vedno čista: razdelki se oblikujejo včasih po naslovnikih (ti so grafomanu različno blizu: znanci, prijatelji, prijateljice, knjižničarke, sošolci, službeni, znanstveni in pisateljski ter prevajalski kolegi, otroci, javne osebe v politiki in kulturi) ali po priložnostih, ob katerih so bile napisane: zagovor diplomske naloge, magisterija, doktorata, selitev v novo stanovanje, poroka, rojstvo otroka, oddelčni, raziskovalni sestanek, znanstveno predavanje, simpozijsko ali seminarsko dogajanje (največ v Ljubljani in Dubrovniku, pa tudi na Poljskem in drugod), literarni večer, kulturni dogodek v knjižnici, obletnica mature, časopisna polemika, slavistična ekskurzija. Naslovniki se bodo tako morali poiskati v različnih razdelkih, ne le po prvi črki svojega imena ali priimka. Ozadje nastanka in čas zapisa sta se po desetih letih marsikje izgubila.

Prevodov, pisem, Pretnarjevih gimnazijskih proznih poskusov in drugih dokumentov prviloma ni v tej knjigi, včasih pa le ilustrirajo zgodbo, ki jo sicer pišejo grafomanije.

Prva dva zvezka, čeprav izdana v skromnem številu izvodov, sta nesluteno dodatno sprostila grafomansko aktivnost Toneta Pretnarja (Tonček je vsak poklonjeni izvod Grafomanij opremil z novim akrostihom) pa tudi njegovih apostrofirancev, ki so mu začeli vračati verzificirana posvetila in voščila; nekaj tega je bilo natisnjeno že v drugem zvezku Grafomanij, nekaj odmevov pa prinašajo naslednji odstavki uvoda; prišlo pa je tudi do nujnih popravkov komentarskega dela Grafomanij. Za vzorec:

Dragi Mirane,
Kranj, 15. 6. 84

Enkrat si pa kot urednik "zatajil".
1. Bonboniera se ni "brezkoristno raztopila" potem, ampak je taka prišla že do mene. Zato sem ti pa pisala, da ste lumpaciji. Imela sem vas kar na sumu (pred sugestijo 1. zv. Grafomanij), da ste se ustavili kje tam, kjer bog roko ven moli, "Iskrene želje" pa prepustili na milost, bolj nemilost julijskemu soncu.

2. Kakšen "nepoučen" bralec bi utegnil posumiti, da tista tovarišica podarja knjige dvema mladima, fejst fantoma zato, ker je že "do te mere" postarana. Pazi, kaj bodo o Vama nekoč pisali literarni zgodovinarji!

No, saj veš, da je špas! /.../ Marija /Žagar/

Ko se je urednik prvih dveh knjižic 1984/85 ravnal v Ameriko, je med Pretnarjevimi občudovalci zavladal strah, kaj bo z nadaljevanjem grafomanij. Da se bogato gradivo ne bi pogubilo, so bili imenovani novi uredniki: najprej Rajko Korošec, potem pa --- ko je hramba grafomanij presegla njegove moči --- obitelj Terseglav-Seliškar. V tej zvezi je nastala celo korespondenca, ki do neke mere dokumentira stanje stvari:

Premantura 20. 7. 1984

Dragi Miran,

v Premanturi zbrani oboževalci Toneta Pretnarja se sprašujemo in s skrbjo oziramo v bodočnost: kaj bo z grafomanijami, ko boš ti v Ameriki?! Imamo jih nekaj zbranih in zdi se nam škoda, da bi med tvojim službovanjem v ZDA (glej sliko) [na kartici je barvni sitotisk Cornelie McSheehy iz ZDA z naslovom OK, zategni me, prikazuje pa na kanapeju ležečo in razkrečeno damo v zelenem dresu in aerobičnih štumfih z razrezano torto v naročju in sliko strumnega telovadca na drogu v kotu sobe] grafomanije ne zagledale belega dne. Mogoče bi sam določil začasno naslednico (tako eksplozivno kot na sliki), da bi delo teklo dalje. Mimogrede: podnaslov k sliki je bil v Sloveniji napačno (puristično) preveden in se pravilno glasi: O. K., nategni me! --- Marko / No, nazaj k stvari: family Mohor obhaja en heavy mal de tête, ker smo zadnje čase odkrili in dokumentirali 2 grafomaniji graf. Antona Pretnarja iz leta 1974 in 2 grafomaniji istega avtorja iz leta 1984. Bo li še došel urednika, preden odpluje v Novi Svet?

Do desne poševnice je pisal Marko Terseglav, po njej pa Miha Mohor, podpisani so še Mojca, Lejla, Eva, Ivanka, Matjaž in Jernej.

Dragi grafoman,

tako uradno ti pravim in tako uradno ti tipkam, ker so novice uradne, čeprav ne čisto jasne. Zakaj mi pa nič ne rečeš, a je mogoče, da so šle reči mimo tebe? Rajko je povedal Marku, da je Miran sklenil zaupati zbiranje grafomanij za to leto eni imaginarni Švabičevi 3, in prihodnji teden pride Rajko sem ne samo z borovnicami, ampak tudi že z grafomanijami, ki naj se odslej tu hranijo. Pri nas je zdaj preplah, sprašuejva se, ali je marko tisti ali sem jaz tista; marko vztraja, da jaz, glede na likovno sporočilnost tistega pisanja Miranu, ki pa je preveč kvantaška za na papir. Ti bo Marko povedal. Ni mi znano, kakšne so še Miranove želje, da bo vse kupaj teklo solidno, še manj pa, kaj misliš ti. Lahko ti zagotovim, da bojo grafomanije padale v lepo rumeno škatlo, ne morem pa ti zagotavljati nivoja Miranove interpretacije.

Če je vse res tako, kot pravijo, te prosim, da mi nakažeš pot do grafomanij, ki je za mene le daljša in manj enostavna kot za Mirana. A naj jo sama odkrijem? A je treba po pesem o lučni recenziji v Kranj ali v Tržič ali mogoče kar v Ljubljano, in če v Ljubljano, ali na faks ali k Mraku ali v Plečnika? Kaj se naj reče, da jo pošlji, prinesi, daj Rajku ali Rosani? Kako dolgo hodi pošta iz Amerike? Rajko je edini up, da se razblinijo te megle. Kako, a naj ti kar rečem, sem z vsemi grafomanijami, ki so nastale po Miranovem odhodu? Veš da ne morem. Kaj pa se je zapisalo za slovo od urednika?

Da te ne bo strah od mojega straha, je tu tolažeča misel avtoritete F. P., saj veš da sva s Hladnikom enaka. V odnosu do pojavov. Če nič ne komentiramo, če gledamo samo ta enačaj, če zanemarimo, kaj bi midva k temu rekla, pol je pa vse prav. Pol pa vse teče.

Vseeno je važno: če je mogoče vse šlo mimo tebe in če ti ni prav, me razveljavi.

M

Lj., 24. avg. 1984

Zagonetni odgovor je prišel 3. septembra 1984, vsebuje pa le tri vrstice:

Mojca Seliškar
Švabičeva 3

Na vljudno vprašanje ali se hvaležno odgovarja da.

grafoman

Tokratne grafomanije prinašajo praviloma le verze, ne pa, razen kadar gre za komentar (dokaj skromneje ohranjenih) proznih posvetil in pisem. Da vse to vendarle sodi v isto kategorijo, dokazuje nedavno odkritje, ki ga dolgujemo avtorici spodaj navedenega pisma:

Majda Stanovnik
ZRC SAZU
Novi trg 3, Ljubljana
Ljubljana, 1. 2. 1993

Spoštovani gospod
prof. dr. Miran Hladnik
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Filozofska fakulteta
Aškerčeva 12, Ljubljana

Cenjeni dr. Hladnik,

ob zvezku Vašega debatnega lista Slava (VI, št. 2), posvečenem spominu dr. Toneta Pretnarja, tem lepem dokumentu žalosti in pretresenosti zaradi izgube ljubega, človeško in strokovno dragocenega, v očeth sodobnikov za smrt še povsem nedozorelega človeka, imam majhno stvarno pripombo. Povezana je z vašo trikratno objavo Enega Tončkovega pisma iz leta 1985 --- v Slavi je objavljeno s tem naslovom na str. 85--87 in malo prirejeno v faksimilu Vašega spominskega zapisa In memoriam Tonetu Pretnarju na str. 40, ki je bil prej natisnjen v Slovenskih novicah 4. 12. 1992.

V tem pismu je med drugim opisano avtorjevo doživljanje tiskovne konference, na kateri je kot sourednik predstavil prvo knjigo Zbranega dela Alojza Gradnika. Med udeleženci te konference omenja tudi Majdo Stanonik z Ocvirkom. Majda Stanonik je oseba, ki je ne poznam in tudi ne vem za to, da obstaja, se pa po imenu samo za črko 'v' razlikuje od mojega imena in jo je zato najbrž lahko zamenjati z mano (mogoče se je to zgodilo tudi avtorju pisma?). Sporočam Vam, da mene na tej tiskovni konferenci ni bilo, ne z Ocvirkom ne brez njega. Če je z Ocvirkom (morda?) mišljen prvi glavni urednik zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev Anton Ocvirk, moram pripomniti, da se tudi on te konference kot realna oseba ni mogel udeležiti, ker je umrl januarja 1980.

V svojem nekrologu Im memoriam Tonetu Pretnarju navajate načrt za objavo Pretnarjevih zbranih ali izbranih del, med katerimi pisem sicer ne omenjate --- če pa bo do njihove izdaje le prišlo, Vam gornje pojasnilo mogoče ne bo odveč.

Z lepimi pozdravi,

Majda Stanovnik

Knjiga je namenjena Pretnarjevim znancem in prijateljem. Ti vedo, da je njegova strokovna bibliografija objavljena v Slavistični reviji 1993/2, da so njegovi neknjižni prevodi izšli zbrani v dve knjigi v založništvu iste Slave, ki je izdala tudi tole knjigo in pred meseci Pretnarjevo spominsko številko (Slava 1992/93, št. 2). Če pa pride v roko nepoučenemu, bo zadoščala tale samopredstavitev (prispeval jo je za Zbornik predavanj SSJLK leta 1992):

Tone PRETNAR, docent primerjalne slovanske književnosti na filozofski
fakulteti v Ljubljani, rojen 9. avgusta 1945, v glavnem prešteva
lastnosti slovanskih ubeseditev evropskih verznih oblik in vzorcev, jih
primerja med seboj in si prizadeva povedati kaj o njihovem (pretežno
modalnem) pesniškem pomenu. Sem in tja prevede kakšen verz iz poljščine,
ruščine, hrvaščine, makedonščine, litvanščine in kakšnega drugega
jezika. V prostem času izdeluje (tudi po naročilu) verzne grafomanije.

Seveda ni bilo mogoče zbrati vsega Pretnarjevega grafomanstva. Če bo tale knjiga le spodbudila dovolj sramežljivih hranilcev njegovega grafomanskega bogastva, da jih posredujejo uredniku, obljubljamo dodatek h knjigi.

Zahvaliti se je treba vsem obdarovancem, ki so Pretnarjeve grafomanije pretipkali v računalnik in jih take posredovali uredniku. Polovico rokopisov je pretipkal urednikov oče (brez njegove zastonjkarske pomoči knjiga še zlepa ne bi bila pripravljena), kar je še ostalo, urednik sam. Kljub skrbnemu branju je nekaj mest v rokopisu ostalo nejasnih (označena so s tropičji) ali pa so bila celo narobe interpretirana. Tolažim s z dejstvom, da Tone celo sam ni hotel biti enoumen in ga je veselilo, če so se stvari lahko razbirale na več načinov naenkrat. Od tod tudi sem in tja samovoljnost pri ločilih in velikih začetnicah, čeprav je znano, kako je bil Pretnar v teh stvareh pri strokovnem pisanju natančen. Pri več rokopisnih predlogah je obveljala tista, ki je bila domnevno zadnji avtorjev prepis koncepta.

Urednik je z namiznouredniškim programom LaTeX tudi pripravil besedilo za razmnoževanje in za www.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco