Miran Hladnik in Tone Pretnar

GRADNIK, Alojz

(Medana, 3. 8. 1882 – Ljubljana, 14. 7. 1967), pesnik, prevajalec. Gimnazijo je končal 1901 v Gorici, študiral pravo na Dunaju in 1907 doktoriral. Kot pravnik je služboval v Gorici in Krminu, kot sodnik pa v Pulju, Rovinju, Gradišču ob Soči, Tolminu, Cerknem in Gorici. Ob izbruhu 1. sv. v. je bil v Gorici zaprt zaradi srbofilstva. Po vojni se je preselil v Ljubljano; bil je visok državni uradnik v Ljubljani in Beogradu: pravni strokovnjak pri ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu (1920–22), kot sodnik višjega deželnega sodišča v Ljubljani (1922–29), vrhovnega sodišča v Ljubljani (1930–36, 1941–45) in sodnik vrhovnega sodišča za zaščito države v Beogradu (1929). V letih 1936–41 je bil sodnik Stola sedmorice v Zagrebu, kar je ostro kritizirala zlasti politična levica. Ustaši so ga 1941 odpustili iz službe. Po upokojitvi 1946 je do smrti živel v Ljubljani.

G. velja za pesnika med moderno in ekspresionizmom: po starosti in objavah v periodiki je le neznatno mlajši od pesnikov slov. moderne, po pesniških zbirkah, s katerimi se je javnosti predstavil razmeroma pozno, pa sodi v dobo, ki se je z moderno razšla in pripravljala pot ekspresionizmu. Zaradi tematike ga največkrat imenujejo pesnika Goriških Brd ali pesnika ljubezni in smrti. V periodiki objavljene pesmi (almanah Na novih potih, 1902; Ljubljanski zvon, Slovan) pa kažejo tudi drugačno podobo: pesmi marsikdaj spominjajo na S. Jenka, J. Murna in O. Župančiča, vendar so prepoznavne tudi že tipično gradnikovske lastnosti. Večinoma gre za ljubezenske pesmi iz rimanih jambskih štirivrstičnic. Ljubezenska tema se od začetka povezuje s temo trpljenja in smrti in daje poeziji ton mračnosti, demoničnosti iri usodnosti; neuslišano mladostno ljubezensko hrepenenje prerašča v strastno dekadentno ljubezensko skušnjo (motiv kurtizane) in grozi nezvesti ženski z maščevanjem. Ljubezen je v tej poeziji predajanje, stopnjevano celo do samouničenja; kljub intenzivnosti je zato bolj ženska kot moška. Smrt ni njena meja, temveč prestop v večno trajanje. Že zgodnja Gradnikova ljubezenska poezija se izreka tudi z ženskim lirskim glasom; vrh doživlja v Pismih (Padajoče zvezde). Ob ljubezenski poeziji je zanj najbolj značilna domačijska izpoved: Motivi iz Istre in Motivi iz Brd so učinkovali tako izvirno in tako malo findesieclovsko, da je O. Župančič videl v njih svežo slov. lirsko novost in so jo tudi slov. (Cankar) in hrv. (V. Nazor) modernisti cenili kot tipičen Gradnikov prispevek. V pokrajinskih pesmih je čutiti tudi socialno izpoved, posebej opazno v pesmih z vojno tematiko (razdelek 1915–1916 v Padajočih zvezdah, zbirka Pojoča kri), zgodovinsko snov (Tolminski punt iz Poti bolesti) in iskanje narodne identitete. Po zbirki De profundis postajajo domačijske teme pretveza za izpoved moralnih in filozofskih univerzalij (razmerje kmeta in zemlje do večnosti in boga) v ciklu Kmet govori iz zbirke Večni studenci in za alegoriko v Zlatih lestvah ter podstava za rekonstrukcijo ljudskega mita (Lucipeter). To so teme, ki izsiljujejo ciklično oblikovanje, značilno za zrelo Gradnikovo pesništvo v zbirki Pesmi o Maji.

Po 2. sv. v. je Gradnikovo pesništvo priložnostno; za otroke je izdal zbirko Narobe svet in druge pesmi za mladino, prijateljem posvečene pesmi pa so izhajale v periodičnem tisku. V tem času je nadaljeval prevajalsko delo. Prevodi Dantejevih Nebes, Byronove Parizine, lirike S. Petőfija in Shakespearovih sonetov niso bili objavljeni. Novo izdajo je doživela Kitajska lirika (1928, 1958³), metrično in oblikovno je preuredil predvojni prozni prevod Portugiških sonetov E. B. Browning (1961), izbral predvojne prevode Tagorejeve lirike, prepesnil Prešernove nem. pesmi, Gorski venec P. Petrovića Njegoša, ep Smrt Smail Age Čengijiča I. Mažuranića ter še marsikaj iz evropskih književnosti. V samostojnih knjižnih izborih je preveden v angl. in fr., dvakrat v mak. ter nazadnje v shr. jezik.

BIBL.: Padajoče zvezde, Lj 1916, 1923²; Begunci, Lj 1917; Pot bolesti, Lj 1922; Pisma, Lj 1924; De profundis, Lj 1926; Svetle samote, ur. J. Vidmar, Lj 1932; Večni studenci, Lj 1938; Zlate lestve, Lj 1940; Bog in umetnik, Lj 1943; Pesmi o Maji, Lj 1944; Pojoča kri, Lj 1944; Primorski soneti, ur. J. Komac, Kp 1952; Narobe svet in druge pesmi za mladino, Lj 1953; Harfa v vetru, ur. F. Kalan, Lj 1954; Eros-Tanatos, Lj 1962, 1972²; Pesmi, ur. F. Kalan, Lj 1962, 1980³; Izbrane pesmi, ur. K. Kovič, Lj 1964; Izbrano delo, ur. K. Kovič, Lj 1968, 19763; Pesmi, ur. D. Poniž, Lj 1982; Zbrano delo 1–4, ur. M. Hladnik, T. Pretnar, Lj 1984, 1986, [2002, 2003].

LIT.: J. VIDMAR, Alojz Gradnik (v: A. Gradnik, Svetle samote, Lj 1932); M. BORŠNIK, Pogovori s pesnikom Gradnikom, Mb 1955; F. ZADRAVEC, Gradnikova poezija do Padajočih zvezd (1902–1916), Dialogi 3, 1967, 76 sL; B. PATERNU, Gradnikovo mesto v razvoju slovenske lirike (v: B. Paternu, Pogledi na slovensko književnost II, Lj 1974); F. ZADRAVEC, Alojz Gradnik, Lj 1981, isti, Pesnik Alojz Gradnik 1882–1967, 1999.

Objavljeno v:
Enciklopedija Slovenije, 3 (1989). 367–68.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/gradnik.html 15. maja 2002, obnovljeno 21. februarja 2008.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco