Miran Hladnik

Slovenska diskusija o zgodovinski povesti in zgodovinskem romanu

V članku so zbrane in urejene slovenske kritiške izjave na temo zgodovinskega romana in povesti. Artikulirajo vse temeljne dileme žanra od razmerja med zgodovinopisnimi podatki in njihovo literarno obdelavo (tj. vprašanje zvestobe faktom) do načelnega suma v njegovo vrednost, ki ga utemeljujejo z oblikovno konservativnostjo in s popularnostjo. Posebej je izpostavljena nacionalnospodbudna funkcija žanra. Maloštevilnost primerjav s svetovno literaturo izpričuje samorodni koncept žanra.

The Slovene Discussion of the Historical Historical Novel

The article presents a systematically arranged collection of critical statements concerning the historical novel and short story. These statements clearly spell out all the genre's fundamental dilemmas -- from the relationship between historical data and their literary treatment (i.e., the question of faithfully adhering to the facts) to skepticism about the genre's value, considering its conservative form and popular nature. A special emphasis is placed on the genre's patriotic function. The rarity of comparisons with world literature attests to the autogenic concept of the genre.

Summary

The first records in the Slovene lands from the mid-19th c. on about the European, particularly German historical novel, express the fundamental dilemmas of the genre: its indebtedness to Romanticism or Realism, the relationship between historical data and their literary treatment (i.e., the question of faithfully adhering to the facts) and its social involvement. The Slovene genre term "zgodovinska povest" was reinforced by the publishers' and journals' literary programs, public competitions for literary awards, and book announcements by enterprising authors and translators. From the 1880's the majority of articles on the genre, i.e., mostly critical reviews, were published in the main literary journal, Ljubljanski zvon, which is largely responsible for forming the ideas about the historical novel. By the example of other Slavic nations, the critics emphasized the genre's patriotic function and were willing to praise even aesthetically less successful works if they were faithful to national, cultural and political interests. They even tolerated different political tendencies, i.e., Catholic, liberal or pro-Slavic.

The role of history in the novel is in critics' opinion manifold, but most of all, it is a metaphor for some contemporary social or for some general mankind problem, and it helps the reader become oriented in his time. For poetological prejudice, i.e. because of the genre's popularity, the prestige of the genre and the value of the texts were often debated. The historical novel is conservative in its form and presents an opposition to the modernistic isms; the critics cannot agree on whether the historical novel is an eminently romantic genre, non-compatible with realism, or perhaps follows the realistic poetics in the sense of the statement that realistic novel is, in fact, the history of contemporary life. While critics always had an appreciation for authors' historical knowledge, it was difficult to fulfill their idealistic requirements for the contradictionary combination of factographic faithfulness and the subordination of the facts to the text's artistic function: sometimes they criticized the texts for too much history, sometimes for too little.

Critics' references to topically, thematically and ideologically related texts helped form the awareness of the genre's extensive corpus. Comparison with world literature was rare: With respect to Prešeren's "short story in stanzas" Krst pri Savici [The Baptism at the Savica Fall] (1836) they were trying to prove that the Slovene historical novel was an original phenomenon, differing from the European one by its emphasis on its patriotic function. The greatest Slovene writer, Ivan Cankar (1876-1918), did not like the historical novel, nor did he ever write one. In his criticism of the Catholic writer Ivan Pregelj, the prominent critic Josip Vidmar formed a standard for negative critic of the historical novel after 1926, partially for ideological reasons, partially from the general misgivings about the genre. While immediately after 1945 critics were particularly interested in the adequate literary presentation of historical facts, i.e., in the historical materialistic interpretation of facts, later prominent critics revived the elitist rejection of the historical novel as a low-class genre, an attitude that has remained to the present day.

The findings of literary scholarship have not changed the image of the genre formed by day-to-day critical judgments: the literary history often avoids consideration of the historic novel's genre affiliation and tries to find alternative classifications, or it is interested in other characteristics of the texts. Since critical statements concerning the biographic novel reveal similar problems, they can be added to the statements on the historical novel.

Povzetek

Prvi zapisi o evropskem, zlasti nemškem zgodovinskem romanu so na Slovenskem od srede 19. stoletja dalje artikulirali temeljne dileme žanra: njegovo zadolženost romantiki oziroma realizmu, razmerje med zgodovinopisnimi podatki in literarno obdelavo (tj. vprašanje zvestobe faktom) ter njegovo socialno angažiranost. Slovenski žanrski termin "zgodovinska povest" so utrjevali literarni programi založb in časopisov, oglasi literarnih nagrad povesti in knjižna naznanila podjetnih avtorjev ter prevajalcev. Od 80. let dalje je glavnino člankov o žanru, večinoma kritike, prinesel osrednji literarni časopis Ljubljanski zvon, ki je temu primerno odgovoren za oblikovanje predstav o zgodovinskem romanu. Zgledujoč se pri drugih slovanskih narodih je kritika pri žanru poudarjala njegovo nacionalnospodbudno funkcijo in bila pripravljena pohvaliti tudi estetsko manj uspele izdelke, če so le bili zvesti nacionalnim kulturnim in političnim interesom. Tolerirala ali celo spodbujala je še druge tendence: katoliško ali liberalsko ali slovansko.

Funkcija zgodovine je po mnenju kritikov v romanu mnogovrstna, vendar je v prvi vrsti metafora kakšnega aktualnega socialnega ali pa splošnočloveškega problema ter pomaga bralcu orientirati se v sodobnosti. Ugled žanra in vrednost besedil sta iz poetoloških predsodkov oziroma zaradi njegove popularnosti pogosto problematizirana. Oblikovno je zgodovinski roman konservativen in je opozicija modernističnim izmom; kritiki se vendar ne morejo zediniti, ali je zgodovinski roman eminentno romantični žanr, nezdružljiv z realizmom, ali pa oba prisegata na isto poetiko v smislu izjave, da je realistični roman pravzaprav zgodovina sodobnega življenja. Kritika je vedno cenila avtorjevo zgodovinsko načitanost, težko pa je bilo ustreči njenim idealnim zahtevam po kombinaciji faktografske zvestobe s hkratno podrejenostjo faktov umetniškemu sporočilu: enkrat je očitala romanom preveč, drugič pa premalo zgodovine.

Zavest o obsežnem žanrskem korpusu je utrjevalo kritiško prizivanje motivno, tematsko ali nazorsko sorodnih besedil. Svetovnoliterarne primerjave so bile redke: ob Prešernovi "povesti v verzih" Krst pri Savici (1836) se je dokazovalo, da je slovenska zgodovinska povest samoroden pojav, ki se od evropske razlikuje zlasti po poudarjeni nacionalni funkcionalnosti.

Največji slovenski pisatelj Ivan Cankar (1876-1918) zgodovinskega romana ni maral in ga tudi ni pisal. Eminentni kritik Josip Vidmar je po 1926 ob katoliškem pisatelju Ivanu Preglju deloma iz nazorskih razlogov deloma iz splošnega nezaupanja v žanr oblikoval standard negativne kritike zgodovinskega romana. Takoj po 1945 je kritiko poudarjeno zanimala ustreznost literarne upodobitve zgodovinskim faktom oziroma historičnomaterialistični interpretaciji dejstev, kasneje pa so ugledni kritiki obnovili elitistično odklanjanje zgodovinskega romana kot manjvrednega žanra, ki traja takorekoč do današnjega časa.

Literarnozgodovinske izjave v ne spreminjajo bistveno podobe žanra, kakor so jo oblikovale sprotne kritiške sodbe: razmisleku o žanrski pripadnosti se literarna zgodovina pogosto izogiba in išče alternativne vrstne oznake ali pa jo zanimajo druge lastnosti besedil. Ker razgrinjajo identično problematiko, je presoje biografskega romana mogoče vključiti med izjave o zgodovinskem romanu.

V 19. stoletju so se Slovenci seznanjali s svetovno literaturo in z novimi žanri prek nemškega literarnega sistema, z zgodovinskim romanom torej prek nemške oziroma v nemščino prevedene romaneskne produkcije in prek nemške literarne kritike. V časopisih Carinthii (Celovec, 1811-63) in Carnioli (1838-44) je bilo ime za serijski leposlovni podlistek z zgodovinsko tematiko "historisch-romantische Erzählung",[2] priljubljen avtor je bil Johann von Gallenstein, naslovi tipa Treue bis zum Tode ali Lebendig gegrabene pa so napovedovali sugestivno berilo. V Laibacher Tagblatt so kot zgodovinski roman oglašali celo izid Die neue Geheimnisse von Paris (LT 1871, 206, 5) in Licht und Finsterniß oder Die Geheimnisse der Wiener Hofburg (LT 1872, 41, 4), ki bi ju danes že zaradi pomenljivega naslova raje uvrstili med skrivnostnostne romane. Poleg trivialne produkcije je na Slovensko očitno prihajal tudi literarno ambiciozni zgodovinski roman, sicer kritik v Laibacher Zeitung ne bi mogel obtožiti žanra modnega realističnega stremljenja, ker da skupaj s socialnim romanom upodablja zgolj mrzlo konkretno resničnost in želi biti le slika življenja, čeprav vemo, da resnično ni obenem vedno tudi lepo (LZg 1857, 253, 1019-20). Bralec se je tako seznanil z eno izmed osnovnih dilem žanra, ki še danes zaposluje literarne zgodovinarje: ali je zgodovinski roman plod idealistične romantike ali je mogoče prvenstveno realističen žanr.

Dovolj zgodaj so se artikulirala tudi ostala temeljna vprašanja žanra, to je njegova socialna angažiranost, razmerje med fikcijo in faktom ter žanrska tipologija. Glede idejne in politične angažiranosti je bil zgodovinski roman odprt obema skrajnima možnostima in kar najbolj raznolikim interpretacijam: en kritik hvali Walterja Scotta, ker naj bi se ne zavzemal za nobeno idejo in nazor posebej, ampak sledil nekim globljim življenjskim spoznanjem in resnici (LT 1871, 186, 2), spet drugi kritik ne more skriti veselja nad avtorjevim očitnim liberalskim oziroma protijezuitskim nagnjenjem ter nad nedvomno politično razsvetljevalno vlogo, ki jo lahko opravlja zgodovinski roman (LT 1872, 41, 4). Pohvalno se je nemško pišoči novičar izrazil o sposobnosti zgodovinskega romana, da živo kombinira znana in dokazana zgodovinska dejstva pa tudi sveže, pikantne zgodovinske podrobnosti iz življenja vladarjev z vseskozi napetim, tj. fiktivnim dejanjem (LT 1872, št. 41, 4).

Ob 100-letnici Scottovega rojstva je slovenski bralec lahko prebiral o nekakšni nacionalni tipologiji evropskega romana, pri čemer je bil Scottov zgodovinski roman opisan kot zlata sredina med francoskim pustolovskim romanom ("Spannungs-Roman"), ki ga reprezentira Victor Hugo, in nemškim razpoloženjskim romanom ("Stimmungs-Roman"), ki mu je za zgled Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja (LT 1871, 186, 1). Nekaj let kasneje je najti že žanrsko klasifikacijo, v kateri je zgodovinski roman poleg časovnega, salonskega, ljudskega, pomorskega in erotičnega romana poglavitni romaneskni žanr.[3] Omembe in ocene nemških zgodovinskih romanov v 19. stoletju številčno presegajo pisanje o zgodovinskih romanih pri drugih narodih (Hrvatih, Čehih, Rusih...) pa tudi poročila o slovenskem izvirnem zgodovinskem romanu.

V 50. letih se je o zgodovinskem romanu začelo pogovarjati po slovensko. Celovški urednik Anton Janežič je noviške bralce povabil na naročilo novega časopisa Slovenska bčela, ki

bo prinašala 1. Poštene pesmice /.../ 2. Povesti, pozebno zgodovinske
(izvirne in iz drugih slav. narečij prestavljene) in druge manjše
pripovedke razun tako imenovanih storij. 3. Življenjopis imenitnih
Slovanov. 4. Popise navad in običajev posameznih narodov. 5. Posebno
veliko podučivnih sestavkov iz zgodovine, literature, narodopisa,
basnoslovja, naravoslovja, krajopisa i.t.d. 6. /.../ Kratke kritike posebno
jugoslavenskih spisov in naznanila vsih imenitniših prikazni na polju
slavj. literature in umetnost. 7. /.../ Imenitniše prigodbe; /.../
krajše zgodovinske črtice[4] in mnogoverstne kratkočasnice,
narodne pregovore in zastavice, kakor tudi naznanila društva sv.
Mohora.[5]

a) 100 gold. za najboljšo izvirno pripovest v obsegu petih tiskanih pol;
predmet naj se jej vzame iz domače zgodovine ali se vsaj oslanja na-njo;
b) 50 goldinarjev za najboljšo izvirno pripovedko iz družinskega
življenja sploh, v obsegu blizo treh tiskanih pol. Če ne pride
nobene take, darila vredne izvirne pripovedke, podeli se darilo
najmičniši prestavljeni povesti, ki pa mora vsaj blizo pet pol
obširna biti (N 1864, 127).

Od 1881 dalje je predstavo o zgodovinski povesti in romanu oblikoval osrednji literarni časopis Ljubljanski zvon, ki po količini in kakovosti ocen daleč presega vse ostale publikacije. Tu so izhajala tudi nekatera najpomembnejša besedila žanra.[6] Za razliko od nemškega razpravljanja o zgodovinskem romanu, ki je kazalo v smer estetskega presojanja, se je v prvem opaznejšem prispevku v LZ zarisal popolnoma drugačen okvir: zgledujoč se sprva zlasti pri Čehih in Poljakih,[7] potem pa skoraj izključno ob domači produkciji, je prevladala pozornost na nacionalnospodbudni moment žanra:

Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi
pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da!
celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s
svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem
prebudi in utrdi /.../ delovalo se je posebno na to in sicer
posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke
iz slavne zgodovine češke minolosti.[8]

Podobno tudi na drugem mestu:

V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda
čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. /.../ Spomin na davne,
slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je
obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek,
omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja
Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki
pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo
razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov.[9]

O Jiráskovem "historičnem romanu" Psoglavci je zapisal kritik, da mogoče res ni avtorjev najboljši izdelek, je pa "najinstruktivnejši", tudi za Slovence.[10] Nacionalno zavedni kritik lahko očita domačemu besedilu, da smrti glavne osebe žal ni motiviralo z nacionalnim sovraštvom Nemcev do Slovenca, ampak le z značajsko hibo.[11] Zdi se mu samoumevno, da zgodovinski roman "tolaži narod"[12] ali da se je avtor izkazal za rodoljuba,[13] da je njegova prava vsebina "iz bolesti radi tisočletnega trpljenja domače grude".[14] Ob pomanjkanju zgodovinsko izpričanih in za slovenski narod pomembnih osebnosti je bilo to izhodišče zgodovinskega romana neškodljivo in ni grozilo zapeljati v patetične domoljubne fantazije. Z Budalovimi besedami: "Majhni so bili ljudje, majhne razmere, majhna domovina." (LZ 1912, 103). V poveličevalno smer je morda zašel le veliki Finžgarjev tekst Pod svobodnim soncem, ki vidi Janko Lokar v njem "slavospev bratoljubja, sloge in discipline" (LZ 1913, 183-91). Nacionalnospodbudna dimenzija pravzaprav zmanjšuje pomen zgodovine v romanu, ker je le-ta avtorju in njegovim narodnopedagoškim ciljem samo "dobrodošla opora" (LZ 1930, 736-37). Pravo sporočilo romanov se ne tiče preteklosti, ampak je pomenljivo primarno za sodobne bralce in njihove življenjske interese; pogosto npr. je izrecno spoznanje, da "nasilni gospodarji naših tal prihajajo in odhajajo, ljudstvo pa ostaja".[15] Kritika je rade volje pogledala romanu skozi prste, le da je bil v nacionalnem pogledu poučen in spodbuden za "vztrajnejši odpor proti nasilnemu tujstvu" ter proti "nemški silovitosti".[16] Zlasti obdobja, usodna za nacionalno preživetje, so bila naklonjena narodnospodbudnem zgodovinskem romanu (S 1941, 7, 8).

Kako izredno pomembna je bila nacionalna dimenzija literature, dokazuje že primer vodilnega slovenskega naturalista Frana Govekarja, ki se je mimo zgledov svetovne literature odločal izrazito v prid nacionalnemu zgodovinskemu romanu. Sicer skrit za šifro je v oceni Lahovih Upornikov tožil nad dejstvom, da nimamo velikih zgodovinskih oseb in dogodkov, primernih za dramo, in romanopiscev, ki bi "obširno obdelali /.../ dobo v velikih slikah in živih prizorih"; kako tudi, ponavlja za Prešernom, ko imamo na razpolago le turške navale, reformacijske nemire, francosko okupacijo in kmečke upore. Zato tudi

nimamo v svoji beletristični prozi nič pomembnejših historičnih
del. /.../ Historična povest ali drama /je tudi/ z narodnega
stališča največjega pomena ter /.../ je našla pri drugih narodih
baš pri najodličnejših umetnikih najuspešnejše gojitve. /.../
Veseli smo torej te najnovejše slovenske zgodovinske povesti ter
le želimo, da bi ostal Lah zvest zgodovinskim snovem ki donesejo
več koristi čitateljstvu, kakor tuje dekadentne spake brez
slovenske krvi! (Sn 1906/07, 125-26, 156-57). 

Prešernov odnos do zgodovinske tematike, na katerega se je skliceval Govekar, je analiziral Fran Petrè v članku Literarno ozadje Prešernovega Krsta pri Savici (Sd 1940, 300-08) in se strinjal z Ivanom Prijateljem, da Prešernova tematizacija slovenske zgodovine v Krstu nima značaja obče veljavnosti; Prešernov pesimizem v tem delu naj bi imel zgolj osebni in trenutni značaj. Kakor že Petrè povzdiguje umetniško dimenzijo Krsta nad domoljubno funkcijo, značilno za sočasni češki psevdozgodovinski roman, je njegovo omejevanje Prešernove resignativnosti simptomatično za recepcijo žanra v letih tik pred drugo svetovno vojno: zgodovinska tematika je bila očitno še vedno premočno v službi nacionalne mobilizacije, da bi dovoljevala defetistične interpretacije.

Vzgojnost oziroma zgodovinska poučnost je bila večini kritikov čisto sprejemljiva lastnost zgodovinskega romana, četudi ni bila izrecno zasidrana v nacionalnem interesu; razlike med idejnostjo in tendenčnostjo ne liberalnih ne konservativnih kritikov niso pretirano vznemirjale. Anton Aškerc je tako v Malovrhovem romanu Pod novim orlom ob nacionalni pohvalil tudi liberalno tendenco dela, čeprav je šlo za nedvomno propagandni trivialni roman (LZ 1904, 310-11). Iz nazorskih razlogov je hvalil tudi katoliški kritik in postavljal informativno ter vzgojno sposobnost teksta nad njegovo umetniškost: Finžgar "ni le umetnik, ampak je tudi učitelj",[17] čeprav je bil v načelu proti izpostavljeni poučni dimenziji literature. Pogoj za pozitivno sodbo je bila "pravilnost" avtorjeve nazorske podlage, to je krščanskega svetovnega naziranja ("le pravo in čisto krščanstvo daje tisti fini čut, da zna človek tudi v subtilnih stvareh zadeti vselej pravo mero spodobnosti in dostojnosti"); iz te perspektive je zelo toleranten celo do avtorjeve črno-bele karakterizacije - važno je, da avtor ne posega sam pretirano z moraliziranjem v dejanje. Šele po nastopu Josipa Vidmarju so začeli kritiki na tendenco gledati z negodovanjem, zlasti kadar se je tepla z zgodovinsko izpričanimi dejstvi.[18]

Zgodovinskemu romanu specifične kritiške teme

Tehnično gledano so kritike zgodovinskih romanov podobne kritikam drugih leposlovnih del: ocenjevalci so spregovorili nekaj besed o avtorju in njegovem siceršnjem opusu, na široko povzeli dogajanje, pokomentirali dejanje in nehanje literarnih oseb po vrsti, kakor da bi šlo za igralce v lokalni gledališki predstavi, sledeč zahtevam realizma, naj dejanje znači junaka, porekli besedo dve o tehniki, kompoziciji in perspektivi, na koncu pohvalili ali grajali jezik, oceno pa sproti barvali s citati. Do neke mere je bil zgodovinski roman zaradi žanrske določenosti varen pred strogo, ozko elitistično, po čisti avtorski izvirnosti hrepenečo kritiko; kritiki so se pač zavedali, da ima zgodovinski roman svoja pravila.[19] Žanru specifične so bile naslednje kritiške teme: 1. funkcija zgodovine v besedilu in funkcija žanra, 2. ugled žanra in problem trivialnosti ter 3. razmerje do zgodovinopisne predloge oziroma do zgodovinskih virov.

1. O poglavitnem namenu ali funkciji zgodovinskega romana kritiki niso bili enotnega mnenja. Poleg že dokumentirane narodnopedagoške funkcije se je zdela za zgodovinski roman bistvena prisotnost "časovnega duha",[20] ki ga akademsko zgodovinopisje ni sposobno priklicati v bralčevo zavest, "časovne barve" (LZ 1913, 183), "zgodovinskega vzdušja" (LZ 1933, 482-83) oz. "časovnega in krajevnega kolorita", ki ga Josip Vidmar tako usodno pogreša v romanu Pod svobodnim soncem (LZ 1932, 372-74). Ugotovitev, da roman nima časovne atmosfere, je skoraj identična sodbi, da potem že nimamo opravka z zgodovinskim romanom.

Vnetosti za zgodovinske snovi ni vedno mogoče najti samo enega vzroka. Po eni strani je to

le uporno prizadevanje, da pokaže in dokaže slavo toliko krat
omalovaževane slovenske zgodovine, oziroma da da svoji misli
romantičen, skoro eksotičen okvir - ali pa je bil to beg pred
resnično stvarnostjo, ki ji ni znal (ali ni smel) dati umetniški
izraz. Najtežje nacionalne in socialne probleme je slovenski pisatelj
ovijal v plašč zgodovinskih dogodkov in oseb, ki so s
simboličnim pomenom, ki so ga dobivale, izgubljale trdna zgodovinska tla
pod nogami.[21]

Zgodovinska poučnost je koristna, saj bodo zgodovinsko informirani bralci znali ustrezneje presojati dileme današnjosti. Tako je prišlo o pravem času na trg delo Umirajoče duše Ilke Vaštetove, ki govori o oblikovalcu Ljubljane Francescu Robbi, ker se je podobnega obnovitvenega projekta mesta tedaj loteval arhitekt Jože Plečnik.[22] Tudi Ivan Zorec je za Bele menihe požel uničujočo sodbo, ker "pisatelju ni bila dosti mar zahteva: namreč, da bodi zgodovinska povest zrcalo sodobnih teženj in stremljenj".[23] Z drugimi besedami:

Poslanstvo umetnosti ni v tem, da življenje konservira táko
kakršno je; tudi v zgodovinskih romanih osvetljuje moderen pisatelj s
svojim nazorom ne samo dejstva, ki so se zgodila, marveč celó
sedanjost. V preteklosti so korenine sedanjosti (LZ 1938, 33).

Navedena odlomka naštevata troje tipov zgodovinskega romana,[24] kakor jih rojeva razmerje med preteklostjo in sedanjostjo: klasičnega z zgodovinsko eksotiko, ki je samozadostna, eskapističnega, kjer je preteklost v opoziciji z grdo sedanjostjo, in projekcijski roman, v katerem je zgodovina samo metafora aktualnega socialnega problema. V slednjem bralec odkriva zakonitosti zgodovinskega dogajanja, zato da bi se ustrezneje orientiral v svojem težkem času. Manjka le še psihološki zgodovinski roman, ki se ubada s kakim splošnočloveškim problemom in izpričuje nespremenljivost človeške nravi skozi čas; v misel ga je vzela Milena Mohorič:[25]

Ogromne naloge se stavijo pisatelju ob zgodovinskem tekstu.
Poleg vse sposobnosti za včustvovanje v druge dobe in tuje
osebnosti, poleg vse fantasije in invencije, poleg vse
velikanske erudicije, poleg poznanja sil, ki gibljejo zgodovino,
posameznika in družbo, mora poseči v praglobine vsega
človeškega, mora v tem mikrokozmu individuja pokazati makrokozem
človeštva. 

2. Ugled se je zgodovinskemu romanu določal glede na njegovo stilistično oblikovanost. Njegova artistična konservativnost je enim vir pohvalnih sodb, drugim pa razlog za negodovanje. Kritiki zlasti pogosto omenjajo zgodovinski roman kot zdravo opozicijo sočasnemu naturalističnemu romanu[26] in modernistični literaturi z njenimi "klavrnimi junaki", "nervoznimi krogi" in "histeričnimi ženskami", kot nasprotje Meškovi jokavosti in Cankarjevemu potepuštvu,[27] "stilističnim arabeskam novejših struj", strogosti realizma in pozerstvu naturalizma (LZ 1932, 314). Vesele se njegove trdoživosti, ker je preživel, čeprav so mu tuje avtoritete, kot sta Hippolyte Taine in Georg Brandes že napovedale konec (LZ 1903, 56). Zdi se jim vredno opozariti na objektivno dimenzijo, ki jo je Scottov in Manzonijev zgodovinski roman vnesel v romantiko in tako nevede pripravljal pot realističnemu romanu: "Realistični roman hoče biti in je v resnici zgodovina sodobnega življenja."[28] Oziroma če formulacijo zasuknemo v nekam problematično sodbo: realizem je pisateljem odprl pot do zgodovinskih snovi in do zgodovinskega romana.[29] Tako zavarovanega zgodovinskega romana naturalistični roman ni mogel popolnoma zatreti: "Vsled te moči, ki je v snovi sami, ne bo zgodovinski roman nikoli izginil. Saj se tudi najmodernejši vseh modernih pisateljev /mišljeni so Maeterlinck, Bogović;, Gjalski/ lotevajo zgodovinskih snovi" (R., SN 1907, 232-33).

S tem v zvezi je pohvala žanra, da je odprt tudi preprostemu bralcu,[30] da mu gre za domačo, ne pa za tujo tematiko[31] ter da rojeva za razliko od vseh ostalih žanrov dolga, "vélika" besedila. Kritiki radi poročajo o živem zanimanju bralcev in časa za zgodovinski roman[32] in so vzhičeni nad njegovo popularnostjo:

Romanov, namenjenih preprostemu narodu, šteje slovenska književnost
ubogo malo, zatorej veselo pozdravljamo vsako novo delo takšne vrste in
ga, kakor se umeje samo po sebi, ne merimo tako, kakor romane, pisane
izobraženim stanovom.[33]

Nasprotno so pristaši novih literarnih struj zavračali vsebinsko in stilistično konservativnost zgodovinskega romana, ki je bila v anahronistični opreki s sodobnimi demokratičnimi prizadevanji in modernim "nervoznim, razbitim, sesekljanim stilom".[34] Že ob koncu stoletja se je kritika, čeprav na to temo do tedaj ni bilo popisano veliko papirja, glasno čudila avtorjem, ki še pišejo dolga epska besedila in jih povrhu podnaslavljajo z nemoderno oznako zgodovinski roman:[35]

Moderna leposlovna umetnost ne ljubi več slavnih, izrednih, genijalnih,
božanstvenih vzorov bodisi iz "njega dnij" bodisi iz sočasja:
moderni pesnik jemlje človeka iz njegove banalne vsakdanjosti, on ne
pripoveduje, nego minucijozno natanko opazuje, disteluje. /.../ Nismo
prijatelji dolgih romanov.

Navdušeni nad naturalističnim socialnim romanom, so kritiki povzemali izjave o skorajšnjem koncu tako "dušeslovnega" kot zgodovinskega romana, ki v svoji eklektični fazi zanima le še "literarno neizobražene čitatelje" (SN 1897, 175).

3. Uporaba zgodovinskih podatkov (faktov) v literarni izmišljiji (fikciji) največkrat ni problematizirana: kritik se zadovolji z opozorilom, od kod vse je romanopisec zajemal, in s povzetkom zgodovinskega ozadja dogajanja. Avtorjeva zgodovinska načitanost oziroma ugotovitev, da je avtor dobro naštudiral zgodovino, praviloma izzove kritikovo pohvalo,[36] avtorjeva nevednost v svetu zgodovine pa grajo.[37] Težave nastopijo, ko mu je treba presojati razmerje med zgodovinsko izpričanim in fiktivnim delom romana. Enkrat je navdušen ob dejstvu, da razlike med zgodovinskimi in fiktivnimi odlomki ni čutiti,[38] drugič je razpoložen le, kadar je ločnica med zgodovinskimi in fiktivnimi pasusi jasna, če "pisatelj vestno loči, kar je strogo zgodovinskega, od tega, kar ni ali kar je morda le legendarično".[39]

Normativni ideal je nekakšna harmonična kombinacija obojega in do negativne sodbe pride, kadar je po kritikovem mnenju idealno razmerje porušeno. Prva razločno negativna kritika zgodovinskega romana izhaja prav iz te idealne kombinacije:

Historična povest mora odgovarjati dvema praviloma. Mora biti
historična, to se pravi, narisati nam mora neko gotovo epoho po
zgodovinskih virih, kolikor mogoče naravno in resnično. Poleg
tega pa mora biti tudi umetniška.

Zgodovinska povest Za staro pravdo Petra Bohinjca se je pregrešila proti omenjeni dvojni zahtevi, zato poroča kritik, da "imeli smo na nekaterih mestih isti utis, kakor če čitamo Beračeve skrivnosti, katere so zanesli židovski prebrisanci zadnje dni i med naše ljudstvo. Snov povesti sama na sebi sicer ni slaba in bi jo mogel porabiti historičen beletrist prav lepo" (L-t. K., SN 1902, št. 123).

Razmerje med zgodovinskimi dejstvi in umetnikovo fantazijo je na veljaven način opisal France Kidrič:[40]

Rad imam roman, ki riše življenjsko pot zgodovinskega človeka.
Zgodovinski roman, če pripovednik ne popravlja zgodovine in ne
izprevrača znanih dejstev, a se tudi ne omejuje samo na
reproduciranje, pa polni prazne strani znanstvenega ogrodja z
vso pestro bujnostjo neposrednega življenja, s situacijami in
silami, ki so možne in verjetne, dasi ne izpričane; portret, če
ga je ustvaril umetnik, ki ne popravlja v dosego svojega namena
narave, pač pa ume obrazu ob čuvanju prepričevalne podobnosti
vdahniti sugestivno silo onega duha in razpoloženja, zaradi
katerega oseba šele zasluži, da se portretira. 

Seveda se pričakuje, da bo roman zvesto sledil zgodovinskim dejstvom in jih ne bo potvarjal, vendar se včasih pri večerniški literaturi tudi zamiži na eno oko, če falsifikacija historičnih dejstev bralca nacionalno ozavešča.[41] Več svobode nudijo avtorjem historiografsko slabo pokrita starejša obdobja, ko so zgodovinski viri "polni vrzeli" (LZ 1930, 736), vendar se tu znajdejo že v bližini žanrske meje. Kadar je dejanje "časovno in krajevno precej neopredeljeno, brez pravega zgodovinskega okvira in tudi brez izrazitega pokrajinskega obeležja",[42] kadar nima zgodovinskih letnic in zgodovinskih dogodkov, potem kritiki besedila ne berejo kot zgodovinskega romana ali povesti, pa čeprav ga z žanrom povezuje izrecna nacionalnospodbudna dimenzija in ga bodo bralci prav zaradi tega sprejeli kot zgodovinsko povest.[43]

Nič novega tudi ni kritiška tematizacija rivalstva med literaturo in zgodovinopisjem. Za Aškerca je bilo legitimno "predstaviti čitatelju v živih plastičnih podobah /določeno/ dobo v naši domači zgodovini" (LZ 1904, 310-11), ker se bo tako lahko o zgodovini poučil marsikdo, ki zgodovine sicer ne bo bral. In še odločneje:

Ali ne razumemo mar Neronove dobe šele zdaj prav, ko smo čitali
roman "Quo vadis?" Zgodovina s svojimi suhimi dejstvi nam nikdar
ne more tako živo predočiti davno pretekle dobe kakor resnično
nadarjen pisatelj, ki se ne zadovolji samo z zunanjimi dogodki,
ampak zasleduje tudi najskrivnejše pojave človeške narave,
človeške duše.[44] 

Razmerje med zgodovinopisjem in romanom se je kasneje v debati še večkrat izpostavilo, vendar nikakor ne vedno na način, ki bi postavljal roman v rivalsko razmerje z zgodovinopisjem. Naloga umetnika je namreč za razliko od zgodovinarja v tem, da mora zgodovinsko sliko podati "iz umetniške perspektive", to je tako, da se dvigne nad meje časa in kraja in zadene občečloveško v časovno zamejenih pojavih:

Gre torej le za to, kako bo pisatelj svojo zgodovinsko snov
obdelal. Ako si je postavil za poglaviten namen učiti zgodovino
in navajati zgodovinska fakta: potem mu kot umetniku vnaprej
napovejmo bankrot. Tak jemlje zgodovinarju nekaj, kar le
zgodovinarju gre; po krivici prilaščeno blago pa nima teka...
Ako pa je leposlovec vzel zgodovinske dogodke le kot ogrodje, da
na njem gradi povest z obče človeškimi konflikti: potem bodi
prepričan, da mu ravno svetovna povestnica nudi snovi in gradiva
v obilici.[45] 

Andrej Budal in Ivan Pregelj sta med prvimi pri nas prelomila s formulo tradicionalnega zgodovinskega romana, ki je hotel biti uspešnejša različica zgodovine. Kritika je bistro ugotovila, da avtorju v skladu z novo ekspresionistično maniro najbrž sploh ne gre več za veren oris zgodovinskega časa, ampak za "opis lastnega psihološkega problema oziroma splošna duhovna stanja";[46] zgodovina torej nenadoma ni bila več bistvena lastnost besedila, občutila se je le kot nekakšen dodatek ali stilistični okrasek.

Dovolj redka je bila v kritiškem razpravljanju tema literarnih paralel in vplivov, ki bi s prizivanjem sorodnih besedil pomagala utrjevati zavest žanrske pripadnosti besedila. Do tega je prihajalo ob ponovnih obdelavah iste zgodovinske tematike; pri nas je bila očitno med najbolj popularnimi čarovniška.[47] Bolj kot skupne teme in motivi je besedila in pisatelje povezoval v korpuse življenjski nazor. Tako je metoda kritiškega sklicevanja na sorodne avtorje polagoma oblikovala dve skupini ustvarjalcev oziroma dve liniji slovenskega zgodovinskega romana: liberalsko (Jurčič, Kersnik, Tavčar, Bevk) in konservativno ali katoliško (Detela, Pregelj, Zorec), ki sta se prerivali za prvenstvo in skušali razvrednotiti konkurenco (LZ 1937, 93-94).

Skromne so bile tudi svetovnoliterarne vzporednice. Omenjata se sicer Henryk Sienkiewicz in Walter Scott, v negativnem smislu pa "nemško zgodovinsko pripovedništvo" in "nemška volksbuchovska fabula" (Ivan Pregelj), vendar natančnejše analize relacij med slovenskim in svetovnim zgodovinskim romanom do Petretovega komparativističnega spisa o Prešernovem Krstu[48] ni bilo. Tudi za današnje teoretično razpravljanje o zgodovinskem romanu (vključno z mojim lastnim) velja, da slovanske paralele izrazito premalo upošteva, še posebej če pomislimo na nekdanje veliko število prevodov iz slovanskih literatur. Po Petretu je slovenska zgodovinska povest sicer od daleč sorodna evropski zgodovinski povesti, drugače pa je "odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije" in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim, katerih začetek je istočasen Scottu - prva večja češka zgodovinska povest Zarja nad poganstvom Josefa Linde (avtor je bolj znan kot pomagač Vaclavu Hanki pri domoljubni potvorbi zgodovinskih virov za Kraljedvorski rokopis) je izšla namreč že leta 1818. Ker ni izpričano, da bi Prešeren to češko literaturo tudi poznal, smemo njegovo "povest v verzih" šteti za neodvisen proizvod slovanskega historizma.

Slovanska zgodovinska povest je v širšem smislu varianta scottovske zgodovinske povesti, drugačna in prepoznavna pa je po dodatku prvin, ki so služile predvsem narodnoprebudnim namenom. Največ so je napisali Čehi, bila je popularizator sočasnih zgodovinarskih, arheoloških in mitoloških raziskav. Zanimivo je, da se žanra niso lotila prva peresa češke literature, ampak druga in tretja garnitura pisateljev v zabavnih družinskih časopisih in almanahih. Domoljubna razsežnost se je napajala iz obeh vodilnih tem, to je iz boja slovanstva z germanstvom in še pogosteje iz boja krščanstva s poganstvom. V slovanski svet osmega stoletja je bilo anahronistično preneseno fevdalno viteštvo z utrjenimi gradovi, kakor nam ga slika tudi Prešernov Krst; plod fantazije so tudi zgodovinsko neizpričana slovanska imena junakov in poveličevanje slovanske nravnosti. Slovanski nacionalizem se je po eni strani navduševal ob kultu slovanskega poganstva takoj po naselitvi, ker je bilo to obdobje pač edino obdobje slovanske samostojnosti (v oporo mu je bila teza Friedricha Schlegla, da si mora romantika izbrati lastno mitologijo - od tod tudi številne znanstvene analize slovanske mitologije), po drugi strani pa je bil slovanski poganski resentiment v opreki z istočasnimi simpatijami do krščanstva. Od tod tudi slovenske interpretacijske težave s Prešernovim Krstom.

Negativno o zgodovinskem romanu

Prve avtoritativne negativne kritike celotnega žanra in ne le posameznih besedil so nam znane iz besedil in pisem Ivana Cankarja, v periodiki pa so se pojavile šele po letu 1926, ko recenzentom kar naenkrat ni več ustrezala ne katoliška ne liberalska zgodovinska povest; prva ne zaradi večerniške poučnosti, tendenčnosti, solzavosti in psevdoromantičnosti,[49] druga ne zaradi fragmentarnosti in feljtonske površnosti.[50] Gostila so se tudi poročila o nevšečnih kritikah zgodovinskega romana v tujini. Ti glasovi so pripravljali pot Josipu Vidmarju, ki je proti koncu 20. let postavil normo negativistične kritike zgodovinskih romanov; domislil jo je zlasti ob romanih Ivana Preglja.

Ivan Cankar se v zgodovinskem romanu ni poizkusil, poznan pa je njegov dvom v zvezi z možnostmi tega žanra. Ošvrknil ga je v kontekstu razpravljanja o opisovanju junakov v literaturi:[51]

Vse nadloge in ječe tega sveta bi me ne pripravile, da bi opeval
zgodovinskega junaka; če bi bila sila že zelo velika, bi opeval
njegovo dobo, namreč najneznatnejše neznatnosti te dobe; na
neznatnosti pa bi legla silna junakova senca in po tej senci bi
ga spoznal človek jasneje, kakor da sem ga privlekel za ušesa na
oder. 

in potem, ko se je na ostre besede odzval tedaj slavljeni avtor uspešnega zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem Fran S. Finžgar, še v osebnem pismu kritiku z Dunaja, 28. dec. 1906:[52]

pasus o zgodovinskih povestih je bil adresiran drugam. Ampak če ste se
čutili prizadetega - pa se čutite! To je le znamenje slabe vesti!
--

Kar sem zinil o zgodovinskih povestih, sem razložil preveč
nakratko. O tej stvari bi se bilo treba obširneje pogovarjati. To mislim:
zgodovinska  epoha je nekaj drugega kakor zgodovinski človek. Ne bi
opisaval  junaka, pač pa bi opisaval njegov  čas - in na sliko
tega časa bi legla njegova senca tako mogočno, da bi ga gledalec
bolj natanko spoznal, nego iz portreta samega. To je bila moja misel!

Čeprav se zdi, kot da Cankar protestira le proti enemu tipu zgodovinskega romana, to je proti romanu osebe, in kot da nima nič proti romanu časa, gre prej za njegov splošni odpor do koncepta žanrske literature. Eden najvidenejših Cankarjevih oponentov je bil katoliški pisatelj Ivan Pregelj; s Cankarjevo literaturo je večkrat polemiziral in bil kritičen tudi do Cankarjevega pogleda na Finžgarjev zgodovinski roman, trmasto trdeč, da je Pod svobodnim soncem najboljši slovenski historični roman ter da se umetnost od naroda in njegove zgodovine za dalj časa ne more odtrgati. Po Pregljevem mnenju je bil do Finžgarja največji mojster slovenskega zgodovinskega romana Fran Detela,[53] svobodomiselnim pisateljem pa je odrekal vsakršne pisateljske kvalitete.[54] Tako razločne obsodbe seveda niso mogle ostati brez odmeva in prav nič čudno ni, da je Pregelj postal glavna tarča največjemu slovenskih kritikov, Josipu Vidmarju.

Josip Vidmar se je v lotil zgodovinskega romana v vrsti kritik, med njimi največkrat zgodovinskega romana Ivana Preglja, ki mu je namenil najbolj črne ocene. To je storil lahko šele ob ponatisu Pregljevega opusa v Izbranih spisih; prvotiski so bili pač starejši od Vidmarjeve kritiške kariere. Glavnina Vidmarjevih kritik je izšla v LZ. V načelu je bil odprt za vse tipe zgodovinskega romana, od tistega skrajnostnega, v katerem ima zgodovina primarno vlogo, do onega, v "katerem je oblikovanje zgodovine podrejeno drugim umetniškim ciljem" (Kritika 1925, 6, 85-89) in kamor sodijo tudi najboljša Pregljeva besedila.

Vidmar se je pri argumentiranju slabe ocene skliceval na normativno zahtevo zvrstne čistosti besedila,[55] na presojo, koliko je izdelek realiziral avtorjevo intenco,[56] in "po vrednosti tega namena samega" (Kritika 1925, 6, 85-89). Kompozicija ne bi smela biti zamotana, nepregledna in neorganična, glavna oseba naj bi bila prepričljiva in primerna (to pomeni, da je zanič, če ni dejavna v skladu s svojim značajem ali svojo zgodovinsko nalogo ali če je neokusno idealizirana), dejanja morajo biti motivirana. K negativni oceni prispevajo še šablonskost oseb in motivov, moraliziranje in nerazumljiv ali zapleten jezik.

Vrednostni aparat za zgodovinske romane se ne razlikuje od siceršnjih kritiških orodij; specifike žanra se tiče le očitek pristranskega, nezgodovinskega in neprepričljivega pojmovanja nacionalne preteklosti, po katerem "ustaljena katoliška verna duša slovenska ne prenese tujega duha" (LZ 1929, 244-47). Očitek je problematičen zato, ker tako kot Pregelj tudi Vidmar v načelu od leposlovja ni zahteval, naj sledi diktatu socialnih in zgodovinskih dejstev, ampak je zagovarjal njegovo avtonomnost v razmerju do zunajliterarnega sveta: pisatelj ima do samosvoje interpretacije nezgodovinskega pojmovanja preteklosti pač pravico.[57]

Vidmar je sicer znal sprva mimogrede tudi pohvaliti, ali jezik (Kritika 1925, 6, 85-89) ali vzdušje: "Močan je Pregelj v razpoloženjih, ima oster čut za naravo in je med našimi pisatelji doslej menda edini, ki zna ustvariti v zgodovinski povesti zgodovinsko ozračje" (LZ 1928, 759) - slednja pohvala je bila na ozadju Pregljeve odpovedi scottovskemu zgodovinskemu romanu časa dvoumna -, vendar je kasneje v kritiki Magistra Antona (LZ 1931, 309-11) Preglju odrekel še te sposobnosti in je njegovemu delu celo odvzel status zgodovinskega romana. V tej zadnji, najbolj protipregljevski kritiki je Vidmar brez ovinkov povedal, kaj ga pri Preglju ves čas moti: presedajoče župnijske idile in temeljni namen Pregljevih zgodb in povesti, ki je v poveličevanju duhovništva, kar je bilo uspešno le v Plebanusu, potem pa se je izrodilo v čudaštvo. Osnovni razlog Vidmarjeve slabe volje ob Preglju je bilo pisateljevo izrecno in vedno poudarjano katolištvo, natančneje: nekorektno zlorabljanje umetnostnih sredstev in umetniške svobode za nazorsko in idejno poučevanje ter prepričevanje bralcev.

Vidmar je zlobno pisal tudi o Finžgarju (Kritika 1925, 77-78), češ da je plitek in preprost, osladen in gostobeseden, nepristen in idealizirajoč ter da je njegova edina krepost ta, da se svoje preprostosti tudi zaveda. Bolj kot odvisnost od duhovniškega poklica mu je očital patos narodnega čustva, domoljubnost, poučnost in vzgojnost (LZ 1932, 372-74). Veliki kritik zgodovinskega romana ni preveč cenil; priznaval je, da gleda na zgodovinski roman z manj pričakovanji in ga presoja mileje kot druga besedila (Kritika 1925, 77). Še manj zahtev je gojil do preproste, nestremljive poljudne zgodovinske povesti, kadar ji je šlo le za dobro zabavo in prikaz zanimivih ter barvitih dogodkov, ne pa za nadležni nazorski in idejni pouk, zato je lahko o Bevkovih Znamenjih na nebu napisal relativno prijazno kritiko (LZ 1929, 310). Pregljevima poljudnima povestima Odisej iz Komende (LZ 1929, 569) in Zgodbe zdravnika Muznika (LZ 1930, 243-45) je ostal gorak prav zato, ker sta ga motili s preveliko vzgojnostjo in poučnostjo. Zajedljiv ton kritike ne dopušča dvoma o Vidmarjevi pristranskosti: zgodovinskega romana katoliških avtorjev mojster preprosto ni maral.

Vidmarjevi kritiški praksi ob zgodovinskem romanu je po obsegu in vztrajnosti podobna Budalova; tako kot se je Vidmar razvil ob Ivanu Preglju, tako se je Budal ob opusu Franceta Bevka, s to pomembno razliko, da je Andrej Budal Franceta Bevka samo hvalil. Drugi kritiki v LZ so sodili med bolj ali manj slučajne spremljevalce žanra; več kot eno besedilo so ocenili le še Anton Debeljak, Pavel Karlin in Juš Kozak. Vidmar je dal poguma še drugim nezadovoljnim recenzentom, katerih zlovolja se ni ustavila niti pred poljudno zgodovinsko povestjo. Vinko Košak je raztrgal Bevkove Stražne ognje in Sigmovo maščevanje Ivana Laha (LZ 1932, 185-87), Stanko Leben je pisal grdo o španskem zgodovinskem romanu, Stanko Janež je poteptal Ivana Zorca, Alfonz Gspan Frana Detelo, Jože Kerenčič Janka Kača, Tone Šifrer Ivana Matičiča, Vladimir Pavšič Ilko Vaštetovo, Juš Kozak Antona Slodnjaka, Andrej Budal Jožeta Pahorja.

Poleg prikritih, včasih pa tudi razkritih ideoloških predsodkov proti literaturi nasprotnega nazorskega brega je negativni kritiki botrovalo nekakšno nerazpoloženje in nelagodje do žanra v celoti, čeprav si zgodovinskih romanov kar povprek obsojati ni upala. Jaroslav Dolar je tik pred začetkom druge svetovne vojne tožil nad preobiljem zgodovinske tematike v slovenski literaturi, saj "ga že skoro ni slovenskega pisatelja, ki bi se ne bil že preizkusil s kako zgodovinsko povestjo, dramo ali romanom", akoravno nudi slovenska zgodovina ob Veroniki Deseniški in kmečkih uporih "le malo epizod, ki bi po svoji snovno zanimivi vsebini pritegnile pisatelje" (Obzorja 1940, 350-52). Iz načelnih vrednostnih zadreg in predsodkov so se ocenjevalci pogosto reševali tako, da so dela, ki jim niso bila pogodu, bodo pa očitno zadovoljila bralce, odrinili na področje "ljudske povesti", kar jim je omogočilo preklopiti na alternativno, manj strogo lestvico vrednot.[58] Vzvišeno se je tudi Milena Mohorič spraševala, če je v zgodovinskem romanu sploh še prostor za umetnika:[59]

Poznavalce lepe knjige obliva pri vsakem naznanilu historičnega romana
mrzel pot: zakaj dovolj dolgo že zdihujejo po vsem svetu nad poplavo te
"napol umetniške oblike". /.../ Seveda je ta literarna oblika zelo nevarna
stvar: ni čuda, da je zamikalo že lepo število profesorjev na
ta led in ne samo enkrat. Morda je vzdihovanje nad propadom umetnosti
včasih res upravičeno, morda je tudi res, da je zgodovinski roman
često rešitev za pisatelje brez fantazije in za one, ki so
zašli v zagato, ker so izgubili stik z živim življenjem /.../
Fabula, ki je bila vedno izraz umetnikove fantazije, je že tu brez
njegovega prizadevanja. Tudi snov sama je že organizirana.

Čas po drugi svetovni vojni pogleda na zgodovinski roman ni kaj bistveno spremenil. Še vedno je bila v ospredju narodnospodbudna razsežnost žanra, v obdobju neposredno po vojni pa je bila izpostavljena zlasti njegova socialnoprevratna funkcija. Času je najbolj ustrezal Pahorjev roman Matija Gorjan: "Saj tiči najgloblji smisel zgodovinskih romanov v tem, da človeštvu in narodu pretekle dobe umetniško oživljajo /.../ da jim na morebitnih novih zgodovinskih razpotjih pokažejo v pravo smer." Če je Prešernov Krst z verzi Tja bomo našli pot kazal v smer nacionalnega zedinjenja, je kazal tik pred vojno izdani Pahorjev roman z geslom Za staro pravdo pot v narodnoosvobodilno borbo, njegov ponatis po vojni pa v nov družbeni red.[60] Nobenega dvoma ni bilo več, da govori zgodovinski roman pravzaprav o sodobnem času in daje odgovore na aktualna socialna in politična vprašanja:

dandanšanji /je/ lahko zgodovinski roman umetniško plodovit samo
tedaj, če s historično temo izpoveduje neko izrazito sodobno
idejo ali pa če verodostojno, z eksaktnimi podatki oživlja
preteklost in neko njeno človeško pomembno usodo, /.../ scottovske
ambicije /so/ v drugi polovici dvajsetega stoletja anahronizem in
umetniško jalov posel.[61]

Problemi, ki so bistveno zvezani z osnovami našega življenja /.../
morajo biti brez dvoma v izhodišču slehernega pomembnega
zgodovinskega pripovedništva, če noče ostati na nivoju gole
snovne zanimivosti in poljubnega idejnega opredeljevanja.[62]

Pričakovanja so se razlikovala le v tem, da je socialno zainteresirana kritika želela videti v zgodovini predstavljene sodobne socialne in politične, esteticistična kritika pa splošnočloveške probleme. Kritiko je najbolj zanimal svet, ki ga je literatura popisovala, zato je ob romanu o Trubarju razpravljala v glavnem o kulturnem pomenu Trubarja za Slovence in o tem, iz kakšnih nazorov je ustvarjal avtor romana, čisto na robu pa je bilo vprašanje, kako je ocenjevani avtor oblikovno rešil zadano si nalogo.[63]

Novost je bil oster kritiški protest proti parafraziranju oziroma preinterpretaciji starejših zgodovinskih povesti. Težko je presoditi, ali je imel korenine v zahtevi realizma, naj pisatelj črpa gradivo iz življenja samega oziroma v primeru zgodovinskega romana iz zanesljivih zgodovinopisnih virov,[64] ali je bilo krivo preprosto dejstvo, da si je pisateljica za predlogo izbrala nedotakljivo veličino Prešerna.[65] Zanimivost povojnih ocen je na izkušnjah druge vojne utemeljena sovražna presoja cerkve in katolicizma.[66] Ko je šlo za Trubarja, je bila marksistična kritika zvesti dedič liberalskih poskusov rehabilitacije slovenskega protestantzma v 19. stoletju. Med znamenitostmi časa naštejmo še navado, da se je pozitivno poudarilo avtorjevo proletarsko poreklo, in presojanje celega žanra glede na to, koliko je revolucionaren.[67]

Bolj teoretično zastavljena razmišljanja se še niso izkopala iz starih dilem in izpričujejo ambivalenten odnos do žanra, ki se kaže v izjavi, da je o pravem zgodovinskem romanu težko ali kar nemogoče govoriti, ker so ali zelo slabi ali pa so povsem individualna in zgodovinsko nikoli dovolj verna interpretacija izpričanih dogodkov in oseb,[68] in bi jim, če sami izpeljemo kritikovo misel do konca, torej nič ne škodilo žanrsko ime kar izpustiti. Zgodovinski roman je v temelju sumljiv žanr in zlasti v slovenski literaturi zablodela in "manj vredna slovstvena zvrst":

Občutljivi, estetsko in umetniško-idejno zahtevnejši bralec bo
med pravimi zgodovinskimi romani le poredkoma našel čtivo,
primerno svojemu okusu in željam. /.../ Le prerade se v njenem
okviru izživljajo pripovedniške moči, ki jih vodijo skromni
fabulativni, biografski, zgodovinarski in drugi polznanstveni
nameni. Šibka ustvarjalnost in plitev življenjsko-idejni pogled
se moreta ravno v zgodovinskem romanu spretno skriti za
živobarvni kolorit našim pojmom in občutju oddaljenih in tujih
dob, za čare in zunanje zanimivosti dogajanja, ki je zaradi
časovnega razmaka med njim in nepreglednim tokom sodobnega
življenja laže in izraziteje zaznavno kot le-ta.[69] 

Nekam bolj previdno sta se oglašala Jože Pogačnik[70] in Ivo Šolar (Mlada pota 1959/60, 370):

Zgodovinska vernost in umetnost v zgodovinskem romanu sta si
torej nekako navzkriž; podrejanje pisatelja zgodovinsko
objektivni interpretaciji časa zanikuje umetnika, tisto pa, kar
subjektivnega, v svojem času pogojenega vnaša pisatelj v delo,
zanikuje zgodovinsko objektivnost. 

Pravi zgodovinski roman bi moral biti "človeški dokument doživljanja zgodovine"[71] ali "podoba nekega zgodovinskega obdobja skozi osebnost posameznika, ki je edini pravi nosilec umetniškega pripovedništva",[72] in bi moral z ustvarjalno domišljijo oživljati konkretno gradivo. Takih srečnih kombinacij ni bilo na pretek, zato so ambiciozne kritike zgodovinskemu romanu očitale, da dela silo tako zgodovini s svojo poljudnostjo kot umetnosti s suženjsko odvisnostjo od faktov.[73]

Zagovor žanra je prišel s strani pisca biografskih romanov, Andréja Mauroisa. Ta je ponovno popularnost zgodovinskih romanov razlagal z romantičnim značajem časa, naklonjenega tipično romantični potrebi po begu pred resničnostjo in pred problemi sedanjosti. Glede na razmerje med faktičnostjo in fikcijo je Maurois naštel tri vrste zgodovinskega romana: 1. takega, ki mu je zgodovina samo okvir za izmišljene junake (Hugojeva Notre Dame de Paris), 2. takega, v katerem so fiktivni junaki pomešani z zgodovinskimi osebnostmi (Tolstojeva Vojna in mir), in 3. takega, v katerem so junaki romana zgodovinske osebe (Vignyjev Cinq-Mars).[74] Poskus rehabilitacije romantičnega tipa zgodovinskega romana je ostro zavrnil pisatelj Jože Pahor. Biografski roman je odklonil, ker naj bi ta cenil samo subjektivne izkušnje, resnica sveta pa se vendar posameznika in njegovih pogledov na svet ne tiče, ker je objektivnega, tj. socialnega značaja. Povojni literarni ideal so bili zato sovjetski kolektivni zgodovinski romani,[75] ki so pripovedovali o ljudskih množicah in so bili logična posledica znanstvenega marksizma.[76] Težko je objektivno presoditi, koliko navdušenja nad sovjetskim romanom je pripisati njegovi marksistični podlagi, koliko pa gre za obujeni panslavizem. Jože Pahor je uporabil argumente historičnega materializma, ki je "odprl vrata v zapletene zgodovinske pojave, odkril značaj odnosov med zgodovino in človekovim osebnim življenjem in omogočil rešitev te naloge tudi v leposlovju", tudi pri obrambi svoje objektivne, tendenčne in angažirane ter znanstveno podprte umetnosti pred očitki kritika Vitala Klabusa.[77] Iz spon izrecne ideološke presoje žanra se je menda prvi odtrgal literarni zgodovinar Jože Pogačnik, ki je že leta 1957 zapisal, da sodobnost za razliko od predvojnega in vojnega časa, ko je imel roman poleg umetnostnih še konkretne narodne in politične namene, zahteva od literature le umetnostno funkcijo, ter iz te perspektive izrekel opomin Francetu Bevku za zgodovinsko povest Iskra pod pepelom.[78]

Če pustimo ob strani včasih bolj in včasih manj prepričljivo kritiško argumentacijo, potem bo v grobem veljalo, da je šla kritiška delitev sveta na dobro in slabo polovico po nazorski ločnici: katoliki, levičarji in svobodomisleci, vsak je hvalil "svoje" avtorje[79] in grajal one z nasprotnega nazorskega brega.[80]

Današnja kritika na zgodovinsko tematiko v novitetah reagira različno. Denis Poniž v Knjigi senc Zlate Vokač noče prepoznati zgodovinskega romana, čeprav je poln letnic in je v njem avtorica včasih "podlegla bremenu pozitivističnih podatkov", ker zgodovino le izrablja za izrekanje resnice o lastnem času[81] - uvrstitev med zgodovinske romane bi se mu verjetno ne zdela združljiva z vseskozi pozitivno oceno artističnih kvalitet besedila -, Matevž Kos pa ob Mikelnovem Velikem vozu govori o revitalizaciji klasičnega, to je finžgarjevskega zgodovinskega romana, ne da bi pri tem začutil potrebo po obnavljanju tradicionalnih kritiških zadržkov ob takem početju: tehtanje fiktivnega in izpričanega je v današnjem času, ko zgodovinopisje sámo priznava svoj dolg fabulativnim postopkom, nesmiselno.[82]

Zgodovina slovenskega slovstva[83] je pomembnejše slovenske zgodovinske romane seveda obravnavala, vendar bolj v okviru avtorskih opusov in literarnih smeri kot pa v okviru žanra. Pri evidentnih zgodovinskih povestih te njihove pripadnosti večkrat niti ne omenja[84] ali pa jim izbira drugačne vrstne oznake: Pregljevim Tolmincem (1915-16) sicer priznava, da se jim pozna avtorjev študij zgodovinskega romana, odloči pa se raje za oznako kolektivni in realistični roman (ZSS 6, 128), pri Carlijevih Zadnjih dnevih v Ogleju (1876) pa za katoliški roman (ZSS 3, 88). Za "poskus zgodovinske povesti" sta obveljala Jurčičev Jurij Kozjak (1864) in Jurij Kobila, 1865 (ZSS 2, 285), analiza pa je bila posvečena njuni romantičnosti oz. realističnosti. Ob Rokovnjačih (1881) je zgodovinarjeva opomba, da ga je avtor "imenoval z isto pravico historičnega, s katero bi ga tudi lahko označil kot realističnega" (ZSS 3, 125). Kočljivost deklarativne oznake zgodovinski roman v podnaslovu ilustrira Tavčarjevo obsežno besedilo Izza kongresa (1905-08), ki je imelo v LZ do 14. nadaljevanja podnaslov zgodovinski roman, potem pa ga je avtor spremenil v "kroniko o kongresu"; sprememba se je zdela Antonu Slodnjaku (ZSS 4, 222-23) smiselna, ker naj bi res šlo za zaporedje realističnih in naturalističnih podob, ne pa za romaneskno kompozicijo. Težave je povzročal Slodnjaku tudi Detelov roman Veliki grof (1885); bil je objavljan na prvem mestu kot vodilna povest v LZ in bil je koncipiran v nasprotju z romantičnim zgodovinskim romanom, za katerega je značilen ljubezenski konflikt v središču. Zaradi osrednje pozornosti romana na politične razmere časa bi bil Slodnjaku lahko zgled realizma, vendar si je v ta namen raje izbral Kersnikovega Agitatorja. Svoj drugi zgodovinski roman Pegam in Lambergar (1891) je Detela podnaslovil zgolj povest; razloge za to je našel Slodnjak v tem, da se je poleg vzgojnosti okrepil Detelov realizem, kar nas vodi k sklepu, da sta po Slodnjaku zgodovinski roman in realizem težko združljiva. Ob Zadnji čarovnici (1897) danes pozabljenega Frančiška Kralja je zapisal, da "ne presega tovrstne produkcije" (ZSS 4, 98), Pod svobodnim soncem pa je zaradi šibke psihologije in klišejskih postav, bujne fabule in zanosnega rodoljubja uvrstil med godovinske romane popularno romantične smeri (ZSS 5, 241). Zgodovinski roman je bil, če interpretiramo besedje in ton naštetih ocen, zaradi romantičnega sloga oziroma romantičnih rekvizitov, kot so silaštvo, junačenje, spletke, zarote, vohunstvo, ljubezen, ljubosumje, sovraštvo,[85] neugledna blagovna znamka.

Delež zgodovinopisja je določal sodbo o Jurčičevem Sinu kmečkega cesarja (1869), ki ni dobil nagrade zato, ker je bil napisan brez raziskovanja zgodovine (ZSS 2, 308), Pleteršnikovih Prvih dnevih drugega triumvirata (1880), ki imajo zgodovine preveč in so prej filološki kot leposlovni spis (ZSS 3, 109), ter Jalnovih Bobrih (1942-43), ki so slabši tam, kjer je avtor hotel biti zvest zgodovini (ZSS 7, 361). Literarni zgodovinar je hitro pripravljen besedilu odvzeti status zgodovinskega romana, če je zgodovina le krinka aktualnih razmer, tako kot v Gregorinovem Zavetju v pečevju (1941-42) ali v Dularjevi Krki umira (1943), ki ima sicer natančen časovni okvir (ZSS 7, 360). Zavest o žanrskem korpusu so utrjevala redka sklicevanja na podobna druga besedila.[86]

Pohvaljena sta bila Finžgarjev Pod svobodnim soncem, ki je "naš najboljši narodnotendenčni roman do prve svetovne vojne" (ZSS 4, 244) in Govekarjevo Svitanje (1921), ki je "eden redkih dobrih slovenskih zgodovinskih romanov", ker je bolj organsko kot Tavčarjev Izza kongresa priličeval politične in svetovnonazorske diskurze in kulturnozgodovinske izvlečke vodilnemu epičnemu slogu" (ZSS 4, 265-67), in začuda tudi Lahovo Sigmovo maščevanje, 1931 (ZSS 5, 224); podobno je mogoče pozitivno razumeti omembo nacionalne tendence v Jakličevem Srebrnem studencu (ZSS 4, 249). Z največ kritike sta bila popisana v opoziciji s Tavčarjevo Vita vitae meae Kodrova romana Luteranci, 1883 (ZSS 3, 176) in Kmetski triumvirat, 1884 (ZSS 3, 184), za status žanra v literarni zgodovini pa je pomenljiva tudi zadržanost ob prvem izrecnem zgodovinskem romanu Ivan Erazem Tattenbach (1876), ker naj bi nastal bolj iz političnih kot iz umetniških pobud (ZSS 2, 361).

Razpravljanja o biografskem romanu ni potrebno ločevati od vsega ostalega pisanja o zgodovinskih temah v romanu. Biografski roman je strukturno pač eden od tipov zgodovinskega romana, ki pa je zaradi številčnosti korpusa dobil lastno žanrsko oznako. Pri nas se je kritika začela ukvarjati z njimi v 30. letih. Od zgodovinskega romana se razlikuje, kadar ne priznava vpliva dobe na ljudi. Če bi bila glavna oseba le orodje zgodovine, bi nastal napet zgodovinski roman, kadar pa ni, nastane biografski roman. Biografski roman se je skozi čas spreminjal: v 19. stoletju mu je bil zanimiv neizjemen posameznik, v začetku 20. stoletja znamenite osebnosti in v 30. letih zlasti umetniki.

Opombe

[1] Gradivo za razpravo je iz dveh virov: iz kataloga literarnoteoretičnega izrazja pri ZRC SAZU in iz avtorjeve zbirke kritik zgodovinskega romana.

[2] V 50. in 60. letih je bila zgodovinska fikcija v slovenski periodiki podobno označena kot "zgodovinsko-romantičen obraz" ali "historiško-romantiški obraz".

[3] Anton Schlossar, Gottschals Literatur-Geschichte (LZg 1882, 78). -- Prva slovenska tipologija žanra je Pregljev poskus Iz poetike (Mentor 1917/18, 1-2, 25), kjer pravi, da je zgodovinski roman lahko obenem "psihologičen, utopistični-filozofski, geografski, arheološki itd.".

[4] Pri zgodovinskih črticah seveda ni bila mišljena leposlovna črtica, kakor jo poznamo iz časa moderne, ampak kratek zgodovinopisni, biografski, krajepisni ali potopisni prispevek.

[5] Anton Janežič, Povabilo na naročbo Slovenske bčele, N 1852, Oglasnik št. 50.

[6] Npr. Jurčič-Kersnikov "historičen roman" Rokovnjači (1881), nedokončani Jurčičev Slovenski svetec in učitelj (1886), Tavčarjeva Vita vitae meae (1883) in "zgodovinska podoba" Grajski pisar (1889), Detelov Veliki grof (1885), Budalov Križev pot Petra Kupljenika (1911), Pahorjeva Serenissima (1929).

[7] "Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj ja apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila" (France Vodnik, Novejša poljska zgodovinska povest, S 1929, 141, 9). -- Podobno velja tudi za hrvaško literaturo: Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj "dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost /.../ Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito. /.../ Vsi ti romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov" (France Vodnik, Ob 100-letnici A. Šenoe, MP 1937/38, 357-59).

[8] Ivan Hribar, Novejša češka literatura, LZ 1881, 318.

[9] A. Jirásek, K petdesetletnici njegovega rojstva, SN 1901, 199.

[10] "Vsak narod ljubi svojo zemljo /.../ in zato ga dogodki iz njegove preteklosti zanimajo vedno bolj, nego obče človeški problemi, ki jih sicer obravnava pripovedna literatura. // Zgodovinski roman ima največ vpliva na vsak narod, ker ni samo zabava in kratkočasje, nego tudi najimenitnejše vzgojno sredstvo, ker razvnema domovinski čut in razvija narodno zavednost in narodni ponos. // Dasi je naša preteklost jako revna /.../ vendar se čitajoče občinstvo pri nas najbolj zanima za zgodovinske povesti, zajete iz življenja lastnega naroda, potem pa za zgodovinske romane iz življenja drugih narodov. /.../ To je zlasti z nacijonalnega stališča jako vesel pojav. /.../ Zgodovinski roman je zabaven in je obenem eminentno vzgojno sredstvo. Čitatelja popelja taka povest iz neprijetne sedanjosti v lepšo ali vsaj večjo preteklost, iz mizerije vsakdanjosti v dobo bojev velikih ljudi za velike namene, da pozabi skrbi in neprijetnosti življenja in najde v minolosti razvedrila in zabave, utehe in vzpodbude" (R., SN 1907, 232-33).

[11] Ob Bedenkovem biografskem romanu Od pluga do krone (LZ 1892, 56-57).

[12] Anton Aškerc v LZ 1901, 75.

[13] Andrej Budal ob Lahovih Brambovcih (LZ 1912, 98).

[14] Andrej Budal ob Bevkovem romanu Človek proti človeku (LZ 1930, 736-37).

[15] Andrej Budal o Feiglovem Breznu (LZ 1931, 448) in podobno ob Bevkovih romanih.

[16] Fran Govekar, Pesnik Psoglavcev in njih torišče, Sn 1906-07, 20-21.

[17] Pavel Perko, Fran S. Finžgar, Pod svobodnim soncem, Čas 1913, 151.

[18] Vinko Košak tako graja slovensko in jugoslovansko idejo, ki jo je Ivan Lah pripisal svojemu junaku, uporniku v zrinjsko-frankopanski zaroti konec 18. stoletja, Sigmi Virskemu (LZ 1932, 185-87).

[19] "Pošten in soliden zgodovinski roman. Pisatelj ve, kako se taka reč napravi" (Andrej Budal ob Lahovih Brambovcih, LZ 1912, 98-108).

[20] Anton Debeljak, Fr. Remec, Na devinski skali, LZ 1913, 559.

[21] Jaroslav Dolar ob Pahorjevem Matiji Gorjanu (Obzorja 1940, 350-52).

[22] Juš Kozak (LZ 1929, 764-65).

[23] Stanko Janež (LZ 1933, 482-83).

[24] Prim. moj članek Temeljni problemi zgodovinskega romana, SR XLIII/2 (1995), 190-91.

[25] Milena Mohorič, Gina Kaus, Katarina Velika, MP 1934/35, 345-47.

[26] Prim. Fran Zbašnik v LZ 1903, 56. -- "Zgodovinski roman se zdi, da ni podvržen nobeni modi" (R., SN 1907, 232, 233).

[27] Prim. Andrej Budal v LZ 1912, 98-108; Janko Lokar v LZ 1913, 183.

[28] Un sičcle, Katoliški obzornik 1901, 363.

[29] Ivo Grahor, Gustave Flaubert, Salambô, MP 1931/32, 122-23.

[30] Fran Cegnar v LZ 1892, 56; Anton Aškerc v LZ 1904, 310.

[31] Janko Lokar v LZ 1913, 183.

[32] Npr. Jutro 1928, 294, 10; MP 1934/1935, 345-47; Jutro 1942, 47, 3.

[33] Fran Celestin, Od pluga do krone, LZ 1892, 56-57.

[34] Tako npr. tudi Alfonz Gspan ob Detelovem Pegamu in Lambergarju (LZ 1937, 93-94).

[35] Josip Golobov, Za kralja - za dom, Slovanski svet 1895, 238.

[36] Anton Debeljak o Malovrhovi Na devinski skali v LZ 1913, 558; Janko Lokar o Finžgarju v LZ 1913, 183-91; Juš Kozak o Umirajočih dušah Ilke Vaštetove, LZ 1929, 764-65.

[37] Npr. Vinko Košak ob Sigmovem maščevanju Ivana Laha v LZ 1932, 185-87.

[38] Simon Rutar v LZ 1892, 119-21.

[39] Npr. kritika Zoretovih povesti V tem znamenju boš zmagal v Času 1913, 465.

[40] Prešernova podoba in naši umetniki, LZ 1935, 548.

[41] Pavel Karlin, Fr. Jaklič, V graščinskem jarmu, LZ 1926, 392-93.

[42] Andrej Budal ob Bevkovem Vedomcu (LZ 1932, 120-22).

[43] Andrej Budal o Bevkovem Burkežu gospoda Viterga (LZ 1932, 124-25).

[44] Fran Zbašnik o Sienkiewiczevem Malem vitezu (LZ 1903, 56).

[45] Pavel Perko (Čas 1913, 151).

[46] Juš Kozak ob Pregljevem Plebanusu Joannesu (LZ 1923, 182-85, 244-47) in France Koblar ob njegovih Tolmincih (DiS 1928, 221).

[47] Anton Aškerc v LZ 1904, 310; Andrej Budal v LZ 1912, 98; LZ 1925, 559.

[48] Fran Petrè, Literarno ozadje Prešernovega Krsta pri Savici, Sd 1940, 300-08.

[49] Pavel Karlin, Fr. Jaklič, V graščinskem jarmu, LZ 1926, 392.

[50] Fran Albrecht o Tavčarjevem Izza kongresa (LZ 1926, 707).

[51] Ivan Cankar, Poslednji dnevi Štefana Poljanca, LZ 1906; ZD 15, 128.

[52] Fran S. Finžgar, Za spomin!, DiS 1920, 33; Cankarjevo ZD 15, str. 128 in ZD 29, str. 193 in 438.

[53] Ivan Pregelj, Pod svobodnim soncem, Mentor 1912/13, 71-72.

[54] Prim. Pregljeve ocene Mejašev Ilke Vaštetove in Angelina Hidarja Ivana Laha (DiS 1923, 142, 188).

[55] Ker je mešanica med dramatiko in epiko, je Pregljev Plebanus Joannes slabši od čisto epske Tavčarjeve Visoške kronike (Kritika 1925, 6, 85-89).

[56] "Vsako umetnino je treba soditi po tem, v koliko je ž njo dosežen avtorjev namen."

[57] "Znak pravega zgodovinskega literarnega dela, bodisi povesti, romana ali drame, je v tem, da je avtorjevo hotenje ustremljeno pred vsem na zgodovinsko verodostojno, pa najsi bo še tako osebno pojmovano, umetniško tolmačenje kake zgodovinske dobe ali osebe" (Kritika 1925, 6, 85-89).

[58] Npr. Tine Debeljak ob Bevkovem romanu Človek proti človeku (S 1937, 218, 5) in Jaroslav Dolar ob Pahorjevem Matiji Gorjanu (Obzorja 1940, 350-52).

[59] Milena Mohorič, Gina Kaus, Katarina Velika, MP 1934/35, 345-47.

[60] Anonimni avtor o romanu Matija Gorjan Jožeta Pahorja (Razgledi 1947, 87).

[61] Mitja Mejak, Mimi Malenšek, Črtomir in Bogomila, NSd 1959/60, 467.

[62] Vital Klabus, Slovenska književnost 1961 (3), Perspektive 1961/62, 1160.

[63] Jože Pahor, Zgodovinski roman in Plamenica, Nova obzorja 1957, 504.

[64] "Malenškove ni inspiriralo življenje, temveč literatura /.../ iz takšne inspiracije pa se ne more poroditi kako sočen literarni sadež" (Jože Pahor, Zgodovinski roman in Plamenica, Nova obzorja 1957, 504).

[65] Prim. tudi Marijan Kramberger o Črtomiru in Bogomili Mimi Malenškove (Mlada pota 1959/60, 364-65).

[66] Razgledi 1947, 87; Jože Pahor, Zgodovinski roman in Plamenica, Nova obzorja 1957, 504.

[67] "Klasični zgodovinski roman je začel propadati v drugi polovici 19. stoletja, tedaj ko buržoazija ni več vodila kot revolucionarni razred, temveč so njene koristi prišle v nasprotje s težnjami proletariata" (Jože Pahor, Zgodovinski roman in Plamenica, Nova obzorja 1957, 504).

[68] Mirko Zupančič o Modrovi Sveti zemlji (Beseda 1951/52, 458-59).

[69] Vital Klabus, Zgodovinski roman in človek v pripovedništvu, Beseda 1954, 416-20.

[70] "Zgodovinska povest je težavno področje umetniškega ustvarjanja. Živeti mora od dveh resničnosti - zgodovinske in umetniške /.../ mora graditi na osnovi strukturalno več ali manj že razčlenjenega gradiva in v njem iskati tisto elementarno človečnost, ki utegne oblikovana in v podrobnostih preoblikovana vtistniti delu pečat umetnostnega doživetja" (Jože Pogačnik, Nova zgodovinska povest, NR 1957, 159).

[71] Mirko Zupančič o Modrovi Sveti zemlji (Beseda 1951/52, 458-59).

[72] Vital Klabus, Zgodovinski roman in človek v pripovedništvu, Beseda 1954, 416-20.

[73] Jože Pogačnik o Gričarjih Ilke Vaštetove (NR 1967, 338).

[74] André Maurois, Opombe k zgodovinskemu romanu, Knjiga 1957, 273-74.

[75] Našteti so bili Peter I. Alekseja Nikolajeviča Tolstoja, Jemeljan Pugačov Vjačeslava Jakovljeviča Šiškova, Puškin Jurija Nikolajeviča Tinjanova, Paganini Vinogradova.

[76] Jože Pahor, Zgodovinski roman in Plamenica, Nova obzorja 1957, 504.

[77] Jože Pahor, Zgodovinski roman, estetika pa še kaj (Polemika), Ljudska pravica 1955, 35, 6.

[78] Jože Pogačnik, Nova zgodovinska povest, NR 1957, 159.

[79] France Vodnik je hvalil Alojza Rebulo (France Vodnik, Alojz Rebula, V Sibilinem vetru, Nova mladika 1970, 1, 31), Boris Paternu Jožeta Pahorja (Beseda 1951/52, 87).

[80] Mirko Zupančič je grajal Janka Modra (Beseda 1951/52, 458-59), Miklavž Prosenc Alojza Rebulo (Beseda 1954, 580-83), Vital Klabus Jožeta Pahorja (Beseda 1954, 416-20), Jože Pogačnik Ilko Vaštetovo (NR 1957, 338).

[81] Denis Poniž, Maribor, Judi in alkimija, Razgledi 1994, št. 8 (15. 4.).

[82] Literatura 22 (1993), 97-99.

[83] Pregledana je bila Matičina ZSS, 2-7 (Ljubljana, 1959-71), kjer so o tozadevni pripovedni prozi pisali Anton Slodnjak (2.-4. knjiga), Joža Mahnič (5. knjiga), Lino Legiša (2. in 6. knjiga) in Viktor Smolej (7. knjiga).

[84] Nič ni besed o žanru pri Malavašičevem Erazmu iz Jame, 1845 (ZSS 2, 171), Mandelčevi Jeli, 1858 (ZSS 2, 235), Jurčičevih Kloštrskem žolnirju in Hčeri mestnega sodnika, 1866 (ZSS 2, 303-04) itd.

[85] Zapisani so bili ob Reharjevih Argonavtih, 1943 (ZSS 7, 362).

[86] Pri Budalovem Križevem potu Petra Kupljenika je opozarjeno na predhodne tematizacije protestantske snovi, pri Tavčarjevem Janezu Soncu pa na podobnost z Jurčičevo Hčerjo mestnega sodnika.

Objavljeno v Slavistični reviji 44/2 (1996), 201–21. Postavil na http://lit.ijs.si/dom_disk.html Miran Hladnik.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco