To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
O mednarodni dejavnosti oddelka
Mednarodna ponudba oddelka je dobila prvi formalni okvir s poletnim Seminarjem slovenskega jezika, literature in kulture za tuje slaviste, jezikoslovce in filologe pred 33 leti, se nekaj let kasneje dopolnila z znanstvenim simpozijem za že oblikovane tuje sloveniste, večinoma akademske učitelje, in si leta 1992 priključila še dejavnosti, ki so se do tedaj dogajale sicer v oddelčni strokovni kompetenci, vendar pod pokroviteljstvom drugih inštitucij, to je Slovenščino na tujih univerzah (po domače lektorate slovenščine po svetu) in poletno, celoletno ter zimsko šolo slovenščine za raznovrstne interesente, ki se danes nahajajo pod skupnim imenom Tečaji slovenščine. V okviru Izpitnega centra tujci dobijo spričevala o stopnji svojega jezikovnega znanja. Vseh pet dejavnosti oddelka za tujce je danes združeno pod naslovom Center za slovenščino kot tuji ali drugi jezik in se pogumno primerja s podobnimi velikimi podjetji po svetu, ki pa so večinoma inštitucionalno samostojna. Čeprav sem kar nekaj časa študijsko preživel v tujini, po tovrstnih ustanovah žal nisem kaj prida hodil, ker se mi je preveč mudilo študirati tematiko, za katero sem dobil štipendijo, zato bi bile moje sodbe površne. Lahko pa se zanesem na ocene svojih kolegov, ki so imeli priložnost primerjati podobne prireditve po svetu in jih je vzporejanje navdalo s ponosno samozavestjo, ter na laskave ocene udeležencev, ki jim je bil naš seminar med mnogimi drugimi najbolj všeč.
O uspešnosti oddelčnih mednarodnih aktivnosti
Prednost naših prireditev je očitno v učinkoviti kombinaciji resne organizacije in visokih strokovnih ciljev ter za varčne zahodnoevropske duše razmeroma velike gostoljubnosti, ki jo seveda omogoča solidna slovenska državna finančna podpora. Zaostajamo pa pri mednarodnem sodelovanju povsod tam, kjer zaradi svojega političnega položaja še ne moremo biti zraven. Mislim na izmenjavo študentov in profesorjev v okviru evropskih projektov, kot je Sokrates, pri skupnem evropskem kreditnem študiju (ECTS), pri mednarodni podiplomski ponudbi. Glede na našo zdajšnjo mednarodno odzivnost se ne bojim, da bomo zamudo odpravili takoj, ko bo to formalno mogoče.
Redno delo na oddelku
Glavnina naših vsakdanjih strokovnih skrbi seveda ni posvečena tujcem in primerjanju s tujino, ampak rednemu domačemu dodiplomskemu študiju. Lepo bi bilo, ko bi več moči posvetili tudi podiplomskemu študiju. Trenutno je na slavistiki podiplomcev malo in se nam magistrskega razreda še ne splača organizirati, vendar spodbujamo vpis na tretjo stopnjo, ker je dodiplomski študij postal zaradi množičnosti tako nezahteven, da je študentu višje strokovne cilje mogoče odmevno uresničevati le v okviru magisterija.
O razmerju med slavistiko in slovenistiko
Nacionalne filologije so po svetu organizirane v samostojnih oddelkih, pri nas pa je nacionalna filologija (slovenščina) še vedno del slovanske filologije (slavistike). Slovenci se po številu študentov res ne moremo primerjati z velikimi in zmoremo marsikaj skromno združiti pod eno inštitucionalno streho, vendar se zdi, da je število zaposlenih na oddelku (skupaj z lektorji po svetu nas je skoraj 70) in število študentov (vsega 700 vpisanih) že preseglo razumno mero in kliče po preglednejši organizaciji v dveh samostojnih oddelkih, slovenističnem in slavističnem, ki pa ima smisel samo, če bosta nova oddelka imela kaj od tega; dokler nam razen še enega predstojništva v stari oddelčni pisarni nihče ni pripravljen ponuditi nič več, raje ostanemo še naprej skupaj in nadležno veliki.
Stiki z jugom
Žal v zadnjih letih s slavistikami na Hrvaškem, v Makedoniji, Srbiji in drugod nimamo takih stikov, kot bi si jih želeli in ki bi omogočali objektivno primerjavo. Ker pa so se osebne zveze ohranile in strokovni interes tudi, imam zaupanje, da se bo sodelovanje obnovilo - le še na države bo treba počakati, da si rečejo nekaj prijaznih političnih besed.
O generacijski zamenjavi
Oddelek je po hkratnem odhodu cele generacije učiteljev v pokoj v obsežnem kadrovskem prenavljanju. Ker niso še vsi učenci in dediči starih mojstrov zasedli svojih položajev, je to lahko razlog za nekam pasivno in obrambno držo oddelka: precej ur v programu še vedno rešujejo honorarno angažirani upokojenci, prisiljeni smo bili tudi upočasniti ritem vsakoletnih mednarodnih simpozijev v bienalno zaporedje. Po drugi strani pa nam je kadrovska prenova tudi v spodbudo za prožnejše in bolj živo odzivanje na spremembe v času in v civilizaciji: dan odprtih vrat smo prvič v zgodovini oddelka organizirali prav iz te nuje.
Nekaj vpisne statistike
Oddelek sestavljajo štiri študijske smeri, daleč največja je slovenščina, ki se ji vsaj do preloma tisočletja, ko statistiki obetajo vpis številčno šibkih populacij, ni treba bati za študente, ker jih je vsako leto raje preveč kot premalo. Nenavadno veliko študentov je zadnja leta tudi na rusistiki (56 v prvem letniku, 42 v drugem), gotovo tudi zaradi obetavnih zaposlitvenih možnosti. Slabši je bil vpis na srbohrvatistiki, kjer je v tretjem in četrtem letniku tako malo študentov, da smo bili prisiljeni letnika pri predavanjih ciklično združiti, ker ministrstvo drobnih razredov z manj kot 10 študenti pač ne plačuje v polni meri. Zadnja študijska smer primerjalno slovansko jezikoslovje je že od začetka nemnožičen, znanstveni karieri namenjen študij in v svoji elitnosti ni podvržen modnemu nihanju vpisa. Humanistika povsod po svetu je v skrbi za svoj obstanek, ponekod ukinjajo manjše oddelke, krčijo subvencije, univerze se borijo za zadostno število študentov, položaj je skratka marsikje zaskrbljujoč. Na Slovenskem za zdaj taki strahovi niso potrebni, čeprav je delež študentov humanistike manjši kot na zahodu, ker država naši fakulteti namenja v primerjavi z drugimi fakultetami relativno ugodno podporo. Najbrž ne pretiravam z napovedjo, da bodo sveže pedagoške moči tudi na trenutno manj zasedenih smereh v prihodnjih letih uspele spodbuditi večji vpis.
O perspektivah
Vse kaže, da bo ob letu generacijska zamenjava izpeljana do konca. Ker je med generacijo pravkar upokojenih in to, ki ravno prihaja na docentska mesta, velika praznina, situacija seveda ni najbolj ugodna. Pred leti je v fakultetnem senatu sedelo osem rednih profesorjev slovenistov, ob letu bo tam sameval in zastopal oddelčne interese en sam. Povrhu so posamezna področja še vedno nezasedena, ker je do zamenjave prišlo preveč na hitro in asistenti nanjo niso bili pripravljeni, pa tudi učiteljem je bilo po svoje prav, da so si kakšno od uglednih ur lahko priranili za preužitek. Danes vemo, da je razlog za trenutne kadrovske težave v tem, da oddelek ni dovolj hitro izkoristili možnosti, ki jo je ministrstvo za šolstvo odprlo pred časom, to je obsežnejše "proizvodnje" raziskovalnega in pedagoškega potenciala prek asistentov stažistov. Namesto večjega števila asistentov stažistov s po tremi urami pedagoških obveznosti, ki jih ustanova zaposli za obdobje štirih let, dokler ne napišejo doktorata, smo na slavistiki do pred kratkim še vedno prisegali na klasične asistente, obremenjene s po desetimi pedagoškimi urami tedensko, ki so zato bolj počasi pisali svoje teze in obenem použili vse razpoložljive ure vaj v študijskem programu ter tako zapirali pot obširnejši kadrovski prenovi. - Učitelji smo radi izbirčni pri ponujanju asistentskih stažistovskih mest mladim aspirantom, ko pa si kakšnega le zaželimo in ga povabimo, je že oddan ali zapisan kaki drugi, znabiti celo lepši in perspektivnejši strokovni izbiri. Naj povzamem: učiteljev bomo imeli na oddelku za množico vpisanih za prvo silo dovolj, če pa bomo hoteli doseči standarde v bolj razvitih državah (15-20 študentov na učitelja namesto trenutnih 21), bo morala država pač globlje poseči v žep za kako novo sistemizacijo delovnega mesta. Kakor se radi pritožujemo nad naglušnostjo države, ko ji sporočimo kako tako željo, me vendar včasih navda čuden občutek, da država to lahko prej in laže stori, kot je slovenistika sposobna roditi novega kvalitetnega strokovnjaka.
Kakšni naj bodo novi slavisti
Sprejemnih izpitov in selekcije na oddelku že nekaj let zapored ni bilo, ker vpis le ni pretirano presegal razpisanih mest. Vseh trenutno vpisanih slovenistov je nekaj nad 500. V prvi letnik slovenistike se je lani jeseni vpisala s ponavljalci vred poldruga stotnija študentov, v drugega jih bo prišlo verjetno standardnih 20 odstotkov manj, v tretjem in četrtem jih sedi trenutno po 100 in bi jih moralo po kmečki pameti tudi toliko diplomirati, vendar je prav tu naša boleča točka: diplomira namreč več kot dvakrat premalo absolventov. Zakaj študentom tik pred koncem študija zmanjka vetra? Ker je v času študija premalo sprotnih obveznosti in se preveč izpitov neobvladljivo nagrmadi v obdobje absolventskega staža, ko pa se je že treba poročati in rojevati otroke ter si iskati službo? Ker je običajna prosvetna poklicna perspektiva neprivlačna, finančno in po ugledu nevabljiva? Ker se že na začetku vpiše preveč strokovno neambicioznih študentov? Ker jih je študij razočaral? So mogoče pričakovali, da jih bo izobrazil v pesnike in pisatelje, v politične retorje in vodje zabavnih oddaj?
Ali je študij težak
Osipa je bilo največ med nepedagoškimi dvopredmetnimi študenti slovenistike, zato letos te smeri nismo razpisali. Sicer pa s selekcijo kaj prida zadev ne moremo urejati. Četudi bi želeli s strožjim režimom poskrbeti za kvalitetnejši in zahtevnejši študij, nas njegova množičnost, misel na eksistenčno odvisnost fakultete od števila študentov in - najpomembnejše - misel na nezasedena mesta učiteljev slovenščine na osnovnih in srednjih šolah prepričajo v nasprotno. V tem nismo nobena izjema - o enakih dilemah prebiram tudi na univerzah po svetu. Slovenski Svet za visoko šolstvo nam vsem priporoča, naj se osipu kolikor mogoče izogibamo, ker sicer ne bomo ujeli deleža študentov v najbolj razvitih državah. Kaj torej lahko storimo? Pazimo, da ne bomo ponovili kadrovskih napak iz preteklosti, ko je bila navada vse karte staviti samo na enega kandidata za akademsko kariero in potem nemočno tarnati, če je slučajno omagal pod bremenom odgovornosti, ter spet iti na prežo za novega človeka. Poskrbimo lahko za čim bolj privlačen študij, ki bo spodbudil študentovo stremljivost in strokovno podjetnost ter veselje za dokončanje študija ter za službeno pot. Naj ne gredo vsi ambiciozni dijaki srednjih šol na druge fakultete! Apeliramo lahko na ministrstvo za šolstvo, naj vendar že slovenistom priskrbi ugodnejše pogoje na šolah, ker se bo drugače nadaljevalo zaposlovanje nekvalificiranih kandidatov in prispevalo k padanju ugleda predmeta slovenščina. Oglasne deske na slavistiki so polne razpisov za učiteljska mesta in ravnatelji na nekaterih gimnazijah so pripravljeni sprejeti v delovno razmerje celo študente višjih letnikov, naravnost srečni pa so, če se jim v zanko ujame kak absolvent. Dokler bo povpraševanje po slavistih večje od ponudbe, na radikalen dvig splošne ravni študija ne moremo računati. Zagotovo pa lahko računamo na tiste zavzete študente, ki so si slovenistiko oziroma slavistiko izbrali za svojo usodo in poslanstvo in bodo poskrbeli za njeno prepričljivo in prijazno podobo pred svetom: zato da utihnejo zlobni stereotipni očitki o "tistih norih slavistih", zato da nas nehajo naštevati med krivci za vse, kar se ljudem v deželi slabega zgodi, zato da ne bo več, če se izrazim drastično in z mislijo na nedavni žalostni dogodek, sekire v slavistovi glavi.
Dan odprtih vrat smo na ljubljanski slavistiki pripravili z namenom, dati si poguma ob koreniti generacijski zamenjavi, ki nas je doletela. To je priložnost in spodbuda za premislek o nadaljnji poti in funkciji oddelka in priložnost za zavrnitev nevarno popularnih negativnih stereotipov o slovenskih slavistih kot združbi čudaških, konservativnih in zlobnih gramatičnih fanatikov.
Marjeta Novak-Kajzer
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco