To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Pogovor: Miran Hladnik, slavist
Že zaradi datuma objave doživljam vaš projekt kot nekakšen ekvivalent Matkurje ali tistih Alkalajevih gob in vin. Še bolj pomembna se mi zdi analogija v motivaciji. Kako percipirate etične spremembe v širšem slovenskem spletnem okolju?
Spletne strani za slovensko literaturo so res nastajale ob pomoči Marka Martinca iz Alkalajeve skupine, ki je postavila Matkurjo. Ko sem se leta 1990 vrnil s študijskega bivanja v Nemčiji, sem s seboj prinesel vrsto besedil slovenskih klasikov, ki sem jih skeniral ob koncu dneva, za sprostitev. Kako se to dela, mi je pokazal Peter Scherber (avtor konkordančnega Slovarja Prešernovega pesniškega jezika, 1977). Leta 1994 sem v Ameriki podlegel čarom spleta (takrat smo uporabljali še brskalnik lynx) in po vrnitvi domov iskal možnosti za spletno objavo svojega literarnega arhiva. Prostor so mi prijazno ponudili na Inštitutu Jožef Štefan, saj na moji domači inštituciji Filozofski fakulteti takrat primerne opreme ni bilo, pa tudi zaupanja v take tehnične novotarije ne. Na IJS so me spustili v hišo, mi odmerili prostor na strežniku, me poučili, kako se htmlizira besedila in mi stali ob strani. Iz Alkalajevega načrta, da bi postavili na splet simpatično slovensko besedilo, npr. Frana Milčinskega, in vsako njegovo besedo opremili z angleškim prevodom, razlago, izgovorjavo ipd., ob čemer bi se tujci navadušili za slovenščino, sicer potem ni bilo nič, pač pa sem štefanovcem podtaknil uvodna poglavja svoje knjige Slovene for Travelers. S kasete, ki je spremljala knjigo, smo v format mp2 presneli nekaj deset slovenskih fraz od "Dober dan" dalje in ljudje po svetu so jih lahko klikali in jih ponavljali. Že nekaj let je na spletu dostopna cela knjiga (http://www.ff.uni-lj.si/sft/); in povrhu na cedejki.
V tistem času je bilo veliko slovenskih informacij na spletu samo v angleščini, ker so po njih večinoma posegali od zunaj. Od domorodcev smo novi medij iz domotožnih razlogov znali ceniti tisti, ki smo se znašli v tujini. Najprej je bila tu gotovo želja po informiranju tujcev o vsem, kar Slovenijo in Slovence odlikuje od drugih: vino, gobe, potica, jezik. Pospletenje slovenskih klasikov pa je že preseglo to motivacijo. Z njim sem zastavil selitev svoje stroke slovenske literarne zgodovine v nov medij in se o bodočem sprejemniku niti nisem preveč spraševal. Odzivi so prihajali sprva samo iz tujine, danes pa strani služijo večinoma domačim bralcem. Na Štefanov strežnik sem mimo dogovorjenega spravil še marsikaj: začetno stran Oddelka za slovanske jezike in književnosti, vse svoje objave s knjigami vred in obilno fotografsko gradivo. Selitev pač.
Delo za slovensko književnost na spletu ni bilo vključeno v noben projekt. Nekoč pozneje sem se šele prijavil na razpis kulturnega ministrstva in dobil enkratno podporo, sicer pa je šlo posedanje za računalnikom na račun mojih drugih akademskih opravil ali sem ga jemal kot hobi. Najbrž me je gnala tudi želja početi nekaj, česar drugi še ne znajo ceniti, in biti v tem prvi. Od tistih časov se je odnos do novega komuniciranja precej spremenil, prav s srcem pri stvari pa veliko kolegov le še ni. Humanisti se pač najbolje počutimo kot ohranjevalci tradicionalnega, stražarji preteklega, varuhi obstoječega, brambovci pred novim.
Sem veliki fan Lessigovega projekta Creative Commons. Vaša Zbirka je zelo pomemben slovenski doprinos tematiziranju avtorskih pravic v novih medijih. Ali ste morda neposredno vključeni v te debate?
Odnos do avtorskih pravic je stvar življenjskega nazora. Moti me poudarjeno varovanje osebnih podatkov, preskrbno zaklepanje, postavljanje ograj, varnostne ključavnice in alarmni mehanizmi, kar vse je znak nezaupanja. Ker nisem odvisen od avtorskih honorarjev, si v dilemi med principom svobodnega pretoka informacij in principom zaščite intelektualne lastnine lahko privoščim navijati za prvo. Načelno. V praksi je pogosto treba ravnati drugače: za preplonkana poglavja iz svoje knjige znam izterjati finančno povračilo, če vidim kje na spletu uporabljeno gradivo, ki sem ga v potu svojega obraza digitaliziral, prosim prostodušneža, naj vsaj nekje ob robu omeni, od kod ga je snel, in uklonim se zahtevi avtorjevega dediča, ki ukaže umik besedil očeta pesnika s spletnih strani, ker ve, da zanjo ne more pričakovati plačila. Kako uspevajo s prostim dostopom do besedil na univerzah po svetu, izvem mimogrede v diskusijski skupini Humanist (http://www.princeton.edu/~mccarty/humanist; tam prav zdaj teče debata o projektu Creative Commons), potem pa za svoje anarhične poglede na stvar nagovarjam na predavanjih in v objavah, (http://www.ijs.si/lit/sp_oap.html-l2).
Veliki ameriški ekvivalent Projekt Gutenberg je pred kratkim proslavljal desettisočo elektronsko besedilo. Na kakšen način v Zbirki slovenskih leposlovnih besedil razmišljate o številkah?
Pred časom so pri projektu Gutenberg vabili tudi k zbiranju besedil v drugih nacionalnih jezikih. Poslal sem jim, kar sem tedaj imel slovenskih klasikov, vendar iz objave ni bilo nič – povabilo je bilo očitno leporečne narave. Sicer pa bi morala vsaka nacionalna književnost, ki kaj da nase in se hoče ohraniti, poskrbeti za svojega gutenberga. Na Slovenskem je kar nekaj takih podjetij, ki so črpala tudi iz moje zaloge kanoniziranih avtorjev: Jakopinova Nova beseda (http://bos.zrc-sazu.si/nova_beseda.html), Omnibus Franka Luina (http://www.omnibus.se/beseda/), korpus Fida, klasike je nekaj časa objavljal tudi Miha Mazzini na zgoščenkah revije PC&mediji.
Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, ki jo urejam, vsebuje trenutno nekaj čez 80 besedil od Trubarja do nekaterih sodobnih avtorjev, npr. Pušavca in Gluvića. Prav toliko je povrhu povezav na strani neuveljavljenih pesnikov in piscev, ki so se sami odločili objavljati v spletu. Ker je zbirka rezultat prostovoljnega in udarniškega dela, raste počasi in nesistematično. Njena prednost sta preprost, asketski format in pa akademsko literarnozgodovinsko zaledje, ki nabor avtorjev širi tudi v alternativne smeri. Namesto da bi se potrudili kompletirati šolske avtorje Jurčiča, Tavčarja in Kersnika, raje digitaliziramo neznane, pa zato nič manj zanimive Jožefa Žemljo, Ferda Kočevarja in Miroslava Malovrha. Če bi hoteli tekmovati z velikimi zbirkami tujih klasikov, bi morali delo organizirati kot projekt, ki naj ga financira katero od ministrstev. Ob številnih drugih nalogah sam za to trenutno ne najdem časa. Vnaprejšnjo zavist do tistih, ki bodo na takem projektu delali, blažim z zadovoljstvom, da je bila moja Zbirka slovenskih leposlovnih besedil le prva.
Objavljeno v Delu 19. jan. 2004, 10. Postavil na http://www.ijs.si/lit/cosic.html 10. nov. 2004.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco