Miran Hladnik

In ko odložim knjigo, …

… si rečem: Habjanove zgodbe pa niso kar tako. Za razliko od jedra domačega planinskega čtiva, ki se krčevito oklepa osebnega doživljajskega izhodišča, spadajo v relativno redko vrsto pravih literarnih pripovedi. Imajo sicer avtobiografsko zaledje (in ga celo izpostavljajo), vendar so v pretežni meri fiktivne. Avtorju se pozna, da je predihal vse, kar je do zdaj planinskega kapnilo s slovenskega leposlovnega peresa: kar je Vladimir Bartol pisal o Klementu Jugu, od Eda Deržaja in o njem, Janka Mlakarja zabavne prigode, Lapuhove živalske zgodbe itd. Drznil se je preizkusiti tudi v žanrih, ki v lokalni hribovski literaturi nimajo globokih korenin ali pa jih sploh nimajo, v planinski detektivki in v planinski erotični zgodbi. Glavnina pripovedi črpa iz avtorjevih izkušenj pri Gorski reševalni službi in se začarano suče okrog motiva nesreče, reševanja in smrti v gorah; to branje je tudi najbolj napeto. Vmes so posejane zgodbe vedrejšega, humornega značaja in zgodbe z ljubezensko tematiko. Na trdoživo potopisno tradicijo, iz katere je zraslo planinsko pripovedništvo in ga po njej prepoznavamo, se navezujeta pravzaprav samo dve zgodbi, pa še od teh dveh je ena iz živalske perspektive. Iz prve roke vem, da so pripovedi spravile v dobro voljo zadrtega literarnega zgodovinarja, zato bodo gotovo v veselje tudi radoživemu in za sveža literarna doživetja odprtemu planincu, gorniku in alpinistu.

Spremna beseda k zbirki planinskih pripovedi Čez rob Vladimirja Habjana (Ljubljana: PZS, 2011), 146–147. Na http://lit.ijs.si/cez_rob.html postavil Miran Hladnik 13. 2. 2011.

Creative Commons License To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco