Miran Hladnik

Čampova idilična povest Mlin v grapi

Dolgega življenjepisa za Ivana Čampo ni mogoče napisati. Rodil se je 15. novembra 1914 v Nemški vasi na Blokah, 27. julija 1942 ob petih zjutraj pa so ga Italijani ustrelili kot sodelavca Osvobodilne fronte, še preden je lahko dopolnil "dni svojih lepšo polovico". Otroštvo je preživel v kmečkem okolju na Blokah. Očeta ni poznal, ker je padel v prvi svetovni vojni. 1927 je šel na ljubljansko klasično gimnazijo, jo zaradi revščine 1935 zapustil ter nadaljeval šolanje v Kočevju, maturiral pa je spet v Ljubljani, zdaj na realni gimnaziji, leta 1938. Vpisal se je na pravo, vendar študija ni nikoli dokončal, še na predavanja je komaj kdaj prišel. Ves čas si je bil prisiljen pomagati s priložnostnimi zaposlitvami in objavami; v spominu je ostalo njegovo pisanje o problematiki kočevskih Nemcev. Pisal je v časovni stiski, sproti in zato površno. Tole so pomembni bibliografski mejniki njegovega kratkega življenja:

1936: Kadar srce zacvete ("dijaška zgodba"), Mentor (avtobiografska povest o prvi nesrečni ljubezni).
Mrak nad vasjo, Kres (povest o strankarskih razprtijah med vaškimi telovadci).
1938: pesniška samozaložniška zbirka Iz belih noči, 500 izvodov – pesnik jo je podjetno razprodal. Zaposli se honorarno kot novinar pri dnevniku Slovenski dom.
Poletje šole in ljubezni ("povest iz športnega življenja"), Mentor (povest o športnem in ljubezenskem rivalstvu med jadralnimi letalci na Blokah).
1939: Po Finžgarjevem posredovanju dobi službo pri Novi založbi in se poroči s hčerko svoje stanodajalke. Dobi službo vzgojitelja v ljubljanskem katoliškem internatu Marijanišču. Tu ne zdrži dolgo in presedla k carinarnici. Z literarnimi prijatelji ustanovi Literarni klub in Založbo Literarnega kluba, kjer
1940: brez soglasja sodružnikov izda bibliofilsko lepo "idilično povest" Mlin v grapi, ki jo je barvno ilustriral prijatelj Riko Debenjak. Zaradi sporov s kolegi pesniki in zaradi finančnih težav pri vodenju založbe izstopi iz kluba in ustanovi svojo založbo Pastir.
Ivan Novak, Kres (povest iz časa majniške deklaracije o ustanavljanju Jugoslavije).
1941: Mešetarji, Naša moč 1941/42, nedokončana "povest iz notranjskih hribov" govori o zvezi med mešetarjem, ki preprodaja konje na italijansko stran meje, in kmečkim dekletom. Iz tega časa je še vrsta nedokončanih (V mesto je hotela, Kmečka žena) in neobjavljenih stvari (Ivje se iskri, "roman v verzih", Srčna skala, povest rodne hiše, in Hiša onkraj Blošce), v glavnem idilične narave. Objavljal pa je verze in kratko prozo.
Ko postane v okupirani Ljubljani pretežko, pusti službo in se z družino in z bolnim slikarjem Rikom Debenjakom preseli najprej v Nemško vas in potem v Novo vas na Blokah, kjer kmetuje, čebelari, gobari, živi skratka v stiku z naravo.
Pri lastni založbi Pastir izda tanko pesniško knjižico Šotor v zatišju, z vsega 27 soneti; 20 bibliofilskih izvodov je oštevilčenih in ima ročno odtisnjene Debenjakove jedkanice. Zbirka je po mnenju literarne zgodovine pesnikov ustvarjalni vrh. Motivika zakonske ljubezni in ženine nosečnosti je za slovenske razmere nekam nenavadna, spominja od daleč na Alojza Gradnika. Na zvezo z Gradnikom (Smučarjeva jutranja molitev, 1936) kaže še Čampov ciklus smučarskih sonetov iz leta 1939. Denar si služi tudi s prevajanjem.

Potegnimo tudi pri Mlinu v grapi, kakor smo delali v spremnih besedah v zbirki Slovenska povest doslej, nekaj literarnozgodovinskih paralel. Delo je idilična kmečka povest in kaže očitno zgledovanje pri Blagoslovu zemlje Knuta Hamsuna (1917), od domačih literarnih vzporednic se zdi še najbližje Juš Kozak z Lectovim gradom (1929), s posameznimi motivi najbrž tudi Janez Jalen. V naštetih besedilih je poleg idiličnosti skupna izbira rahlo omejene oziroma pohabljene glavne osebe (zajčja ustnica pri Hamsunu, šepavost kar pri treh članih družine v Mlinu v grapi). Seveda Čampi ne očitam neizvirnosti, kakor je nanjo namigovala sočasna kritika, zaverovana v postulat modernistične inovativnosti, kako le, ko pa imamo opravka z žanrsko literaturo.

Od kod avtorju nuja, da si je izbral pohabljeno glavno osebo? Podobne izbire je kar nekaj pri Cirilu Kosmaču pa pri Francetu Bevku in Andreju Budalu – vsi so primorski avtorji med obema vojnama. Pohabljenost, invalidnost, lahko pripisujemo čisto pozitivistično posledicam prve svetovne vojne. Kot literarni zgodovinarji vemo, da pohabljene osebe sodijo tudi med oblikovalne stalnice ekspresionizma, s stališča literarne sociologije pa posumimo še v metaforično oziroma simbolno vlogo pohabljenosti: ali niso pohabljenci pri primorskih avtorjih le simbol pohabljenosti slovenskega narodnega telesa po prvi svetovni vojni, ko je ena tretjina slovenskega ozemlja ostala zunaj slovenskih meja, v Italiji? Čampa ni ekspresionist, ni Primorec in prva vojna je bila v času, ko je pisal Mlin v grapi, že daleč. Napovedovala se je naslednja, ki je bila slovenskemu obstoju še nevarnejša od prejšnje. Je tokrat pohabljenost simbolna garancija, da se Slovencem ne bo treba vključiti v svetovno klanje? Pomeni umik nazaj, regresijo iz strahu, da bo treba končno prevzeti nase breme zgodovinske odločitve in odgovornosti za zgodovinsko odločitev, češ saj nismo za veliko, javno življenje, pustite nas v temačni grapi na miru in v našem malem skromnem, nezavidnem svetu?

Idilična povest je bila do druge svetovne vojne na Slovenskem relativno redka, v daljših delih s kmečko tematiko je tako podnaslovil svoje besedilo le Anton Koder (Marjetica, 1894), v naslovih jo priklicuje Ivan Pregelj, vendar zunaj izrazito kmečkega okvira (Idila, 1917/18, Idila v Sopotih, 1933), od obširnejših opusov nam pride na misel pravzaprav le Janez Jalen (Ovčar Marko, 1929, Cvetkova Cilka, 1938), od slučajnih avtorjev pa Joža Lovrenčič (Pereči ogenj, 1928). V največji meri se idila v slovenski pripovednoprozni tradiciji povezuje s folkloro, tako da govorimo o folklorni idili, npr. Jakob Bedenek, Sonce in senca (1891), Fran Jaklič, Nevesta s Korinja (1920). V pičlih petih letih okoli druge vojne pa so izšle kar tri domačijske povesti z izrazito idilično dimenzijo, tole Čampovo in dve Ivana Matičiča, Petrinka (1943) in Dom v samoti (1944). Le pogojno lahko seznamu idil prištejemo Tavčarjevo Cvetje v jeseni (1917) in Povest o dobrih ljudeh Miška Kranjca (1940), slednjo s tistim delom, ki govori o tihi ljubezni starega zakonskega para. Idilično razmerje se pri Tavčarju razreši elegično (tako tudi v prvi dolgi idili, Kodrovi Marjetici, torej ni s stališča žanra elegični konec nobena izjemnost!), Kranjčeva pravljična idličnost pa je cepljena s socialno prevratno idejnostjo, ki je idili v temelju tuja.

V pesništvu pomeni idila drobno sceno, sličico vsakdanjika, običajno idealizirano podobo mirnega, harmoničnega, naravnega in enostavnega življenja na vasi. Danes jo po tipičnem dogajališču natančneje imenujemo pastirska (pastoralna, bukolična), ribiška, lovska, vaška (od tod, iz selo 'vas' slovensko ime selanka), folklorna idila. Podobna natančnejša imena bi lahko uveljavili tudi za idilo v prozni obliki. V zvezi s Čampo pridevnik folklorni odpade, saj avtorju ni šlo le za literarizacijo kmečkega prazničnega kroga, še najbolj bi ji ustrezala oznaka kmečka idila.

Čampova idilična povest je zrasla iz dvojne pobude. Na prvem mestu je prav gotovo avtorjevo življenjsko naziranje, ki se je uresničilo v njegovi in njegove družine konkretni življenjski usodi, to je ljubezen do narave in ideal malega, skromnega in umaknjenega življenja v okviru številne in nezahtevne družine na podeželju. Ta življenjski stil, naj mu bo vzrok v avtorjevi mladosti, ki jo je preživel v stalnem stiku z naravo na Bloški planoti, ali materialna stiska, ki mu je narekovala umik iz dragega mesta na gostoljubnejšo deželo, se je odslikal zlasti v Čampovi poeziji, svoj najčistejši izraz pa je našel v knjižici sonetov Šotor v zatišju, ki ga je kritika ugodno ocenila. Sklepni sonet zbirke ga izpoveduje na naravnost programski način:

Dvanajst ponižnih hiš ima vasica
in vsaka izba po deset otrok,
vseh zdravih in okroglih v rožna lica,
da komaj siti jih četvero rok.
Le-tu samujeta pokoj in sreča
in ni ga, ki v ljudeh bi skalil mir:
če stiska tare, se ljubezen veča,
prisrčnejša molitev je zvečer. –
Iz mesta, kamor butajo valovi
strasti in smrti, sva našla si pot
les, kjer žarijo jutra in večeri
in kjer pokoj na vatle se ne meri.
Sproščena od sveta zdaj v moči novi
živela bova zase in svoj rod.
(Šotor v zatišju)

Mimo biografskih dejstev lahko trdimo, da je idiličnost v literaturi spodbujala tudi druga svetovna vojna. Ponujala jo je pač kot zameno za skrajno neidiličen vojni vsakdan, ki je grozil z nacionalnim iztrebljenjem. Obe svetovni vojni sta v slovensko pripovedno prozo globoko vrezali svoje sledove ne le v tematiko, ampak tudi v druge literarne kategorije. V desetletju pred izbruhom vojne je opazno poraslo število negativnih koncev, tik pred vojnama, med vojnama in po vojnah negativnih koncev skoraj ni, nadomestili so jih pozitivni ali vsaj perspektivistični konci – vse v imenu narodnoohranjevalnega interesa, ki mu je bila literatura očitno skoraj brez izjeme podrejena. Med drugo svetovno vojno so opazno porasle dolžine povesti in romanov. Za razloge lahko ugibamo vsaj v dve smeri. Povečanje dolžin more biti kompenzacija upada objavljenih naslovov – bil je pač čas kulturnega molka, tisti redki avtorji, ki so še objavljali, so zato pisali na dolgo, da bi vsaj nekoliko nadomestili pomanjkanje besedil. Po drugi strani pa je bilo dolgo besedilo povabilo stran iz nevšečnega in celo obupnega vsakdanjika v neobveznost, v neusodnost in lepoto fikcije. Kar se v realnem družbenem življenju ni odvijalo v pravo smer, se je ugodno razrešilo v povestih. Čampova povest resda ni pretirano dolga, kakor nasploh avtorjeve povesti niso rade dolge, konec pa čisto ustreza duhu časa.

Idila je naštetim potrebam kar najbolje ustrezala s svojo tendenco po pomirjanju oziroma zanikanju družbenih in osebnih konfliktov. Vojni čas je rojeval programska besedila, ki so mobilizirala nacionalne energije tako, da so simbolno poročala partnerje iz različnih družbenih slojev – nacionalna ogroženost ni dopuščala socialne diferenciacije. Tako je bilo s Tavčarjevim Cvetjem v jeseni in Levstikovim Gadjim gnezdom v času prve vojne in z Ulagovimi Belimi zvezdami v času druge vojne. Kaj socialna in dednostna določila, ki nesrečno omejujejo človeka! Ljubezen in zaupanje ter zadovoljstvo z malim zagotavljajo srečno eksistenco. Tudi v Mlinu v grapi ni čutiti nobenega sovraštva do mesta, ki za trenutek zmoti vaško idilo (ena hčerka se celo preseli v mesto, a ostane poštena in redno obiskuje starše), in drugih večjih socialnih inštitucij, npr. cerkve. Čeprav glavna oseba, pohabljeni gospodar Matic, ne zna na pamet molitvic, ga inštitucija tolerira, saj je sicer dober in moli po svoje. Vaška skupnost ga sprva zaradi čudaškosti in odmaknjenosti sicer gleda postrani, ko pa ustvari številno družino in ko vidi, kako mu gre vse posreči, česar se loti, ga začne ceniti kot enakopravnega člana družbe.

Mlin v grapi je ena redkih slovenskih idiličnih kmečkih povesti in že zato zasluži nekaj obnovljenega bralskega zanimanja in seveda tudi literarnozgodovinske pozornosti.

Objavljeno v:
Ivan Čampa, Mlin v grapi. Ljubljana: Mihelač, 1994 (Zbirka Slovenska povest, 32). 79–84.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/campa.html
6. sept. 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco