Rečejo nam in tudi sami si pravimo slavisti, naše stanovsko društvo se imenuje Slavistično društvo, osrednja strokovna revija ima že 44 let naslov Slavistična revija. V resnici smo povečini slovenisti brez kakšnega izdatnega znanja ali celo čisto brez znanja slovanskih jezikov, naš standardni diplomant se imenuje profesorica slovenščine, vsi drugi nazivi, ki jih podeljujemo diplomirancem (profesor ruščine ali diplomirani rusist, profesor srbohrvaščine in makedonščine ali kakor se bo temu že v prihodnje drugače reklo, diplomirani primerjalni jezikoslovec ipd.), so precej redkejši. Po svetu so nacionalne filologije samostojni univerzitetni oddelki in ko pomislimo na množico preko 700 vpisanih študentov v štirih letnikih in nič lažje obvladljivo skoraj 70-glavo osebje na oddelku, se res lahko vprašamo, zakaj še kar naprej vztrajamo v tradicionalni spregi nacionalne in slovanske filologije. Dva razloga vidim za to: dejstvo, da se s kolegi prav dobro razumemo, in dejstvo, da med skromnimi in v strokovne reči zagledanimi učitelji še enega predstojnika komaj najdemo, kaj šele da bi si morali izbirati dva, enega za slovenščino in drugega za slovanske jezike in književnosti.
Oddelek je v lanskem letu doletela obsežna generacijska zamenjava: v pokoj se je tako rekoč skupinsko odpravilo 7 učiteljev, letos dodatno še dva. Na sveže so se habilitirali trije, nadaljnjih pet pa je na obzorju in z njimi bomo ob koncu naslednjega študijskega leta, če nam bog da in sreča junaška, spet polno razpeli jadra. Tedaj bo tudi čas in priložnost za morebitno sporazumno razvezo slavistično-slovenističnega zakona.
Ker je slovenski jezik osnovno prepoznavno znamenje naše enkratnosti na tem svetu, se toliko bolj kot katera koli druga akademska stroka smemo šteti za nacionalno vedo, vendar smo zato tudi bolj kot drugi izpostavljeni nevarnosti, da pomešamo raziskovalne in izobraževalne cilje z narodnoobrambnimi v samozadosten, vendar za samostojno preživetje nesposoben ter na civilizacijske izzive nepripravljen sprimek, primeren le še za folklorna in narodnoreprezentativna opravila.
Naša univerza je dedič plemenitega humboldtovskega sožitja med raziskovanjem in poučevanjem na učiteljski strani in neutilitarne radovednosti na strani študentov. Zato je bilo eno izmed temeljnih vodil naših programov, da učitelji predavajo s področja svojih raziskav. Danes se zaradi množičnega vpisa na univerzo in zaradi vpliva angleškega ter ameriškega pragmatizma vedno bolj uveljavlja zahteva, naj univerzitetni študij vendar ne bo tako odmaknjen od vsakdanjih potreb in naj raje pripravlja študenta za poklic: le kaj naj počne standardni izdelek množične slavistike, novopečeni profesor slovenščine, v razredu, prepoln zanimivih, vendar za dijakovo splošno literarno in jezikovno obzorje kaj malo pomembnih podrobnosti z raziskovalnega področja profesorja, pri katerem je pisal diplomsko nalogo! Čeprav se strinjamo, da so študentom potrebna tudi splošna in pregledna znanja, kakor jih je pomnil in sproti pozabljal že v srednji šoli, v čisto pragmatično smer slavistiko na filozofski fakulteti zanesti le ne sme, ker bi potem morala poiskati zavetje pod streho pedagoške fakultete; vsaj v prvih letnikih pa bo le treba delež preglednih predavanj okrepiti.
Zadrege slavistike niso enake težavam nekaterih naravoslovnih in tehničnih fakultet. Tam jih tare vedno manjši vpis, pri nas je zanimanje za študij vrsto let raslo in je danes tako veliko, da komaj sprejmemo vse prijavljene; stagnacija in upad vpisa se nam obetata šele v novem tisočletju, ko bodo na univerzo začele prihajati sedanje številčno šibke srednješolske generacije. Skrbi nas lahko vztrajna feminizacija ali -- kaj bi se bali uveljaviti slovenistični purizem -- poženščenje študija in manj diplomantov, kot bi jih smeli pričakovati glede na veliko število vpisanih. Nič ne navdušuje tudi v povprečju ne pretirano ambiciozni tip študenta, ki je posledica množičnosti študija. Tu storiti ni kaj: ker je slavist zelo iskan poklic, si omejitve vpisa in selekcije privoščiti ne moremo in ne smemo, če pa selekcije ni, je tudi vse vzdihovanje po elitnosti zastonj. Najbrž sta obe zadnji skrbi povezani tudi z nevabljivimi poklicnimi možnostmi našega diplomanta: v šolo, kjer dobi slavist za nadpovprečni trud povprečno plačo, bodo šli pač samo tisti, ki jim za kaj bolj podjetnega ne bo ostalo moči in sposobnosti, ali gorečneži, ki si niso nikoli želeli početi nič drugega in jim je poučevanje v tako veselje, da bi celo še kaj iz svojega primaknili, da bi jim bilo dano biti v razredu.
Zakaj smo se sploh odločili pripraviti dan odprtih vrat in natisniti tole brošuro? V trenutku, ko so učiteljske vrste zaradi korenite generacijske zamenjave najbolj razredčene in se je že hotel začeti v srca plaziti dvom, je čas, da se pokličemo v zbor, preštejemo sile in napravimo načrte za naprej. Odprta oddelčna vrata so priložnost, da preverimo svoj položaj v družbi in poskrbimo za svoj ugled. Da zavrnemo nekaj bebavih in zlonamernih predstav o slovenskih slavistih, ki jih razširjajo hudo razdraženi posamezniki, ki se jim je iz tega ali onega vzroka zamerilo vse v zvezi s poukom slovenščine v šolah, s slovenskim jezikom in v skrajnem primeru celo vse v zvezi s slovenstvom. Naglas hočemo povedati, da smo v glavnem nečudaški in da ne ustrezamo stereotipu gramatičnega ali pesniškega obsedenca. Prepričati hočemo, da nismo antikvarno zaprašena in domačijsko zaprta, temveč vitalna študijska smer, utrditi želimo vtis, da nismo kaka brambovsko orientirana ustanova, preplašena od brezbrežne razprtosti današnjega sveta, ampak mlada in stremljiva akademska združba. Vemo, da se nam bo vsaj nekaj tega prepričevalnega napora plodno obrestovalo.
Miran Hladnik
Jezikoslovni slovenistični programi zajemajo pomembne vidike jezika.
- Ustrezno svoji družbeni vlogi je knjižni jezik v središču slovenističnega študija, kar je razvidno tako iz obsega -- vezan je na celotni štiriletni študij slovenistike -- kot tudi iz problemske členjenosti. Obravnavan je z vidika sistema, besedila, različnih podsistemov, zlasti umetnostnega, deloma strokovnega in publicističnega, pa tudi z vidika sociolingvistike; prav tako se na knjižnojezikovno gradivo navezujejo prvine pragmatičnega jezikoslovja. Temeljna vloga, ki jo ima knjižni jezik znotraj kulturne in splošne slovenske prepoznavnosti, je vgrajena tudi v študij njegove zgodovine.
Zelo živo vprašanje kulture knjižnega jezika je sedaj obravnavano bolj ali manj razdrobljeno znotraj posameznih vsebin. V prihodnjem slovenističnem oddelku bi bila za to področje nujna samostojna programska predstavitev z razvidno zasnovo, v kateri bo imela svoje mesto tudi jezikovna politika z lastnimi od dnevne politike neodvisnimi vrednostnimi merili.
- Pomemben študijski predmet je vezan na prostorsko in deloma socialno členjenost slovenščine. V skladu s tradicijo pa tudi z dejansko narečno razgibanostjo slovenščine je dialektologija med temeljnimi slovenističnimi študijskimi disciplinami.
Na prostorsko razpršenost slovenščine v našem zamejstvu, izseljenstvu, zdomstvu se odločilno navezujejo posebne družbene in politične okoliščine. V tem trenutku je problematika slovenščine zunaj naših meja vsaj formalno zabrisana -- zajeta v programih študija knjižnega jezika in sociolingvistike. Tudi ta družbeno aktualna vprašanja bi se morala vsebinsko izčistiti in se izoblikovati v samostojni študijski program znotraj prihodnjega slovenističnega oddelka.
- Časovni oz. časovnorazvojni vidik študija slovenščine od Brižinskih spomenikov dalje je po eni strani kontrastivno vpet nazaj -- v praslovanščino oz. njeno knjižno varianto staro cerkveno slovanščino, po drugi pa prek ševilnih razvojnih stopenj prav v sodobno v mnogih različicah živečo slovenščino.
- Metodika jezikovnega pouka kot pomembna veda o prenosu jezikoslovnega znanja na različne stopnje in oblike preduniverzitetnega izobraževanja oz. učenja skuša kljub trenutni kadrovski stiski slediti živim potrebam stroke in zlasti na ravni praktičnega dela zadostiti najbolj akutnim potrebam. Prvenstvena naloga slovenističnega oddelka bi morala biti usposobiti učitelje za prenos univerzitetnega jezikoslovnega znanja na različne nižje ravni; marsikateri nesporazum med t. i. univerzitetno in osnovno- ali srednješolsko slovenščino bi bil tako presežen.
Ada Vidovič-Muha
Kakor bi se po povedanem zdela modra inštitucionalna ločitev jezikovnega in literarnega študija, pač po modelu ločitve slavistike in slovenistike in opogumljena od političnih in gospodarskih ločitev zadnjega časa, se nanjo nihče ne pripravlja. Oba študija očitno drži skupaj šolski predmet slovenščina, ki združuje jezikoslovna in literarnovedna znanja in ga poučuje vedno en učitelj -- diplomant našega oddelka. Pa se potem hvalimo z akademsko neodvisnostjo od družbenih zahtev, če se moremo! Sicer pa, da ne bo nesporazuma, kakšnega genetično pogojenega sovraštva med literarnimi zgodovinarji, kakor popularno pravimo učiteljem literarne vede, in jezikoslovci na oddelku ni; da pa smo si vsaksebi glede prvenstva, to menda ni nič nenavadnega in nepričakovanega. Rezultat drobne zmage literarne vede v boju za enakopravnost s podjetnejšim jezikoslovjem je nedavna sprememba imena skupne študijske smeri: prej se je reklo slovenski jezik s književnostjo, po novem se reče slovenski jezik in književnost.
Zanimivo, da je med kolegi učitelji več interesa za poezijo kot za prozo. Pri poeziji je včasih naravnost gneča, vsi bi se radi ukvarjali z istimi pesniškimi korifejami; za predavanja iz proze, ki se tiska v neprimerno večjih nakladah in se bolj prebira, pa si moramo začuda pomagati s honorarnimi močmi. Naj naštejem trenutno aktivne učitelje po starosti: Irena Novak-Popov (naslednica Borisa Paternuja), Boža Krakar-Vogel (didaktika književnosti, brez predhodnika), Miran Hladnik (naslednik Matjaža Kmecla in Franca Zadravca), Igor Grdina (naslednik Franca Zadravca, Toneta Pretnarja in Jožeta Koruze), Igor Saksida (naslednik Helge Glušič in v bodoče tudi Matjaža Kmecla) in tretjinsko zaposleni Marko Juvan (naslednik Matjaža Kmecla). Pravega asistenta imamo enega (Aleš Bjelčevič) in zraven njega dva stažista asistenta (Nataša Pirih in Peter Svetina). Da se nam spet ne zgodi nerodnost, da ob nesrečnem spletu okoliščin nenadoma ne ostanemo brez kandidatov za izpraznjena učiteljska mesta, bomo morali v prihodnje odločneje poskrbeti za vzgojo kadra. V tem trenutku se zdi, da najprimernejšo pot zdravemu razvoju stroke ponujajo stažisti asistenti, ki za razliko od preobremenjenih klasičnih asistentov ob minimalnih pedagoških obremenitvah hitro dokončujejo svoje magisterije in doktorate in oblikujejo zaledje, iz katerega je mogoče ob potrebi izbrati oddelčni podmladek.
Ko smo takole na novo organizirani dolžni na sveže premisliti o obširnem področju, ki nam je bilo predano v varstvo in v obdelavo, se nam porajajo načrti za spremenjeno razporeditev in poimenovanje predmetov. Najbrž ne bomo tega videli že jutri, ampak šele čez nekaj let, pa vendar: v prvih dveh letih pregledni literarnoteoretični in literarnozgodovinski tečaji, ki bodo dosedanjo časovno zaporednostno logiko (starejša, novejša in sodobna književnost) deloma nadomestili in deloma križali z zvrstno: starejša književnost, novejša proza, poezija in drama, in v zadnjih dveh letnikih več izbirnih in bolj špecialnih predmetov, ki bodo črpali iz učiteljevega raziskovalnega dela.
Največ ledine bo treba obrniti pri podiplomskem študiju
slovenske književnosti. Tu se bo namreč po izjavi
rektorja ljubljanske univerze najprej začel uvajati model
kreditnega študija, ki nas bo v prihodnje spodbudil k temeljitemu
preoblikovanju študijske ponudbe in k uskladitvi s ponudbo
na sosednjih, zlasti filoloških študijskih smereh doma
in v tujini. Obstaja močna volja, da prve korake storimo
na lastno pobudo in brez inertnega, zapoznelega, godrnjavega in
bledega odzivanja na morebitne ukaze "od zgoraj".
Miran Hladnik
Študij je dvopredmeten: povezuje se z vsemi študijskimi smermi na Filozofski fakulteti; zlasti so številne povezave s slavističnimi predmeti, slovenščino, ruščino, primerjalnim slovanskim jezikoslovjem, pa tudi z bibliotekarstvom, zgodovino, komparativistiko ali drugimi tujimi jeziki. Možne so tudi povezave z nekaterimi drugimi fakultetami ljubljanske univerze (npr. s Fakulteto za družbene vede ali Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo). Uspešen zaključek študija podeljuje naziv profesorja hrvaškega jezika, srbskega jezika, makedonskega jezika in književnosti, oz. diplomiranega srbokroatista-makedonista.
Diplomanti imajo raznovrstne možnosti zaposlitve; nekoč predvsem pedagoški poklic je sčasoma dal prednost nepedagoškemu; naši nekdanji študentje so uredniki, lektorji v založbah in javnih medijih; prevajalci, korespondenti; novinarji pri časopisih, revijah, na radiu in TV; knjižničarji, založniki, gledališki in filmski delavci; pesniki, pisatelji in znanstveniki.
Poleg rednih predavanj, seminarskih in lektorskih vaj so sestavni del študija tudi vsakoletne tematske terenske vaje, predavanja in delavnice ob udeležbi tujih predavateljev, znanstvenikov in kulturnikov, študijska bivanja slušateljev na tujih univerzah, udeležba na mednarodnih srečanjih in seminarjih (npr. na vsakoletni Zagrebški slavistični šoli, na Mednarodnem slavističnem srečanju Vukovi dani v Beogradu in na Seminarju makedonskega jezika, literature in kulture v Ohridu). Lahko bi dejali, da je študij lep in bogat, zahteven in hvaležen, ter da se z njim nadaljuje znanstveno, raziskovalno in pedagoško delo ter humanistično poslanstvo slovenske univerze.
Kakovosten študij omogočajo znanstveno in pedagoško izobraženi kadri na Oddelku za slovanske jezike in književnosti, dolgoletna tradicija in dosežki mednarodne prakse, povezave z različnimi smermi študija in tudi bogata slavistična knjižnica, redne terenske vaje v značilnih jezikovnih okoljih, tečaji, možne povezave z drugimi južnoslovanskimi univerzitetnimi središči in druge možnosti sodelovanja s slavističnimi stolicami po svetu (Celovec, Videm, Zagreb, Krakov).
Učitelja književnosti sta docent dr. Vladimir Osolnik in asistentka stažistka Djurdja Strsoglavec: dosežke znanosti podajata v preglednih cikličnih predavanjih in seminarjih o razvoju hrvaške, srbske, bosensko-hercegovske in črnogorske književnosti, o razvoju literarne vede in o značilnih literarnih obdobjih, osebnostih in delih.
Le-ta obsegajo obdobje pismenstva, duhovne in posvetne literature v srednjem veku, korpus dubrovniške književnosti, ljudsko slovstvo, obdobja romantike, realizma, naturalizma in moderne, tokove v sodobni liriki, epiki in dramatiki ter dosežke literarne vede v celotnem južnoslovanskem prostoru.
Seznam predavanj s podrobnejšim programom študija in obvezno oz. priporočeno literaturo se dobi v knjižnici Oddelka za slovanske jezike in književnosti.
Vladimir Osolnik
Na smer ruski jezik in književnost (po domače ruščina ali rusistika) se lahko vpiše vsakdo, ki je uspešno opravil maturo na srednji šoli oz. končal pred 1. junijem 1995 katerikoli slovenski štiriletni srednješolski program. Vsi drugi morajo opraviti diferencialni izpit. Na omenjeno smer se v zadnjih letih vpisuje vse več interesentov, tako da smo bili prisiljeni omejiti v letošnjem letu vpis na 40 slušateljev. Za vpis na ruščino ni obvezen pogoj znanje ruskega jezika, kar pomeni, da morajo študentje začetniki kar krepko pljuniti v roke, da se karseda hitro naučijo jezika. Trdo delo se obrestuje -- pogosto so nekoč začetniki kasneje najboljši študentje in danes odlični strokovnjaki.
Ruščino je mogoče študirati samo v povezavi z drugo študijsko smerjo, bodisi na slavistiki, na Filozofski fakulteti ali na nekaterih drugih fakultetah (npr. na Fakulteti za družbene vede). Najbolj pogoste povezave so s slovenščino, primerjalno književnostjo, s študijem kakega drugega tujega jezika (npr. z angleščino), najdemo pa tudi povezave s študijem novinarstva na FDV.
Pri študiju ruščine se je potrebno odločiti med pedagoško ali nepedagoško smerjo. Pri pedagoški smeri so na urniku še pedagoški predmeti (diplomant doseže naziv profesorja ruskega jezika), pri nepedagoški smeri (pogosto rečemo tudi znanstveni) pa se je potrebno še dodatno poglabljati v razumevanje ruskega jezika in literature, zato je nekoliko spremenjen obseg študijske literature. Na koncu dobi diplomant naziv diplomirani rusist.
Je študij ruščine zanimiv?
Na to vprašanje ne bom odgovoril niti z ja niti z ne. Saj veste, kakor si človek postelje, tako spi - kakor si študent organizira delo, toliko bo zanimivo in tako bo uspešen. Pedagoški delavci se trudimo, da bi bilo študentom zanimivo in da bi se marsikaj naučili. Pa ne samo mi študente, ampak tudi študentje nas!
Poleg rednih obvez učitelji opozarjamo študente na kulturne dogodke, ki so tako ali drugače vezani na Rusijo, trudimo se organizirati izpopolnjevanje -- najmanj enkrat v času študija -- v Rusiji, da študentje spoznajo tamkajšnje življenje in kulturo od blizu in se hkrati vadijo v znanju ruskega jezika. Tako spoznajo študentje tudi delo naših slovenskih podjetij v tej deželi, to pa pomeni priložnost za napeljavo dobrih stikov. Zgodi se, da podjetje po diplomi študenta tudi zaposli, če se je pri svojem delu na praksi dovolj izkazal! Za dobre študente predlagamo, da se jim dodeli štipendija. Če je prošnja odobrena, ti študentje potujejo po svetu in se dodatno izobražujejo (Moskva, Peterburg, Praga, Celovec...)!
Kaj so prednostne naloge rusistike?
Nalog je ogromno in nesmiselno bi jih bilo naštevati eno za drugo v vrsti. Premalo nas je zaposlenih na Katedri in premalo je časa, da bi lahko izpolnili vse. Gotovo je, da čas, v katerem delujemo, zaznamujeta inflacija besed in brezkompromisen boj za tržni dobiček. Rusisti se ne glede na stroki neprijazne okoliščine zavedamo, da je beseda ena temeljnih karakteristik človeka in hkrati njegova vrednota. Zato to besedo proučujemo z vso odgovornostjo in znanjem, da bi ohranili oz. vzpostavili dialog med različnimi gledišči, različnimi ljudmi in med raznimi kulturami.
Miha Javornik
V okviru tega programa se slušatelji na prosto izbranih lektoratih (ruskem, poljskem, češkem, slovaškem, hrvaškem in srbskem, makedonskem in bolgarskem) praktično seznanjajo vsaj s tremi sodobnimi slovanskimi jeziki. Na lektoratih pridobljeno znanje slovanskih jezikov namreč predstavlja snovno podlago za študij. Obenem pa slušatelji pri predmetu slovanska primerjalna slovnica spoznavajo razvoj jezikovnih ravnin in struktur) glasovne, naglasne, oblikovne, besedotvorne, besediščne) v posameznih slovanskih jezikih, ki izhajajo iz skupnega izhodišča - praslovanščine. Velik poudarek je prav na študiju praslovanščine, kot je danes rekonstruirana na podlagi dveh vrst med seboj dopolnjujočih se rekonstrukcij: interne slovanske (tj. iz dostopnih jezikovnozgodovinskih in narečnih podatkov in gradiva iz posameznih slovanskih jezikov) in eksterne, indoevropeistične (tj. iz drugih indoevropskih jezikov). V tem kontekstu je še posebno pomembno poglobljeno seznanjanje z najstarejšim starocerkvenoslovanskim jezikom in slovstvom, s prvima pisavama (glagolsko in cirilsko), z zvezami med spomeniki ipd., prav tako pa tudi analiza temeljnih jezikovnih potez kasnejših redakcij (hrvaške glagolske, srbske, bolgarske, vzhodnoslovanske). Poleg tega so v program vključena tudi specialna poglavja, kot so npr. vprašanja praslovanske narečne členitve in arealnega jezikoslovja, vprašanja slovanske razselitve z vidika jezikovnih danosti, metode diahronega študija jezikov in rekonstrukcije, načela in osnove slovanskega imenoslovja. Temeljni cilj, ki je vodil sestavljalce tega programa, je bil v tem, da slušatelji dobijo predvsem temeljit pregled nad slovanskim jezikovnim materialom, primerjalno-zgodovinsko problematiko, metodologijo, obsežno znanstveno literaturo in da se tako izobrazijo za samostojno raziskovalno delo.
Študijski program je namenjen predvsem tistim slušateljem, ki jih zanima jezik, njegov ustroj in njegova pot skozi rodove in ki bi zato hoteli bolje spoznati ne samo značilnosti jezikovne podstati, iz katere so se slovanski jeziki razvili, ampak tudi jezikovne težnje, ki so določale njihove kasnejše razvojne oblike na poti v individualizacijo, v samostojne slovanske jezike. Ker so si slovanski jeziki med seboj še danes tako glede jezikoslovnega materiala kot tudi strukture zelo blizu, je po notranji logiki še posebej smiselno, če se študij primerjalnega slovanskega jezikoslovja veže s študijem kakega izmed slovanskih jezikov, celo nepogrešljiv pa je za vse tiste, ki bi želeli poklicno preučevati jezikovno zgodovino kateregakoli slovanskega, še zlasti pa slovenskega jezika in narečij.
Alenka Šivic-Dular
Niko Jež
Andrej Rozman
Prve knjige je pomagal katalogizirati dr. Avgust Pirjevec, ki je bil kasneje knjižničar v državni licejski biblioteki, potem pa je bil za knjižničarja imenovan študent slavistike Rudolf Kolarič, ki je to delo opravljal do l. 1927, po l. 1929 pa ga je nadaljeval asistent Zvonko A. Bizjak. Po vojni je v knjižnici delala cela vrsta asistentov, šele l. 1954 pa je Seminar dobil prvo bibliotekarko -- Irmo Marinčič. Od tedaj dalje je knjižnica sodobno in profesionalno vodena. Do leta 1996 jo je vodil bibl. svetovalec Marko Kranjec.
Knjižnica je bila urejena po širših strokovnih področjih, znotraj teh pa po tekočih številkah. Ob desetletnici ustanovitve je imela že 16.500 zvezkov, danes pa ima preko 102.500 enot, od tega 950 naslovov periodike, hrani pa tudi neknjižno gradivo, plošče, magnetofonske trakove, kasete, filme, zemljevide idr. V zadnjih letih pridobi na leto približno po 2000 enot. Vse gradivo je strokovno obdelano (različni klasični katalogi), od l. 1988 dalje pa je dostopno tudi v obliki računalniških datotek -- Steve, Eva in po l. 1994 v sistemu COBISS/OPAC.
Iz leta v leto narašča izposoja v knjižnici, ki se je v zadnjih letih več kot podvojila (v lanskem letu kar 81.482 enot), kar je povezano s povečevanjem števila obiskovalcev, med katerimi so poleg študentov in profesorjev z Oddelka za slovanske jezike in književnosti, ki jim je knjižnica namenjena, tudi študentje z drugih oddelkov in z drugih fakultet, strokovnjaki s FF, številnih drugih fakultet in z drugih sorodnih ustanov (AGRFT, AG, FAGG, SF, BF, SAZU, IJS itd.), pa tudi tujci, ki delajo pri nas (npr. v Operi, Slovenski filharmoniji idr.), številni diplomatski predstavniki idr. Med obiskovalci pa je tudi vedno več dijakov, ki za svoje raziskovalne naloge iščejo pomoč v naši knjižnici.
Gradivo se izposoja na dom za en teden, 14 dni ali en mesec, redko gradivo, enciklopedije in pediodika se izposojajo samo v čitalnico, učbeniki, ki jih ima knjižnica v več izvodih, pa se posojajo za eno študijsko leto. Izposojevalni rok se lahko podaljša, osebno, pisno ali po telefonu, kdor pa knjig ne vrne pravočasno, plača zamudnino in stroške opominov. Za gradivo, ki si ga želi bralec izposoditi domov, mora izpolniti zadolžnico, z indeksom, izkaznico Osrednje humanistične knjižnice FF ali osebno izkaznico pa si lahko izposodi gradivo za v čitalnico.
Alenka Logar Pleško in Anka Sollner-Perdih
Dejavnosti Centra so: Slovenistični impozij, Slovenščina na tujih univerzah, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Tečaji slovenščine in Izpitni center.
Mednarodni slovenistični simpozij je zdaj že tradicionalna in uveljavljena znanstvena prireditev, saj je bil leta 1996 organiziran že sedemnajstič po vrsti. Danes je to formalno sicer konstitutivni program Centra za slovenščino kot drugega ali tujega jezika, vsebinsko pa je najtesneje povezan z Oddelkom za slovanske jezike in književnosti.
Ideja za simpozij je povezana z več kot desetletjem uspešnega delovanja poletne slovenistične šole, s pomočjo katere so se tudi tujim slavistom izdatno povečale možnosti za tesnejši stik s slovenščino in raziskovanje vprašanj o slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Prvotno je bil zamišljen kot tematsko osamosvojen vsakoletni uvod v poletno šolo slovenskega jezika za tujce, ki naj bi v širšem zgodovinskem, primerjalnem, tipološkem in tudi teoretskem kontekstu obravnaval vsakoletno tematiko, ki je bila daljnoročno koncipirana v smislu obravnave posameznih obdobij, dela vidnih slovenskih slavistov pretekle dobe ali pa posameznih problemskih sklopov v okviru jezika, književnosti in kulture. Na dosedanjih simpozijih pod naslovom Obdobja so bili obravnavani obdobje razsvetljenstva (1), romantike (2), realizma (3), simbolizma (4), ekspresionizma (5), 16. stoletja (6), socialnega realizma (7), sodobnega slovenskega jezika, književnosti in kulture (8), baroka (9), srednjega veka (10), narodnega preporoda (11), Fran Ramovš (12), Franc Miklošič (13), individualni in generacijski ustvarjalni ritmi (14), Jernej Kopitar (15), sonet (16), Vatroslav Oblak (17).
Referati s simpozijev so bili predstavljeni v posebnih zbornikih, tako da je dosedanja bogata bera z novimi predstavitvami in novimi osvetlitvami bistveno obogatila znanstveno vedenje o nas samih in postala nepogrešljiv del slovenske afirmacije doma in tudi v svetu.
Alenka Šivic-Dular
Z ustanovitvijo Centra za slovenščino kot tuji ali drugi jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti leta 1992 je skrb za slovenistiko na univerzah zunaj naše države prešla iz neposredne pristojnosti Filozofske fakultete na njen slavistični oddelek; tako je eden izmed petih programov Centra vezan prav na to problematiko.
Posebna komisija, ki jo poleg predsednika sestavlja predstojnik slavističnega oddelka, predstavnik slovenistike na tujih univerzah, direktor Filozofske fakultete in predstavnika Ministrstva za šolstvo in šport ter Ministrstva za zunanje zadeve, ima kot nosilec programa dve temeljni nalogi: najprej ohranjati slovenistiko, ki trenutno deluje na 33 tujih univerzah, čim bolj kakovostno tako glede kadrovske zasedbe kot tudi s pomočjo Ministrstva za šolstvo in šport glede materialnih možnosti, ob tem pa skladno predvsem z našimi potrebami povečevati njihovo število. Katere so tiste prvine, ki upravičujejo prizadevanje po povečevanju števila tujih univerz s slovenističnim študijskim programom?
Prav gotovo je pomemben nacionalni interes oz. poseben državni interes v zvezi s Slovenci v zamejstvu, izseljenstvu in (deloma) zdomstvu; slovenščina bi morala biti prisotna na vseh univerzah oz. visokošolskih inštitucijah v našem zamejstvu, prav tako bi morala biti slovenščina na univerzah tistih držav, kjer živijo slovenske izseljenske skupnosti -- na prvem mestu je tu seveda Argentina, sledijo Avstralija, ZDA, Kanada -- pa tudi na univerzah držav z velikim številom naših zdomcev. Temeljnega pomena je tudi tisti politični oz. državni interes, ki ga vsaj na formalni ravni izpričuje obstoj naših veleposlaništev oz. konzularnih predstavništev; tovrstni slovenski centri v tujini bi morali biti zadosten razlog za umestitev slovenistike na univerzo. Neke vrste pragmatični vidik utemeljenosti slovenščine na univerzi kake tuje države vnašajo tudi naši gospodarski oz. širši družbeni interesi pa tudi interesi oz. pobude, ki prihajajo marsikdaj prav iz omenjenega pragmatičnega vidika tudi s strani tuje države.
Pomemben kriterij ustanavljanja novih slovenističnih središč na neslovenskih univerzah pa izhaja iz razumevanja vloge, ki naj jo ima naš učitelj slovenist v univerzitetnem okolju v tujini. Poseben podiplomski študijski program bi moral usposobiti zlasti mlade kandidate, ki želijo kot slovenisti delovati na tuji univerzi, prvenstveno sicer za dobre učitelje, sposobne slovenščino enakovredno umestiti v konkurenčno univerzitetno ponudbo učenja različnih jezikov, hkrati pa tudi za dobre promotorje lastne nacionalne kulture in države sploh. Pomembna spodbuda za učinkovito delovanje našega učitelja slovenščine na tuji univerzi je tvorna povezava z našimi veleposlaništvi oz. drugimi državnimi predstavništvi.
Ada Vidovič-Muha
Seminar slovenskega jezika, literature in kulture je v okviru Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik najstarejša prireditev. Sodelavci Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete vsako leto julija pripravijo tritedenski seminar (letošnji bo že 33.), ki se ga zadnja leta udeležuje približno 140 tujih udeležencev iz vseh evropskih držav, posamezniki pa prihajajo tudi z Japonske, Združenih držav Amerike, Argentine, Avstralije.
Namen seminarja je omogočati izpopolnjevanje tistim znanstvenikom in študentom, ki se že ukvarjajo s slovenščino na tujih univerzah, pa tudi širiti zanimanje za slovenščino med tujimi strokovnjaki sorodnih ved. Na seminarju se je izobrazila vrsta zdaj že uveljavljenih slovenistov na tujih univerzah. Med udeleženci je vselej tudi precejšnje število Slovencev iz zamejstva in izseljencev.
Na tej prireditvi se udeleženci seznanjajo s slovenščino in z našo kulturo na tri načine:
Seminar skrbi za pripravo in natis učbenikov slovenščine za tujce, vsako leto pa natisne tudi zbornik predavanj, ki so tisto leto predstavljena na seminarju. Naš seminar si je pridobil v svetu sloves med drugim tudi zaradi kontinuiranega izdajanja zbornikov predavanj. V več kot tridesetletnem obdobju je nastala impresivna zbirka zbornikov, v katerih so sistematično in strokovno obdelane različne jezikovne, literarne in kulturološke teme. Ti zborniki so namenjeni tako neposrednim udeležencem seminarjev kot tudi mednarodni strokovni in znanstveni javnosti in se pošiljajo v univerzitetne knjižnice po vsem svetu. Predstavljajo temeljni del učnega gradiva za študente slovenistike v svetu.
Zanimanje za seminar je zelo veliko in žal je treba vsako leto nekaj prosilcev tudi odkloniti.
Aleksandra Derganc
V okvir Centra za slovenščino kot drugi ali tuji jezik spada tudi program Tečaji slovenščine, namenjen poučevanju/učenju slovenskega jezika kot drugega ali tujega jezika, ki vključuje naslednje prireditve: Poletno šolo slovenskega jezika, Zimsko šolo slovenskega jezika in Celoletno šolo slovenskega jezika ter posebne (skupinske/individualne) tečaje.
Poletna šola slovenskega jezika je štiritedenski (80 ur)/dvotedenski (40 ur) poletni tečaj slovenščine, ki poteka julija, in sicer že 15. leto. Šola je bila ustanovljena z namenom izpopolnjevanja znanja slovenščine pri potomcih slovenskih izseljencev, v zadnjem času pa raste zanjo zanimanje tudi pri drugih (letno se je udeleži nad 100 slušateljev z vseh celin). Za potomce slovenskih izseljencev na južni polobli je bila leta 1995 prvič organizirana še Zimska šola slovenskega jezika, tj. dvotedenski (40 ur) zimski tečaj slovenščine, ki poteka v Kranjski Gori.
Celoletna šola slovenskega jezika poteka od oktobra do maja; udeleženci se v intenzivnem tečaju (20 ur tedensko) pripravijo na študij na različnih slovenskih fakultetah ali za delo in bivanje v Sloveniji. Obiskuje jo okrog 50 udeležencev letno.
Pouk slovenščine v okviru navedenih prireditev poteka v manjših skupinah, organiziranih po težavnostnih stopnjah (od začetnikov do izpopolnjevalcev); program pa dopolnjuje tudi predstavitev slovenske kulture v najširšem pomenu.
Raste tudi zanimanje za posebne (skupinske/individualne) tečaje, ki jih organiziramo (tako časovno kot vsebinsko) po potrebi (npr. za tuje poslovneže, ki živijo in delajo v naši državi, ali diplomatske predstavnike in njihove družinske člane ipd.).
V okviru Tečajev slovenščine poteka strokovna priprava učnih pripomočkov (učbenikov, zbirk vaj, priročnikov ipd.) za pouk slovenščine kot drugega ali tujega jezika in v obliki projektov tudi raziskovalna dejavnost (npr. priprava oziroma prenova standardov znanja na različnih stopnjah; testiranje znanja na različnih stopnjah). Sodelujemo tudi z Zavodom za šolstvo, in sicer pri načrtovanju in izvedbi seminarjev za učitelje slovenščine v zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu.
Marja Bešter
IC deluje v okviru Centra za slovenščino kot drugi ali tuji jezik na FF v Ljubljani. Izpitni center je bil ustanovljen na podlagi prizadevanj za oblikovanje prvega nacionalnega certifikatnega sistema za slovenščino kot drugi jezik. Leta 1994 je Vlada Republike Slovenije imenovala Center za slovenščino kot komisijo, pristojno za preverjanje aktivnega znanja slovenščine. Poleg te osnovne dejavnosti sta pod okriljem centra tudi raziskavi primernosti testov znanja in standardov znanja. Tako center prispeva tudi k razvoju matične stroke.
Izpiti, s katerimi se pridobi potrdilo o znanju slovenščine, potekajo na IC FF v Ljubljani in še na 22 izobraževalnih organizacijah.
Z uspešno opravljenim izpitom je možno pridobiti licence:
Spričevalo o aktivnem znanju potrebujejo kandidati za pridobitev državljanstva, ostali dve licenci sta namenjeni preverjanju napredovanja v Celoletni in Poletni šoli slovenščine.
Igor Saksida
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco