To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
V oči bode odsotnost sedmih celovških kolegov, ki so po letih praznih obljub urednici Bredi Pogorelec izrecno odklonili objavo ali teksta za objavo enostavno niso pripravili. Od natisnjenih 21 člankov jih je bila vsaj tretjina pred tem objavljena tudi že kje drugje. Avtorji so lahko dejstva, da je njihov članek končno zunaj, potem ko se je skoraj devet let medil v uredničinem predalu, veseli, ne morejo pa biti navdušeni nad knjigo, v kateri so se znašli. Pripombe omejujem le na najbolj grobe, od zunaj in na prvi pogled vidne napake. Urednica je vsa dolga leta priprav potrebovala za sklep, da v prispevke uredniško ne bo posegala in jih ne bo dala niti tehnično poenotiti. Zbornik ima zato prej videz alternativnega študentskega tiska kot pa subvencionirane znanstvene edicije. V uvodu pravi, da besedil niso popravljali (beri: poenotili, redigirali) iz spoštovanja do avtorjev. Ta nenavadni uredniški princip žene tako daleč, da teksti "zaživijo" z raznolikostjo črkovnih naborov, naslovov poglavij (eni polkrepki, drugi kar v navadnem tisku), opomb in seznamov literature, ki so postavljeni enkrat z običajnimi, drugič z drobnimi črkami. Niti kazalo na začetku ni enotno oblikovano in obravnavana dela v naslovih prispevkov označuje enkrat z narekovaji, drugič s kurzivom in tretjič z navadnim tiskom. Standardni deli člankov, kakršen je povzetek, so postavljeni tako, kakor je pač naneslo -- v poljubni velikosti nabora in v poljubnem rezu. Odstavkov je vseh sort: z razmiki, z umiki, viseči. Menja se celo tipografija znakov za opombe (times ali helvetica, polkrepko, veliko in majhno, z visečim odstavkom ali z umikom), za številkami so zdaj razkošno dolgi presledki, zdaj jih ni ... Narekovaji so po različnih evropskih pravopisih z dodatkom na novo izumljenih. Urednico, nekdanjo profesorico slovenskega knjižnega jezika, spomnimo na Slovenski pravopis, ki te reči jasno normira v paragrafu 460. Urednica očitno tudi ne pozna tistega poglavja Slovenskega pravopisa, ki uči ločevati med vezajem, navadnim in dolgim pomišljajem (§ 378 in 411). Leta 1989, ko so začeli prihajati prvi prispevki za zbornik, bi se glede naštetega še lahko sklicevali na nerodnosti v zvezi z računalniškim stavkom, danes to ni več spodobno. Večina prispevkov z obledelim ali zamaščenim videzom ter z roko dopisanimi akcenti priča o desetletju, ki se je med "urednikovanjem" pretočilo, uredničin prispevek pa je, sodeč po citatih iz nedavno izšlih del, svež -- je bilo samo zato potrebno čakati devet let?
Še vsebinska pripomba. Jezikoslovnih člankov je v zborniku le za dobro tretjino in bi njegov naslov moral biti obrnjen: Literarnovedne in jezikoslovne raziskave; je pa res, da so objavljene jezikoslovne razprave občutno daljše od literarnovednih.
Urednica je naročila apetitno, nerealno naklado 1000 izvodov. Da knjiga ne bi
obležala v skladišču Filozofske fakultete, jo bomo v prihodnjih letih priporočali v
nakup študentom prvega letnika slovenistike -- kot zgled, kako se knjig ne sme urejati
in kakšna ne smejo biti besedila, ki jih urednik, posebej če je slovenist, daje v javnost.
Uredniški diletantizem Jezikoslovnih in literarnovednih raziskav Brede Pogorelec
nima opravičila. Za izdajo take knjige urednik ni potreben, zadoščalo bi že, če bi se
pod izdelek podpisal delavec v tiskarni, ki je članke zložil na kup in jih razmnožil.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco