To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Če bi bil jaz pesniška duša in knjiga pesniški izdelek, se nagovoru ne bi čudili. Prvemu delu ("iz srca") ni mogoče oporekati, saj je čisto razumljivo, da se knjige rojevajo iz nekakšne strasti in da je za avtorje njihov izid čustveno zaznamovan dogodek. Bolj nenavaden je v strokovni knjigi priročniškega tipa drugi del posvetila ("do srca"). Da avtor računa v meni na sprejemnika, ki bo vzel delo v roke ne le z informativno željo, ampak tudi z določenim srčnim odnosom, obstajajo posebni razlogi. Ti se morejo sklicevati na dejstvo, omenjeno že v uvodni besedi, da sem sam pred nedavnimi tremi leti napisal podobno knjigo, Praktični spisovnik ali Šolo strokovnega ubesedovanja, ki jo je bilo treba zaradi obilnega povpraševanja takoj popravljeno in dopolnjeno dvakrat ponatisniti (v Književnih listih sem knjigo tedaj hvalisavo sam predstavil). Ker je izšla v samozaložbi in ker je njen avtor socialno čuteč, je ustrezno poceni in zato Bajtovi po tej plati gotovo konkurenčna, četudi se ne more pohvaliti z nobeno subvencijo. Ker je obvezno študijsko berilo vedno številnejšim slavistom v prvem letniku študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ji ne grozi, da bi obležala neprodana. Sta ta dva razloga dovolj, da se bo verjelo, kako Dragu Bajtu proti stari slovenski navadi nisem nevoščljiv za nov književni podvig, ampak mu ga privoščim, čeprav "gre dlje, globlje in širše" (9), kot je bilo to mogoče meni? Poglejmo, v čem je Bajtova knjiga izčrpnejša, nova in boljša.
Namenjena je nespecializiranemu interesentu: dijaku, študentu, tajnici, uredniku, uradniku, novinarju, publicistu, skratka vsem, ki sestavljajo neleposlovna besedila za javno rabo. Zglede pisanja je zato avtor jemal z različnih področij in najdeta v njej koristne podatke poleg humanista npr. tudi kemik in matematik; zagatnim podrobnostim, obremenjujočih posamezne stroke, se je moral Bajt v imenu splošne uporabnosti izogniti; specialna pojasnila bodo morale oblikovati panoge vsaka posebej. Knjiga je lep tiskarski izdelek, zanimivo ilustrirana in za razliko od samozaložniško skromnih publikacij naprodaj v vsaki knjigarni.
Sestavljena je iz treh relativno samostojnih poglavij. V prvem -- Od zamisli do objave (76 strani) -- res nekoliko spominja na Praktični spisovnik, drugi del -- Neleposlovne besedilne vrste (46 strani) -- je popis raznih vrst neumetnostnega pisanja, tretji, najobsežnejši del -- Vzorci besedilnih vrst (128 str.) -- je zbirka vzorčnih besedil in nadaljuje tradicijo Slovenskih zvrstnih besedil Jožeta Toporišiča in Velemirja Gjurina (1981, 2. natis 1993). Za ta besedila je značilno, da se -- podobno kot zgledi v pravopisnih priročnikih in berila v šolskih učbenikih -- hitro postarajo in je treba izbor vedno znova obnavljati. Drago Bajt je to storil na posrečen in duhovit način: izbrana besedila izpisujejo med vrsticami tudi zgodbo avtorjevega zasebnega življenja. Rekonstruirajmo usodne dogodke:
Bajt Dragomil, rojen 7. februarja 1948, ob 3. uri, 45 minut v ljubljanski porodnišnici na Šlajmerjevi 3 očetu Stanku in materi Pavli, rojeni Koblar, z Žirovskega vrha oziromaiz Rovt; državljanstvo jugoslovansko (vir rojstni list). Knjige kupuje na obroke (dokaz: splošna položnica za Atlas Slovenije 11. 9. 1992). Kadar jih noče ali ne more več kupiti, si jih izposoja na ljubljanski slavistiki (prim. knjižnični izposojevalni listek za Janeza Gradišnika Še znamo slovensko? z dne 18. maja 1992). Drago Bajt je plodovit pisec (knjiga kritik, Vsevednik), urednik (zbirka znanstvenofantastične proze, ruski formalisti) in prevajalec, dobitnik Sovretove nagrade (več knjig ruske proze in poezije), in ima v tem svojstvu dovolj uradnih razmerij z založbami. Te so ga leta 1988 plačevale po tarifi 250.000 dinarjev bruto za avtorsko polo (glej pogodbo z DZS za spremno besedo k Pesmim Josipa Brodskega). Ali je bilo to veliko, srednje ali malo, po petih letih finančnih prekucij na ozemlju današnje samostojne republike Slovenije ni mogoče kar na pamet presoditi. Pogosto obiskuje stavbo slovenskega radia in TV (dokaz dovolilnica za vstop na RTV, str. 196). Od oktobra 1983 je član slovenskega pisateljskega društva (dokaz: prošnja za članstvo in čestitka predsednika DSP Toneta Partljiča ob sprejemu) -- pol leta čakalne dobe med datumom prošnje in datumom odgovora daje sumiti v dve smeri: ali so kriteriji društva zelo strogi in ima društvo navado preveriti neoporečnost kandidatove biografije ali pa se ne sestaja preveč pogosto.
Do javnega in pravnega reda naš avtor nima vedno pomirljivega odnosa. O tem priča vabilo na sodno obravnavo zaradi tožbe Ljubljanske banke, d. d. 21. februarja 1992; -- ali je Drago poravnal zahtevano vsoto ali ne, bi se dalo razbrati iz pravilno izpolnjene splošne položnice, vendar je bila ta že uporabljena prej za dokazovanje njegovega varčnega nakupovanja knjig. Dokumentiran je tudi Bajtov jutranji konflikt s cestno policijo, tedaj (9. 3. 1984) imenovano prometna milica. Čeprav je na semaforju "že več kot 1 sekundo gorela rdeča luč", ni ustavil avtomobila, s katerim se je peljal v center v službo. Mi, ki se vozimo v Ljubljano s severnega konca, smo se navadili na podobo Draga Bajta kolesarja, ki poganja svoj poni z veliko nakupovalno košaro zadaj z mesta stalnega prebivališča na Celovški 87 v smer centra. Zato nas začudi podatek (kupno-prodajna pogodba z dne 7. 11. 1990), da je bil Drago tudi lastnik 11 let starega avtomobila škoda 120 L (to po številki registrske tablice ni isto vozilo, s katerim je zagrešil zgoraj imenovani prometni prekršek). Za kupnino je dobil 7000 tedanjih dinarjev. Glede na spreminjajoče se cene tudi tu ne moremo reči nič o tem, ali je bila kupčija zanj ugodna ali ne. Vožnja s kolesom je očitno zdrava, saj zdravniški izvid iz Šmarjeških toplic z dne 14. novembra 1992 potrjuje, da je zdravje 83 kg težkega in 173 cm visokega Draga Bajta "bp.", torej odlično, da je sposoben težkega fizičnega dela in da je vsaj po medicinski plati "normalen".
Nazaj k resnejšim platem knjige. Novosti so v gavnem v osrednjem delu knjige, ki govori o neleposlovnih besedilnih vrstah: tiskovinah, popisih, dopisih, obvestilih, okrožnicah, reklamah, nasvetih in navodilih, šolskem spisju, strokovni kritiki, geselskem članku, novinarskih vrstah (vest, komentar, intervju, reportaža) in polumetnostnih žanrih podlistku, potopisu, eseju, dnevniku, spominih, biografiji in avtobiografiji. Posamezne vrste so bile na Slovenskem sicer že izčrpno obdelane -- bibliografija tega početja je navedena na koncu osrednjega dela knjige --, ni pa se bilo mogoče poučiti o vseh skupaj na enem mestu. Zgled za sistematično obdelavo je bila Bajtu med drugim odlična knjiga slovaškega teoretika Josefa MistrĄka Ž nre vecnej literatŁry iz leta 1975. Bralci Književnih listov so imeli pred meseci priložnost ta najizvirnejša poglavja Bajtove knjige prebirati v obliki nadaljevanke.
Moje pripombe so malenkostne in se tičejo najprej žanrov magisterij in doktorat, ki sta uvrščena pod dve rubriki naenkrat, najprej med šolsko spisje (100), potem pa še med znanstveno spisje (108). Če je hotel Bajt povedati, da so nekateri izdelki, naslovljeni kot magisterij in doktorat, prej šolska obveznost kot znanstveno podjetje, potem mu je treba pritrditi, v načelu pa naj bi žanra predstavljala rezultate novih odkritij na področju znanosti, ne pa le preurejali (kompilirali) tuje vednosti, kot je značilno za šolski referat. Drugo nedoslednost sem razbral iz vzorcev besedil. Kazalo letnika šteje avtor med t. i. popise, kazalo posamezne številke pa med objave oziroma obvestila, čeprav gre za besedili s podobno funkcijo.
Veseli me posebej, da se pri bibliografskih navedbah knjiga v glavnem drži norme, ki jo je skušal uzavestiti in utrditi Praktični spisovnik. Na ta način ureja poglavje strokovnega pisanja, ki se je zdelo prepuščeno (samo)volji uredništev, neznanju in neupoštevanju tipografske tradicije in celo uradnega pravopisa. V opombah je torej zapredje enot bibliografske navedbe takole: Avtor, Naslov (Kraj: Založba, letnica), stran, v seznamu literature pa Avtor: Naslov. Kraj: Založba, letnica (Zbrika). Ker je navajanje literature v principu domišljeno, motijo drobne nedoslednosti: npr. ena in ista knjiga je v seznamu literature dvakrat različno citirana, enkrat z delom podnaslova, drugič brez njega, enkrat z vsemi izdajami (87), drugič le z zadnjo (133). Novost je vpeljava podčrtave naslovov v knjižni stavek. Pri klasičnem stavku je veljalo, da podčrtava v rokopisu (tipkopisu) pomeni poševni tisk v knjigi. S funkcionalnega stališča je novost dobrodošla, saj je ležeči tisk preobremenjen z drugimi funkcijami (v njem so jezikoslovni zgledi pa citirane tujejezične besedice in poudarjene besede), vprašljiva pa je po estetski plati. Sicer pa -- ali ne oblikuje naših estetskih predstav le raba? Pogosteje bomo v knjigah srečavali podčrtavo, bolj se nam bo zdela samoumevna. Nesistematično je, da nekateri podnaslovi niso podčrtani (Magistrsko delo, Vademekum, Priročnik), drugi pa so (Antologija slovenskega potopisa, Antologija primerov, A Manual of Style ipd.). Bajt se tudi ne drži mednarodnega pravila (po kodifikaciji Modern Language Association), da so podčrtani le naslovi samostojnih publikacij (knjig in časopisov), ne pa naslovi člankov v revijah, poglavij (pesmi) v knjigah. Odvečni so tudi narekovajih pri obeh podatkih v navedbi: Andrijan Lah: "Slovenski potopis". "Jezik in slovstvo", št. 5, 1983--84, 163--171. Zdaj ni ne po MLA-jevem standardu (kjer je naslov članka v narekovajih, naslov revije pa podčrtan) ne po domači tradiciji (kjer je naslov članka brez vseh okraskov, naslov revije pa podčrtan). Nekam na silo bi se sicer dalo razložiti, zakaj so v dveh seznamih literature avtorska imena izpisana, v enem pa okrajšana, vendar bi avtor ravnal bolj sistematično, če bi bil pri navajanju imen enoten skozi vso knjigo.
Nekam neusklajene so besede uvodnih poglavij v knjigi (Predpostavke pismenosti, deloma tudi Prvine sloga), povzete po retoričnih priročnikih, ki si stavijo za zgled najstremljivejše vrste strokovnega, razpravnega pisanja, z drugim in zlasti tretjim delom knjige, kjer pripada največ prostora simpatičnim manj stremljivim besedilom od knjižnične izkaznice do seznama prodajanih avtomobilov. Manjka tudi opis izkušnje, kako novo orodje računalnik ne samo pomaga, ampak tudi spreminja način pisanja, vsaj pri tistih piscih (Bajt bi rekel "pisalcih"), ki imajo stroj prižgan ves dan, ki ga nesejo s seboj v knjižnico, ki delajo vanj tudi zapiske, ki imajo v njem na razpolago vsa svoja dela in še množico drugih, ki prikličejo vanj kataloge mnogih knjižnic in tak katalog oblikujejo tudi za lastno rabo, skratka za pisce, ki do koncipiranja na papir in do prepisovanja s papirja nimajo več nobene tolerance. O tehnologiji računalniškega pisanja (brez informacij opismenjevalne narave, ki naj pomagajo obvladati kakega izmed popularnih urejevalnikov besedil) bo treba prihodnjič oblikovati samostojno poglavje. Velike vrednosti so mimo tega Bajtovi napotki, kako naj v računalnik pišemo in potem oddajamo besedila, namenjena tisku, da jih bo stavec s čim manj spremembami priklical na svoj zaslon (69, 70).
Skrbna in večkratna korektura vendarle ni mogla odpraviti nekaj napak. Knjiga bo nedvomno uspešnica, saj je potreba po priročnikih take vrste velika. Zato ne bo odveč opozoriti nanje -- naj se jim druga izdaja izogne. Avtor naj pri ponatisu poenoti pisavo poljubnostnih zaimkov. Zdaj je enkrat "kateri koli" in drugič "katerikoli" (69, 70 in drugod). Izgovor besede "trl" je bolje zapisati s polglasnikom [tErl] kot brez njega [tru] (28). Dvojni neknjižni narekovaji se na Slovenskem pišejo po nemški in ne po angleški tradiciji, torej ,, " in ne '' "; enojni narekovaji zgoraj ' ' so pri nas v veljavi le za (slovarske) pomene, sicer sta vejici obrnjeni tako kot pri dvojnih. Pri korekturnih znamenjih je treba upoštevati dejstvo, da je svinčev stavek, ki se je lahko poškodoval, premočno ali prešibko odtisnil na papir, le še zgodovina, torej tudi znamenja za te napake niso več potrebna. -- Pravopis se bo moral počasi odpovedati vejici pri miljonicah 1,000.000 (42), ker je vejica že rezervirana za decimalne podatke. Že brez tega smo v škripcih, kadar je treba prenesti podatke iz številske podatkovne zbirke v besedilo. Zbirke po angleškem računalniškem pravopisu namreč poznajo decimalno piko namesto slovenske decimalne vejice.
Navajanje literature. Pika za vprašajem ("Še znamo slovensko?. Celje" -- 86) ni potrebna, tako kot ni potrebna tudi za s piko okrajšano besedo na koncu stavka (itd.) ali za tropičjem. Prav tako ni potrebna pika pred oklepajem "Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. (Ljubljana" (52) in tudi dvopičje za avtorjevim imenom je v primeru opomb bolje ločiti od drugih podatkov s standardno vejico in ne z dvopičjem, ki je doma v seznamih literature. Na tem mestu se zdi, da je Bajt kljub sicer očitni želji po jasni kodifikaciji stvari preveč naklonjen dvojnicam (npr. vejica med založbo in letnico ali brez ("CZ, 1992" : "CZ 1992"), polno ime kraja založbe ali le krajšava ("Ljubljana" : "Lj."). -- Členjenje besedila. Za številsko označeno členjenje je bil pred časom ponujen lep slovenski izraz "nivojsko številčenje", kar je bolje od moje prejšnje čisto neprimerne "decimalne klasifikacije" in Bajtovega zdajšnjega "dekadnega sistema značenja" (63).
Še nekaj pomoči korektorju pri naslednji izdaji: nekaj je narobe z znaki večje od (>) / manjše od (<) na strani 26; zadnji čas bo poenotiti zdaj raznoliko rabo 80-a leta : v 50. letih (30, 42). In še zadnje nerodnosti: začaran : nam. začaran: (32), skyscraper nam. skycraper (36), Bibliografski popis nam. Bibliografski opis v naslovu (53), vneseno nam. vnešeno (44), kodami nam. kodi (69), sódi nam. sodí (82), itd. nam. itd (91), manjka naslov pod sliko (246), Understanding nam. Undestanding (267). Tiskarni Ljudske pravice bi se spodobilo najti poseben znak za poljski nosnik, namesto da ga amatersko sestavlja iz črke in sedija.
Ker gre za knjigo, ki uči pisanja, motijo standardni in neinventivni uvodi k posameznim žanrom. Začenjajo se tipično z uvodom "Med besedili strokovnega stila, ki" ... Največ tega je skoncentrirano okrog strani 97.
Avtor se je v uvodu zavedal čeri, mimo katerih ga je vodila zadana naloga. Vzorec za slovensko strokovno pisanje je bil vendarle oblikovan in ponujen v všečni obliki. Skrbno izdelano pojmovno kazalo na koncu knjige bo uporabniku olajšalo iskanje med odgovori na natančna vprašanja. Ko bo razprodan zadnji od njenih 4000 izvodov -- nič ni dvomiti, da se to ne bi zgodilo v kratkem času --, bomo z veseljem pričakali njen prečiščeni ponatis.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco