To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Povest Pesem njenih zvonov, ki začenja jubilejno serijo ponatisov Sivčevih najboljših pripovedi, torej Sivčeva Izbrana dela, je zagledala luč sveta leta 1971 in je bila prva pisateljeva povest sploh. Izhajala je v Kmečkem glasu kot podlistek in se bralcem tako zelo priljubila, da jo je bilo treba izdati tudi knjižno. Mesto je našla v knjižni zbirki ljubljanske založbe Kmečki glas, ki jo je malo prej poklical v življenje neverjetni uspeh povesti Ciganka Magde Stražišar – Magduške in je spodbudila svežo produkcijo v žanru, za katerega se je že zdelo, da je izumrl. Trije ponatisi Sivčevega prvenca so zadosten dokaz njegove priljubljenosti; prav hvaležnemu sprejemu med bralstvom se je treba zahvaliti, da se je avtor zavzeto lotil pisateljevanja in postal eden najbolj produktivnih in najbolj branih slovenskih pisateljev.
Iz prve roke vemo, da gre za travmatično družinsko zgodbo, ki jo je oče pisatelju povedal šele ob njegovi polnoletnosti, govori pa o pisateljevem stricu, ki je padel z drevesa in se ubil, ko je, zaljubljen v vaško lepotico, s katero sta bila tik pred poroko, nabiral lipovo cvetje. Oče, ki je dotlej delal v tovarni, je po bratovi smrti ostal na domači kmetiji in tako se je pisatelj od blizu seznanil s kmečkim življenjem; povest je zato tudi zgodba o njegovi domačiji in njegovem otroštvu na vasi. Kakšno je bilo to življenje včasih, se je poučil, ko je kot dijak za etnologa Nika Kureta s Slovenske adamije znanosti in umetnosti popisoval gorenjske ženitovanjske in druge običaje. Ker ga je golo etnografsko evidentiranje dolgočasilo, jih je začel skupaj z očetom na veliko objavljati v Gorenjskem glasu; iz teh dopisov se je rodila rubrika Gorenjski kraji in ljudje v uredništvu Andreja Trilerja.
Sivec pričuje, da je prvi dve poglavji Pesmi njenih zvonov napisal doma s peresom v mrzli zasreženi sobi na podstrehi. Odnesel ju je na uredništvo Kmečkega glasa, kjer mu je urednica Lučka Ušeničnik navdušeno obljubila objavo, če bodo le vsa poglavja tako dobra kot prvi dve. Ker je urednici zatrdil, da ima povest že v celoti skupaj, se je konec tedna zares lotil pisanja in jo v naslednjih dneh ekspresno dokončal.
Knjižna izdaja je izšla v nakladi 10.000 izvodov, ponatis deset let pozneje v nakladi 5000 izvodov, tretjič je izšla v zbirki Slovenska povest pri založbi Mihelač leta 1992 in pričujoča izdaja je tako že četrta. Avtor se je odločil, da prav z njo začne svoja Izbrana dela tudi zato, ker ga na literarnih večerih in na zaključkih bralnih značk (takih nastopov, ki se včasih razvijejo v prava ljudska srečanja, se mu je nabralo že preko sedemsto petdeset, tako doma kot v tujini) obiskovalci vedno znova sprašujejo o ponatisu. Knjigo so brali, ko so bili mladi, zdaj pa bi jo radi dali še svojim otrokom in vnukom.
Ker gre za prvo knjigo v zbirki Izbranih del, ne bo odveč nekaj podatkov o pisatelju. Ivan Sivec je bil rojen leta 1949 v Mostah pri Komendi. Kljub zgodnji ljubezni do literature se je najprej izšolal za elektrotehnika. Ob službi na RTV v Ljubljani se je vpisal na ljubljansko slovenistiko, kjer je – to vem, ker sem bil njegov sošolec – med prvimi v razredu diplomiral. Pozneje je na etnološkem oddelku Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani magistriral; med njegove strokovne objave sodijo gesla za Enciklopedijo Slovenije in Slovenski etnološki leksikon. Kot novinar dokumentarno-feljtonske redakcije je ustvaril kakih 700 radijskih reportaž, v prostem času pa je pesnil in pisateljeval za različne medije. Je avtor 2500 besedil za narodnozabavne ansamble, tudi za Avsenike in Slake, poizkusil se je v ljudski igri (komedija Disko pod vaško lipo za Šentjakobsko gledališče in priredba Pesmi njenih zvonov za ljudski oder), v televizijskem scenariju, pisanju za slikanice in organizaciji narodnozabavnih prireditev (npr. Glasba treh dežel). Otroške pravljice je objavljal na kasetah in cedejkah in trije njegovi romani so bili prirejeni za film in televizijo ter eden od teh filmov, Pozabljeni zaklad, nagrajen z zlato rolo.
Ker mu knjige izhajajo kot po tekočem traku, smo popisovalci s pravo številko vedno v zamudi, števec trenutno kaže 106 knjig, ob izidu tele jih bo znabiti že 109. Celotna naklada, s ponatisi vred, je 310.000 izvodov. Ko smo že pri številkah: z dvema desetinama zgodovinskih romanov je Sivec najplodovitejši slovenski zgodovinski romanopisec za Mimi Malenškovo: skupaj z biografskimi romani o znamenitih zgodovinskih osebnostih obsega njegov delež v žanru blizu 1,1 milijona besed.
Ivan Sivec piše za otroke, mladino in odrasle. Od žanrov naštejmo slikanice, športne povesti (atletika, avtomobilske dirke, alpsko smučanje in skoki), pustolovske romane s piratsko in kriminalno tematiko, romane o družbenih problemih (o manekenstvu, invalidnosti, narkomaniji, zaporništvu), spominsko prozo, humoristične pripovedi, knjige o glasbi, potopise (po Argentini, Kanadi, Aljaski, na Mt. Blanc, po Namibiji, Avstriji). Žanrsko je včasih mešan, kombinira npr. zgodovinsko povest s svetniško, potopisno povestjo ali s povestjo v pismih.
Po podatkih Cobissa si vsak dan izposodi Sivčeve knjige več kot 140 bralcev, kar znese blizu 45.000 izposoj na leto in ga uvršča (mrtvi šolski klasiki so tu izvzeti) med prve štiri najbolj brane slovenske avtorje; sam sem npr. s svojimi strokovnimi knjigami na 679. mestu in tako stokrat manj v bralskem obtoku, da o bralski naklonjenosti ne izgubljam besed. Njegova zadnja publikacija, zgodovinska trilogija z naslovom Saga o Karantaniji , za katero se bralci v knjižnicah postavljajo v vrsto, ga je zavihtela celo na drugo mesto, takoj za mladinsko avtorico Deso Muck. Član Društva slovenskih pisateljev je od leta 1987, nagrad, ki jih je prejel, pa je preveč za naštevanje na tem mestu.
Z ducatom naslovov je Ivan Sivec med najbolj produktivnimi pisci kmečke povesti v drugi polovici 20. stoletja. To so po vrsti Pesem njenih zvonov (1972, 1982, 1992), Kdaj bo sneg skopnel (1972), Grenki kruh (1974), Korenine grunta (1975), Klic domače zemlje (1975), Pristrižene peruti (1976), Sonce vzhaja počasi (1979), Setev pomladnega vetra (1980), Prve lastovke (1984), Beg pred senco (1986), Godec pred peklom (1989), Ženin proti svoji volji (1992). Morda bi tej verigi lahko dodali še povest Tedaj so cvetele češnje (1982) s tematiko mlade ljubezni in invalidnosti ter novelistični zbirki Sneg v maju in Lepše življenje (2001), kateri od naštetih pa bi se prilegala tudi drugačna žanrska oznaka, recimo glasbena povest za Godca pred peklom in humoristična povest za Ženina proti svoji volji.
Ker je Ivan Sivec sinonim sodobni kmečki povesti, si poglejmo, kako je bilo s tem žanrom po drugi svetovni vojni. Čeprav gre za literarno nasledstvo tako znamenitih imen, kot so Fran S. Finžgar, Miško Kranjec, Prežihov Voranc, Ivan Potrč, Janez Jalen in celo Ivan Cankar, se v začetku 70. let, ko je Sivec pričel s pisateljevanjem, nihče izmed tedanjih vidnih slovenskih proznih avtorjev ni ukvarjal s kmečko tematiko, kaj šele z žanrom kmečke povesti. Žanr se je med drugo vojno kompromitiral tako navznoter kot navzven: navznoter s konservativnim domačijstvom oziroma z ideologijo krvi in zemlje, navzven, tj. politično, s kršenjem kulturnega molka, ki ga je zapovedala Osvobodilna fronta. Po vojni so se priznani avtorji znova poskusili v žanru. Kot nadaljevanje predvojnega pisanja sta najprej izšli Prežihova Jamnica (1945) in Ingoličeva Žeja (1946), potem pa še Finžgarjev Gostač Matevž (1954), Potrčev Na kmetih (1954), Ignaca Koprivca Hiša pod vrhom (1957) in Pot ne pelje v dolino (1961), Kranjčev gorenjski ciklus, tj. kmečke povesti z dogajališčem v okolici Kranja (Macesni nad dolino, 1957), nekatera dela Janeza Jalna, Cirila Kosmača in Pavleta Zidarja. Ko je ta generacija utihnila, je z repertoarja običajnih literarnih snovi izginila tudi kmečka tematika.
Od številnih žanrskih tipov kmečke povesti se je v tem času obdražal le socialnorealistični tip kmečke povesti. Značilni zanj so bili motivna drastika, ki se je napajala pri starih naturalističnih vzorcih, in razni socialni aktualizmi: beg s kmetij v mesta, zadružništvo, prisilne oddaje. Tudi problematika druge svetovne vojne je podobno kot dobrih dvajset let prej prva svetovna vojna motivno močno posegla v žanr. Vse do 60. let je bila socialnorealistična kmečka povest v najboljšem primeru nostalgično razpoložena do tradicionalnega, izginjajočega kmetstva, sicer pa je pripovedovala zgodbe o nujnosti njegovega propada. Avtorji, ki se s to tezo niso strinjali, so se vsakršni aktualizaciji ali opredeljevanju izogibali ter se raje oprijemali brezčasne kmečke idilike (npr. Finžgarjev Gostač Matevž) ali so pobegnili v jezikovno in stilno eksperimentiranje (npr. Ignac Koprivec in Pavle Zidar); zelo skromno je bila zastopana še pokrajinska kmečka povest (Milan Lipovec in Marjan Tomšič).
V sedemdesetih letih, ko je bilo z znanimi imeni v kmečkem žanru tako rekoč konec, so pri založbi Kmečki glas začele v okviru Kmečke knjižne zbirke izhajati domače poljudne kmečke povesti, nekakšna sodobnejša alternativa Slovenskim večernicam pri Mohorjevi družbi. Avtorji so bili večinoma izrazno neambiciozni, vsak s štirimi do desetimi knjigami: Janez Švajncer oče in sin, Mimi Malenšek, Joži Munih-Petrič, Janez Zupan, Anica Zidar, Minka Krvina, Erna Starovasnik, Ladislav Črnologar, Anica Gartner idr. Tu je izšla večina Sivčevih kmečkih povesti.
Čeprav je bil nagradni razpis za povesti v zbirki sestavljen tako, da je dajal prednost realističnim socialno kritičnim besedilom, je šla zbirka v praksi v smer popularne in poljudne kmečke povesti. Ker je bilo že tedaj čistega kmetstva na Slovenskem komaj kaj, tudi čiste kmečke povesti ni bilo mogoče pričakovati, še posebej tiste z gruntarsko pripovedno perspektivo ne. Glavne osebe so mladi nasledniki, razpeti med kmečkim in urbanim življenjem. Pola običajno nista prikazana kot dobro in zlo, ampak ima vsak svoje prednosti in slabosti. Usode se iztečejo praviloma v korist zemlje, kmetstva in nepokvarjene narave. Povesti posegajo v preteklost, pred drugo vojno ali v čas tik po njej, ali pa kmečko tematiko povezujejo z delavsko, vojno in izseljensko.
Ivan Sivec ima za razliko od marsikaterega sotrudnika v zbirki gladko pisavo. Verziran je v slogu in pozna bralska pričakovanja. Čeprav je njegov junak naivne vrste, s hvaležnostjo pogrešamo to, kar sicer pri literaturi za ljudstvo najbolj moti, tj. naivnost avtorja. Čeprav bi Sivčevim kmečkim povestim lahko določili čas dogajanja, bodisi med obema svetovnima vojnama bodisi po drugi svetovni vojni, jih ne moremo imeti za zgodovinske, saj jih označuje nekakšna brezčasnost, značilna za folklorno idilo.
Sivčeve povesti si iz folklorne kulise izbirajo posamične motive ali probleme in jih izpostavljajo do te mere, da pridejo celo v naslov: Grenki kruh enciklopedično predstavi lončarsko obrt, Korenine grunta žensko nepripravljenost, prevzeti nase breme dela na gruntu, Pristrižene peruti in humoristična povest Ženin proti svoji volji odmiranje gorskih kmetij, Setev pomladnega vetra trmo in zlobo tradicionalnega kmečkega gospodarja, Beg pred senco alkoholno omamo, Godec pred peklom svet narodnozabavne glasbe.
Že kmalu po literarnem začetku je pisatelj začutil potrebo, da s formalno ambicijo poseže v žanrsko izročilo. Ker si nezahtevnega bralca ni drznil posiljevati s stilnimi eksperimenti, je svojo artistično žilico potešil v uvodih k poglavjem in na mestih, kjer je običajno prostor za moto, osrednjo pripoved pa je ohranil tradicionalno. V Setvi pomladnega vetra so to meditativni povzetki dogajanja, v Tedaj so cvetele češnje pravcati sonetni venec, ki je posodil svoje sonete vsakemu od 14 poglavij, v Begu pred senco sicer dokaj neobičajni okvir, v Godcu pred peklom avtorjevi lastni narodnozabavni teksti. Čeprav gre za delo lahkotnega značaja, ki naj bralca v prvi vrsti razvedri, teh literarnih postopkov, ki se trudijo povest približati tudi kriterijem literarnih sladokuscev in literarnih zgodovinarjev, ni mogoče spregledati.
Pesem njenih zvonov je Sivčeva prva, po ponatisih sodeč pa tudi njegova najuspešnejša knjiga. Z njo je dal bralcu, ki so mu pred tem ponujali le socialno kritično ali pa eksistencialistično varianto kmetstva, tisto pravo, romantično, popularno kmečko povest, o kakršni ne vedo povedati literarni kritiki in zgodovinarji nič dobrega, bralec pa vendarle vedno znova uživa v njej, četudi se zaveda, da je zgodba nevsakdanja, neverjetna, nerealistična, nesodobna ali celo prepisana iz starih popularnih del. Ves čas se nam dozdeva, da smo nekaj podobnega nekoč že brali, neposrednih in enoumnih literarnih vzorcev za Pesem njenih zvonov v slovenski pripovedni tradiciji pa vendarle ne najdemo. Z baladno intonirano kmečko idilo se je Sivec navezal prav na začetek slovenske kmečke pripovedne proze, kot ga je zaznamovala Marjetica Antona Kodra (1877). Z nenavadnim večkratnim tragičnim koncem (zaradi ljubezenskih preprek znorela in utopljena nevesta, mrtvi ženin, mrtva oče in mati, mrtvi mož ...) celo potencira izhodiščni vzorec. Nekaterim bralcem je bila povest po pisateljevih podatkih najbolj všeč prav zato, ker je tako »lepa in žalostna«. Med tujimi besedili se zdi zaradi nesrečne ljubezni glavnih dveh oseb še najbližji model nemške klasične kmečke novele, Gottfrieda Kellerja Romeo in Julija na vasi (1876).
Avtor je dal duška svojemu literarnemu stremljenju z izbiro izrazitega in za tradicionalno kmečko povest dovolj redkega baladnega tona – naj tvegam: spogleduje se z novelsko strukturo. Po drugi strani pa jo folklorni motivni repertoar (zvonjenje, pripravljanje rezanice, spravljanje sena pred nevihto, vasovanje s pretepom, mlačev, svatovanje) in motivi popularne kmečke povesti (vaška opravljivka, zlobni in izkoriščevalski sorodnik, od žalosti znorela in kasneje kot Ofelija utopljena nevesta, goljufija pri testamentu, pijančevalska in kvartopirska strast, nesreče in nesrečne smrti ...) bližajo popularnim bralskim pričakovanjnem. Kmečke povesti se običajno razrešijo tako, da vsaj kakšno pozitivno osebo v prihodnosti čaka srečno življenje. V Pesmi njenih zvonov takega upanja ni; v tem je njen zaključek podoben zaključkom povesti prvih dvajset let po vojni, ki za sodobno kmetstvo niso videle nobene svetle perspektive. Nadaljnje Sivčeve kmečke povesti so bile vedno bolj optimistične, polne receptov za kmečko preživetje in zadovoljnejše življenje. Mogoče imamo tudi po njegovi zaslugi danes do tega segmenta slovenskega socialnega življenja vedrejši odnos, kot so ga imele v času povojnih družbenih turbulenc predhodne generacije.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco