Profesorica Marija Žagar

Pred nekaj dnevi je umrla Marija Žagar, nekdanja profesorica slovenščine na kranjski gimnaziji. Bila je moja najboljša učiteljica. Naj stavek ne rodi zavisti pri njenih kolegih, ker je bil mišljen zares in ni bil izrečen zgolj iz pietetne vljudnosti. Ne pravimo namreč tako samo humanistični zanesenjaki, občudovali so jo tudi naravoslovno usmerjeni sošolci. Ko zdaj premišljujem, kaj bi ji še moral reči pred odhodom, spoznavam, da ji prav te izkušnje nisem znal dovolj razločno sporočiti. Imela nas je rada, vse, ki smo se podali po njeni poti, ki nam je, kakor se ji je zadnjič poklonil nekdo, "dala zlati poljub", to je usodno zaznamovala nas z odločitvijo za študij slovenščine. Če bi moral jedrnato označiti držo Marije Žagar, bi storil to z besedami, ki bi jih bilo treba za to priložnost očistiti vseh vsakdanjih, žurnalističnih in političnih negativnih konotacij: gosposko, svetovljansko, intelektualno, brezhibno, estetsko, vzvišeno. Predavala je zanimivo celo za tiste, ki do knj iževnosti in umetnosti nasploh niso gojili intimnih čustev. Velikokrat mimo učbenikov, iz lastnega branja in presoje. Bila je ena tistih redkih učiteljev, ki so znali dijakom nevsiljivo odpirati obzorja in spodbujati k samostojnemu odnosu do sveta. Marsikdo od sveže narejenih slovenistov je po osmih semestrih fakultetnega študija ugotovil, da bo še najbolje, če se za predavanja pripravi kar iz gimnazijskih zapiskov pri njenem predmetu.

Bila je ljubiteljica vsega lepega. Zadnja leta ji, obsojeni na posteljo, ni bilo lahko. Pogosto je sanjala, kako ure in ure spet hodi po dragi ji Uskovnici. In prebirala je znova vse po vrsti, seveda potem ko je najprej kritično predihala slovenske leposlovne novitete. Hvaležen sem ji, da mi je vzbudila ljubezen do stroke in do poklica. Rad se bom spominjal njene prijateljske pozornosti in naklonjenosti.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco