Za elektronsko knjigo

Članek daje vpogled v nahajališča slovenskih e-knjig v okviru različnih digitalizacijskih projektov in v težave z njihovo bibliografsko katalogizacijo, našteva najvztrajnejše ugovore proti e-knjigi, se s predsodki kritično sooča in opozarja na primerjalne prednosti digitalnih spletno dostopnih knjižnih informacij.

Zalogo elektronsko dostopnih knjig v Sloveniji nam pokaže Cobiss različno glede na definicijo elektronske knjige in glede na ukaz, ki ga vtipkamo vanj. Najbolj preprosto iskanje (monografije, e-dostop) ponudi 43.000 zadetkov, ko omejimo iskanje na slovenščino, pa 23.000. Število takih knjig iz leta v leto narašča in končna številka je v največji meri posledica vpisov v zadnjih letih, pri čemer je opazno veliko diplomskih del – univerza je očitno pobudnik nove oblike knjige. Strožje iskanje samo v omrežju dostopnih monografij[5] vrne precej manj zadetkov (4300 vseh oz. 2200 slovenskih). Delež elektronskih izdaj je med 3,5 milijona vpisov v Cobissu torej v najboljšem primeru komaj dober odstotek.

Cobiss seveda popisuje le tiste publikacije, katerih avtorji, uredniki ali založniki so bili zainteresirani za vpis. Registriral ni npr. niti publikacij, ki jih v okviru projekta Digitalne knjižnice Slovenije DLib daje na splet NUK in zajema med drugim več deset časopisov in blizu 400 knjig. Nihče se še ni potrudil za katalogizacijo elektronskih variant slovenske leposlovne klasike, zbrane na različnih mestih, ki vsebuje trenutno okrog 500 zaključenih knjižnih naslovov od skupaj 1550 načrtovanih.[6] Cobiss je pod predmetno oznako slovenska književnost zabeležil od leta 2000 do danes vsega 32 del elektronsko dostopnih del, v resnici pa je javno dostopnih elektronskih knjig na Slovenskem precej več.

Slovenska elektronska knjiga se je začela z mojo Zbirko slovenskih leposlovnih besedil leta 1995 na strežniku Inštituta Jožef Stefan.[7] Obsega blizu 60 daljših besedil starejše klasike v formatu html, ki smo jih pretipkali ali preskenirali zavzeti posamezniki; 80 manj znanih avtorjev, ki so se odločili postaviti svojo literaturo na splet, pa se tu nahaja v posebnem poglavju. Sledila je zbirka Beseda,[8] ki jo je urejal tržaški arhitekt Franko Luin, zaposlen kot tipograf na Švedskem. Postavil je 300 knjig v zaklenjenem pdf-formatu, ki ne omogoča tiskanja ali kopiranja.[9] Posamezni klasiki imajo lastne spletne portale, zgledno sta predstavljena s celotnim opusom npr. France Prešeren in Josip Murn.[10]

Spletišče Primoža Jakopina Nova beseda[11] pri ZRC SAZU vsebuje slovensko leposlovje v obsegu 12 milijonov besed. Besedila iz Luinove in Hladnikove zbirke tudi prikaže, sicer pa je namenjeno iskanju konteksta okrog iskane besede. Iščemo lahko npr. po celotnem Cankarju in Kosmaču. Največjo količino starejšega tiska v zadnjih letih postavlja na splet Digitalna knjižnica Slovenije.[12] Za slovensko leposlovje so pomembne revije Kmetijske in rokodelske novice, Ljubljanski zvon, Dom in svet, Sodobnost, Ženski svet, Novi svet, Zora, otroške revije itd. Težavi, ki ju bo treba pri zbirki odpraviti, sta mestoma veliko število napak pri strojnem branju in nepopolna bibliografija digitaliziranih del, to je pomanjkljivi metapodatki.

Zelo živo se elektronska knjiga dogaja na slovenskem Wikiviru.[13] S podporo Ministrstva za kulturo smo leta 2008 tu v okviru projekta Slovenska leposlovna klasika[14] digitalizirali za preko 4 milijone besed slovenske književnosti, v okviru drugih šolskih projektov pa še Prešernovo nezbrano in nemško delo in kopico mladinskih leposlovnih knjig. Nekateri študenti svoje digitalizacije ali popravljanje strojno prebranih del uveljavljajo za višjo oceno pri izpitih, nekatere pa je plemenito poslanstvo zasvojilo do te mere, da ga opravljajo kar tako, iz golega veselja. Tu na popravljanje čaka tudi starejša slovenika iz Googlovih digitalizacij. Skeniranje in prepoznavanje več deset leposlovnih knjig, prevedenih iz nemščine, je organiziral Erich Prunč z graške univerze.[15] Projekt Rastko Slovenija ponuja prevode slovenske književnosti v srbščino, svojo knjižnico, v kateri so tudi nekatera prevedena in sodobna dela, imajo slepi. Iz vseh teh virov zajemajo še literarna spletišča vatikanski Intratext, Logos Library in zbirka slovenskih besedil za mobilne telefone. Korpus Elektronskih znanstvenokritičnih izdaj slovenskega slovstva starejših avtorjev (Brižinski spomeniki, Škofjeloški pasijon, Anton Podbevšek, Izidor Cankar, Alojz Gradnik, pridige Antona Martina Slomška in korespondenca Žiga Zoisa) ureja Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.[16]

Kako je s sodobno slovensko književnostjo na spletu? Aktualni literarni lokaciji sta Pesnik.net – portal z možnostjo sprotnih bralskih komentarjev – in Locutio, slovenska online literarna revija.[17] Renomiranih avtorjev, ki so odvisni od založniških honorarjev za tiskane izdaje, bomo na spletu našli malo. Objavo sta svojčas dovolila Rudi Šeligo in Janez Menart, vendar so njune založbe ob ponatisu dela ali po smrti avtorja zahtevale umik besedil s spleta. Samo v digitalni obliki predstavlja svoj opus spletni pesnik Jaka Železnikar, ker samo tam njegovi teksti sploh funkcionirajo, Marko Simšič je roman objavil na spletu med čakanjem na morebitnega knjižnega založnika, Boris Pahor, Vladimir Bartol in še kdo so se znašli na spletu brez soglasja po zaslugi piratsko ali anarhistično razpoloženih spletnih urednikov, Ivan Sivec se je za objavo ene svojih povesti odločil zaradi nagovarjanja kolega literarnega zgodovinarja, češ da bo to koristilo k njegovi branosti, Marijan Pušavec zato, ker je bila njegova natisnjena knjiga že razprodana, na ponatis pa ni računal, Valentin Cundrič najbrž zato, ker se nikoli ni nadejal zaslužka od prodaje, Milan Lipovec zaradi sorodstvenega razmerja s spletnim urednikom. V zadnjem času je hvalevredno delo prepričevanja avtorjev za digitalno objavo opravil študentski projekt pospletenja sodobne mladinske književnosti.[18] V splošnem so avtorji bolj naklonjeni spletnim objavam kot njihove založbe oziroma dediči; Gradnikov dedič npr. digitalno izdajo dosledno odklanja.

Čeprav književnost ni več privilegirani medij nacionalne reprezentance, se zdi, da je država zadolžena za digitalizacijo nacionalne literarne dediščine vsaj toliko, da poskrbi za ustrezne razpise, na katere se prijavijo zainteresirane inštitucije (NUK, SAZU, fakultete, društva, muzeji) in posamezniki. Nezrelo bi bilo s figo v žepu čakati, da nam knjige digitalizirajo v okviru tujih projektov, ali da pobuda ostane zgolj v rokah laičnih domačih navdušencev. Literarni zgodovinarji smo zainteresirani za digitalno obliko tekstov tudi zato, ker omogoča drugačen raziskovalni pristop. Gre za možnosti statistične stilne analize, genološka vprašanja (npr. kakšna je povprečna dolžina romana v določenem obdobju za razliko od povesti ali novele) in naratološka vprašanja (identifikacija glavne osebe in tem, razmerje med moškimi in ženskami) se rešujejo bolj natančno. Izrabili so jih magisteriji in doktorati na temo pridig, literarne tematike, literarne kritike in ugotavljanje avtorstva.[19]

Slovenski knjižni sejem jeseni 2008 in Slovenski dnevi knjige 2009 so razveseljivo odprli naklonjeno debato o e-knjigi, kar se še pred letom ni zdelo prav verjetno, saj so se založniki in avtorji njene konkurence v glavnem bali. E-knjiga je tako neizbežno in tako pozitivno dejstvo, da bi ji bilo nespametno nasprotovati, kljub temu pa se ob vseh komplimentih in priznanjih na njen račun še vedno pojavlja nezaupljivi humanistični toda ... Poglejmo si po vrsti glavne vztrajne pomisleke.

1. Prava knjiga je le klasična knjiga in verjamem, da ne bo nikoli izumrla. Za tako smelo trditev je res potrebna vera, in to velika vera. Vse v naši civilizaciji se digitalizira, cela naša življenja se selijo iz realnega v virtualno, pa se knjiga ne bi? Vedno več delovnega časa v najrazličnejših poklicih preživimo pred zasloni računalnikov, tj. v stiku z digitalnimi vsebinami, in pred zaslonom preživljamo tudi svoj prosti čas. Zakaj bi ravno knjiga ostala analogna izjema sredi digitalnega vesolja? Ni še dolgo, ko smo podobne napovedi brali za fotografijo, češ da digitalna fotografija ni tisto pravo in da bo za kvaliteto in za arhiviranje še vedno treba poseči po klasiki. Danes je klasična fotografija mrtva, oziroma je njena vloga zanemarljiva. Tako so v glasbi umrle gramofonske plošče in avdio kasete, v filmu celuloidni trakovi in video kasete, z letom 2010 morajo po direktivi EU ugasniti analogni televizijski programi in se nadomestiti z digitalnimi. Tisk je bil privilegirani medij in si je zato lahko privoščil daljše vztrajanje pri preživeti tehnologiji produkcije in načinih distribucije ter pravne zaščite. Digitalizacija se je začela pri enciklopedijah in slovarjih in se nadaljuje pri časopisju in strokovnih publikacijah.

Medijsko odmevni dogodki v zvezi s knjigo v zadnjih letih že s svojo ikonografijo sporočajo, da je s klasično knjigo konec. Mislim na akcijo Posvojite knjigo, ki spominja na reševanje ogroženih in izumirajočih živalskih ter rastlinskih vrst, in na postavljanje spomenika knjigi. Državni svet RS je leta 2004 podprl postavitev spomenika Rastoča knjiga na pomenljivem mestu, v bližini ljubljanske literarne nekropole Navje. Akcija je sicer kazala mednarodne ambicije (govorilo se je o United Growing Books of Europe), vendar s svojo domačijsko retoriko ("projekt ponosnega srečanja s preteklostjo ter pogumnega načrtovanja prihodnosti") v tujini ni bila deležna nikakršnega posnemanja. Spomeniki se slej ko prej postavljajo mrtvim ljudem in rečem. Pogrebna koreografija in patetika (varuhi z belimi rokavicami, zaščita za debelimi šipami vitrin) sta v rabi tudi pri predstavitvah izredno dragih novih bibliofilskih izdaj oziroma pri razstavni prezentaciji arhivskih knjižnih dragocenosti. Klasična knjiga je v javnosti vedno pogosteje predstavljena kot redek in zaščiten muzejski objekt, do katerega imajo neposredni pristop le posvečeni strokovnjaki. Tiskana knjiga bo tudi naprej predmet zbirateljskega interesa, široke praktične uporabne vrednosti in vpliva pa ne bo imela več.

2. Tiskana knjiga je temelj naše civilizacije, zato se ji ne smemo odpovedati. Knjiga, kot jo poznamo danes, natisnjena na papirju in vezana v platnice, je relativno mlad, 500 let star pojav, civilizacija, ki ji pripadamo, pa ima korenine v času, ko se je informacija hranila in prenašala drugače, na papirusih in na pergamentu. Ortodoksno vztrajanje pri tradiciji seveda nima nobenega smisla. Za današnjo civilizacijsko razvojno fazo radi uporabljamo sinonim informacijska družba ali informacijska era in jo neločljivo povezujemo z digitalnostjo. Neprimerljivo bolj kot odpoved tisku bi bilo zanjo usodno sesutje digitalne kulture.

3. Tisk ne sme izumreti, ker je najbolj zanesljiv način ohranjanja informacij. Potiskani papir je izpostavljen staranju in propadu, zato nikakor ni najboljša podlaga za shranjevanje informacij, zlasti časopisi in knjige 19. stoletja propadajo tako močno, da je že zaradi tega njihova digitalizacija nujna, če nočemo ostati brez dokumentov o začetkih naše nacionalne eksistence. Izvodi časopisov, ki so oblikovali nacionalno zavest, nam dobesedno razpadajo v rokah in zanikajo veljavnost mita o večnem papirju. Skrb za fiksiranje informacij je obratno sorazmerna skrbi za njihovo razširjanje. Varno spravljena informacija je mrtva informacija. Dokler je bilo informacij malo, je bila knjiga njihovo primerno nahajališče, v času, ko se količina informacij na svetu vsaka tri leta podvoji (po drugih podatkih celo vsako leto), pa je prostor, v katerem se uspešno hranijo, katalogizirajo, iščejo, selekcionirajo, filtrirajo, razširjajo in uporabljajo informacije, kvečjemu internet, ne pa tiskana knjiga. Za razvito civilizacijo se smemo imeti prav zato, ker smo razvili kompleksna orodja za manipulacijo z informacijami. Privilegiranje knjižne oblike za hrambo informacij je zato civilizacijski atavizem.

4. Vse druge knjige je morda res bolje brati na zaslonu, ne velja pa to za leposlovje. Ugovor ni argumentiran in prihaja v glavnem s strani računalniško nepismenih, vendar družbeno vplivnih bralcev, med katerimi so tudi humanisti. Mlajše generacije imajo domnevno manj predsodkov do branja na zaslonu. Knjižnična izposoja slovenskih klasikov za domače branje, kakor ga kaže Cobissova statistika, je od leta 2002, ko so izposojo začeli beležiti, konstantna, Tavčarjeva Visoška kronika in Cankarjev roman Na klancu imata 5400 do 7600 izposoj. Res si dijaki lahko za branje izberejo tudi druga dela teh dveh avtorjev, vendar jih med prvimi 100 izposojanimi deli Cobiss ne našteva, zato domnevam, da mimo tistih, ki so se obveznosti znali spretno izogniti, velik del preostale populacije, ki v celoti obsega zaokroženih 15.000 vpisanih, dobi knjigo v šolski knjižnici, ki je Cobiss ne zajame, oziroma jo prebere ali pokuka v delo v spletni obliki, najverjetneje v Luinovi zbirki Beseda in od 2008 dalje na Wikiviru. Kdo bo hodil v knjižnico po knjigo (se postavljal v vrsto zanjo, če je izposojena, se zadovoljil s počečkanim izvodom, pazil, da ne bo zamudil roka za vračilo, plačeval članarino ...), če jo lahko kadar koli dobi zastonj na domači ekran? Doma na zaslonu lahko prebira leposlovje večina populacije, saj je že leta 2007 imelo računalnik z internetno povezavo 60 % slovenskih gospodinjstev, rast uporabe pa je bila 12-odstotna.[20] Povrhu imajo dijaki dostop do spletnih vsebin preko šolskih računalnikov. Ne poznam raziskav, ki bi dokumentirale, kako je branje leposlovja na zaslonu škodljivo, manj učinkovito oziroma z manj užitka, zato domnevam, da je preferiranje branja leposlovne knjige na papirju zgolj stvar navade.

5. Branje na zaslonu je neudobno in nezdravo. Trenutno ima branje na zaslonu res nekatere omejitve, saj računalnika ne jemljemo v posteljo ali na plažo ali na stranišče, tako kot to počnemo s papirnato knjigo.[21] Bralniki so vedno tanjši in lažji in zdržijo brez povezave z vtičnico več tednov, vendar so za zdaj še predragi. Sicer pa argument udobja mešamo z navado: udobno nam je to, česar smo navajeni. Neudobno je v resnici branje teksta na papirju, kjer ni mogoče povečati črk, hitro poiskati izgubljenega verza, klikniti na slovar ali skočiti v enciklopedijo po dodatno pojasnilo o neznanih besedah in pojmih, si brez škode za knjigo napraviti zaznamek itd. Ker so vsi ti podatki samo en klik stran in ker smo tako ali tako ves čas za računalnikom, bomo tam veliko učinkoviteje brali tudi leposlovje.

Odkar smo se navadili na branje z malih zaslonov mobilnih telefonov, so očitki na račun neudobnega branja na računalniku potihnili, kakor se je potihnila tudi nekoč tako zelo močna zaskrbljenost zaradi škode, ki jo računalniški zasloni povzročajo človeškim očem in zdravju sploh. Nekaj je k temu pripomogla izboljšana tehnologija (slika ne utruja več z utripanjem, črke so jasne in jih je mogoče poljubno povečati),[22] še bolj pa spoznanje, da nas glava pred zaslonom ni bolela zaradi sevanja, ampak iz protesta, ker se nismo bili pripravljeni priučiti novemu orodju. Zdravju je škodljivo kvečjemu branje starih knjig: knjižni prah draži oči in kožo občutljivejših bralca.

S predsodki neobremenjeni posameznik se bo odločal za branje na papirju oz. na zaslonu približno tako, kot se odloča za tip kurjave ali avtomobila ali drugih civilizacijskih pridobitev: tehtal bo med maksimalnim udobjem in ceno, ki si jo lahko privošči, ter morda upošteval še ekološko plat izbire.[23] Ker so vsaj knjige slovenske in svetovne literarne klasike na spletu zastonj in zraven še v privlačni tipografiji, tiskana knjiga pa ostaja draga, izbira zanj že danes ni težka.

6. Dobra knjiga je samo tiskana knjiga. Ugovor izrekajo ljudje, ki zaupajo tradicionalnim mehanizmom uredništev in založb, ki naj bi jamčili za verodostojnost in kvaliteto natisnjenih izdelkov. Na internetu teh mehanizmov ni, zato v principu kdor koli lahko objavi kar koli. Zaupanje je naivno, saj do defektnih objav (defektnih po vsebinski ali tehnični plati) prihaja tudi pri tako imenovanih "uglednih založbah". Ali sploh obstaja nezmotljiva uredniška ali založniška avtoriteta? Kaj ne gre bolj za trendovsko manipuliranje? Ali je pomembnejša skrb za literarno kvaliteto, ki jo zna ugledati in ceniti samo peščica samooklicanih literarnih arbitrov, ali skrb za kvalitetno in srečno življenje skupnosti, ki ga je mogoče doseči, če ima kreativni posameznik v tej skupnosti občutek, da se njegov glas sliši in da z njim lahko kaj premakne na boljše? Objavljanje spodbuja slehernikovo samostojnost, pogum in odgovornost. Verodostojna je le informacija na internetu, saj smo se navadili posumiti v eksistenco tistega, česar na internetu ne najdemo.

7. Knjigo je treba obravnavati spoštljivo. Ugovor predpostavlja zaničljiv odnos zagovornikov e-knjige do klasične knjige, kar seveda ne drži, saj smo promotorji e-knjige obenem zbiralci starih knjig, nekateri celo bibliofili. Zahteva po spoštljivosti je zahteva po ohranjanju privilegijev, ki jih je knjiga pridobila zaradi sorodstva s svetim in z udeležbo pri kulturnih ritualih. Klic po spoštovanju je izraz želje, da bi knjige (kaj knjige, njihovi avtorji) ohranili status nedotakljive avtoritete. Današnja civilizacija, ki enosmerno komunikacijo, katere reprezentant je knjiga, nadomešča z "distribuirano kooperativno omrežno produkcijo znanja", ukinja avtoriteto avtorja, razkrinkava njegov avtorski napuh in postavlja pod vprašaj njegove privilegije: honorar, ki ni sorazmeren skromnim prodajnim številkam, in izjemni davčni status. Namesto ohromelega občudovanja in čaščenja teksta prakticira kreativno poseganje in preoblikovanje, namesto individualnega avtorstva uvaja skupinsko in anonimno avtorstvo. S prehodom na zaslon se uveljavlja komoden dostop do ogromne količine tekstov, kar že samo po sebi zmanjšuje težo posameznemu artefaktu, uveljavlja se nehierarhični, emancipatorični in participativni odnos do literarnih dejstev in literarnega sistema.

***

Elektronska oblika intelektualnih produktov je danes njihova prvotna in osnovna eksistenčna oblika, zato se v angleščini predpona e- pri medijih že čuti odveč in bo zdaj zdaj odveč tudi v slovenščini. Ko rečemo film, ne pomislimo več na celuloidni trak, ampak na format avi, mov ipd., ko govorimo o televiziji, tehtamo med digitalnima formatoma mpeg-2 in mpeg-4, pri glasbi je to mp3, pri knjigi pdf, html, rtf, txt ipd. Pravzaprav bi moralo knjiga pomeniti 'knjiga v digitalnem formatu', klasično knjigo, ki se že zdaj tiska samo še na zahtevo,[24] pa uporabljati s pridevnikom, tiskana knjiga. Tiskana knjiga je vedno bolj samo stranski produkt nečesa, kar se od zasnutka dalje nahaja v elektronski obliki.

Ko se navadimo na zastonj dostopnost kvalitetnega kulturnega blaga na zaslonu, vključno s svetovno in domačo literarno klasiko, smo za drago knjigo, če seveda nismo knjižni fetišisti, čedalje redkeje pripravljeni poseči v žep. Ko rečemo, da hočemo kvalitetno literaturo zastonj, jo hočemo tako kot brezplačni časopis, ki ga vzamemo s stojala na železniški postaji, ali tako kot se poslužimo slovarjev, enciklopedij, filmov, glasbe, slik, člankov in knjig na internetu, kjer nas nihče ne vpraša po številki kreditne kartice. Seveda je bilo treba za ta privilegij najprej kupiti računalnik, plačati mesečni račun za elektriko in naročnino ali, v primeru časopisov, potrpeti z reklamami podjetij, ki so zastonjkarski tisk plačale.

Tako plačljive kot neplačljive reči so najrazličnejše kvalitete. Samo snob še verjame, da je tisto, kar plača ali preplača, tudi boljše. Zastonj dobimo na zaslon tako fantastične izdelke, kot je Google Earth, domača Geopedia.si,[25] knjige v okviru projekta Gutenberg, zbirka slovenskih klasikov, podatkovna zbirka nemškega zgodovinskega romana na univerzi v Innsbrucku ... – za marsikaj od naštetega plačljive alternative niti ne obstajajo. Internet nas je razvadil tako, da plačljivo, še posebej pa drago knjigo vedno bolj razumemo kot oviro na poti uresničevanja osnovnih človekovih pravic sodelovanja v kulturi in pravice do izobrazbe. Razgledani interesent si z literaturo, ki mu jo doma ponujajo po previsoki ceni, vedno enostavneje postreže pri tuji konkurenci. Če mu bo domači založnik hotel zaračunavati za digitalnega Trubarja, bo pač počakal, da mu pade v roke zastonj v okviru digitalizacije velikih tujih knjižnic, tako kot so ga npr. že mimogrede osrečili z zastonj Pleteršnikom.[26] Njegovi ideali so prosta dostopnost in lahka dosegljivost znanja ter neelitnost in vsakdanjost branja.

Govorim iz udobne uporabniške in povrhu privilegirane akademske pozicije. Čisto nič ne zavidam založniškim hišam, ki morajo odkriti nove načine trženja, če hočejo v prihodnje preživeti. Niše so prav gotovo bibliofilski tisk, personalizirani natisi, unikatne dragocene izdaje, darilne knjige, butične knjige, skratka Knjige z veliko začetnico, pri katerih pa nihče ne bo več pričakoval, da se bodo brale. Narejene bodo za občudujoče gledanje, spoštljivo prekladanje in hrambo v privatnih kulturnih tabernakljih. Kdor bo erotično vezan na papir in na duh sveže tiskane knjige, jo bo še naprej hodil kupovat v drag knjižni butik, tako kot gre gurman v delikateso po izbrano jed. Glavnina založnikovih prizadevanj bo morala iti v smer produkcije, organizacije in distribucije digitalnega materiala in v dogovoru s proizvajalci predvajalnikov doseči simpatične in sprejemljive alternativne načine za kompenzacijo stroškov in zaslužek. Npr. tako kot se del cene za fotokopiranje namenja avtorskim honorarjem ali tako kot se z odjemom elektrike registriramo še kot plačniki radijski in televizijskih programov.

Pred stoletjem so elitni pisatelji odkrili problem trivialne literature, potem ko jih je pretreslo dejstvo, da negodna publika posega po drugačni literaturi, kot je njihova. Danes problem digitalne knjige podobno izpostavljajo založbe, ki jim upada promet s tiskano knjigo in časopisi ter se morajo znajti z vedno manjšimi nakladami. Elektronska knjiga ni problem bralca, ampak problem knjižnih proizvajalcev in distributerjev. Najti bodo morali novim medijem prilagojene modele trženja, poskrbeti za dodano vrednost in prepričati kupce, da bodo pripravljeni plačati zanjo. Založnik, ki bo svojo eksistenco pogojeval z državno podporo, se bo moral sprijazniti z družbo, ki se drenja pri subvencijskih jaslih: s socialno ogroženimi marginalnimi skupinami, kmetijstvom, vojsko ...; vitalni del založniške branže bo vsekakor hotel preživeti drugače.

Delo za slovensko elektronsko knjižnico je zasvojljivo. Če že moramo biti z nečim zasvojeni, potem je zasvojenost z e-knjigami gotovo vredna priporočila, saj ne koristi samo zasvojenemu, ampak z njo večamo slovenski (in splošnočloveški) kulturni kapital. Ko bo čez leto in dan na zaslonu vsa slovenska klasika, vključno s trivialno, bo to velik dan za domači literarni parnas. Skoraj bolj važna kot to, da dobimo vso slovensko književnost na zaslon, pa je priložnost sodelovanja slehernega člana literarne skupnosti pri tem početju. Prizadevanje za zastonj e-knjigo ne spodkopava temeljev naše knjižne kulture, ampak jo šele prav omogoča in je korak v prosvetljeno in zadovoljnejšo družbo.

Opombe

[2] http://www.archive.org/details/texts.

[3] Michael Hart, Re: [Humanist] 22.639 looking back, Humanist Discussion Group 22/641 (2009), http://lists.digitalhumanities.org/pipermail/humanist/2009-March/000341.html.

[4] Stara slovenika na http://books.google.com, Wikivir:Slovenska leposlovna klasika, http://sl.wikisource.org/wiki/Wikivir:Slovenska_leposlovna_klasika#Stara%20slovenika%20na%20http://books.google.com.

[5] Mateji Ločniškar Fidler hvala za pouk o iskalnem nizu fr=li.

[6] Slovenska literatura na internetu, http://www.ff.uni-lj.si/fakulteta/aktualno/kronika/slovenskaliteratura/prikaz.aspx.

[7] http://lit.ijs.si/leposl.html.

[8] http://www.omnibus.se/beseda/.

[9] Mimogrede, Franka Luina poznajo angleška, nemška, švedska in esperantska Wikipedija, v slovenski in italijanski pa ga še ni. Angleški biograf je zapisal, da je na stara leta Luin "collected and digitalized many 19th century works by mildly obscure authors"; seveda smo popravili, da je digitaliziral v glavnem slovensko leposlovno klasiko, in dodali manjkajočo informacijo, da je bil pripadnik slovenske manjšine v Italiji.

[10] http://www.preseren.net/slo/default.asp; http://www.murn-aleksandrov.net/slo/default.asp.

[11] http://bos.zrc-sazu.si/nova_beseda.html.

[12] http://www.dlib.si.

[13] http://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran.

[14] http://sl.wikisource.org/wiki/Wikivir:Slovenska_leposlovna_klasika.

[15] TraDok – Translation-Dokumentation, Die Datenbank für "Literarisches Übersetzen" aus dem Projekt "Deutsch-slowenische/kroatische Übersetzung 1848–1918", http://itat2.uni-graz.at/pub/.

[16] EZISS, http://nl.ijs.si/e-zrc/.

[17] http://www.pesnik.net/content/view/420/1/; http://www.locutio.si/.

[18] Wikivir: posebna dovoljenja za objavo, http://sl.wikisource.org/wiki/Wikivir:Posebna_dovoljenja_za_objavo.

[19] Njihovi avtorji so Aleksandra Bizjak, Aleksander Bjelčevič, Robert Jereb, Marko Limbek, Jure Zupan, Marijan Dović.

[20] Raba interneta v Sloveniji, http://www.ris.org/.

[21] Možnost branja knjige na stranišču, na katero vztrajno opozarjajo oponenti e-knjige, je rahlo bizarno.

[22] Bralniki namesto LCD-zaslonov uporabljajo očem prijaznejšo tehnologijo elektronskega papirja z e-črnilom.

[23] Na ekologijo, tj. na varčevanje s papirjem in z gozdovi se je sklicevala letošnja sejemska argumentacija za elektronsko knjigo.

[24] Npr. pri KATR – spletni založbi in knjigarni, http://www.katr.si.

[25] Če zanemarimo, da smo jo plačali že z davki, iz katerih se je financiral ta projekt Geodetske uprave Slovenije.

[26] Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar: izdan na troške rajnega knezoškofa ljublanskega ... (1894), http://www.archive.org/details/slovenskonemkis01pletgoog. Do konservativne drže domače literarne scene sem bil kritičen še v člankih Trubar in internet (Locutio 42 (2008), http://www.locutio.si/avtorji.php?ID=705&clanek=989; Stati inu obstati 7–8 (2008), 20–29; http://www.ijs.si/lit/trubar_internet.html) in Biti pismen danes (Didakta 17/108–09 (2007), 9–11, http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/pismenost.html).

Postavil na http://lit.ijs.si/zaeknjigo.html Miran Hladnik 17. maja 2009.

To delo je licencirano sCreative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco