Dela vitezov junaške

Njegovi zgodovinski povesti Opatov praporščak z več kot 50.000 besedami ne bi smelo biti nerodno, če bi jo hoteli predstavljati kot roman – v bolj sproščenih kulturah, kot je naša, so z romanom neženirano krstili vse, kar ni bilo ravno kratko, četudi je šlo za pogrošno literaturo. Če bi bilo naročeno Slovencem, naj izberejo vrstno ime za kriminalni žanr, bi si v nasprotju s "svetovno literaturo", ki se je odločila za roman, prav gotovo izbrali povest. Opatov praporščak je začel izhajati leta 1903 kot podlistek v liberalskem dnevniku Slovenski narod, pri katerem je bil avtor urednik, potem pa je bil še istega leta natisnjen v knjigi. To je že ena tistih povesti z Andrejem v glavni vlogi.

Godi se leta 1404. 20-letni Andrej Rovan, sin oskrbnika gradu Smreka je praporščak (danes bi najbrž rekli telesni stražar) stiškega opata Albertusa pl. Lindeka. Vest mu narekuje, da reši patra Albo, ki ga je zaprl pokvarjeni opat, ker ga je Alba zatožil nadrejenim ter priklical nadenj cerkveno vizitacijo, pred nadležnim ženinom Pavlom Glogvicem pa reši še opatovo sestro Margareto. Opat v Andrejevi odsotnosti zlorabi njegovo nevesto Polonico, ki konča v vaškem vodnjaku. Andrej še enkrat rešuje Margareto, tokrat pred kmeti, ubije Glogvica in doseže začasno zamenjavo opata. Ko se Albertus vrne, Rovana zapre. Iz ječe ga reši sluga, ozdravi pa vanj zaljubljena grofica Helena. Na koncu opat le prepusti vodstvo samostana nasledniku, poboljša se in blagoslovi zvezo med Andrejem in Margareto.

Roman, ki ga je Malovrh objavil – tako kot večino drugih – pod psevdonimom Fr. Remec, je napisano v maniri zgodovinskega žanra. V njem mrgoli datumov, ki naj pokažejo, da je avtor študiral zgodovino in jo upošteval, vendar zgodovinski dogodki ne vplivajo močno na dogajanje. Zgodovinsko je izpričan eden od protagonistov zloglasni stiški opat Albertus pl. Lindek (1388–1405) pa vojvodinja Virida iz milanske rodbine Sforza-Visconti, vdova po avstrijskem vojvodi Leopoldu III. in mati Ernesta Železnega, zadnjega koroškega vojvode, ki je bil ustoličen na Gosposvetskem polju. V ljudskem spominu je ostala kot dobrodelnica in dolenjski profesor Ivan Janežič ji je že pred Malovrhom (leta 1894 v reviji Dom in svet) posvetil do tedaj najdaljši slovenski zgodovinski roman Gospa s Pristave. Zgodovinske osebe v romanu so tudi vojvoda Viljem, celjski grof Herman, vizitator Angelus iz Reina, prior Markvard, senior Andrej, notar Andrej Leutwin in še nekatere.

Malovrh je stiško opatijo prikazal v izrazito kritični luči: "Iz samostana sta doslej prišli samo žalost in nesreča med ljudi." "Samostanci samo grabijo in izsesavajo nas siromake, ki v revščini umiramo. Sami žive v izobilju in v razkošju, potratno in razuzdano ..." "Za ta lepi kraj bi bilo gotovo bolje, da se ni nikdar v njem prikazal noben menih. Prinesli so ljudem samo nesrečo in bili vedno prava šiba božja." Menihi za okoliško ljudstvo niso božji namestniki, ampak hudičevi zavezniki. Malovrh je neduhovne, zlasti seksualne plati stiškega meništva fabuliral očitno z velikim veseljem, zato je povest bogata z dogodki in zelo berljiva. Seveda ne gre za gnev do konkretnega stiškega samostana, ki je bil v Malovrhovem času že dobrih sto let razpuščen, ampak za udarec, ki je bil preko kritike samostanstva namenjen klerikalnemu političnemu taboru. To ni edino Malovrhovo delo s tematizacijo pokvarjenih menihov in s kritiko samostanov Malovrh tudi ni bil osamljen v slovenski prozi. Le nekaj let pozneje je pri isti založniški hiši izšla povest Libera nos a malo [sln. 'Reši nas hudega'] o spolnih in drugih pokvarjenostih v samostanu Bistra, ki jo je pod psevdonimom Vladimir Vesel napisal danes obskurni avtor Emil Vodeb. Nazorsko drugače usmerjeni slovenski pisatelji so želeli umazano liberalsko podobo stiškega samostana popraviti in poveličati. Najbolj se je v to smer potrudil Ivan Zorec s tetralogijo Beli menihi trideset let kasneje. Zgodovinske podatke je zajemal iz istega vira kot Malovrh, vendar se je tistim podatkom, ki bi utegnili kompromitirati samostance, vljudno izogibal, tako na primer omembe nekega priorja, ki je imel spolno razmerje s svojo lastno hčerjo.

Danes preseneča, da Malovrh ni izkoristil priložnosti, da bi slovenskega opata prikazal lepše v razmerju do tujega, nemškega opata. Domači opat ni prav nič boljši od tujca. Regenerativni potencial med duhovščino predstavlja edinole pater Hugon Alba, ki je že okužen s "krivoverskimi" husitskimi idejami. Nacionalno rivalstvo med nemštvom in slovenstvom najde pri Malovrhu izrazito mesto šele v povestih iz novejšega zgodovinskega časa, npr. iz obdobja ilirskih provinc. Opatov praporščak gradi svojo napetost iz opozicije med plemenitim (ne po stanu, le duhovno) posameznikom in družbo, ki jo predstavlja ali izrojeno plemstvo ali pokvarjena duhovščina. Seveda tu nimamo opraviti s socialnim revolucionarjem, kaj šele s kmečkim upornikom – do literature socialnega realizma, ki je tako oblikovala naša bralska pričakovanja, je bilo leta 1903 še neznansko daleč! Rovan je rovaril proti pokvarjenemu plemstvu le toliko časa, da je tudi sam postal plemič; saj ga je bil med vsemi moškimi tudi edini vreden. Socialni dvig je nagrada za vztrajno zavzemanje za "plemske" ideale: čast, zvestobo, viteštvo do žensk in do sovražnikov, pravičnost in pogum. Boj torej ni bil namenjen plemstvu v celoti, ampak je hotel le počistiti to, kar se je izneverilo plemskim idealom – zlasti nebrzdano čutnost –, in obnoviti zanemarjene plemske vrednote ter jih okrepiti z meščansko moralo dolžnosti in žrtvovanja. Podobno velja tudi za boj proti duhovščini: liberalski pisatelj si je zadal nalogo obrisati in osnažiti izvirne verske ideale, ki jih je oskrunila pokvarjena duhovščina.

Res je brati roman s pozornostjo na njegovo idejno ali celo politično sporočilo, posebej pa takega, kot ga je pisal Malovrh, legitimno početje, saj je iz želje po političnem vplivanju v veliki meri nastajal, vendar ne smemo zanemariti tistih njegovih lastnosti, ki nimajo z ideologijo nič skupnega in bolj kot idejno sporočilo privabljajo bralce. Vrsta priljubljenih motivov deluje s preizkušeno simbolično močjo: preoblačenja, dvoboji, zasledovanja, prekletve, prisege, vojskovanja, prisluškovanja, skrivni sestanki v eksotičnih votlinah, rovih, razvalinah. Okus dajejo povesti popularni romaneskni liki, npr. smešni Rovanov sluga Matija, ki je v skrbi za pijačo, jedačo in druga telesna veselja podoben Cervantesovemu Sanchu Pansi in ima v svetovni literaturi nešteto sorodnikov. Podvojeni ljubezenski trikotniki in četverokotniki in druga zgodbena ponavljanja niso v Malovrhovi povesti nobena redkost: Rovana ljubijo kar štiri ženske, ki pa jih obenem nadlegujejo drugi moški, junak sam vrača ljubezen dvema zapored, za tretjo more ostati le zvrhana mera njegove simpatije. Kar štirikrat se Rovan pusti težko raniti (skoraj tolikokrat kot kakšen junak trivialnega divjezahodnega romana), preden si z ranami dá izplačati srečni konec.

Če je Opatov praporščak vzbudil zanimanje (v knjižnicah boste knjigo težko dobili, laže pač na naslovu http://www.ijs.si/lit/opatov.html), smem nadaljevati s kratkim Malovrhovim življenjepisom. Friderik (Riko) Malovrh se je rodil leta 1861 v ljubljanski železničarski uradniški družini. V realno gimnazijo je zahajal v Ljubljani, dokler ni zaradi nesporazumov izstopil: ne ve se, ali je sploh maturiral in kje. Z osemnajstimi leti je začel objavljati v katoliških otroških časopisih, prvenec Pesni pa je izdal v Novem mestu pri založbi Josipa Krajca. Kritika je ta njegov vstop v literaturo nenavadno ostro zavrnila. Motila jo je njena estetska plat, še bolj pa njeno protiklerikalno, protimeniško sporočilo ter frivolnost. Za istega založnika je prevedel tudi knjigo Johanna C. Mitterrutznerja Slovani v iztočni Pustriški dolini na Tirolskem; 100 let pozneje jo je v faksimilu izdal münchenski založnik Trofenik v okviru zbirke Litterae Slovenicae. Ker Malovrhu v Ljubljani očitno ni ustrezalo, se je izredno vpisal na zagrebško filozofijo, poslušal tudi predavanja iz primerjalnega jezikoslovja in bil profesorjev zaupnik oziroma ovaduh. Eno leto je menda študiral tudi na graški slavistiki. Dopisoval se je in se med počitnicami družil s prvimi možmi slovenske literature, s Franom Levcem, z Jakobom Sketom in s Franom Levstikom, pošiljal slavistična poročila v Ljubljanski zvon in Kres ter objavil nekaj prevodov iz Turgenjeva.

Potem ga je prijela potepuška strast. Pred njim je šel glas, da je slepar; mestni magistrati so se ga bali, ker jih je skubil za denar za potne podpore; priložnostno so ga zapirali. Za nekaj časa se je naselil v Trstu, kjer je začel urejati humoristični časopis Jurij s pušo, vendar je že po prvi številki pobegnil s pobrano naročnino. Ker ga je tudi zaradi drugih deliktov iskala policija, je za dve leti odpotoval v Francijo in še za eno leto v Budimpešto. Leta 1889 se je za stalno naselil v Ljubljani. Sprva zaradi slabega slovesa ni mogel dobiti službe, potem pa sta se ga usmilila liberalska veljaka Ivan Hribar in Ivan Tavčar in mu priskrbela zaslužek najprej v Tavčarjevi odvetniški pisarni, nato pa je dobil službo korektorja pri liberalskem dnevniku Slovenskem narodu. Sčasoma je postal njegov glavni urednik. Tavčarju je ostal hvaležen za eksistenco in odkupoval se mu je tako, da je namesto njega hodil v najostrejše spopade s klerikalci. Strastno, ostro in strupeno duhovito je obračunaval s političnimi nasprotniki, vse s tiho Tavčarjevo podporo.

V Malovrhovem življenju marsikaj ni čisto jasno, tako tudi ne podatek, ali je res on priredil skoraj 2000 strani dolg kolportažni roman Tolovajski poglavar Črni Jurij in njegovi divji tovariši, ki je skozi dve leti izhajal v tedenskih nadaljevanjih v snopičih po 32 strani pri ljubljanski založbi Otona Fischerja. Roke ne moremo dati v ogenj niti za njegovo avtorstvo vrste srednje dolgih povesti iz sodobnega, zlasti tržaškega življenja, v katerih je pokazal več pisateljske ambicije. Lotil se je tudi pisanja izvirnih zgodovinskih romanov. Med leti 1903 in 1911 jih je objavljal v nadaljevanjih v podlistku domačega časopisa, potem pa še v knjižni obliki. Sprva je prevladovala tendenca (protestantizem, protiklerikalizem, protiavstrijska ideja), sledile so povesti z razgibano fabulo in končno povesti z idealnim junakom. Natančneje: šlo je za viteške, piratske in ljubezenske povesti. Prvi v seriji je bil prav Opatov praporščak. Roman Pod novim orlom (1904) se dogaja v času Ilirskih provinc in navija za Francoze proti Avstrijcem. Kralj Matjaž (1904) je lociran v 16. stoletje. Dva romana na temo maščevanja Na devinski skali (1905) in Osvetnik (1906) sta zgodbeno zelo napeta in se še danes prebereta na dušek. Strahovalcem dveh kron (1907) sledijo štirje ljubezenski romani: Ljubezen Končanove Klare (1908), ki se tudi godi v času Ilirskih provinc, V Študentovskih ulicah (1909), Zadnji rodovine Benalja (1909) in Ljubezen in junaštva strahopetnega praporščaka (1910), ki bi bil lahko tudi viteški zgodovinski roman s turško tematiko. Malovrhov ustvarjalni opus zaključujeta dolgi humoristični povesti Zaljubljeni kapucin (1910) in Skušnjave Tomaža Krmežljavčka (1911) ter dve zbirki dovtipov, ki jih je "brez dovoljenja knezoškofijskega ordinarijata izdal Tinček Hudaklin" (1912, 1914). Po zaslugi njegovih besedil je naklada časopisu zrasla s 1200 na 18.000 izvodov. Po koncu prve svetovne vojne so ga znaki umske bolezni, ki je bila posledica njegovega bohemskega življenja (beri: spolne bolezni), spravili v pokoj in v umobolnico na Studenec, kjer je leta 1922 umrl.

Čeprav so bibliografski podatki o ponatisih Malovrhovih povesti in romanov pomanjkljivi in bi dvomljivci njihovemu številu mogli oporekati, češ da gre lahko za prodajo stare zaloge pod novo naslovnico (kar v starih časih ni bilo nič nenavadnega), drži, da je bil pridni Malovrh zelo bran in cenjen pisec. Danes se zdi nenavadno, vendar ni nobenega dvoma, da je Malovrh okrog leta 1909 spadal v prvo garnituro slovenskih pisateljev. Hinko Smrekar ga je tedaj v karikaturi Maškarada slovenskih literatov upodobil v družbi Janeza Trdine, Frana Levca, Antona Aškerca, Frana Finžgarja, Ivana Tavčarja, Ivana Cankarja in še nekaterih drugih – kot viteza s krvavim mečem v roki (glej Zgodovino slovenskega slovstva 4, 1963, str. 265). Tudi kritike so mu bile naklonjene. Roman Na devinski skali je v osrednjem literarnem časopisu Ljubljanskem zvonu pozitivno ocenil Anton Debeljak, Anton Aškerc je v stilno površni povesti Pod novim orlom pohvalil avtorjevo poznavanje zgodovine, odločitev za zgodovinski žanr, njegovo svobodomiselnost, tendenčnost in nacionalno čustvo; ocenil ga je torej kot liberalskega kolega, ki je napisal zanimivo "narodnopedagoško delo". Ljubezen Končanove Klare je še kar solidno ocenil Radivoj Peterlin – Petruška v Slovanu, ker je bila to pač ena izmed redkih izvirnih leposlovnih knjig, izšlih v tem letu.

Malovrh je začel s pisanjem pripovedne proze, ko je dobil stalno zaposlitev. Obenem so bila to leta, ko so se začeli pojavljati prvi znaki duševne bolezni, ki se je začela verjetno kot posledica sifilitične okužbe v letih popotovanja. Nedvomno je bolezen v veliki meri vplivala na značaj njegove pripovedne proze: zapuščanje spomina je povzročilo, da je sem in tja na kako osebo, ki jo je v napetem trenutku pripeljal v povest, enostavno pozabil; ideja veličja (megalomanstvo) mu je rojevala same idealne in nadnaravno sposobne junake. Povzdiguje jih vse presegajoči boj med čustvom in dolžnostjo, v katerem zmaga seveda dolžnost, junak in junakinja pa sta za nagrado za svoje plemenito obnašanje nagrajena s tisto čustveno izbiro, ki sta se ji še pred trenutkom v imenu dolžnosti odrekala. Zaradi tega bi bilo preveč enostavno, če bi Malovrhovim povestim očitali, da v maniri trivialne literature zgolj "strežejo okusu bralcev"; vsaj deloma je res, da jih je mogoče razbirati tudi kot nekakšno avtorjevo samoterapevtsko dejavnost. Naj bo motivacija za Malovrhovo pisateljsko tlako taka ali drugačna, rezultat sta dobri dve desetini dolgih pripovedi, ki bi v slovenski literarni zgodovini zaslužile vsaj en odstavek.

Malovrhovi Strahovalci dveh kron so zgodovinski roman na 570 straneh v dveh knjigah o pomorskih spopadih med Turki, Benečani in senjskimi pirati. Z dvema kronama sta mišljeni turška in beneška, vmes so uskoški pirati s stalnim bivališčem v habsburškem Senju. Njihovemu zgodovinskemu pomenu in opisom bojev v letih 1569–1617 so posvečene dolge historiografske strani (cela desetina besedila!), vendar končni vtis tega obsežnega romana še zdaleč ni tak, kot da bi šlo za literarizirano zgodovino, ampak pustí občutek, kakršnega povzroči izrazito pustolovski, bolje rečeno ljubezensko-pustolovski roman. Petdeset poglavij romana predstavlja tri leta trajajoče pustolovščine, v katere je bila zgodovinska usoda potisnila glavni osebi, ločeni in iščoči se par, ki se na koncu srečno združi v ljubezni.

Glavni junak je spet Andrej, tokrat plemič Kržan s slugom Tomom. Skupaj s skrivnostnim tujcem v viharni noči reši s potapljajoče se ladje v reškem zalivu beneškega vojvodo Dall Ferra in njegovo hčerko Asunto. Jezni Uskoki, ki so se že veselili brodolomskega plena, ranijo Andreja in Asunta ga v tujčevi hiši v Opatiji zdravi. Izpovesta si ljubezen, vendar so z njene strani neke skrivnostne ovire, ki silijo odlagati zvezo. Da bi bil bliže Asunti, se Kržan vpiše v beneško vojsko. V svojem generalu della Croceju prepozna skrivnostnega dobrotnega tujca. Ta mu prepreči odhod za Asunto, ki se mora poročiti z uskoškim piratskim poglavarjem Ladislavom Gjačičem, če hoče rešiti življenje svojih dveh ujetih bratcev. Na otoku Antikytiri Dall Ferro izroči Asunto Gjačiču, vendar vihar na morju na srečo prepreči združitev poročencev. Kapitanu Desantiču, ki skupaj s turškim admiralom Piali-pašo zasleduje gusarsko ladjo, končno uspe ugrabiti Asunto Gjačiču.

Turki napadejo Ciper, ki ga za Benečane branijo Andrej in pirati. Andrej, preoblečen v Turka, reši Asunto z goreče turške ladje in jo odpelje v hribe pri Famagusti. Sam gre mestu na pomoč. Odkrije skriven podzemski rov, ki ga uporabljajo pirati, in po njem oskrbujeta mesto. Ujameta Gjačiča, ta pa od meščanov zahteva Kržanovo življenje, če hočejo, da jim pirati pomagajo v boju proti Turkom. Asunta prihiti, preoblečena v Ciganko, pred Famagusto in Piali- paši izda podzemni rov. Mesto pade, Gjačič pobegne brez Asunte in brez Andreja. Ljubimca sta končno združena, tudi sluga Tomo je dobil svoje dekle, della Croce se izkaže za Andrejevega strica, ki se je želel maščevati Dall Ferru, ker je ta ubil njegovega brata, Andrejevega očeta, ko sta se spopadla za Asuntino mater. Zaradi mladih dveh se della Croce (= Kržan) odpove maščevanju. Pirati končajo v lastni pasti v boju s Turki. Čez leta obišče Andreja in Asunto, ki sta se ustalila nad Devinom pri Trstu, siv berač, se izkaže za oslepelega Gjačiča, prosi odpuščanja in umre.

Dve leti za Malovrhom je beneško-uskoško borbo za oblast popisala še Lea Fatur, ki s petimi zgodovinskimi povesti za revijo Dom in svet ter Mohorjevo družbo spada med najplodnejše pisateljice žanra. Njena "povest iz uskoško-benečanskih bojev" Za Adrijo ponuja – zdaj smo na táko fiktivno alternativno ponujanje vzorcev zgodovinskega obnašanja že navajeni – Slovencem drugačen recept za zgodovinsko držo na meji med velikimi in nasilnimi sosedi.

Uskoki so v nezavidljivem položaju med Turki in Benečani. Nadvojvoda Ferdinand jim ne daje plače, ker niso redna vojska, pa tudi ropati Turke in Benečane jim ne pusti. Leta 1609, ko pridejo v uskoško središče Senj beneški odposlanci, da bi se tu sestali z avstrijsko komisijo, ki naj kaznuje uskoške grehe, se v uskoškega poglavarja Jurišo Senjanina zaljubi Benečanka Cecilija Foscari, njen brat Ivan Foscari, svak admirala Venierja, pa v Juriševo sestro Zoro. Izgledi za srečo mladih parov iz sovražnih si taborov so kaj bedni. Cecilija se mora po vrnitvi v Benetke omožiti z dožem Erizzom Dandolo, Ivana pa silijo v poroko s strastno in bogato Klaro Mocenigo. Juriša za srčne stvari noče imeti nobenega posluha, prvo sta mu ropanje in vojaška služba. Sestro Zoro sili v poroko z bogatim uskoškim knezom Milanšićem, čemur pa se ona upira in pobegne v Benetke k svojemu Ivanu. Tu se znajde v ljubezenskem trikotniku in se z ljubimcem zaradi njegove omahljivosti spre. Klarini in Ivanovi sorodniki jo spravijo v beneško ječo Orfano. Ivan jo išče po vsem Sredozemlju, končno zve, kje je, in jo v zadnjem trenutku reši iz ječe. Vmes so Benečani ujeli njenega ženina Milanšića, zvedelo pa se je tudi, da Juriša, ki so ga že nekaj časa pogrešali, ni mrtev, ampak da je bil ujet v Bosni. Juriša pride, preoblečen v ranjenega starčka, z avstrijskim odposlanstvom v Benetke, sestane se s še vedno vanj zaljubljeno doževo ženo Cecilijo, zmaga v veslaškem tekmovanju in se pri tem izda, reši s pomočjo Foscarija in avstrijskih diplomatov sestro Zoro in pobegne. Na begu v spopadu z Benečani Foscari pade. Arbanasi, beneški najemniki, porazijo Uskoke na morju, Uskoki jim vrnejo in ubijejo admirala Venierja. Avstrijci zaprejo Jurišo Senjanina zaradi ropov; na begu je ubit. Zora se končno poroči z Milanšićem, ki ga je dož izpustil iz ječe. Je samo še sled nekdanje lepotice, zdaj vzgaja otroke v junake za "svobodo Jugoslavije – za Adrijo! ... "

Z repertoarjem liberalskih gesel je znamenito obdarjena Malovrhova zgodovinska povest Kralj Matjaž. Izbira mitskega junaka v naslovu je privabila toliko bralcev, da je povest izšla v dvakratnem knjižnem ponatisu.

Leta 1570 Cigani napadajo kartuzijanski samostan v Bistri, ker jim je naduti nemški menih Celestin ugrabil in posilil kraljevo hčer Ester. Nad nemoralnim življenjem menihov se razburjajo tudi vaščani z Antonom Magajno na čelu. Z njim je še menih Erazem pl. Obričan, ki pobegne iz samostana in postane protestant. Skupaj netita verski in socialni nemir po deželi. Celestinu se Cigani maščujejo, zmerni Erazem doživi osebno srečo v izgnanstvu, glavnemu junaku, socialnemu revolucionarju Magajni, ki spominja na kralja Matjaža in je dal povesti naslov, pa se kmečki punt ponesreči, poražen pa je tudi v prepovedani ljubezni do žene vrhniškega sodnika. Ne ostane mu drugega, kot da se v grozljivi soteski Pekel pod Menišijo vrže v prepad.

Kar je bilo povzemanja do zdaj, se je nanašalo na Malovrhov zgodovinski roman s pustolovsko zgodbeno podlago. Druga polovica njegovega pripovedništva, ki v veliki meri tudi pripada zgodovinskemu žanru, pa je ljubezenska povest. Neredko je glavna oseba tu ženska. Če odmislimo, da je bil Malovrh eden najbolj strupenih nasprotnikov slovenskega klera, in opazujemo samo obnašanje junakov, se izkaže, da se komaj razlikujejo od junakov mohorjanskih povesti ali junakinj ženskega romana, zato jim še tako strogi moralisti ne bi mogli kaj očitati. V vseh primerih osebe vodi moralni imperativ, to je ponotranjene take ali drugačne družbene zapovedi in prepovedi. V Malovrhovi ljubezenski povesti trpi, v trpljenju uživa ter je na koncu za trpljenje nagrajena po duši plemenita ženska, kadar pa je glavna oseba duhovno plemeniti moški, je suženj dane besede ali zaobljube ali je v službi drugih viteških idealov, za kar vse je na koncu poplačan z osebno srečo.

Ob koncu bo treba pokazati še na pisateljev jezik in stil. Komur se je že dozdevalo, da se z izbiro Malovrha za literarnozgodovinsko predstavitev podirajo trdni temelji, na katerih je zgrajena slovenska literarna piramida, temu bodo citati pisateljeve pripovedne štance in kičizmov v tolažbo in ga bodo umirili v prepričanju, da svet le še ni čisto iz tira in da še vedno znamo jasno ločiti, kaj je dobro in kaj zanič, saj ni nobenega dvoma, da je Malovrh zaradi izraznih klišejev lahko le reprezentant tistega zanič. Naj mi bo dovoljeno ob tem tiho pripomniti, da bi z malo truda podobne neuglednosti znali najti tudi pri cenjenih imenih slovenskega Parnasa – variiranje izraznih formul samo po sebi pač še ni znak trivialnosti.

Kadar jih preplavlja pristno čustvo, se Malovrhove junakinje ne menijo za svež izraz:

Dvoje rok se je ovilo okrog Konradovega vrata in med vročimi poljubi je slišal glas ljubezni: "Tvoja – Konrad, tvoja v sreči ali nesreči, živa ali mrtva, danes in vekomaj." (Pod novim orlom)
"Plemič Andrej, jaz te ljubim, živa ali mrtva, danes in vekomaj." (Strahovalci dveh kron)

Pri teh besedah je iz Bonapartovih oči udaril neki poseben plamen, ki je pa hipoma ugasnil.
V maršalovih očeh je zaplapolal neki plamen, a hitro zopet ugasnil.
V očeh ji je nekaj zasvetlikalo in hitro zopet ugasnilo.
V Ljudmilinih očeh se je zasvetlikal nestalno in nejasno neki tajinstveni ogenj, neki žar zavratnosti in prekanjenosti.
V njenih očeh je bilo slutiti nekaj skrivnostnega, prav kakor bi ta bledolična oseba skrivala na dnu svoje duše nekaj posebnega. (Vse iz romana Pod novim orlom.)
Zdelo se je dekletu, da gori v njenih očeh poseben ogenj. (Ljubezen Končanove Klare)

Lahko noč, ti sreča mojega življenja. (Zadnji rodovine Benalja)
Iz njenih velikih, tajinstvenih oči je sijala brezkončna ljubezen in njene ustnice so tiho drhtele: Zdravstvuj ... Ljubila te bom do smrti. (V Študentovskih ulicah)

Nagnila je glavo, zatisnila oči in kakor omamljena ležeč na njegovi roki trpela njegov dolgi mehki poljub na svojih polodprtih mokrih ustnah.
Veliki močni mož je strastno stiskal drhtečo mlado ženo k sebi in poljubljal cvetoča ustna tako vroče, da je vsa premagana ležala na njegovih prsih. (Oboje iz Ljubezni Končanove Klare.)
Poljubil jo je na rosne polne ustne. (V Študentovskih ulicah)

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/vitezi.html
5. julija 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco