M. Zarnik, ilustracija v Ivan Janežič, Gospa s Pristave, DiS 1894
Iz spreminjanja gesel v nacionalnih wikipedijah sklepamo, da imena za viteški roman niso povsod najbolj utrjena. V nemščini so vsebino gesla Ritterroman prenesli pod geslo Höfischer Roman ('dvorski roman'), v angleščini pa so geslo chivalric romance in courtly romance preusmerili na romance; Poljaki mu po tem zgledu pravijo romans in Litovci romansas. Čehi imajo zanj termin rytířský román, Finci ritariromaani, Islandci riddarabókmenntir, Nizozemci, Danci in Norvežani ridderroman, Švedi komaj kaj drugače riddarroman, Francozi mu pravijo roman de chevalerie (pa tudi roman courtois), špansko so to libros de caballerías, portugalsko romance de cavalaria, italijansko letteratura cavalleresca, katalonsko novelles de cavalleries, rusko рыцарский роман (geslo o žanru je na ruski wikipediji najizčrpnejše), Srbi, Hrvati in Bosanci imajo tako kot mi viteški roman, grško se mu reče μυθιστορία, madžarsko lovagregény, svoja izraza imajo tudi Kitajci in Japonci.
Viteški roman je idealiziral viteško življenje in vrednote življenjske sreče, zvestobe (službe ljubljeni dami), častí in ponižnosti ter jih preizkušal v seriji heroičnih pustolovščin. Razlike med historiografskim in leposlovnim interesom tedaj še ni bilo, najpogosteje omenjani avtor je Chrétien de Troyes. Na antiko se navezujejo Roman o Aleksandru, Roman o Troji, Roman o Tebah in Roman o Eneju, na britansko zgodovino romani o kralju Arturju, Lancelotu, Merlinu in vitezih okrogle mize, Tristanu in Izoldi, Parzivalu ter iskanju svetega Grala, na francosko romani o Karlu Velikem, o njegovem paladinu Rolandu, Roman o roži; romance, ki se dogajajo v Bizancu, tvorijo t. i. bizantinski cikel (Aucassin et Nicolette, Floire et Blancheflor). Sprva so bili v rimanih osemvrstičnih kiticah, že v 13. stoletju pa vedno pogosteje v prozi, in sicer v ljudskih jezikih stari francoščini, anglonormanščini, okcitanščini, angleščini in nemščini. V 16. stoletju je bil zelo popularen v Španiji in na Portugalskem (Amadis de Gaula, 1508, Ludovica Ariosta Orlando furioso, 1532, in Torquata Tassa Gerusalemme Liberata, 1581), vendar obenem kritiziran kot neresna literatura. Leta 1605 je v Cervantesovem Don Kihotu, ki velja za prvi novoveški roman, doživel svojo parodijo.
V 19. stoletju je bila viteška tematika predhodnih stoletij, ki je polnila strani popularnih psevdozgodovinskih in zgodovinskih romanov, prepoznana kot trivialna, npr. The Sicilian Romance (1790) Ann Radcliffe. Nekdanje fantastične motive (spopade s pošastmi in velikani) so nadomestili grozljivi motivi in motiv dvorjenja ter poroke. Glavne osebe so bile ženske. Romance so bile ženska varianta vzgojnega romana (Bildungsroman), kjer je bila osrednja figura moški. Tudi sodobna fantazijska pripoved (John Ronald Reuel Tolkien, J. K. Rowling) in ljubezenski roman sta dedič viteškega romana. Dediščina se kaže v nadnaravni moči junakov in junakinj, v dramatičnih in pustolovskih scenah, v čudežnih in fantastičnih dogodkih, v temah časti in zvestobe in v pravljičnih motivih.
Začetki sodobnega zgodovinskega romana v Evropi so bili pred Walterjem Scottom dokaj nepovezani. Nemški roman 18. stoletja z zgodovinsko tematiko (Heinrich Clauren, Gottlieb Meissner, Benedikte Naubert, Heinrich Zschokke) ne izkazuje nobenega vpliva angleškega grozljivega romana, ampak prevzema motivni repertoar heroično-galantnega ter viteškega romana (npr. v skrivnostne okoliščine zavito rojstvo, ugrabitev, zasledovanje, dvojnik, ločitev, lažna vest o smrti, številni ljubezenski trikotniki, usodni nesporazumi) in se odlikuje z moralno, pedagoško in nacionalnopolitično tendenco. Od predhodnih žanrov se razlikuje v tem, da tematizira izpričane zgodovinske dogodke.
Walter Scott velja za začetnika sodobnega zgodovinskega pripovedništva, ker je predstavljal socialno življenje drugače od predhodne eskapistično usmerjene historične romance. Čeprav so že pred Scottom obstajala dela z lokalnim in časovnim koloritom, kar naj bi bila po splošnem prepričanju Scottova inovacija (npr. irske avtorice Marie Edgeworth), se je zavest o novi literarni kvaliteti razširila šele z njim in njegovi zgodovinski prozi dala specifično žanrsko oznako, ne več grozljivi roman ali viteški roman, ampak zgodovinski roman. Ta je izraz avtorjevega dvojnega odnosa do škotske domovine, ki je z naglo industrializacijo izgubljala samostojnost. Priznaval je nujnost tega razvoja, vendar mu je pripisoval tragičen značaj, ker je pomenil izgubo vrste tradicionalnih družinskih, plemenskih (nacionalnih) in aristokratskih viteških vrednot. Tradicija viteškega romana tudi v času vzpona zgodovinskega romana ni zamrla in je dopolnjevala opuse zgodovinskih romanopiscev, npr. že pri Walterju Scottu (Ivanhoe, 1819, The Bride of Lammermoor, 1819, Quentin Durward, 1823, The Fair Maid of Perth, 1828), pa še pri Robertu Louisu Stevensonu (The Black Arrow: A Tale of the Two Roses, 1883, Prince Otto, 1885, Kidnapped, 1886, The Master of Ballantrae, 1889), Henriku Sienkiewiczu (Mali vitez (Pan Wołodyjowski, 1888), Quo vadis, 1895, Križarji (Krzyżacy, 1900)) in Conanu Doylu (Micah Clarke, 1888, White Company, 1891, The Refugees, 1893, Sir Nigel, 1906).
Po prvi svetovni vojni se je v angleškem govornem območju razširila zgodovinska romanca (historical romance), ki je kombinacija zgodovinskega romana (historical novel) in ljubezenskega romana (romance novel). Njene podžanre določajo obdobja v svetovni in angleški zgodovini: vikinški, srednjeveški, tudorski, elizabetinski, o ameriški državljanski vojni, piratski, kavbojski, indijanski itd. Gre večinoma za popularno literaturo v produkciji 500–800 naslovov letno, ki v najslabših letih predstavlja petino celotne produkcije ljubezenskih romanov, v najboljših pa večino. Blagovna znamka tega žanra je Kathleen Woodiwiss (The Flame and the Flower, 1972), ki se pojavlja tudi na vrhu seznama najbolj izposojanih knjig v slovenskih knjižnicah. Na naslovnicah je slika pomanjkljivo oblečene nemočne preganjane junakinje, ki jo junak rešuje iz zagat, včasih pa jih vanje tudi spravlja. Žanr se ne izogiba prikazu spolnosti in se ne omejuje več strogo na monogamna razmerja.
Vse našteto je za slovensko zgodovinsko pripovedništvo zanimivo le posredno in samo za primerjavo s produkcijo od druge polovice 19. stoletja dalje, saj prej slovenskega romana ni bilo. Viteški roman (oz. zgodovinsko romanco) in zgodovinski roman lahko obravnavamo kot dva različna žanra (če viteški roman potisnemo v rubriko trivialne literature, se »pravemu zgodovinskemu romanu« odprejo perspektive za vstop v sfero elitne literature), vendar se zdi bolj produktivno, vsaj za področje slovenske književnosti, če ju opazujemo kot dve komplementarni artikulaciji istega žanrskega interesa. Tako se mimogrede izognemo pristranskemu vrednostnemu privilegiranju »pravega zgodovinskega romana« pred »psevdozgodovinskim« viteškim romanom. Slovenski viteški roman je eden izmed žanrskih tipov zgodovinskega pripovedništva, to je dolge zgodovinske pripovedne proze, za katero domnevamo, da se dogaja v srednjem veku (domnevamo zato, ker datacija ni vedno jasna), in ki tematizira viteško življenje. Širši okvir viteške povesti je srednjeveška povest, dokaj obsežna skupina besedil z mešanico motivov in tem, značilnih za srednji vek: s čarovnicami, vitezi, gradovi in samostani.
V zbirki slovenskega zgodovinskega romana in povesti (http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/) nastopajo vitezi vsaj 36-krat, najpogosteje pri Jožefu Urbaniji, Miroslavu Malovrhu in Francetu Bevku (Znamenja na nebu, 1927–29, Človek proti človeku, 1930), pa tudi pri Franu Deteli, Franu Jakliču, Francu Valentinu Slemeniku in Metodu Turnšku. Prav z žanrsko oznako viteški roman se je pri popisu zdelo nujno opremiti šest besedil, vendar jih po premisleku lahko mirno dodamo še enkrat toliko, tako da nalepko viteška povest, žanrski tip zgodovinskega romana z vitezi v glavni vlogi, nosi v grobem enajst del, od katerih se pet dogaja med 6. in 13. stoletjem, eno v 14. stoletju, štiri v 15. stoletju in eno v 16. stoletju. Priključiti jim smemo še nekatere povesti in romane, ki se dogajajo v poznejših stoletjih, vendar se z likom glavnega junaka, ki sledi viteškim idealom, navezujejo na to žanrsko tradicijo. V mislih imamo zlasti dva romana Miroslava Malovrha, Zadnji rodovine Benalja, 1909, in Ljubezen in junaštva strahopetnega praporščaka, 1910, ki sta postavljena v 18. stoletje; viteza iz tega časa ima v naslovu tudi prevedeno delo Alexandra Dumasa st. Vitez iz rdeče hiše: Roman iz časov francoske revolucije (Trst, 1912).
V naslovu daljših slovenskih zgodovinskih pripovedi je vitez trikrat (Ožbalt Ilaunig, Zadnji vitez Reberčan, 1926, Jožef Urbanija, Grajski vitez, 1935, in Margareta Hess-Rak, Zadnji vitez plemeniti Heldenstamm: Resnična pretresljiva ljubezenska zgodba, 1970–72), v podnaslovu pa dvakrat (Josip Jurčič, Janez Gremčič: Povest iz viteških časov, 1996, Ivan Sivec, Jutro ob kresu: Povest o Adamu Ravbarju, slovenskem vitezu, 1993). Najzgodnejše pripovedno besedilo z vitezi v naslovu Cvetina Borograjska: Povest iz viteških časov iz leta 1855 je priredba mladinske dekliške vzgojne povesti Christopha Schmida Rosa von Tannenburg (1824) in je ne moremo šteti med zgodovinske povesti, čeprav je zapisano, da zgodovinske podatke črpa iz Valvasorja.
Roman Ivana Laha Angelin Hidar (1922) je po zgodbi še najbližje tistemu, kar vemo o evropskem viteškem romanu. Angelin Hidar je nezakonski sin kralja Rišarja (Riharda Levjesrčnega). Ko se je kralj vračal s križarske vojske, se je moral zaradi spora z avstrijskim cesarjem skrivati za imenom Angelar. Na Koroškem se je zaljubil v Juto, hčer grofa Gorata z gradu Črngrad. Potem ko je rival Geron odkril njegovo identiteto, sta pobegnila, njega so ujeli in ga spet izpustili, ona pa je v gorah sama rodila in sinčka v košku izročila potoku. Siroto je našel oče Evstahij, jo dal v rejo mlinarju in jo vzgojil v samostanu kot Angelina Hidarja. Ko je zrastel, mu je razodel krivnost njegovega rojstva. Angelin se zaljubi v Hemo, hčer vojvode Bernarda z brežiškega gradu, in se odpravi iskat očeta, da bi si pridobil premoženje in s tem Hemino roko. Spoznata se po pesmi o koroških gorah. Po vrnitvi iz Anglije, kjer je pokopal svojega očeta, v trubadurskem petju premaga Ulricha Liechtensteinskega in kot beli vitez pade na turnirju v boju s črnim vitezom. Zadnji del povesti se dogaja v letih 1192–94.
Ivan Lah je iz bolečine ob izgubi Koroške po plebiscitu 1920 mistificiral koroško zgodovino in jo sloveniziral z odkritjem domnevnega nezakonskega sina evropskega vladarja. V ta namen je falsificiral kronologijo dogodkov: Hemo Krško, ki je bila 1938 razglašena za svetnico, je pomlajšal za 200 let, minezengerja Ulricha Liechtensteinskega, ki so ga 25. marca 1227 v Rožu pozdravili z Buge was primi gralva Venus, pa za 33 let postaral, grad Dürnstein pri Dunaju, kjer je bil Rihard zaprt, je prenesel na Koroško. Pripovedi, ki je bila verjetno po zaslugi avtorjevih čeških vezi (študiral in doktoriral je namreč v Pragi) prevedena v češčino, dajejo lirični opisi narave, pravljičnost, legendarnost in pesemski vložki modernistični značaj. Ivan Pregelj je v reviji Dom in svet povest negativno ocenil, češ da se zgleduje pri nemški tovrstni literaturi, zgodovinske pripombe pa je v reviji Čas zapisal Franc Kos. Podobno anahronistično je Prešeren v Krstu pri Savici prenesel v slovanski svet osmega stoletja fevdalno viteštvo z utrjenimi gradovi. Zgledoval naj bi se pri sočasnem češkem psevdozgodovinskem viteškem romanu, vendar to ni dokazano.[1] S Hemo Krško se ukvarja tudi Ivan Sivec v trilogiji Saga o Karantaniji, 1–3, 2010.
Če bi po vzoru Nemcev izenačili viteški in dvorski roman, bi morali upoštevati še tiste povesti, ki z gradom, graščino, graščakom ali dvorom že v naslovu kažejo na svojo žanrsko pripadnost. Tu izstopajo psevdozgodovinski romani Jožefa Urbanije med leti 1927 in 1935 (Graščakov morilec, Tajnost grajskega stolpa, Dedinja treh gradov, Dedinja grajskih zakladov, Grajski vitez), drugi pa so Grad Rojinje Josipa Jurčiča, 1866, Lipniški grad pri Radovljici Josipa Lavtižarja, 1939, Turnškov Stoji na rebri grad, 1965, in Sivčeva Krvava grajska svatba, 1997.
Ko že širimo meje žanra, ne moremo mimo romanov in povesti z drugimi plemskimi nazivi v naslovu, z grofi (Fran Detela, Véliki grof, 1885, anonimni Zadnji grof celjski, 1897, Rado Murnik, Hči grofa Blagaja, 1911–13, Lev Detela, Tri zvezde: Roman o celjskih grofih in Veroniki Deseniški, 2008), gospodi (France Bevk, Burkež gospoda Viterga, 1931, Peter Bohinjec, Zadnji gospod Kamenski, 1898, Ivan Lah, Gospod Vitič, 1907) ali gospemi (Ivan Janežič, Gospa s Pristave, 1894), z junakinjami (Sabinka, slovenska junakinja, 1876, Lea Fatur, Junakinja zvestobe, 1927–28) in junaki (Ferdo Kočevar, Mlinarjev Janez, slovenski junak, 1859), praporščaki, vojvodi, baroni, knezi, kralji (Malovrhova Ljubezen in junaštva strahopetnega praporščaka in Opatov praporščak, Josipa Grudna Na vojvodskem prestolu, 1901, Tite Kovač Spomini barona Valvasorja, 1973, Leva Detele Kraljev kip, 1970, in Stiska in sijaj slovenskega kneza, 1989), in mimo romanov, ki viteškega in dvorskega okolja v naslovu ne izpostavljajo: Tavčarjev Janez Solnce, 1885/86, Turnškov Črni Hanej, 1972, Detelov Pegam in Lambergar, 1891, Tite Kovač Štefan Dečanski, 1974.
M. Zarnik, ilustracija v Ivan Janežič, Gospa s Pristave, DiS 1894
Inicialka iz romana Gospa s Pristave, DiS 1894
Najznamenitejši slovenski vitez je verjetno »roparski vitez« Erazem Predjamski, ki je doživel več literarnih upodobitev, tista iz leta 1845 (Franc Malavašič, Erasem is jame: Povést is petnajştiga ştoletja) je celo prva izvirna daljša zgodovinska pripoved. Istega leta je v Illyrisches Blatt izšla »romantische Erzählung« o Erazmu, Der letzte Lueger, ki je verjetno črpala iz istega vira kot Malavašič, to je iz Valvasorja, njen avtor je bil Eduard Breier iz Varaždina. Dramo o Erazmu Predjamskem je hotel napisati Ivan Tavčar, leta 1978 ga je Saša Vuga vzel za glavno osebo obsežnega romana v treh delih Erazem Predjamski ali vsa drzna in predrzna dejanja stotnika cesarjeve telesne straže ... , Ciril Gale in Vladimir Herceg pa sta ga postavila v strip (1985).
Prav tako imamo že na začetku slovenske pripovedne proze besedilo, ki ga lahko beremo kot parodijo junaškega epa oziroma viteškega romana. Martin Krpan (1858) Frana Levstika spominja na Sanča Panso, don Kihotovega komičnega slugo. Nastal naj bi iz Levstikovega nezadovoljstva ob poskusih konstrukcije nacionalnega junaka »kranjskega Erkula« (Herakleja) Štempiharja iz Olševka nad Kranjem, kakor sta ga popularizirala Matevž Ravnikar – Poženčan v Novicah 1846 in Matija Valjavec v Sloveniji 1848. Parodija zadeva izbiro orožja in dvoboj. Poznejše parafraze Levstikovega teksta so se parodični distanci odpovedale, npr. povest Martin Močan (1909) Roberta Košarja. Košarjev Martin se je leta 1510 pod komando viteza Lamberga bojeval s turškim brdavsom Barbaroso in ga premagal. Zanimivo: med številnimi zavetniškimi dolžnostmi je sveti Martin, junakov patron, tudi zavetnik konjenikov in vitezov.
Viteštvo slovenskih junakov je zanimiva kombinacija vztrajnega poguma, kadar ga zapovedujejo družbene norme in ideali, in mevžaste pasivnosti, ko gre za samostojno odločanje. Poleg vzorčnega junaka Mlinarjevega Janeza je lep primer takega obnašanja junak France Bregar v popularni povesti Črna žena (1910): ne meneč se za nesrečo, ki jo povzroča, sledi svoji fiksni ideji, za kar je na koncu nagrajen.
Ilustracija Maksima Gasparija za povest Gregorja Žerjava Črna žena, 1910
Viteški roman ima svoj ženski pendan v ženski svetniški zgodbi (npr. v legendi o sveti Genovefi) in v ženskem romanu 19. stoletja, ki sta ga pisali Luiza Pesjak in Pavlina Pajk. Stična točka je moralni imperativ, ki mu sledijo junaki in junakinje ne glede na to, kakšne bodo posledice takega obnašanja.
V nadaljevanju se bomo natančneje posvetili viteškemu romanu Miroslava Malovrha (1861–1922). Ker ga je slovenska literarna zgodovina pisatelja izpustila iz svojih pregledov, ne bo odveč nekaj biografskih podatkov. Rodil se je kot Friderik (Riko) v ljubljanski železničarski družini, ki se je veliko selila. Na realno gimnazijo je hodil v Ljubljani, zaradi nesporazumov izstopil in po vsej verjetnosti ostal brez mature. 1880 mu je novomeški založnik Josip Krajec natisnil knjigo Pesni, ki jih je kritika izredno ostro ocenila, ne toliko zaradi jezika kot zaradi protiklerikalne in protimeniške note ter frivolnosti. Za istega založnika je prevedel knjigo Johanna C. Mitterrutznerja Slovani v iztočni Pustriški dolini na Tirolskem.[2] Kot izredni študent se je vpisal na filozofijo v Zagrebu, poslušal predavanja iz primerjalnega jezikoslovja in bil profesorjev zaupnik. Dopisoval si je s Franom Levcem in Jakobom Sketom ter pošiljal slavistična poročila za Ljubljanski zvon in Kres. Med počitnicami je v Ljubljani zahajal v Levstikovo družbo. 1882 je bil v Gradcu, menda so ga videvali na slavistiki. Izšlo je nekaj njegovih prevodov Turgenjeva in komedij.
Miroslav Malovrh
Sledilo je šest vagabundskih let. Pustil je študij in se potepal po Sloveniji, sleparil in skubil mestne magistrate za denar in za potne podpore; priložnostno so ga tudi zaprli. 1884 je v Trstu urejal humoristični časopis Jurij s pušo in že po prvi številki pobegnil s pobrano naročnino. Ker ga je tudi zaradi drugih deliktov iskala policija, se je za dve leti umaknil v Francijo in še za eno leto v Budimpešto, 1889 pa se je vrnil in za stalno naselil v Ljubljani. Sprva zaradi slabega slovesa ni mogel dobiti službe, nazadnje pa sta se ga usmilila liberalska veljaka Ivan Hribar in Ivan Tavčar. Delal je najprej v Tavčarjevi odvetniški pisarni, potem dobil službo korektorja pri Slovenskem narodu in po tragični smrti urednika Ivana Železnikarja, ki je bil z njim sprt, postopoma prevzel uredniško delo. Bil je strasten in zajedljiv kritik slovenskih klerikalcev, vse s tiho podporo Ivana Tavčarja. Pomagal je ustanoviti Narodno založbo, kjer je ponatisnil večino svojih, prej v podlistku natisnjenih povesti. V času njegovega uredništva je zlasti po zaslugi njegovih povesti naklada Slovenskega naroda poskočila s pičlih 1200 na 18.000 izvodov. 1918 se je upokojil, naslednje leto so ga preselili v umobolnico na Studenec, kjer je po treh letih umrl za posledicami progresivne paralize.
Mimo zgodovinskih povesti je pod njegovim imenom v bibliografiji še 1968 strani obsežni kolportažni roman Tolovajski poglavar Črni Jurij in njegovi divji tovariši, ki ga je prevedel po psevdonimnem avtorju Gvidu pl. Skalskem.[3] Izhajal je v letih 1903–05 v tedenskih snopičih po 32 strani pri ljubljanski založbi Otona Fischerja. Objavljal je podlistkarske socialne povesti,[4] od trivialnih povesti iz sodobnega življenja je najbolj poznana V Študentovskih ulicah: Ljubljanska povest (1909, 1910, 1937). Tudi če kakšen podatek iz njegove bibliografije ne drži stoodstotno, je bil Malovrh zelo priden pisec. V povestih iz sodobnega življenja je, zgledujoč se pri naturalizmu, izkazal celo nekaj artistične ambicije. Sprva je bil izrazito politično propaganden, potem so ga prevzele povesti z razgibano fabulo in končno povesti z idealnim junakom. Njegove zadnje knjige so humorističnega značaja.[5]
Miroslav Malovrh je literarni zgodovini znan le kot spletkarski in prepirljivi urednik liberalskega dnevnika Slovenski narod. Deset zgodovinskih romanov in povesti, objavljenih najprej v podlistku tega časopisa med leti 1903 in 1910, potem pa še v knjižnem natisu, uvršča Malovrha na visoko deseto mesto na lestvici najproduktivnejših pisateljev v žanru. Po vrsti so to Opatov praporščak, Pod novim orlom,[6] Na devinski skali,[7] Kralj Matjaž, Osvetnik,[8] Strahovalci dveh kron, Ljubezen Končanove Klare,[9] Zadnji rodovine Benalja, Zaljubljeni kapucin, Ljubezen in junaštva strahopetnega praporščaka.[10] Navajajo jih običajno kot zgled površnosti, tendencioznosti in kopiranja tujih pogrošnih romanov, skratka kot primer trivialne literature. Malovrh se je redko podpisal s pravim imenom, pri zgodovinskih romanih v prvem natisu sploh ne. Uporabljal je psevdonime Fr(an) Remec, F(ranjo) Lipič, Zvonimir Šepetavec, Vinko Ruda, Tinček Hudaklin in kratice (F. R., I. B.) ali pa je dopustil celo izid brez navedbe avtorstva. Nekateri od romanov so bili ponatisnjeni v podlistku ameriškega Glasu svobode. Sprva je dajal prednost protiklerikalni in protiavstrijski tendenci, sledile so povesti z razgibano fabulo in končno povesti z idealnim junakom.
Zgled Malovrhovega viteškega romana je Opatov praporščak (1903). Delo romaneskne dolžine s podnaslovom »zgodovinska povest« je zgrajeno na opoziciji med duhovno plemenitim posameznikom in družbo, ki jo predstavljata izrojeno plemstvo in pokvarjena duhovščina. Junaku je ime (kakor še večkrat pri Malovrhu) Andrej (gr. 'pogumen'), njegov priimek je v glasovnem sozvočju z imenom (Rovan) in tako kaže na harmonično osebo. Njegov cilj je pridobiti si plemstvo, saj ga je med vsemi moškimi osebami v romanu edini vreden, in v svoji želji tudi uspe.
Že glasovna podoba imen oseb v romanu kaže, kateri strani pripadajo. Idealni junaki Malovrhovih romanov imajo vsi podobno rn-jevsko zveneče priimke: Rovan, Kržan, Kržinar, Čerin. Kako je z ženskami v Opatovem praporščaku? Rovanovi lepi kmečki nevesti je ime Polonica – prav nobene glasovne podobnosti, zato se ne čudimo, ko dekle posilijo in konča utopljena v vodnjaku. Iz višjega sloja sta mu resno na razpolago grofica Helena in opatova sestra Margareta. Srečna ženitna odločitev pade v korist glasovno sorodne Margarete. Rovanovi moški nasprotniki imajo vsi gladka glp-jevska imena: Pavel Glogvic (»Saj to ni vitez, ni mož, nego le človek, ki zbira denar«), Jošt pl. Gall, opat Limbšak. Njegov kapitalni nasprotnik opat Albertus pl. Lindek, čigar demonizem je Malovrh najbrž prevzel iz angleškega črnega romana, pa z mešanim r-jevskim in l-jevskim glasovjem svojega imena združuje tako sovražno komponento kot obljubo pomiritve na koncu; skesani opat v zaključku res blagoslovi Rovanovo zvezo z Margareto.
Junak ni noben socialni revolucionar. Rovan rovari proti pokvarjenemu plemstvu le toliko časa, dokler tudi sam ne postane plemič.[11] Socialni dvig je nagrada za vztrajno uresničevanje plemenitih viteških idealov časti, zvestobe, spoštovanja žensk in sovražnikov, pravičnosti in poguma, ki so jih uradni predstavniki plemstva zanemarili, pa se mora zato zanje zavzeti in jih regenerirati nekdo od zunaj (»lep mož je ta Rovan, mlad in cvetoč – in pravi vitez v vsem svojem obnašanju«). Rovanov afront torej ni bil proti plemstvu v celoti, ampak le proti tistim, ki so se izneverili plemskim idealom:
Ali ste slišali, možje? Viteško besedo nam ponuja. Zatiški opat je tudi viteškega stanu in vendar njegova beseda še toliko ne drži, kakor moj pljunek. Ne, gospod grof! Na viteške besede in duhovniške prisege mi že davno nič ne damo.
Podobno velja tudi za razmerje z duhovščino. Junak ne nasprotuje veri, ampak le duhovnikom, ki se ne ravnajo po božjem nauku in so umazali verske ideale.
Povest se dogaja 1404 in 1405 v Stiškem samostanu, Višnji Gori in okolici. Socialno občutljivi slovenski bralec bi pričakoval tematizacijo kmečke problematike, vendar se je Malovrh komaj dotakne:
Tako daleč naših kmetov še nismo pokristjanili, da bi smeli ž njimi početi, kar bi hoteli, tako je poučeval opat velikaše. V tem kranjskem kmetu tiči še nekaj paganskega duha, nekaj ponosa in upornosti ima še vedno. [...] Časih je bil kakor volk, če se mu je zgodila kaka krivica, zdaj smo mu vtepli že toliko kristjanske sužnosti, da prenaša batine in krivice. A tako daleč pa ga le še nimamo, da bi poljuboval bič, s katerim ga tepo. Čez nekaj stoletij bo drugače.
Rovan sicer simpatizira s kmeti, vendar ni eden izmed njih ali njihov predstavnik, ampak je med njimi kot sin uglednega grajskega oskrbnika izjema. Ni se mogoče ubraniti neprijetnemu občutku, da pride Rovanovemu socialnemu vzponu smrt kmečke ljubice celo prav. Ker mu je osebna korist (ljubezenska sreča in socialni vzpon) ljubša od načelne socialne borbe, je nenavadno popustljiv do sovražnega opata, ki mu vedno znova streže po življenju. Kar štirikrat je Rovan težko ranjen (to spominja na junake divjezahodnega romana), preden si z ranami izplača srečni konec.
Barvo dajejo povesti popularni romaneskni liki. Rovanov sluga Matija ima v Malovrhovem opusu in v tovrstni svetovni literaturi vrsto sorodnikov. Kot Sančo Pansa skrbi za komiko, njegovo bojno polje so pijača, jedača in druga telesna veselja – pač tradicija potepuškega romana, če ne kar Cervantesovega Don Kihota. Cilj junakovega ljubezenskega hrepenenja nikakor ni preprost. Rovana ljubijo kar štiri ženske, ki jih obenem nadlegujejo drugi moški. Junak sam vrača ljubezen dvema zapored, za tretjo more ostati le zvrhana mera njegove simpatije. Podvojeni ljubezenski trikotniki in četverokotniki niso v Malovrhovi povesti nobena redkost. Najbolj nenavaden je primer junaka Jurija Devinskega (Na devinski skali), ki ga ljubi šest žensk, on pa vrača ljubezen samo dvema.
Protiklerikalna ideja prežema roman od začetka do konca:
Iz samostana sta doslej prišli samo žalost in nesreča med ljudi.Samostanci samo grabijo in izsesavajo nas siromake, ki v revščini umiramo. Sami žive v izobilju in v razkošju, potratno in razuzdano ...
»Samostanski gospodje so [...] hudičevi zavezniki,« je trdo in sovražno dejala starka. »Krivice, ki so jih storili našemu ljudstvu, kriče do neba in pride dan, ko se bodo strašno maščevale. Nekajkrat je božja kazen že zadela te hudobneže.«
Za ta lepi kraj bi bilo gotovo bolje, da se ni nikdar v njem prikazal noben menih. Prinesli so ljudem samo nesrečo in bili vedno prava šiba božja.
Malovrh je s kritiko zgodovinskega redovništva udrihal po sočasnih klerikalnih političnih nasprotnikih. Z velikim veseljem je pograbil poročila o neduhovni, zlasti seksualni plati stiškega meništva, in jih spretno fabuliral. O večini socialno pomembnih oseb se je poučil v zgodovinski literaturi, le težišče je prenesel iz zgodovinsko izpričanega spopada med Albertusom Lindekom (1388–1405) in Petrom Limbšakom za opatsko premoč na nezgodovinsko osebo, opatovega praporščaka Andreja Rovana. Številni datumi kažejo, da je avtor študiral zgodovino in jo upošteval, vendar zgodovinski dogodki ne vplivajo močno na dogajanje. Zgodovinsko je izpričana tudi vojvodinja Virida iz milanske rodbine Sforza-Visconti, vdova po avstrijskem vojvodi Leopoldu III. in mati Ernesta Železnega, zadnjega koroškega vojvode, ki je bil po slovensko ustoličen na Gosposvetskem polju. V ljudskem spominu je ostala kot dobrodelnica. Zgodovinske osebe v romanu so tudi vojvoda Viljem, celjski grof Herman, vizitator Angelus iz Reina, prior Markvard, senior Andrej, notar Andrej Leutwin in še nekatere.
Nenavadno je, da Malovrh ni navijal za slovenskega opata proti tujemu nemškemu. Domačega opata ni prikazal v nič boljši luči kot tujca. Regenerativni potencial med duhovščino predstavlja edinole pater Hugon Alba, ki je že okužen s »krivoverskimi idejami«. Nacionalno rivalstvo med nemštvom in slovenstvom je vnesel šele v povesti iz obdobja ilirskih provinc.
Malovrhov zgodovinski roman je ponudil gostoljubje še nekaterim drugim starim žanrom. V Ljubezni Končanove Klare je z zgodovinsko kostumografijo obogatil formo ženskega romana, za Strahovalce dveh kron je črpal iz motivnega repertoarja ljubezensko-pustolovskega romana (preoblačenja, dvoboji, zasledovanja, prekletve, prisege, vojskovanja, prisluškovanja, skrivni sestanki v eksotičnih votlinah, rovih, razvalinah – vsi ti elementi imajo simbolično moč) in piratskega romana, v Ljubezni in junaštvih strahopetnega praporščaka pride do izraza formula viteškega romana in v Zaljubljenem kapucinu spet tradicija pikaresknega romana.
Strahovalci dveh kron (1907), ki ogrožajo turško in beneško oblast, so uskoški pirati s stalnim bivališčem v habsburškem Senju. Zgodovinskemu pomenu Uskokov in opisom spopadov na morju v letih 1569–1617 je posvečena cela desetina besedila, vendar končni vtis tega 570 strani obsegajočega romana v dveh knjigah še zdaleč ni historiografsko puščoben. Skozi petdeset poglavij živo popisuje tri leta pustolovščin, v katere je zgodovinska usoda potisnila glavni osebi, ločeni in iščoči se ljubezenski par, ki se na koncu srečno združi.
Junaku je spet ime Andrej, Andrej Kržan, in spet gre za revnega, a plemenitega kranjskega viteza, ki si prizadeva za srce izvoljenke, Benečanke Asunte Dall Ferro. Pridobiti ga hoče s serijo junaštev za domovino in posveča se jim tako predano, da morajo medtem drugi reševati njegovo princeso iz škripcev. Šele ko je mera junaštev polna, pride čas za združitev. Andrej in izvoljenka s poroko izravnata konflikt med rodbinama della Crocejev (tj. Kržanov) in Dall Ferrov, ki ga je zasejalo ljubezensko rivalstvo v prejšnji generaciji. Tudi tokrat se osebe znajdejo v ljubezenskem trikotniku (Andrej – Asunta – pirat Vladislav Gjačič), ki pa na srečo pred koncem razpade. Andrej Kržan ponuja model produktivnega nacionalnega obnašanja. Junak se udinja raznim političnim skupinam, najprej Benečanom proti Turkom, potem sodeluje z gusarji, se nato bojuje proti njim in se končno spre še z Benečani – kakor mu je pač ugodneje. Kržan je vitez, človek pokončne moralne drže in načel, vendar ta moralni imperativ zadeva samo njegovo zasebno, ljubezensko plat, ne pa politične. Nazadnje se z Asunto ustali v Cerovljah nad Devinom, na zahodni slovenski meji. Politični nauk njegove zgodbe je, da Slovencem ni ugodna ne politična zveza s Turki in ne z Uskoki. Beneško nevarnost bodo nevtralizirale poroke z njihovimi ženami, sicer pa je treba ohraniti zvestobo habsburški monarhiji.[12]
Malovrh je začel objavljati romane, ko je dobil stalno zaposlitev. Obenem so bila to leta, ko so se mu začeli pojavljati prvi znaki duševne bolezni, ki je bila verjetno posledica sifilitične okužbe v potepuških letih in je bila kriva pisateljeve smrti. Nedvomno je bolezen v veliki meri vplivala na značaj pisanja: zapuščanje spomina je povzročilo, da je sem in tja na kako osebo, ki jo je v napetem trenutku pripeljal na sceno, enostavno pozabil; ideja veličja (megalomanstvo) mu je rojevala same idealne in nadnaravno sposobne junake. Povzdigoval jih je vse presegajoči boj med čustvom in dolžnostjo, v katerem zmaga seveda dolžnost, junak in junakinja pa sta za svoje plemenito obnašanje nagrajena s tisto čustveno izbiro, ki sta se ji ves čas v imenu dolžnosti odrekala. Malovrhove povesti so bile sicer narejene po zgledih tujih trivialnih zgodovinskih romanov, vendar jih je mogoče brati tudi kot izraz napredujoče avtorjeve bolezni.
Malovrh se je sistematično posvečal vsem obdobjem slovenske zgodovine od 13. stoletja dalje in v vsako stoletje (z izjemo 14. in 17. stoletja) lociral vsaj po dva romana. Kljub raznolikosti in žanrski hibridnosti in kljub temu, da se v strogo pojmovanem srednjem veku dogajajo samo trije njegovi romani, smo cel njegov opus spravili pod oznako viteškega romana zato, ker ga povezuje lik glavnega junaka z viteškim obnašanjem. To je strasten in plemenit človek s kategoričnim imperativom, zavezan dani besedi, ponotranjenim družbenim zapovedim in prepovedim, idealom altruizma in odrekanja. Zaradi take drže trpi, v trpljenju uživa in je nazadnje za trpljenje poplačan.
Zadnji Malovrhov zgodovinski roman Zaljubljeni kapucin (1911) je skozinskoz humoristične narave. Dogaja se v času ilirskih provinc leta 1809, kar je omililo politično tendenčno razsežnost in omogočilo aktualizacijo povesti kot parodije ljubezensko-pustolovske in viteške pripovedne sheme. Vitez se mora spustiti v vrsto junaških dejanj, ki naj mu pridobijo pozornost izbranke, v Zaljubljenem kapucinu pa najdemo namesto junaških dejanj barabije, s katerimi se junak nameni pridobiti imetje, ker na bogastvo se bo izbranka že sama ujela. Humornost temelji na dovtipu in v mešanju jezikov; smejemo se npr. Italijanu, ki slabo govori slovensko in ne loči med ženskim in moškim spolom. Zaradi obilice pijanske in gostilniške situacijske komike bodo skrbniki literarne kvalitete ta humor opremili z nalepko vulgarnosti, sicer pa si bomo Malovrha zapomnili kot humorističnega pisatelja z dotlej največjo pripovedno kondicijo.
Danes se zdi nenavadno, vendar ni nobenega dvoma, da je Malovrh okrog leta 1909 spadal v prvo garnituro slovenskih pisateljev. Hinko Smrekar ga je tedaj v karikaturi Maškarada slovenskih literatov upodobil v družbi Janeza Trdine, Frana Levca, Antona Aškerca, Frana S. Finžgarja, Ivana Tavčarja, Ivana Cankarja in še nekaterih drugih – kot viteza s krvavim mečem v roki.[13]
[2] Johannes Chrysostomus Mitterrutzner, Slavisches aus dem östlichen Pusterthale: (Drau- und Isel-Gebiet): in Tirol. Brixen: Kaiserl. königl. Gymnasium, 1879. Faksimile prevoda je izšel pri založbi Trofenik v Münchnu 1985 v zbirki Litterae Slovenicae, dostopen pa je tudi na dLibu.
[3] Zelo verjetno avtor izvrnika nemški pisec kolportažnih romanov in indijanaric Guido von Fels.
[4] Žrtev razmer: Zapiski kranjskega kaplana, 1903, Renegat: Povest iz tržaškega življenja, 1903, Gospa Angela, 1905, Koristka 1905, V hiši žalosti: Povest iz tržaškega življenja, 1906, Premaganci: Novela, 1907, Na robu prepada. Mogoče sta Malovrhovi tudi »zgodovinska povest« Žrtva spovedne tajnosti, ki je izšla pod psevdonimom Ivan Mezinec v Primorskem listu 1904, in Stara devica, izšla v SN in v knjižnem ponatisu 1908 pod psevdonimom K. Oblak.
[5] Poleg romanov Zaljubljeni kapucin in Skušnjave Tomaža Krmežljavčka (1911) sta to še zbirki dovtipov Greh in smeh ..: Zabeljene in osoljene kratkočasnice, »Brez dovoljenja knezoškofijskega ordinarijata izdal Tinček Hudaklin« (1912) in Burke in porednosti: Sramežljive kratkočasnice (1914).
[6] Dogaja se v času ilirskih provinc in ima močno protiavstrijsko tendenco. Anton Aškerc je v LZ povest kljub stilni površnosti ugodno ocenil, hvaleč avtorjevo poznavanje zgodovine, odločitev za zgodovinski žanr, njegovo svobodomiselnost, tendenčnost in nacionalno čustvo; ocenil ga je torej kot liberalskega kolega, ki je napisal zanimivo »narodnopedagoško delo« (dLib).
[7] Roman je doživel ugodno kritiko Antona Debeljaka v Ljubljanskem zvonu.
[8] Skrivnostnostni viteški roman iz 13. stoletja.
[9] Snov iz časa ilirskih provinc. Še kar solidno jo je ocenil Radivoj Peterlin – Petruška v Slovanu, ker je bila to pač ena izmed redkih izvirnih leposlovnih knjig v letu 1908.
[10] Viteški zgodovinski roman s turško tematiko.
[11] Tak nenačelni in v bistvu nemeščanski odnos do plemstva je značilen tudi za nekatera druga zgodnja besedila v žanru, v Mlinarjevem Janezu, kjer je plemstvo rezultat zvijačnosti, in Sabinki, slovenski junakinji, kjer je plemstvo nagrada za zvestobo gospodarju. Na izrecni ravni je besedilo polno protiplemiških izjav, iz zgodbe pa razberemo prav nasprotno sporočilo; šlo je za pridobitev plemiškega privilegija, ne pa za boj proti plemstvu.
[12] Beneško-habsburške spopade za prevlado so opisovali še Lea Fatur, Za Adrijo, Jože Pahor, Serenissima, Bevkova in Pregljeva dela.
[13] Zgodovina slovenskega slovstva, 4, 1963, 265
»Bog Vas blagoslovi, gospodična, ki ste lepi kakor pomladanski dan,« je zaklical Rovan in vrgel tujki utrgano cvetje pred noge.
Presenečena je tujka pobrala cvet in zaklicala: »Potujte srečno, zali vitez!«
Rovan se je ozrl še potem, ko je bil že precej daleč od vrta, in je vedel, da stoji tuja gospodična ob ograji, da drži jablanov cvet v rokah in gleda za njim. Zasmejal se je veselo in zadovoljno in pozdravil s klobukom, potem pa pognal konja in zdirjal kakor blisk po prašni cesti.
(Odlomek iz Opatovega praporščaka (1909) Miroslava Malovrha. Precej v članku naštetih povesti je dostopno na spletu, poiskati se jih da v zbirki Slovensko leposlovje na spletu.)
Ilustracija iz Doma in sveta
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco