Tavčarjeva Visoška kronika

Ko so leta 1919 bralci dobili v roke Visoško kroniko, so si bili enotni v mnenju, da boljšega izvirnega proznega dela še niso brali. Še danes imamo Visoško kroniko za najbolj umetniško zrelo Tavčarjevo literarno besedilo, ko pa nas vprašajo, zakaj, nam v odgovor rade zaidejo besede, kot so ohranitev slovenstva, nacionalna pomembnost in podobno. Visoško kroniko obravnavajo vse literarne zgodovine in vsi pregledi slovenske književnosti. Šolsko povpraševanje je razlog za njene številne izdaje, začenši s Tavčarjevimi Zbranimi spisi leta 1921, potem pri goriški Mohorjevi družbi, v zbirkah Klasje, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, Kondor, Kiosk, Iz slovenske kulturne zakladnice, Petdeset nalepših, Hram itd. Z Ivanom Tavčarjem je tesno povezano ime literarne zgodovinarke Marje Boršnikove, ki je uredila njegovo Zbrano delo, napisala prvi del monografije o avtorju in ga predstavila v Slovenskem biografskem leksikonu. Najobsežnejšo razpravo o Visoški kroniki je objavil Marijan Kramberger – vsaj za dve dolžini romana se mu je nabralo strani! Visoška kronika in njen avtor sta spodbudila k razpravljanju še celo vrsto literarnih zgodovinarjev (Ivan Prijatelj, Branko Berčič, Rudolf Kodela, Franček Bohanec, Marija Mitrović, Gregor Kocijan, Jože Pogačnik, Timothy Pogačar ...) in rečemo lahko, da je bera njihovih komentarjev, razprav in polemik na temo Visoške kronike, objavljenih v spremnih besedah k romanu, v literarnih zgodovinah ali v samostojnih člankih – upošteva jih tudi tale študija – velika. Povrhu je samo na ljubljanski slovenistiki o Tavčarju nastalo blizu 40 diplomskih nalog, od tega se jih Visoški kroniki posveča šest.

Visoška kronika je izhajala v osrednji prestižni literarni reviji Ljubljanski zvon v 12 rednih mesečnih nadaljevanjih skozi celo leto 1919. Roman se je zdel primeren za reprezentacijo slovenske književnosti zunaj slovenskih jezikovnih meja in je bil že leta 1929 preveden v italijanščino in objavljen v Trstu: Streghe e demoni: Cronaca di Visoko [Čarovnice in demoni]. Prevod je oskrbel slavist Umberto Urbani, zaslužen tudi za promocijo Alojza Gradnika in drugih slovenskih pesnikov pri sosedih. Ekspresiven naslov je dobil tudi prevod v češčino leta 1948: Krev jeho na nás: Vysocká kronika [Njegova kri na nas]. V srbščno so jo prevedli leto kasneje (do 1982 je sledilo troje ponatisov), isto leto v slovaščino (Čarodejnica; preložil Ján Irmel, Matica slovenská, 1949; Slovánska knižnica MS, 18), potem pa še v madžarščino (Viszokói krónika, Novi Sad: Forum, 1960), poljščino (Kronika rodu Khallanów, tłumaczyła Maria Łobzowska, Warszawa: Nasza księgarnia, 1961), makedonščino (Visočka hronika, prevel Aleksandar Popovski, Skopje: Kočo Racin, 1964; Biblioteka Galeb, 10), bolgarščino in nazadnje (1975) v francoščino. Niso umanjkale niti dramatizacije. Predvidel jih je menda že pisatelj sam, ki je v zavesti, da se mu življenje počasi izteka, tretji del trilogije koncipiral kot dramo. Premiera dvanajstih slik, ki jih je po romanu napravila Marija Vera, je bila 3. marca 1934. V Škofji Loki so v desetletjih po drugi svetovni vojni igrali isto reč v skrajšani obliki v drugih režijah. Za radijsko igro je Visoško kroniko predelal Vasja Ocvirk, Drago Šega pa je po njej napisal scenarij; najbrž je po njem v Beogradu nastala TV-drama.

Z Visoško kroniko je tako kot z vsemi vélikimi deli. Vélika so zato, ker so obložena s številnimi različnimi interpretacijami, ki jim pripisujejo raznolike in ne vedno združljive pomene. Za marsikoga je to slabo, ker ni mogoče preprosto reči, tale interpretacija je prava in uradna, druge pa so napačne, za umetniški status besedila pa je to seveda dobro: več ko se je nakopičilo razlag, bolj spodbujajo k iskanju novih in bolj raste umetniški potencial dela. Nove razlage besedila res pogosto nastajajo iz nestrinjanja s predhodnimi, z zanikanjem, dopolnjevanjem ali omejevanjem predhodnih interpretacij, vendar bi napravili hudo napako, če bi se izmed ponujenih odločili samo za eno. S tem bi se odpovedali specifiki umetniških besedil, to je vzporedni eksistenci različnih pomenov. Naj povedano ne zapelje v sklep, da so potem vse razlage besedila enakopravne in da je dovoljeno vsakršno opomenjanje tekstov. Razlage, če hočejo biti prepričljive, morajo temeljiti na natančnem branju in na poznavanju konteksta, iz katerega je zraslo.

Visoška kronika je pripoved o lastnikih kmečkega dvorca Visoko v Poljanski dolini. Leta 1707 odsluženi ranjeni vojak Izidor Khallan popisuje zgodbo svojega očeta Polikarpa, ki je posest kupil z denarjem, prisvojenim v 30-letni vojni. Silaški oče, trd, temen in brezsrčen človek, je edini protestant v okolici, družino drži v strahu, strašno preklinja, vendar je tudi sam nesrečen in trpi zaradi umora vojnega tovariša Jošta Schwarzkoblerja, ki bi si moral z njim razdeliti vojni plen. Da bi popravil krivico, mu mora pred smrtjo Izidor obljubiti, da se bo poročil z Joštovo vnukinjo Agato oziroma ji izročil polovico dediščine. Izidor gre na Nemško po Agato in razdre zaroko s sorodnico Margareto Wulffingovo iz Davče. V Agato pa se zaljubita še njegov pet let mlajši brat Jurij in bratranec Marks Wulffing. Potem ko ga Agata odbije, jo Marks obtoži čarovništva. Na procesu se namesto Izidorja zanjo zavzame Jurij, Izidor pa spozna svojo neodločnost, paru prepusti gospodarstvo, sam pa gre na vojsko. Ko se čez 12 let ranjen vrne, se poroči z Margareto, ki ga je ves čas čakala. V epilogu Izidorjev sin Georgius Postumus, ki namerava za duhovnika, na kratko poroča, da je oče že tri leta po poroki umrl, kužna bolezen je pobrala tudi Jurija in na kmetiji sta zagospodarili obe ženski, njegova mati Margareta in Agata z dve leti starejšo hčerko Suzano, do katere ni čisto hladen.

Kratkih oznak Visoške kronike imamo na razpolago precej. Visoška kronika je "temna in vdana povest slovesa in odpovedi", pripoved o grehu, krivdi, kesanju in pokori ("kako sem grešil, kako klical božjo jezo nase in kako sem delal premalo pokore zase in tudi za svojega očeta Polikarpa Khallana, ki ni živel ne pravično ne Bogu dopadljivo"), zgodba o usodnem spoznanju in preobrazbi, pripoved o tem, kako je srečno lahko le tisto življenje, ki se odpove vsemu materialnemu in tako doživi najpomembnejše, čisto ljubezen. Eni ga imajo za rodbinsko kroniko, zgodovinski roman ali protivojni roman, drugi za roman o razvoju osebnosti. Lahko bi bil tudi kmečki roman. Kaj pa če bi ga označili kot pripoved o konfliktu med determiniranostjo in konformizmom na eni strani in svobodo in etično čistostjo na drugi strani? Ali pa kot pripoved o asimilaciji nemških naseljencev med Slovenci? V skladu z vlogo, ki jo ima leposlovje med Slovenci, v usodi visoškega rodu gledamo nekakšno skrajšano kroniko slovenskega naroda od protireformacije dalje. Glavna oseba kronist Izidor naj bi bil Tavčarju tipični primer Slovenca, ki je sicer sposoben urejenega in mirnega življenja, v kritičnih trenutkih pa se ne znajde in razkrije svojo značajsko šibkost: boječnost, nesamostojnost in sebičnost.

Avtor in njegov opus

Posebno močno so Tavčarjevo pripovedništvo zaznamovale pisateljeve ljubezni. V dijaških letih se je nesmrtno zaljubil Emilijo Garz, nezakonsko hčerko in pohčerjenko enega najpremožnejših Ljubljančanov, Fidelisa Terpinca (Terpinčeva ljubezenska in ženitna zgodba z "glažovnato princeso" Fino Češkovo, ki je bila tudi nesojena ženitna partija Andreja Smoleta, je že sama vredna literarne obdelave), in bil zaradi nočnega vasovanja pod njenim oknom izkjučen iz šole, tako da je gimnazijo nadaljeval v Novem mestu. Literarna glasila je od tedaj dalje polnil s pripovedmi o tragično usodnih ljubeznih. Zgodbe ljubezni, ki je vsem v pogubo, so blagovna znamka Tavčarjevega pripovedništva noter do visoke starosti. Ni čisto za odmet domneva, da je Tavčarjev zavidljivi ekonomski vzpon treba pripisati tihemu tekmovanju z nesojenim tastom Terpincem. Ponovno je segel previsoko z ljubeznijo pri hčeri političnega nasprotnika, slovenskega deželnega glavarja barona Winklerja, in bil ponovno odbit. Šele s 36 leti je bila njegova ljubezenska izbira srečna. Poročil se je z 19-letno Franjo Košenini, bogato dedinjo in narodno aktivistko, ki ga je usmerjala v številnih družabnih, društvenih, dobrodelnih, narodnoprebudnih akcijah. Kupila sta hišo na Bregu v Ljubljani in dvorec Visoko v Poljanski dolini ter ustvarila družino: štiri sinove, Ivana, Frana, Anteja, Igorja, in hčer Pipo.

Tavčar je bil močno vpet v literarno in politično sceno svojega časa. S sodobniki je sklepal prijateljske zveze in se z njimi razhajal. Važni so bili njegovi stiki z Josipom Jurčičem (od njega je prevzel Slovenski narod), Simonom Gregorčičem, urednikom Ljubljanskega zvona Franom Levcem, literarnim in političnim tekmecem Jankom Kersnikom, Josipom Stritarjem, Antonom Aškercem, s klerikalnim nasprotnikom Antonom Mahničem (ta je ostal v spominu kot Sv. Anton izpod Kala v Tavčarjevi protiklerikalni satirični utopiji z naslovom 4000). V zrelih in starih letih se je žolčno odzival na vse literarne inovacije: novostrujarske, impresionistične in ekspresionistične. Z Ivanom Cankarjem sta si ostala tuja tako nazorsko kot literarno, morda pa je hlad med njima še najbolj povzročil čisto človeški konflikt iz časa, ko je Cankar kot reven dijak zahajal k Tavčarjevim na kosilo: odslovili so ga, ker ni rad vračal izposojenih knjig.

Visoška kronika ni edina Tavčarjeva zgodovinska pripoved. Od daljših besedil spadajo sem še Antonio Gleđević, 1873, Vita vitae meae, 1883, Janez Sonce, 1885/1886, Grajski pisar, 1889, in Izza kongresa, 1905–1908. Večinoma so izšle v Ljubljanskem zvonu in so bile glede na dolžino podnaslovljene "historična podoba", "zgodovinska novela" in zadnja, najdaljša (več kot 100.000 besed!), "zgodovinski roman". Dve pokrivata konec 16. stoletja, dve drugo polovico 17. stoletja, po ena pa 18. in 19. stoletje. Prvo je lociral v Dubrovnik, tri v Poljansko dolino in tri v Ljubljano, problemsko pa se osredinjajo na konflikt med meščanstvom in plemstvom (tako Antonio Gleđević in Janez Sonce) ter na konflikt med katoliki in protestanti (Vita vitae meae, Grajski pisar, Visoška kronika). Izza kongresa je roman o kongresu svete alianse leta 1821 v Ljubljani, kjer so se zbrali evropski vladarji, tudi avstrijski cesar in ruski car, da bi preprečili prizadevanja narodov za uvedbo političnih svoboščin in ustavnega življenja, in se ukvarja z vprašanjem o vlogi, ki naj jo igrajo Slovenci (Slovani) na političnem odru.

Ni tako dolgo od takrat, kar so se literarni zgodovinarji pri kvalitetnih delih izogibali oznake zgodovinski roman, ker so jo preveč vezali na romantično slikovitost davnih časov in na bližino trivialne literarne tradicije. Danes je na srečo prevladalo prepričanje, da zgodovinski roman ni le pripoved o eksotični drugačnosti nekdanjih časov, ampak da je zanj običajno, da skozi zgodovinske podobe govori o aktualnih družbenih in političnih razmerah ter o splošno človeških zadevah. Ena izmed pomembnih nalog, ki naj jih opravlja književnost, je bila za Tavčarja vzbujanje domovinske ljubezni in zgodovinski roman se je zdel za ta namen še posebej primeren. Tavčar temu poslanstvu ustreza na dva načina: s popisom lepote domačih krajev ali pa z jasnimi tendenčnimi izjavami.

Delež zgodovinopisnih informacij v naštetih romanih (to so letnice, poročila o zgodovinskih osebah in dogodkih) je različen in se giblje med dvema odstotkoma in 18 odstotki besedila: najmanj v Grajskem pisarju, največ v Izza kongresa in v Janezu Soncu. Tavčar se je ponosno zavedal, da ima večjo pisateljsko kondicijo kot njegov tekmec Janko Kersnik in njegove daljše pripovedi so v povprečju res precej daljše od Kersnikovih, zato si je lahko privoščil pripoved Janez Sonce, ki ima že romaneskno dolžino, provokativno "skromno" podnasloviti z oznako "novela". Visoška kronika z več kot 60.000 besedami nedvomno spada med dolgo pripovedno prozo in jo imamo zasluženo za roman, čeprav je avtor ni podnaslovil.

Slovenska literarna zgodovina je sicer dajala prednost Tavčarjevi kmečki pripovedi, ki je z izjemo Cvetja v jeseni (ta je izšla v času prve svetovne vojne dve leti prej in pomeni skupaj z Visoško kroniko Tavčarjev ustvarjalni vrh) kratkega značaja. V kratkih pripovednih formah so se namreč najhitreje kazale slogovne inovacije, ki so literarno zgodovino zanimale, zato je Tavčar danes v šoli poznan bolj po ciklu Med gorami, "slikah iz loškega pogorja" (1876–1888) kot po zgodovinskih pripovedih. Cikel nam je zgled uspelega realizma, manj pa smo pripravljeni priznati, da se je visoko na vrednostno lestvico uvrstil prav zaradi izbire kmečke snovi. Ta naj bi bila pisatelju bolj pri srcu kot meščanska ali plemiška, bila pa je primerna tudi za utrjevanje predstave o kmetstvu, ki je trajni nacionalni regenerativni potencial. Nepregledano je še pisateljevo skoraj polstoletno politično pisanje (feljtoni, reportaže, polemike), večinoma v podlistku Slovenskega naroda, ki mu je posvetil precej več časa kot leposlovju in bi močno razširilo obseg njegovega Zbranega dela, če bi ga vključili vanj. Omenimo še, da je bil Tavčar spreten in navdušujoč govornik; nekaj retorične patetike je zašlo tudi v Visoško kroniko.

Okoliščine nastanka

Še bolj znani so razlogi za nastanek, ki jih je Tavčar sam anekdotično navajal Izidorju Cankarju. Ker so bile besede že neštetokrat ponovljene, ne bo nobene škode, če jih zapišemo še tule:

V "Domu in svetu" čitam nekega dne aforizme g. dr. Preglja, ki ga osebno ne poznam. Priobčil je svoje "misli", in med drguimi je priobčil tudi to "misel", da "naj ga Bog obvaruje, če je enkrat dosegel petdeseto leto svojega življenja, da bi še kaj pisal ali pisaril". Ta "misel" me je zopet podkurila – in par dni pozneje sem že začel pisati ali pisariti "Visoško kroniko". Z g. dr. Pregljem se morda ne bova prepirala: če bo moj spis potrdil resnico njegove slovstvene dogme, mu to gotovo ne bo v škodo; če ne, sodim o g. profesorju, da radi tega tudi ne postane nesrečen, ker vsako pravilo dopušča to ali ono izjemo!

Pogled v Tavčarjevo pisateljsko delavnico razkrije, kako banalne so pogosto pobude za nastanek umetnin. V nekem zapisku prostodušno priznava, da piše iz nečimrnosti in zaradi ravnotežja: ker je pač vse preveč energij doslej investiral v politiko. V pozni ustvarjalni izbruh so ga "prisilili več ali manj politični nagibi", to je občutek, da so ga njegovi mlajši strankarski kolegi zaradi starosti že odpisali in da pri Ljubljanskem zvonu ne računajo več na njegovo sodelovanje. Ko je s Cvetjem v jeseni leta 1917 za silo zadostil samoljubni potrebi po ugledu in prvenstvu, ga je k pisanju Visoške kronike spodbodel tudi uspeh Cvetja v jeseni med publiko.

Zakaj ravno Visoko? Visoko, ki se nahaja v bližini Tavčarjevega rojstnega kraja Poljane, se sicer ves čas pojavlja v njegovih pripovedih, zares močno pa se je nanj navezal šele leta 1893, ko je postal lastnik visoškega kmečkega dvorca. V roke mu je prišel arhiv Visokega z raznimi starimi listinami in ponudil dovolj zgodovinskega gradiva za kroniko visoškega gospodarstva.

Roman je napisal v drugi polovici leta 1918, vendar ne čisto do konca, saj so prihajali po nova poglavja romana iz uredništva sproti. "Napisal" ni čisto prava beseda. Tavčar je bil dovolj premožen in dovolj moderen, da si je privoščil dve tipkarici, ki jima je narekoval roman kar iz glave ali iz zapiskov, ga potem korigiral, nakar sta ga pretipkali za tiskarno. Gradivo je preštudiral že prej doma na Visokem, pisal pa je roman (zunaj svojih uradnih županskih ur :) na ljubljanskem magistratu.

Nameraval je napraviti trilogijo, pa ga je prehitela smrt. Po ne čisto zanesljivem pričevanju bi bilo tretjemu delu naslov Rdeča pištola (Tavčar sicer uporablja izraz samokres). Pisatelja naj bi namreč vznemiril starinski kos orožja, ki ga je videl pri prejšnjem lastniku graščine, in se ga je držala legenda, da je vzel življenje dvema pripadnikoma visoškega rodu. Nanj je hotel navezati zgodbo o usodnem prekletstvu, s katerim Polikarpov zločin zaznamuje in kaznuje še njegove pozne potomce in naslednje lastnike dvorca do sedanjega časa. Po tem načrtu bi se trije deli trilogije dogajali s stoletnimi razmiki 1695, 1795, 1895. Petindvajset let po pisateljevi smrti se je zgodilo, da so se v mrtvaški ples žrtev uvrstili tudi njegovi potomci na Visokem. Tavčar sam je o načrtih za trilogijo pripovedoval Izidorju Cankarju nekoliko drugače, in sicer takole:

Visoško kroniko hočem posvetiti trem generacijam; prvi del se peča s prvo generacijo, katera ima svoje središče okrog leta 1695, drugi del se bo pečal nakako z dobo Marije Terezije, tretji del pa z Napoleonovimi časi.

Da so bili Tavčarjevi načrti z nadaljevanjem resni, dokazujeta zgodovinsko gradivo, ki ga je zbiral za ta namen, in ponavljajoča se napoved urednika Joža Glonarja v Ljubljanskem zvonu, da se z naslednjim letom bralcem obeta nadaljevanje. Do tega sicer ni prišlo, je pa ob svoji sedemdesetletnici še doživel ponatis Visoške kronike v Zbranih spisih v uredništvu Ivana Prijatelja.

Zgodovinski roman

Tako kot Visoška kronika se v 17. stoletju dogaja še blizu trideset slovenskih zgodovinskih romanov in povesti. 17. stoletje si je izbral Josip Jurčič za čas dogajanja prvega slovenskega zgodovinskega romana, Ivana Erazma Tattenbacha (1873). Med kanonizirane tekste sodijo Bogovec Jernej (1923) Ivana Preglja, Galjot (1978) Draga Jančarja in Stesnitev (1995) Florjana Lipuša, naštejmo pa še nekatera druga pisateljska imena: Ilka Vašte, Peter Bohinjec, Ivan Lah, Mimi Malenšek, Anton Ingolič. Ker dogajalnega časa niso pretresale kakšne vseobsežne zgodovinske ujme, je bilo stoletje primerno za lokalne zgodovinske teme: zgodbe iz življenja ljubljanskega meščanstva prebiramo v Tavčarjevem romanu Janez Sonce in Bohinjčevi povesti Najmlajši mojster (1896), Železna Kapla dobi spomenik v Lipuševi Stesnitvi. Čarovnice v romanu iz 17. stoletja nastopijo vsaj 20-krat, samo v štirih ali petih primerih pa tako, da bi romanom lahko rekli čarovniški roman. Stoletje sta zaznamovali osebnosti polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693), ki je bil avtor najpomembnejše knjige tega časa, 3500 strani obsežne lokalne enciklopedije z naslovom Die Ehre des Herzogthums Krain [Slava vojvodine Kranjske], ki je poglavitni vir zgodovinskim romanopiscem, in štajerskega sodelavca v zaroti grofov Zrinjskih in Frankopanov proti Habsburžanom, Ivana Erazma Tattenbacha (1631–1671). Verski boji se sicer pri Tavčarju in še kom pojavljajo, sicer pa se je protestantska tematika v glavnem že zaključila, podobno se odmikajo tudi kmečki upori in soočenja z brezbožnimi Turki in roparskimi Uskoki, ki so bili značilni za zgodovinsko pripovedništvo z dogajanjem v predhodnih stoletjih.

Visoško kroniko določajo tri zgodovinske teme: preganjanje čarovnic, preganjanje protestantov in 30-letna vojna. Poglejmo, kaj lahko izvemo o njih še iz drugih virov. Čarovnice samodejno pripisujemo srednjemu veku in pozabljamo, da so se čarovniški procesi odvijali že v novem veku. Srednji vek traja približno do leta 1500, čarovniški procesi pa so se dogajali skoraj sto let pozneje: od konca 16. stoletja do druge polovice 17. stoletja; zadnji čarovniški proces je bil leta 1745. Vir za čarovniško zgodbo je bil Tavčarju Valvasor, ki je čarovnice lociral na Snežnik, v Lož, Cerknico in na Planino; šele pozneje se je tem krajem pridružila tudi Slivnica. Poznal je najbrž tudi tri domača leposlovna dela s čarovniško tematiko, Frančiška Kralja Zadnjo čarovnico (1897), Josipa Ogrinca Čarovnico s Karneka (1872), prav gotovo pa Emila Vodeba Libera nos a malo [Reši nas hudega], ki je izšla v Slovenskem narodu 1911. V treh četrtinah so bile čarovništva obtožene ženske. Splošno predstavo o tem, da so jim sodila cerkvena sodišča, je treba popraviti s podatkom, da je šlo večinoma za civilne procese. Ni podatkov, da bi v Škofji Loki res kdaj imeli kakšen čarovniški proces.

Tridesetletna vojna, v kateri se je boril Polikarp Khallan, ni najbolj posrečeno ime za napovedane in nenapovedene vojne, ki so pustošile Evropo od 1618 do 1648. Na eni strani sta bila habsburška cesarja Ferdinand II. in III., na drugi pa Danci, Nizozemci, zlasti pa Švedi in Francozi. Bila je tudi državljanska vojna znotraj Velikega rimskega cesarstva nemške narodnosti in bila je tudi, vsaj deloma, religiozna vojna med militantnimi katoliki, protestanti in kalvinisti; udeleženci so večkrat menjali zavezništva in strani. Začela se je s "praško defenestracijo", ko so se husiti uprli habsburškemu dekretu, naj se razpustijo, in vrgli skozi okno na Hradčanih tri predstavnike nasprotnikov (pristali so na kupu smeti pod oknom in preživeli), in s porazom Čehov pri Beli Gori 8. novembra 1620. 30-letna vojna, ki je svetovni literaturi dala figuro legendarnega enigmatičnega češkega vojskovodje Albrechta Wallensteina (prim. dramo Wallenstein Friedricha Schillerja, 1799), ki se je boril na strani Habsburga, ta pa ga je dal po zmagi nad Švedi, boječ se njegove moči in spletkarjenja, ubiti, na Slovence ni močno vplivala. Kranjska, skupaj s Štajersko in Tirolsko, je namreč ostala v tej vojni nevtralna, tako da se razen Visoške kronike slovenska literatura z njo ne ukvarja. Za ozadje jo ima le še Igor Škamperle v romanu Kraljeva hči (1997), kjer je prikazana kot žalostna alternativa neuspešnemu prizadevanju alkimističnega projekta poprave sveta cesarja Rudolfa II.

Izidor Khallan se je bojeval pod priljubljenim vojskovodjem princem Evgenom Savojskim pri Senti (danes v Srbiji). Čeprav mu cesar tega ni dovolil, je princ 11. septembra 1697 napadel Turke, jih premagal in odvzel vse njihove zaloge. Izidor je princu Evgenu sledil v Italijo, kjer je potekala vojna za špansko nasledstvo (1701–1714). Začela se je potem, ko je umrl zadnji španski Habsburžan Karel II. Na eni strani sta bili Španija in Francija pod kraljem Louisom XIV., na drugi strani Sveto rimsko cesarstvo z Avstrijo in Anglijo. Princ Evgen Savojski se je v bitkah proslavil in je Habsburgu pridobil večino španske posesti v Italiji in na Nizozemskem.

Tema protestantizma je Tavčarja kot liberalca močno zanimala, sicer se je ne bi dotaknil kar v štirih zgodovinskih povestih. V spopadu protestantov in katolikov je videl vzporednico 300 let mlajšim spopadom med liberalci in klerikalci: protestantska tematika je Tavčarju omogočila vnos aktualnega političnega sporočila v roman. Enako je počela še vrsta slovenskih liberalno tendenčnih zgodovinskih romanov, najbolj očitno zgodovinski roman Miroslava Malovrha Kralj Matjaž, 1904. Naštejemo lahko dva ducata besedil, ki se dotikajo protestantske tematike, in polovici od njih lahko damo nalepko romanov o verskih spopadih – najboljši je Pregljev Bogovec Jernej. Odnos do protestantizma je bil na Slovenskem dvojen: liberalno pripovedništvo ga je kazalo kot plemenito opozicijo katolicizmu, ta pa mu je sicer priznaval kulturni pomen, nikakor pa ne konstruktivne vloge v nacionalni zgodovini. Zvestoba zgodovinski stvarnosti je obojim narekovala, da so usode protestantov zaključili s smrtjo ali z izselitvijo. Pred Tavčarjem so protestante vzeli v povest in roman Valentin Mandelc (Jela, 1858), Josip Jurčič (Jurij Kobila, 1865), Anton Koder (Luteranci, 1883), Fran Jaklič (Luka Vrbec, 1890), Fran Detela (Takšni so!, 1900) in Andrej Budal (Križev pot Petra Kupljenika, 1911).

Tavčar se je v polni meri naslonil na dostopne mu zgodovinske vire in iz njih prevzel večino imen za glavne in stranske osebe. Poleg Valvasorja in visoškega arhiva je črpal še iz knjige Franca Kosa Doneski k zgodovini Škofje Loke (1894), nekega članka v Domu in svetu, iz loškega graščinskega arhiva, iz zgodovinarja Augusta Dimitza in drugod. Tod se je poučil, da je visoška posest iz 12. stoletja, v urbarju pa je bila zapisana v prvi polovici 17. stoletja. Od tod je poročal o lakoti, hudi zimi, o požaru in sprejemu škofa v Loki, o bitkah, sojenjih čarovnicam in o kugi. Zaresna zgodovinska imena so posestniki Khallani, Jeremija Wulffing (danes so to Vilfani), kmetje Debelak, Triller, Kožuh, posestnica Muhličeva, kmet Jernač Schiffrer, Langerholzi, Wohlgemueti, Jeromen Oblak, Tičnik in Čadež, škofje Vid Adam, Janez Frančišek (baron Joannes Franciscus Egker pl. Kampfing und Lichtenberg) in Konrad, župniki Felenič, Andrej Hudačut, Karel Ignacij Codelli, Janez Kašper Jager in Janez Krstnik Šink, meščan Stingl, pisarji Janez Kos, Janez Avgustin Schwinger in Fuehrnpfeill, zlatar Jurij Frueberger, ječar Mihol Schwaiffstrigkh, slikar Janez Jurij Remb, štiftar Janez Ocepek, ključar Ivan Klemenčič, odvetnik Wolfgang Markovič, glavarji Lantheri, Frančišek Matija Lampfrizhaimb, Volk Englebreht Turjaški, baron Janez Krištof Mändl, grofica Doroteja Suzana z gradu Brdo, gospod Apfaltrern in še kdo. Iz evropske zgodovine so znani švedski kralj Gustavus Adolphus, knez Wallenstein, švedski poveljnik Torstenson, general Johann Banier, vojskovodja Tilly, grof Gallas, vojvoda Bernard, generala Türenne in Wrangel, princ Evgen Savojski, poročnik Fink von Finkenstein, jezuit Spee. Tavčar si je vzel pravico romanopisca, da napaberkovano in naštudirano gradivo temeljito premeša za svoje pripovedne potrebe: pomešal je med seboj imena in priimke, osebe je poljubno postaral ali pomladil ali jim zamenjal značajske poteze, da je laže pletel razmerja med njimi. Polikarpa v Visoški kroniki pokoplje izmišljeni Trubarjev vnuk predikant Valentin, v Grajskem pisarju pa je vlogo namenil Juriju, neizpričanemu sinu predikanta Jerneja Knaflja. Zgodovinskega gospodarja Filipa Khallana je prekrstil v Polikarpa in ga iz samostojnega lastnika napravil za freisinškega podložnika.

Pisatelj si je izmislil samo imena Polikarp, Izidor, Agata Schwarzkobler in Othinrih – v njih bomo kasneje poiskali simbolni ključ za razumevanje odnosov med osebami romana.

Prepoznaven je bil Tavčar z izbiro prostora dogajanja. V Škofji Loki in okolici se namreč zgodovinske povesti in romani ne pred njim ne po njem niso veliko dogajali. Visoška kronika je s posameznimi motivi in razmerji med osebami vplivala na prenekaterega slovenskega romanopisca: na Črni križ pri Hrastovcu Ožbalta Ilauniga (1928/29), na Cesto dveh cesarjev Mire Mihelič (1981) in seveda na Triptih Agate Schwarzkobler Rudija Šeliga (1968). Podnaslov "kronika nenadejane ljubezni" postavlja v primerjavo tudi roman 1895, potres Janija Virka (1995): tudi tu zaplete dogajanje prihod lepe tujke, dodatnih vzporednosti pa ni najti.

Kratki roman Triptih Agate Schwarzkobler kaže na prvi pogled s Tavčarjevim besedilom malo zvez. Pozornost je na uradnici Agati in njenih razmerjih z moškimi. Kar Tavčarja in Šeliga povezuje, je prav posebno nagnjenje do upodabljanja trpečih žensk. Loči pa ju odnos do čarovništva: Tavčar je sporočal, da čarovnic ni, Šeligo pa dokazuje, ob Agatinem nočnem izstopu iz realnosti, da čarovnice, tj. subverzivne ženske obstajajo. Na moški strani takega nekonformnega odnosa do sveta, kot so ga sposobne ženske, ni. V intervjuju je Šeligo pojasnil, kako mu ženske reprezentirajo vse naturno in pristno, medtem ko moški vedno igrajo takšne ali drugačne vloge in so zato manj avtentični, manj simpatični in manj pripovedno zanimivi.

Junak

Glavni junak je strokovnim bralcem uganka. Prepiramo se o temeljnem vprašanju, ali po sojenju Agati doživi osebnostni pretres in prelomi s svojim prejšnjim življenjem ali ne. Ali je Visoška kronika slavospev "odrešujoči moči ljubezni" ali ne. Izidor res piše kroniko po prelomu s starim življenjem, vendar prepogosto pribodeta v popisu na plan tisti njegovi lastnosti, zaradi katerih je doživel poraz, napuh in konformizem. Izidorjevo spreobrnjenje je prikazano z ironijo in zato dvoumno. Bralec kar ne more kupiti njegovega zatrjevanja, da je zdaj drug človek. Z neprimernim obnašanjem na čarovniškem procesu je izgubil ugled visoškega gospodarja in je pravzaprav prisiljen odstopiti od grunta in se odpovedati nevesti. Dejanje odpovedi ni rezultat spoznanja, ampak žalostne nuje, potem ko je zapravil zaupanje. Izidor o svoji preobrazbi samo govori, prepričuje sebe in bralca, da se je zgodila, v resnici pa ostaja enak, kot je bil prej: nesvoboden, votlo ponosen na dosežene vojaške časti in brezčuten ... Kot da bi prevzel vse tiste negativne lastnosti, ki jih je Tavčar v zgodnjem pisateljskem obdobju pripisoval osovraženemu plemstvu. Marija Mitrović mu brez zadržkov pravi antijunak. Izidor je povzetek in karikatura vseh številnih pasivnih slovenskih romanesknih junakov 19. stoletja. Z govorjenjem o svoji navidezni preobrazbi se želi le odvrniti od naloge, ki jo življenje postavlja pred svobodne in samostojne ljudi, to je da sami odločajo o svoji usodi. Izidorjev odhod v vojsko po "prelomu" ne more biti pot do duhovne svobode. Tam samo še naprej izpolnjuje tuja povelja, pobija Turke, tako kot v prejšnji vojni njegov oče Polikarp, in si pridobi nezanemarljiv plen ("nisem prišel prazih rok k hiši"). Izidorjevi ljubezni nismo mogli zaupati prej in ji ne moremo zaupati zdaj. Izidor močnega ljubezenskega čustva ne pozna in njegovo priseganje na ljubezen ostane na deklarativni ravni. Nikakor ne more prevzeti vloge junaka, ki se je osvobodil determinant in postal subjekt svojih dejanj. Še huje: Izidorjevo nesvobodno držo nadaljuje in jo stopnjuje njegov sin Georgius Postumus.

Georgius je latinska oblika slovenskega imena Jurij. V Visoški kroniki imamo torej dva Jurija, Izidorjevega brata, ki se poroči z Agato in prevzame gospodarstvo, in Izidorjevega sina z Margareto. Med moškimi glavnimi osebami v romanu ima samo Jurij zares pozitivne lastnosti in je tudi edino pogostejše slovensko moško ime, vsa druga so redka. Svetemu Juriju je na Slovenskem posvečeno blizu 70 cerkva in dal je ime številnim krajem. Bil je vojak iz Kapadokije v Mali Aziji. Znana je letnica njegove smrti 303, god pa ima 23. aprila. Upodabljajo ga kot vojaka, ki s sulico prebada zmaja. Za svojega so ga vzeli vojaki, kmetje, rudarji, kovači, popotniki, zaporniki in drugi poklici. Pomagal je v vojnih nevarnostih, v skušnjavah, proti kugi, vročini itd. Jurij je patron Anglije in Bizanca, pa tudi, kar je moralo Tavčarjevemu slovanofilstvu ugajati – Srbije. Črni Jurij je junak kolportažnega roparskega romana iz leta 1903 (Tolovajski glavar Črni Jurij in njegovi divji tovariši), sicer pa ime Jurij ni na vrhu slovenskih literarnih junaških imen. Izhaja iz grškega georgos 'poljedelec', 'vinogradnik', kar ustreza pomenu imena Polikarp in ozaveščenemu bralcu narekuje, naj dojame Jurija kot pravega Polikarpovega potomca. Jurij je res, kar se odločnosti in razboritosti tiče, očetovo seme. Svojega brata Izidorja diskvalificira na simbolni način še v dveh vlogah: je primernejši mož pri Agati in je, preko imena, primernejši oče Georigiusu.

In kako sv. Izidor, ki ga srečamo na prvi strani romana, določa glavno osebo? Tudi to ime je grškega izvora, isidoros pomeni 'dar boginje Izide'. Znano je iz slovenskih ljudskih pesmi, kjer je v vlogi pastirja in vojaka, čeprav v legendi nima nobene zveze z vojaščino. Je zavetnik kmetov, proti suši, za dež in dobro letino. God ima 15. maja. Izidor (1070–1130) je bil kmečki hlapec v Madridu in je slovel po zvestobi gospodarju, veliki delavnosti in molitvi. Ko so ga zavistni hlapci zatožili gospodarju, da samo moli, je ta videl, kako namesto Izidorja z voli orje njegov angel. Upodabljajo ga s plugom, s cepcem, koso ali lopato ter rožnim vencem.

Izidor iz Madrida pa ni edini možni patron Tavčarjevega junaka. To bi bil lahko tudi Izidor iz Sevilje, ki ima god 4. aprila in je od leta 2001 zavetnik interneta! Izidor Seviljski (560–636) je bil velik učenjak in je želel v eni knjigi strniti vse dotedanje človeško znanje. Njegovo najpomembnejše enciklopedično delo Etymologiae v 20 zvezkih je bilo v srednjem veku priljubljen priročnik. Napisal pa je tudi knjigo z naslovom, pozor!, Chronica majora, ki popisuje zgodovino od stvarjenja do leta 615. Mogoče pa je Tavčar oba Izidorja, kmeta in kronista, pomešal in združil v enega.

Izidor predstavi samega sebe kot človeka z bojazljivo dušo. Zaznamovali so ga premočna očetova osebnost (razpet je med strahom in občudovanjem očetove moči), kruta kazen v otroških letih, ko mu oče odseka prst, in obisk loške mučilnice, ki mu nažene v kosti strah pred vsemogočno oblastjo. Kljub poroki z Margareto dojema svoje življenje kot "drevo brez listja in soka", nesrečno, mučno in grenko. Vsega njegovega jamranja seveda ni mogoče jemati čisto zares, ker se v istem stavku rad pobaha tudi kot gospodar: "In kdo je bil večji siromak od mene, ki sem bil gospodar obeh kmetij na Visokem." Zares ni mogoče jemati niti Izidorjevega priročnega izgovora, da ni gospodar nad svojim življenjem, saj se s tem le izogiba odgovornosti za lastna dejanja. Kakor razkriva ameriški slovenist Timothy Pogačar, se gotov in varen počuti Izidor le v ekonomskih zadevah. Ves čas misli samo na posest, na ugled, na denar in na dobiček. Tako kot imamo preveč natančni bralci težave z identiteto Izidorjevega patrona, ima težave z identiteto tudi Izidor sam, kar nazorno pokaže škof Joannes Franciscus, ko pozabi, kako mu je ime, in ga ima za Izidorja Schwarzkoblerja. Kot človek problematične identitete Izidor seveda ni najprimernejši za nadaljevanje rodu.

Izidor in Jurij, oba sta dobila ime po kmečkih svetnikih. Simbolika njunih imen je pokazala, da bi bilo treba Visoško kroniko brati bolj v znamenju njunega rivalstva. Konflikt med bratoma je eden trdoživih literarnih motivov in v Visoški kroniki smo ga do zdaj premalo upoštevali. Brata nista bila konkurenta samo pri Agati, ampak tudi pri Ani Renati in, če vzamemo imensko simboliko zares, še pri Margareti (glej naslednje poglavje). Bratovsko rivalstvo je poudarjeno tudi med sorodnikoma Marksom in Othinrihom Wulffingom. Izidor in Jurij pomenita dve varianti ene in iste usode, to je usode slovenskega kmečkega naroda. Njuna usoda se je povezala v ljudskem spominu, ko je ljudsko izročilo Jurijev vojaški poklic preneslo tudi na Izidorja. Skozi imeni svetnikov je slovenska zgodovinska usoda dobila dva obraza, kmečko in vojaško, in osebe Visoške kronike to dvojno kmečko-vojaško usodo tudi realizirajo.

V prvem delu romana je glavna oseba Polikarp. Ime je pri nas redko, v skrajšani obliki Karpo. Polykarpos je grško ime, sestavljeno in polys 'številen', 'velik', 'močan' in karpos 'sadež', 'žetev', 'uspeh', 'korist'. Slovanska ustreznica grškemu imenu bi bila Grozdan in je, rekli smo, pomensko blizu imenu Jurij. Polikarp (69–155) je bil smirnski škof, zadnji apostolski učenec, in je umrl mučeniške smrti. Sodobniki so ga videli kot pečino v nemirnem morju, kot moža trdne vere, in kot tak je postal eden od stebrov cerkvene zgodovine. Ko so ga zasledovali, ni hotel pobegniti in je biričem v svoji hiši celo pripravil gostijo. Prokonzul mu je določil smrt v ognju, množica ga je vrgla na grmado, vendar se ga ogenj ni prijel, zato so ga morali ubiti z nožem. Upodabljajo ga kot starca, na grmadi, z ognjem in bodalom. God ima Polikarp po katoliškem koledarju 23. februarja. Drugi svetniki imajo celo vrsto funkcij, Polikarp pa čisto ustreza Cankarjevemu opisu ("Če je kakšen Polikarp svetnik v nebesih, pač nima veliko opravila!") in je dober samo za eno reč, pomaga pri bolečinah v ušesih. Edino mesto, kjer se v Visoški kroniki pojavi podoba ušesa v zvezi z bolečino, je stavek "Ko se je nekoliko pomiril, me je vprašal ostro in trpko, prav kakor bi mi potisnil nabrušen nož v uho", ki ga škof Joannes Franciscus jezen naslovi Izidorju, ko se mu ta razodene v svoji duhovni nebogljenosti – morebitnega simbolnega pomena mu ne znam razbrati. Literarno je to nenavadno ime uporabil pred Tavčarjem Cankar v dveh delih, v noveli Polikarp (1905), kjer župnik nalašč tao krsti svojega nezakonskega otroka in ga tako zaznamuje za celo življenje, in v noveli Aleš iz Razora (1907), kjer pravi naslovna oseba: "Dioniz, Anaklet, Polikarp – kakšni svetniki so to? Bonaventura – kakor da bi zmerjal človeka!". Tavčar in Cankar se nista razumela: je morda Tavčar z izbiro tega zaznamovanega imena kakor koli hotel polemizirati s Cankarjem?

Ženske

Uvodno posvetilo ženi bi bilo lahko udvorljiva formula brez globljega pomena, če ne bi Franja Tavčar zares imela zaslug za nakup Visokega. Brez finančne pomoči njenega sorodstva bi do te zahtevne nepremičninske trgovine pri Tavčarjevih ne prišlo in je bila zato na visoški posesti vpisana kot solastnica. To Tavčarjevemu moškemu napuhu najbrž ni najbolj ustrezalo, na kar v Visoški kroniki menda merijo naslednji stavki:

Ako se prav pomisli, [...] je bilo skoro vse materino, vašega pa prav malo. Mati [...] je rada pravila: "Ko sem jemala očeta, ni imel drugega, kar je nosil na sebi."

Do neke mere je pozitivne ženske vloge v Visoški kroniki mogoče pripisati tradiciji žanra slovenskega zgodovinskega romana, v katerem je ženska pogosto prisiljena delovati namesto moškega in na moški način, kot npr. Marjetica v Kočevarjevem romanu Mlinarjev Janez (1859), Podmilšakova Sabinka, slovenska junakinja (1876/77) ali Junakinja zvestobe (1927/28) Leje Faturjeve. Od tod tudi ponavljajoči se motiv v vojaka preoblečene deklice ali nenavadno močne in junaške amazonske deklice, ki jo najdemo pri Josipu Jurčiču, Petru Bohinjcu, Francetu Bevku, Lojzetu Iliji, Radivoju Reharju in še kje. Slovenske moške junake je, če so hoteli vzeti lastno usodo in usodo naroda v svoje roke, praviloma doletela smrt. Taka je bila pač latentno prisotna zgodovinska izkušnja vseh oblastniških aspirantov, če niso bili dovolj močni. Kadar pa je vajeti vzela v roke ženska, je njena akcija izgubila status družbenega prevrata in je ostala nekaznovana. Ženska je bila zato primerna shramba, inkubator tveganih in trenutno še neuresničljivih nacionalnih političnih ambicij. Ko glavno vlogo v zgodovinskem romanu prevzame ženska, govori bralcu, kako je slovenstvo bolj naturna kot pa kulturna, gospodarska ali politična kategorija.

Med žanrske zakonitosti slovenskega zgodovinskega romana sodi tudi to, da so ga avtorice pisale raje kot druge žanre. Če velja za kmečko povest manj kot 4-odstotni delež avtoric med monopolnim moškim avtorstvom, je pri zgodovinskem romanu avtoric kar tri- do štirikrat več; vendar še vedno zgolj slabih 13 %. V tolažbo je treba dodati, da so na vrhu lestvice najplodovitejših avtorjev zgodovinskega romana ženske (Mimi Malenšek, Ilka Vašte, Lea Fatur); večinoma so pisale biografske romane.

Standardno literarno komunikacijsko situacijo so v Tavčarjevih časih pač še vedno tvorile moške zgodbe iz moških pisateljskih ust za žensko beroče občinstvo. Preštejmo po spolu samo naslovne osebe romanov in povesti, pa bomo našli žensk petkrat manj kot moških! Vrnimo se k Visoški kroniki in primerjajmo v njej izraze za oba spola. Besed žena in mož je približno enako, ko pa v iskalnik vtipkamo izraza žensk* in mošk*, je izid absolutno v korist žensk (68 : 9). Ker vemo, da gre v prvem delu Visoške kronike za konflikt med očetom in sinom, nevtralizirajmo rezultat s primerjavo sorodstvenih razmerij. Blizu 200-krat vzame kronist v besedo očeta. Ker gre večinoma za očeta Polikarpa, se s tem Polikarp povzpne na prvo mesto med osebami romana. Omembe matere so redkejše (83-krat) in podobno je razmerje med sinovi in hčerami: sin se pojavi dvakrat več kot hči. Preštejmo še osebna imena. S 153 ponovitvami se Agata izkaže za najpogostejše ime in tako daleč preseže Jurija (90), Marksa (64), Wullfinge (53), Izidorja (46), Polikarpa (38), Margareto (36), Jeremijo (30) in Jošta (30) in najbolj prispeva k pogostosti priimka Schwarzkobler (61). Glavna oseba kljub temu ostaja Izidor, ki celo zgodbo pripoveduje, in glavni odnos njegovo razmerje z očetom, vendar Agatinega pomena ni mogoče zanemariti.

Etimologija imena pomaga določiti značaj junakinje. Agathe pomeni v grščini 'dobra' in Tavčarjeva Agata zares ustreza temu pomenu. Kako pa se njena usoda navezuje na usodo svetnice, po kateri je dobila ime? Agata je na Slovenskem redko žensko ime. Sveti Agati je pri nas posvečena samo ena cerkev. Agata je bila lepa in bogata deklica iz Catanie na Siciliji, ki je umrla v 3. stoletju, potem ko je kot kristjanka zavrnila ženitev župana Quintiana in jo je ta kaznoval najprej tako, da jo je dal v javno hišo, in potem, ko to ni zaleglo, s sadističnim mučenjem. Bog je končal njene muke s potresom, zato je priprošnjica v molitvah proti naravnim nesrečam in požarom. Odrezali (natančneje: s kleščami odščipnili) so ji prsi, zato je ponavadi upodobljena s pladnjem, na katerem nosi svoje prsi. Ne vedoč za svetniško legendo in v skrbi za vsakdanji kruh so ljudje na pladnju videli dva hlebčka in jo napravili za naslednico boginje poljske rodovitnosti Demetre; v Nemčiji so jo častili celo kot krušno svetnico in za njen god 5. februarja delili blagoslovljene "Agatine hlebčke". V svetniški legendi je vredna poudarka vzporednost, da so Agatine muke posledica zavrnitve snubca, na tehnični ravni pa opis Agate, preden je podvržena preizkušnji z vodo: "Nato je pogledala po vodi proti naši dolini. Gledala je tja precej časa, da smo videli, kako so se ji od globoke sape dvigale prsi." Opozorilo na Agatine prsi izrecno usmerja v primerjavo njene usode s svetničino. Med ostalimi omembami prsi v Visoški kroniki padejo v oči prestreljene Izidorjeve prsi: kot da bi Izidor s svojimi ranami in smrtjo odkupil Agatino življenje. Sveta Agata je zavetnica dojilj, pastiric, tkalcev, rudarjev, zlatarjev, livarjev zvonov in siromakov. Je priprošnjica pri boleznih prsi, nevarnosti požara, v lakoti, neurju, živalskih kužnih boleznih in nezgodah. Ker je tudi zaščitnica proti vročini, je bilo od Marksa zelo nerazumno, da jo je obtožil prav tega:

Ko se je pri Debelakovih preja razdirala, ga je udarila Agata z roko. Pri tem udarcu je kar čutil, kako se mu je zanetil ogenj v levi nogi, in sicer v meči. Od tistikrat mu je tičala v tej nogi živa žerjavica in pretrpel je muke, kakor bi mu kdo preobračal razbeljeno železo okrog piščali.

Poznavanje svetničinih zaščitniških zadolžitev tako bralcu lahko pomaga vnaprej predvideti razplet Agatinega sojenja. Pomisleke bi lahko vzbudila različna končna usoda svetniške in Tavčarjeve Agate. Odpravimo jih z informacijo, da "popravljanje" svetniških usod v leposlovju ni nič izjemnega. Podobno je npr. Ivan Pregelj v srečen konec zasukal nesrečno usodo legendarne Mlade Brede iz ljudske pesmi v istonaslovni povesti leta 1913.

Agata ima god na dan svetnic Agate in Eme. Z obema imenoma naenkrat (Agata Ema) se pojavi v Visoški kroniki enajstkrat. O drugem Agatinem imenu interpreti niso razmišljali, čeprav roman naravnost namiguje na to možnost:

"Ema –" je nergal tisti sodnik iz Ljubljane, "Ema – to ni brez pomena! Obrnimo prvi dve črki, pa imamo 'mea', to se pravi, že pri rojstvu je hudič nanjo mislil in že takrat je bila njegova."

Sodnik je s svojo razlago zgrešil, pogled v knjigo svetnikov pa razkrije, da gre za pomembno osebo. Ime spada med manj pogoste in je pri nas zapisano že v 10. stoletju kot Hema, kar naj bi bila krajšava za Wilhelma. Bila je to grofica von Friesach-Zeltschach (po naše bi se ji reklo Breško-Trušenjska, ker ima ime po krajih Breže in Trušnje na Koroškem), sicer znana kot Hema Krška, in velja za eno redkih svetnic slovenskega rodu. Na sliki okrog leta 1500 je upodobljena v hrvaški narodni noši, ki naj bi bila tedaj razširjena na Štajerskem, vendar ne bodimo preveč malenkostni s takimi sitnimi podrobnostmi, ki nam utegnejo z dvomi načeti komaj prebujeni nacionalni ponos. (Med slovenske svetnike prištevajo nekateri še sv. Domicijana, Albuina, Gorazda, Hildegardo in Modesta.) Grofica Ema se je rodila okrog leta 973 in odraščala na dvoru cesarja Henrika II. Svetega in njegove soproge Kunigunde. Poročila se je s plemeniti Viljemom, krajišnikom v Savinjski krajini (von der Sann). Iz njenih korenin izhaja rodbina grofov v Vovbrah (Heunburg), kasneje grofov Celjskih. Njuna sinova so po legendi umorili rudarji iz maščevanja, ker sta jih dala kaznovati zaradi nemoralnega obnašanja. Ko je postala vdova, je vso posest in veliko premoženje namenila novim faram in samostanom. Leta 1043 je na Krki ustanovila samostan benediktink in mogočno stolnico. Na tem mestu je bila ustanovljena Krška škofija, prednica današnje Celovške škofije. Za blaženo je bila Hema razglašena že leta 1287, nadaljevanje postopka pa je bilo prekinjeno vse do 1938, ko je bila v Rimu po prizadevanju avstrijskih in slovenskih škofov razglašena tudi za svetnico. Slovenci so vse do prve svetovne vojne radi romali na njen grob v stolnici na Krki (Gurk) na Koroškem, odtlej pa vse manj, z izjemo Lavantinske (Mariborske) škofije, kjer so spomin nanjo ohranjali s praznovanjem njenega godu 27. junija. Ne nazadnje zato, ker je bila Ema po starem izročilu rojena na gradu Pilštanj na Bizeljskem, ki spada pod to škofijo.

Sv. Ema je karantanska svetnica. Vprašanje njenega porekla, slovenskega ali nemškega, se ni postavljalo vse do 20. stol., danes pa jo imajo vendarle ponekod za "slovensko kneginjo". Je zaščitnica Koroške, priprošnjica za srečen porod in proti boleznim oči. Ni znano, koliko je bilo njeno morebitno slovensko poreklo v zavesti Tavčarju, ni pa mogoče zanemariti dejstva, da je v Visoški kroniki reprezentantka vsega slovenskega ženstva. Kombinacijo imen Agata in Ema si je Tavčar bržkone izmislil, saj svetnici ne godujeta na isti dan. Emo je torej Tavčar najbrž dodal Agati zato, da bi pri osrednji osebi romana poudaril njen vseslovenski značaj in pomen.

Margareta je pogosto žensko ime na Slovenskem in ime slovenskih literarnih junakinj, ne ravno v izvirni, ampak v skrajšani obliki Marjeta, Marjetica, Meta. Ni izključeno, da svojo popularnost črpa tudi iz Gretchen v Goethejevem Faustu (1808). Marjetica je naslov prvega slovenskega idiličnega romana, ki ga je 1877 napisal Anton Koder, in Meta je glavna ženska oseba v Tavčarjevem Cvetju v jeseni. O značaju Margarete v Visoški kroniki pove ime vse: margarites je po grško 'biser'. Obstaja dvajset svetnic z imenom Marjeta, pri nas je najbolj znana mučenica iz Antiohije. God ima 20. julija in posvečeno ji je preko 50 cerkva na Slovenskem. Častijo jo kmetje, device, nosečnice, neplodne zakonske žene, pomaga pri jalovosti in pri težkih porodih. Njene insignije so začuda zelo podobne Jurijevim: naslikana je z zmajem, ki ga je premagala s križem. Tavčarjeva Margareta svojemu otroku ni dala ime po njegovem očetu Izidorju, ampak mu je izbrala ime Jurij – je šlo samo za zavest o povezanosti njunih zavetnikov ali ... – naprej si s špekulativnim premislekom o morebitni Margaretini zvezi s svakom ne upam iti.

Mogoče se bo zdelo komu razpredanje o imenski simboliki za lase privlečeno, češ da avtor vsega tega gotovo ni imel v mislih. V obrambo sem zato dolžan pristaviti, da romani niso samo izraz avtorjevih namer in želja, ampak da se zelo pogosto vanje zapiše sporočilo, ki ga avtor nikakor ni imel v zavesti, pa vendar na dolgi rok določi njihovo dojemanje. Veljavnost ali vsaj verjetnost teh na prvi pogled dvomljivih razlag lahko primerjamo s tako tvegano nalogo, kot je npr. ugotavljanje avtorjevega spola na podlagi statistične analize slovničnih lastnosti besedila, denimo povprečne dolžine besed ali razmerja med pridevniki in glagoli. Avtorji teh slovničnih kategorij nikakor nimajo v zavesti pri pisanju, pa vendar računalniški programi na njihovi podlagi z veliko verjetnostjo zadenejo avtorjev spol. Avtor je s kopičenjem svetniških imen v romanu (že na prvi strani se dvakrat pojavi sv. Izidor v družbi s sv. Martinom, sv. Soboto in sv. Volnikom) sam usmeril našo pozornost v imena. Danes se nam zdi množica zgodb, emblemov, simbolov in pomenov, ki jih s seboj tovorijo svetniki, odmaknjena in obskurna, ne smemo pa pozabiti, da se je v Tavčarjevem času na deželi po svetnikih meril čas, da so urejali poljedelstvo in živinorejo, ljubezen, ženitve, smrti, regulirali so skratka, kakor se lahko poučimo iz pregovorov, celotno življenje preprostega človeka.

Drugo pojasnilo zadeva naše romantične predstave o jasni, premišljeni strukturi besedila, ki ga odda avtor v tisk. Nič od tega ne velja za Tavčarjevo Visoško kroniko niti za druga literarna besedila. Avtor ima pogosto nejasen občutek o pravem namenu svojega besedila in o uporabljenih sredstvih, piše v časovni stiski in do naslednjega poglavja že pozabi, zakaj je na sceno pripeljal novo osebo. Tavčar se je tako npr. zmotil pri usklajevanju starosti oseb in so morali uredniki za njim popravljati podatke o rojstnih letnicah junakov, da so se te ujele s Tavčarjevo navedbo njihove starosti. Tudi pri jeziku ni bil najbolj natančen in je zato dovolil uredniku, da po potrebi sam popravi besedilo. Komu je treba pripisati nedoslednost, Tavčarju ali kronistu, ko na eni strani pravi, da piše težko in okorno, na naslednji pa, da je v pisanju prav spreten? Ali ko nekje pravi, da Polikarp ne pije, malo naprej pa, da je visoški gopodar pil čez mero? V tekstu je vrsta slučajnosti, zato je nesmiselno dojemati besedilo kot organsko, sklenjeno tvorbo, ki ji ni mogoče nič odvzeti ali dodati. Literarna besedila so pred nami zato, da nam napravijo veselje. Eno od pogostih veselj ob besedilu je tudi odkrivanje prikritih ali pozabljenih smislov in sporočil ter formiranje novih pomenov, o katerih se avtorju še ni nič sanjalo. Literarna zgodovina je pravzaprav nenehno dodajanje novih pomenov starim besedilom.

Nacionalno in liberalno

V Visoški kroniki sta predstavljena dva radikalno nasprotna si načina obnašanja posameznika v razmerju do sveta oziroma do zgodovine. Reprezentant enega je Polikarp, reprezentant drugega Izidor. Polikarp je vzel svojo usodo in usodo bližnjih krepko v svoje roke, Izidor pa se je, zgrožen nad očetom in ozirajoč se na javno mnenje, odločil za pasivnost in konformizem. Polikarp nam je všeč lahko kot subjekt, ne more pa nam biti zgled kot človek, Izidor pa je človeško bled, vendar je njegova drža zgodovinsko preizkušena in je Slovencem pogosto pomagala preživeti. Polikarp je preveč problematičen, da bi lahko z njim simpatizirali, pa naj prisegamo na eno ali drugo politično opcijo, katoliško gorečni Izidor, ki se zaradi pomanjkanja zdrave pameti izpostavlja ironičnemu posmehu, pa tudi ni primerna alternativa Polikarpu. Z odločitvijo za eno ali drugo interpretacijo Visoške kronike bomo prej razkrili svoja lastna nazorska izhodišča, kot pa povedali kaj pametnega o romanu. Ne glede na to, na katero stran nas bolj vleče, bomo morali priznati, če smo pošteni, da ni enega gesla (ideje, sporočila), pod katero bi roman lahko spravili. Svet Visoške kronike sestavljajo tako Polikarp kot Izidor in Jurij in njihove ženske, vsak s svojim prav. V soobstajanju teh posameznih resnic in v tem, da izziva k nenehnem tehtanju med njimi, je umetniška moč romana.

Prave umetnine ni mogoče zreducirati na tako ali drugačno idejno sporočilo. To seveda ne sme postati izgovor, da nehamo iskati ideje v Visoški kroniki. Tavčar je bil v prvi vrsti politik in je večino svojih življenjskih energij investiral v politiko ter postal eden glavnih slovenskih liberalcev. Leposlovje je brez sentimentalnosti uporabil kot sredstvo za dosego svojih političnih ciljev in historično kuliso Visoške kronike za vpis aktualnih političnih sporočil. Tavčar ni bil veliki načrtovalec, ampak se je impulzivno in sproti odzival svetu in tako je v Visoško kroniko sproti vpisoval politične paralele svojega časa.

Samoljubni Tavčar je bil, to smo že povedali, razočaran nad dejstvom, da so ga mlajše generacije liberalcev pozabile in odrinile s političnega odra. To razočaranje je navajal med razlogi, da se je sploh lotil Visoške kronike, in tako usmeril branje tudi v politično smer. Vsa njegova pozna publicistika vendar pričuje, da se zaradi užaljenosti ni odrekel liberalskim političnim idealom: "Da bi v starosti preklinjal, kar sem v mladosti blagoslavljal – to se od mene zahtevati ne more." Do smrti je ostal oster do svojih političnih nasprotnikov. Ostal je tudi v duhovnem smislu liberalec (svobodnjak), ki prisega na posameznikov prav in nasprotuje prilagajanju množici:

To javno mnenje nas na umeten način spreminja od dne do dne ... Podobno je pariški modi, tako da nam je časih tisto, kar smo prisegali še včeraj, danes že nemoderno in nerabno ... Jaz sa svojo osebo pa se rad držim stare, solidne noše, tako v zasebnem življenju, kakor v javnem. Posebno v javnosti – če hočete, v politiki – mora veljati nekaj starih šeg ali recimo nekaj starih načel, ki bi jih tudi svetovna vojska in vse, kar je za njo sledilo, ne smelo spraviti ob veljavo! (Slovenski narod 1919).

S srcem je Tavčar na strani takih posameznikov, katerih ravnanje raste iz njihove zavestne odločitve in lastne pameti, je torej bliže Polikarpu kot Izidorju, ki nesamostojno prepušča, da njegova stališča oblikuje prav javno mnenje. Od pisatelja, ki je v celem svojem dolgem življenju in v politiki zastopal radikalna stališča, česa drugega pravzaprav ne bi mogli pričakovati. Ob njegovi očitni kritiki Izidorjeve pasivnosti pa ni mogoče spregledati tudi njegovega kritičnega stališča do Polikarpovega individualizma in uporništva. Na očeta Polikarpa je Izidor sicer ponosen, vendar ta sinu na smrtni postelji da drugačna navodila za življenje. Polikarpova usoda je še manj privlačna od Izidorjeve.

Ko se Izidorjev sin Georgius Postumus odloča za duhovniški stan, nas spomni na prvega slovenskega pripovednega junaka Črtomirja, ki s podobno odločitvijo zaključi epsko pesnitev Krst pri Savici (1836) in tako za dolga desetletja določi model resignativnega obnašanja slovenskih junakov in umik kot recept za individualno in kolektivno preživetje. Nanj se je na Visokem očitno spomnil tudi Alojz Gradnik v sonetu Ob odkritju spomenika Ivana Tavčarja (1957):

Ko se povrneš veder k pevcu Krsta,
to mu sporoči, da je Črtomira
zdaj maščevana omahljiva vera,
s krvjo oprana vsa sramota skruna.

Njegova četa, da stoji spet čvrsta
in neustrašna čaka na Valjhuna.

Gradniku je bil Tavčarjev nacionalizem simpatičen. Oba sta bila kritična do pasivne zgodovinske drže, ki jo reprezentirata Črtomir in Izidor. Zato je zelo vprašljivo, če je Tavčar Georgiusu Postumusu res namenil duhovniški poklic. S tem bi prekinil Khallanovo rodovno linijo, pa še zgodovinsko resnico bi falsificiral. Skušnjave sedemnajstletnega Georgiusa na koncu romana, ki mu je všeč dve leti starejša sestrična Suzana, nakazujejo drugačen razplet dogajanja.

Slovenski liberalizem je bil prepoznaven po svojih protiklerikalnih izjavah. Tavčarja je prepričanje, da so klerikalci z Antonom Mahničem na čelu slovenstvu nevarnejši od nemških liberalcev, leta 1895 privedlo do tihega paktiranja z Nemci, spremenljivo in nepredvidljivo stališče pa je imel tudi do klerikalcev, s katerimi je prvi pakt sklenil že v začetku 80. let: "Katoličanstvo je glavni steber narodne zavesti med Slovenci; kdor se cerkvi in veri v nasprotje postavlja, uničuje brezvestno narodni napredek med nami." (Slovenski narod 1883)

Tavčar je bil v času pisanja Visoške kronike že zunaj aktivne politike in si je zato lahko privoščil odmik od aktualnih spopadov in vrnitev k splošnim liberalskim načelom. Med temeljne liberalske principe sodijo, kot piše Timothy Pogačar, ironični pogled na religijo in vraževerje, indivdualistični odpor do množice ter oblastnikov in tudi, česar običajno ne povezujemo z liberalizmom, distanciranje od pridobitništva. Vsega trojega v Visoški kroniki ni težko ugledati, dodaja pa Tavčar še nekatere izrazito neliberalske poudarke. Neliberalsko je njegovo stališče, da zlo prihaja iz mesta in da je ruralni svet prostor ohranjanja pravih človeških in socialnih vrednot. Ne zaradi liberalizma, ampak zaradi patriotizma "domače zemlje" se je Visoška kronika sploh zapisala tako trdno v slovenski kulturni spomin:

V takih trenutkih sem dobro vedel, da te, naj si še tako zapuščen in osiromašen, veže trdna veriga na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je – zemlja, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica, vedno ti kaže en in isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikokrat zatajiš. Ko tako ležim, mi sili iz ruše nova moč v onemogle ude in prav vsaka koreninica pod mano poganja tudi v moje telo, da se čutim eno z zemljo, na kateri ležim. Zemlja domača ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je tudi vzelo življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se bile gobe razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali. Nisi doživel spomladi, da bi te ne bilo objemalo njeno cvetje, in ne jeseni, da bi ti ne bila sipala svojih sadov. Mogoče, da je težko umreti – moja vera to ni! ali toliko zapišem, da bi raje umrl sredi domače doline, bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe. Tako večkrat premišljujem na zeleni tratini pod gozdom.

Nenavadno je tudi, da nameni Tavčar vlogo glasnika liberalskih idealov tradicionalno sovražni figuri, katoliškemu škofu in proštu. Množico trdo prime prosvetljeni škof Joannes Franciscus in ljudem očita, da so

"prišli, da bi se pasli ob krvavi smrti mladega dekliča. [...] Bilo vas je kot listja in trave in še otroke ste vlačili s sabo, samo da bi gledali pogin dekline, ki nikomur izmed vas ni žalega storila. Niste bili kristjani, bili ste zverine, ki hlepe po krvi nedolžnega, in zato boste dajali težko odgovornost ob smrtni uri!" [...] Gospod Urh nam je v domači besedi še veliko ostreje razložil, kaki telički in junčki smo bili, ko smo verjeli, da je Agata Schwarzkoblerica napravljala točo in na prašičku pod nebom jahala, in da gospod škof pravijo, da ni večje neumnosti, nego je vera v coprnijo. Skesane so bile množice in vse so nosile v svojem srcu škofa Janeza Frančiška in kakor apostol se nam je videl, ko je stopal od sodišča proti cerkvi ter delil nadpastirski svoj blagoslov.

Visoška kronika v teh odlomkih izraža skepso do liberalskih načrtov popravljanja družbe in do družbenega napredka, od liberalskega ideala svobodnega posameznika pa odstopa tudi zaradi ljudske demokratične simpatije, ki jo kaže do uporne množice, zlasti ženske množice.

Kljub ironizaciji Izidorjeve katoliške omejenosti je Visoška kronika trdno vpeta v krščanski sistem etične izravnave. Roman je pripoved o zločinu in pokori, ki zajame več rodov zapored. Iz zgodbe raste nauk, da krivično pridobljena lastnina ne prinese sreče. Zločin in drugi grehi (pridobitnost, napuh) so kaznovani in roman se izteče v odpoved, ponižnost in slavospev čisti ljubezni, ki je na Izidorjevi strani res samo deklarativne narave, realizira pa ga žena Margareta. Princip etične izravnave obvladuje človeško obnašanje v naši kulturi ne glede na krščansko ali drugačno vernost, zato z njim seveda ne moremo spodbijati Tavčarjevega liberalizma.

V šoli radi poudarimo Izidorjevo slovensko zavednost. Izidor samo dvakrat pokaže pokončnost in sposobnost upora, obakrat ko sta žaljena njegov rod in jezik.

"In med ljudi naj bi prišla, ki govore, kot lajajo pri nas psi!" [...] Pri tem sta se zopet šalila iz naše govorice in zopet omenjala pse, češ da lepše govore kot mi, ki smo menda krščeni pred božjim kamnom. Govorila sta z velikim zaničevanjem in prav nespametno se mi je videlo zasramovanje naše govorice, ko sta se vendar sama posluževala besed, da ti je bilo, kakor bi požiral zdrobljeno steklo, če si ju moral poslušati. Premagal sem svojo jezo in ubogal sem svojo pamet, ki mi je velela, da se ne gre prepirati ali pa še celo pretepavati z njima, ki sta mi bila bratranca po materi in polbrata moje neveste.

Obrnil se je k meni: "Ti nisi Nemec?" Odločno in brez strahu sem odgovoril: "Nisem!"

Visoški kroniki je rasel ugled iz scen Izidorjeve deklarativne "nacionalne drže" in delo kvalificiral kot nacionalno epopejo, kot "pesem požrtvovalne ljubezni do domovine". Označevati Izidorja za zavednega Slovenca je anahrono, saj v 17. stoletju še ni mogoče govoriti o slovenski nacionalni zavesti, kvečjemu o kranjskem patriotizmu. Nacionalno zavedni Tavčar bi si tak anahronizem z Izidorjem lahko privoščil, pa tega ni storil. "Nacionalnih" scen v Visoški kroniki ne najdemo pod besedami Slovenec, slovenski, ampak pod oznako kranjski. Izraza slovenski Tavčar ni uporabil niti enkrat, izraz kranjski pa na šestih mestih: štirikrat v patriotičnem pomenu in enkrat v Othinrihovi žaljivki Izidorju: "Ali te je kaj v hlačah, kranjska glista?"

Izidorjev "nacionalizem" pravzaprav zelo ustreza profilu nesamozavestnega in boječega posameznika, ki se ob pomanjkanju trdnosti v samem sebi zateče h kolektivni identiteti in se skrije za njo. Manj pa je verjetno, da bo tak "nacionalist" v kritičnem trenutku pri svojem nacionalnem idealu vztrajal, se zanj izpostavil in nosil posledice.

V oči pade precej pogostejša tematizacija nemštva. Nemštvo se omenja kar na sedemdeset mestih: 57-krat nemšk*, 7-krat Nemec in 6-krat Tajčar. Večinoma je kontekst nevtralen (npr. denar nemške veljave, nemške dežele) in priča o pripadnosti dežele nemškemu upravnemu in kulturnemu prostoru, v ostalem pa so oznake vrednostne. Navedimo najprej negativne, ki so se dobro prilegale slovenskemu nacionalnemu opomenjanju besedila: "Tajčar je surov in ošaben, kadar misli, da se ga vse boji", "Tajčarjev se boj!", kronist jim očita napihnjenost, surovost, ošabnost, privoščljivost, trmo, grabežljivost in pristranskost ("vem, da se moji Nemci ne pretepavajo!"; "pa so me kaznovali, prejkone zato, ker nisem bil Nemec").

"Tajčarje smo imenovali takrat tiste, ki so se bili privlekli z Nemškega v naše kraje ter nam odvzeli najboljše kmetije." Zopet je pričel: "Ta zarod poznam, je požrešen, misli, da je več, kot smo mi, in naše zemlje je lačen. Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo."

Tedaj smo sosedje živeli med sabo v ljubezni: kar je bolelo enega, je občutil tudi drugi, in če je ta jokal, se prvi ni smejal, kakor je to v Nemcih menda v navadi.

Ta se ni dal premakniti, ker je trmast, kakor je trmasta vsaka nemška glava, najsi je stara, najsi je mlada.

Kakor bi že radi slovensko-nemška nacionalna nasprotja Tavčarjevega časa posplošili in prenesli tudi na roman, v njem za to ne najdemo dovolj opore. Ne le da je dal edinemu pozitivnemu oblastniku, prosvetljenemu škofu Janezu Frančišku spregovoriti najprej v nemščini in šele potem dal proštu prevesti govor v slovenščino, ampak je tudi najbolj pozitivne vloge naklonil Nemkam Agati, Margareti in Barbari. Nemce je odlikoval še drugače:

"Res je, zemljo vedo najbolje obdelovati. Tudi tvoja mati je bila nemškega rojstva in gospodinja tudi ni bila slaba, dasi me je rada jezila."

V srcu sem občudoval te Nemce, da si vzgajajo otroke tako, da jih tepo.

Visoška kronika se godi v nacionalno mešanem okolju in uresničuje mešane poroke. Polikarp se je poročil s tujko in njegova dva sinova pristaneta v mešanem zakonu, kar ni noben slučaj, ampak plod Polikarpove ženitne strategije. Iz enega nesrečnega mešanega zakona na začetku knjige (Polikarp in Barbara) dobimo na koncu dva mešana zakona, Jurija in Agato ter Izidorja in Margareto. Čeprav moža kmalu umrjeta, sta poskrbela za potomce – Polikarpova ženitna strategija je bila uspešna. Ker so Nemci gospodarsko uspešnejši, jih lahko obvladamo le z asimilacijo: "Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo. Da jim goltanec zamašim, te oženim in Tajčarko boš vzel, da ne bo imela nemških otrok." Zanimivo je pri tem, da mešani zakon vedno sestavljata slovenski moški in nemška ženska, nikoli obratno. Ker imajo ženske v literaturi status naturnega korektiva takim ali drugačnim moškim socialnim obsesijam, pomeni, da je videl regenerativno moč slovenstva prav v njegovi povezavi z nemštvom. Visoška kronika nagovarja k nacionalni izmenjavi tako, da ne izpostavlja zapletov ob stiku različnih kultur, ampak poudari zabavne posledice jezikovnega mešanja, ki so toliko bolj ljubke, če prihajajo iz ženskih ust:

Ponižno izgovorjeni "nemi" mi je zvenel še dolgo po ušesih in tudi po tem, ko mi je bil Lukež razložil, da Tajčarji po Sorškem polju ravno tako mešajo govorico, da po naše obrežejo nemške svoje besede. [Nem. nimm! + slov. vzemi! > nemi! – op. M. H.]

Pisatelj je za Visoško kroniko izbiral nemška imena v starinskem zapisu zato (npr. Khallan nam. Kalan), da bi priklical zgodovinsko atmosfero, po drugi strani pa izbor nemških imen in njihov nemški zapis deklarativno spominja na nacionalno mešano poreklo današnjih prebivalcev Slovenije v škofjeloškem okolišu. Za takega se je imel tudi pisatelj Tavčar. Svoj rod je izvajal iz Davče, na kar naj bi kazal njegov priimerk (Davčar > Tavčar), ime Davčar pa naj bi prihajalo od Deutscher 'Nemec'. Sklepanje je treba omejiti z zgodovinskim podatkom, da je bila Davča pozno kolonizirana s Slovenci iz Poljanske doline in ne s tirolskimi Nemci, ki so poselili kraje med Kranjem in Škofjo Loko, pod Ratitovcem nad Selško dolino in nad Baško grapo že tja do 13. stoletja.

Nacionalna strategija, kakor jo uveljavlja Visoška kronika, je drugačna od nacionalne strategije zgodnejših Tavčarjevih del. V Antoniu Gleđeviću se slovanski junak z mečem maščuje moralno skvarjenemu tujcu, ki mu je onečastil sestro, vendar to plača s smrtjo v ječi, avtor pa pripoved zaključi z resignirano napovedjo, da "slovanstvo nima pričakovati prihodnosti na obali sinjega morja" in da "slovanskega Dubrovnika ni več in ga več ne bode". V romanu Izza kongresa še ni nobenega jasnega nacionalnega in jezikovnega načrta: skriptor v licejski knjižnici Miha Kastelic se v strahu pred nemško jezikovno dominacijo zavzema za ilirščino, to je skupni južnoslovanski jezik, pesnik Jakob Zupan pa je iz istega strahu za radikalnejšo rešitev, ki jo bo prinesel skupni slovanski jezik; o slovenščini ni nobene besede.

V Cvetju v jeseni, ki je bilo napisano v času najhujše nacionalne stiske v prvi svetovni vojni, je Tavčar načrtoval nacionalno preživetje s fantastično formulo združitve socialnih slojev: meščan naj se poroči na kmete in tam požene korenine. Nacionalne eksistence brez nacionalnega teritorija ni in meščan se zato mora vrniti na deželo, od koder je izšel in se ji odtujil. Načrt poroke meščanskega moškega (Janeza) in kmečkega dekleta (Mete) seveda ne uspe, ker uspešnih zvez med socialno različnimi partnerji tako v življenju kot v vseh stotinah slovenskih povesti in romanov pač ni, ostala pa je potreba po iskanju čarobne formule za preživetje v časih ogroženosti od tujcev.

Slovenska literatura je razvila več modelov za slovensko obnašanje do tujega. Najbolj enostaven odnos domačega do tujega je izbris, eliminacija: s tujcem se junak spopade, ga premaga in ubije, npr. Martin Krpan ali pa v predzgodbi Visoške kronike Polikarp, ko ubije Jošta Schwarzkoblerja. Ta formula za Slovence spričo zgodovinske podrejenosti ni bila ravno uporabna in se je realizirala bolj poredko, v Visoški kroniki pa jo junak celo izrecno odsvetuje. Zelo pogost model odnosa do tujega je bilo sprenevedanje, tj. gojenje iluzije, da tujega pravzaprav ni. Zgled je Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki nenadoma spozna, da sploh ni Turek, ampak Slovenec. Na videz tuje se izkaže za naše, domače. Tretji model, znan pod nalepko adaptacija, je Črtomirjev. Gre za prevzem in prilagoditev tujega, v primeru Krsta pri Savici je to krščanstvo, ki ga junak sprejme, posvoji in ga gre razširjat naprej. Prešernu pravimo največji slovenski pesnik zato, ker najbolj cenimo prav njegov predlog prevzema in adaptacije tujega. Golo sprejemanje tujega bi pomenilo izgubo identitete, prilagoditev tujega pa pomeni, da v stiku z njim profitiramo. Visoška kronika pripada temu slovenskemu kulturnemu modelu, njena izjemnost pa je v načinu, kako je adaptacija predstavljena. Tavčarjev recept za preživetje Slovencev v soseščini z gospodarsko podjetnejšimi nemškimi sosedi je bila poroka in asimilacija njihovih žensk.

V času nastajanja Visoške kronike je bila prva vojna srečno mimo. Politično se je zasukalo drugače, kot bi bilo všeč Tavčarju. Tavčar Slovencem ni iskal alternativne politične eksistence zunaj habsburške oblasti, sodeloval je celo pri klerikalni izjavi lojalnosti cesarju Karlu in cesarici Ziti, kar se mu je pozneje otepalo. Soglašal je z Majniško deklaracijo jugoslovanskega poslanskega kluba v dunajskem parlamentu leta 1918, po kateri bi Avstro-Ogrsko preoblikovali v trialistično, nemško-ogrsko-slovansko tvorbo s široko avtonomijo za vsako nacijo. Slovenska ozemlja so z izjemo tretjine ob italijanski meji 29. oktobra 1918 postala del Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in dober mesece pozneje, 1. decembra 1918, del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Z južnoslovanskim političnim okvirom so se oblikovali pogoji za drugačno dojemanje nemškega sosedstva, kot je določalo slovensko kulturno in politično obnašanje v 19. stoletju. Nenadoma nemška kultura ni več pomenila prve nevarnosti za slovensko kulturno uveljavljanje in Tavčarju se je najbrž med prvimi zazdelo, da s politično ločitvijo od Nemcev grozi izguba tistega elementa nacionalne zgodovinske identitete, ki se je stoletja napajala iz nemških vzorov, iz stika z Nemci in pod nemško dominacijo. Zato je Visoško kroniko zasnoval kot pripoved o začetnem dvojnem, slovensko-nemškem nacionalnem kulturnem kapitalu.

Tavčarjevi načrti nacionalnega mešanja v obliki ženitev Slovencev z Nemkami med slovenskimi avtorji nimajo para. Roman je napisal relativno star avtor, ki se je zavedal, da pred njim ni več veliko življenja. V starostni prostodušnosti si je, tako domnevamo, upal izreči marsikaj, česar bi si mlajših eden, v misli, koliko bi to lahko škodovalo njegovemu ugledu in načrtom, nikakor ne dovolil.

Slog in jezik

Visoški kroniki pripisujejo natančno premišljeno zgradbo, vendar so neenotni v njenih opisih. Pol strokovnjakov trdi, da je roman lepo simetričen iz sedmih poglavij v znamenju Polikarpa in iz sedmih v znamenju Izidorja oziroma Agate, druga polovica strokovnjakov pa prvi véliki zgodbi odmeri osem poglavij in drugi šest. Še bolj so razlage vsaksebi, ko je treba označiti slog kronike. Krivdo za to nosi Tavčarjevo dolgo ustvarjalno življenje. Začel je z izrazito romantičnimi pripovedmi, postal s kratkimi pripovedmi iz kmečkega sveta osrednji predstavnik realizma in doživel ustvarjalni vrh v obdobju moderne. Izidorjevo predvidljivo obnašanje in njegova determiniranost se pripisujeta realizmu, njegovo spreobrnjenje pa romantiki. Realizmu naj bi bila zadolžena tudi vsa odstopanja junakovega značaja od avtorjevega. V šoli ponekod uče, da je Polikarp realističen lik, ker združuje tako dobre kot slabe lastnosti, mati Barbara pa romantičen lik, ker je idealizirana. V drugi šoli pa so prepričani, da Polikarp s skrivnostno preteklostjo, individualnostjo, uporništvom in razviharjenostjo pripada romantičnemu personalu, skupaj z arzenalom romantičnih motivov, kot so ciganska prerokba in napad na dvorec, kraja vojaške blagajne, skrivnostni, slikoviti in kontrastni dogodki, množični dogodki, sprevodi, naključna srečanja po dolgih letih ipd. Sama forma kronike naj bi bila dediščina romantike. Če povzamemo: v Visoški kroniki naj bi se realistična ideja realizirala v romantični formi. Kar je kritika svojčas označila za romantično, so strožji literarni sodniki prepoznali kot psevdoromantično oziroma trivialno, danes pa raje vrednostno nevtralno govorimo o obveznih žanrskih elementih. Romantična razsežnost Visoške kronike je torej identična z žanrskimi zahtevami zgodovinskega romana oziroma kronike.

Ker je bil roman napisan dve desetletji po nastopu moderne, skupina literarnih veščakov ugotavlja, da ni ostal brez slogovnega vpliva moderne. Tavčar je bil sicer desetletja starejši od modernistov in je bil z njimi, zlasti s Cankarjem, v globokem sporu, mu je pa, dediču romantike, morala novoromantična slogovna atmosfera prvih dveh desetletij 20. stoletja ustrezati. Visoško kroniko je napisal tudi v dokaz, kako pripadnost sodobnim literarnim strujam ni nobeno zagotovilo, da bo delo res kvalitetno, in da je vprašanje sloga sekundarnega pomena pri presoji kreativne moči umetnine. Tehtanje med romantiko in realizmom skratka ne prinese pametnih in za vse sprejemljivih rešitev.

Visoška kronika navdušuje s svojim jezikom. Avtor je Izidorju Cankarju razložil, koliko pozornosti mu posveča:

Kar napišem, gladim in gladim, kolikor mi je mogoče. Pri tem se ne oziram niti na slovnico niti na germanizme; pač pa glasno prečitam vsak stavek ter poslušam, kako vpliva na moje uho. Končno ostanem vsekdar pri tisti modulaciji, ki ugaja mojemu posluhu, tako da uganjam na tem polju nekako "jezikovno muzikalnost", dasi sem absolutno nemuzikaličen.

Visoška kronika ne sledi maniri sistematičnega arhaiziranja jezika, kot to počnejo nekatera podobna nemška dela, ampak se trezno omeji na posamična sredstva, v prvi vrsti na besedni red (zemlja domača nam. domača zemlja) in ponavljanja. Latinizmov je komaj kaj (pač pa nekaj francoščine in nemščine), arhaične besede so redke (konjik nam. konjenik, sejmovi nam. sejmi, španjolsko nam. špansko). Kjer bi bilo nevtralno ki, zapiše kateri, ko izbira med aktivno in pasivno formo, se odloči za slednjo (Naznanilo se mi je, da ...). Precej je tujk, ki se nanašajo na vojaško življenje (kirasir, kamerad, batalja) ali na sodstvo (gvardija, asesor). Iz arhivskih dokumentov se je naučil titularnega fevdalnega sloga (Jaz, Georgius Postumus, sin očeta Izidorja, rojen ...). Pridevnike rad baročno kopiči, glagole izbira ekspresivne, dela včasih dolge povedi, primere jemlje iz kmečkega življenja (Potem smo živeli dalje, živeli kakor čreda na Blegašu, iz katere je medved odnesel najlepšo ovco ali: Pišem namreč težko, okorno in počasi, kakor se orje zemlja, če se lemež noče zarezati v ilnato plast). Še najbolj arhaično učinkuje uporaba biblijskega jezika oziroma prežetost pripovedi z religiozno miselnostjo. Dogodke datira redno s svetniškimi godovi: na dan sv. Izidorja, sv. Janeza Krstnika, sv. Filipa in Damjana itd. Med temi je nekaj eksotičnih imen: sv. Korbinijan, sv. Dominik Guzman, sv. Tiburcij. Na svetnike se obrača z molitvijo in prošnjami in se sklicuje (precej po svoje) na sveto pismo. Navzven najhitreje opazno sredstvo arhaiziranja je besedilo ob robu, ki opravlja funkcijo podnaslova, povzetka in komentarja (Škof Janez Frančišek ne veruje v čarovnice, česar mu pa ne verjamem! ), in tuji zapisi starih imen. Z naštetimi sredstvi Tavčar pravzaprav samo stopnjuje svoje siceršnje individualne jezikovne in slogovne posebnosti.

Avtobiografsko

Ne boš več pisal, kaj se v pravdah toži,
ne stal sred množice ko v morju skala,
beseda tvoja ne bo več brenčala
ko pšica, kadar z loka se izproži.

Samo še enkrat, zadnjikrat, zakroži
nad mestom duša tvoja in domala
bo vse naprej in vse nazaj spoznala,
pozdravila bo znance še pri Roži,

potem od tod obrne se prezirno
in vzplava na Visoko in v Poljane,
prestopi gróbov zmajane ograde

in Wulffinge obišče in Khallane
in vbogo Meto in poreče: "Jade!
Tesnó pri vas je – a je mirno, mirno ..."

(Pred slovesom: Pok. dr. Ivanu Tavčarju, Slovenski narod 1923)

Visoška kronika je dovolj odprto besedilo, da omogoča tudi vzporejanje Tavčarja in Izidorja. To možnost sta izrabila zlasti Marijan Kramberger in Marja Boršnikova, ki sta Izidorjev polom in preobrazbo pripisala domnevnemu Tavčarjevemu poznemu življenjskemu spoznanju. Visoška kronika naj bi bila metafora avtorjeve osebnostne katarze na koncu življenja. Tako kot je za ugled in denar zavzeti Izidor leta 1695 zapravil Visoko in Agato, tako naj bi iz podobnih razlogov Tavčar 200 let pozneje izgubil stik s svojim narodom. In tako kot se je Izidor osvobodil negativnih determinant, tako je tudi Tavčarju pred smrtjo uspel odmik od liberalskega naziranja in politike. Spoznal naj bi, da meščanska liberalska akumulacija kapitala v imenu nacionalnih interesov ni prava pot za emancipiranje slovenstva in da se je namesto tega treba opreti na regenerativno moč kmečkega življa in na kmečko naturno religioznost oziroma da bi se moral odločiti za pot literarnega ustvarjanja namesto za politiko. Notranji prelom, samoočiščenje in spoznanje naj bi sprožil ljubljanski potres leta 1895, po katerem se je okrepila njegova preprosta in globoka vernost. Visoška kronika naj bi nagovarjala k sreči, to pa je "lahko le tisto življenje, ki se, prepojeno z domačo zemljo, odpoveduje vsemu gmotnemu, saj zasužnjeno v gmotni veljavi ne doživi najglobljega – čiste ljubezni". Manj asketsko in idealistično razpoloženi interpreti se z domnevo o Tavčarjevi preobrazbi na starost ne strinjajo, trdeč, da je bil Tavčar zvest tako svojemu značaju kot vztrajanju pri liberalnih političnih pogledih vse do smrti leta 1923.

Razmišljanje v smer avtobiografskih paralel je nevarna reč, saj gre hitro korak predaleč. Visoška kronika je zgodovinski roman in ne "roman s ključem", kjer lahko vsaki romaneskni osebi najdemo predlogo v realnosti. Roman s ključem ustvarja realnemu vzporedni fiktivni svet, v katerem pod drugimi imeni nastopajo znane osebnosti, in bralčeva naloga je, da prikrite povezave odkrije. Visoške kronike na ta način ni mogoče brati. Polikarp torej ne more biti brez ostanka romaneskna podoba Tavčarja, Barbara ne Franja Tavčar in Izidor in Jurij ne dva od Tavčarjevih petih otrok. Obenem pa ne moremo mimo pričevanja pisateljevega sina Ivana, da je oče v tretjem delu Visoške kronike nameraval opisati svojo družino. Zato lahko upravičeno pričakujemo posamezne primerljive lastnosti in relacije med realnimi in fiktivnimi osebami, ki pa jih je težko preveriti, saj o odnosih v Tavčarjevi družini vemo zelo malo. Pisatelj ob obilici funkcij in ob javnem delovanju ni našel kaj dosti časa za družino. Za šolo otrok se ni prida brigal in je bil, če jim je bilo treba kaj pomagati, nepotrpežljiv in vzkipljiv. Kadar jim je moral kaj pisno sporočiti, je to storila v njegovem imenu mama Franja; Tavčar pisem nasploh ni veliko pisal.

Visoška kronika je nastajala tudi kot spomenik pridobljene družinske posesti. V začetku tegale spisa je bilo povedano, kako je preko smrtonosne pištole pisatelj v trilogijo želel vplesti usodo prejšnjih lastnikov, katerih rod je izumrl. Tudi v Visoški kroniki se vse začne z Izidorjevo željo po "samokresu z debelim, svetlo okovanim kopitom". Zaradi samokresa Izidor krade in oče Polikarp ga pokloni Izidorju, da bi se mu odkupil za prestrogo kazen. V nadaljevanju imajo samokresi še večkrat pomembno vlogo, usodna pa postane Izidorju mušketa. Ciganka mu je prerokovala, da bo končal s prestreljenimi prsmi, in res se zgodi. Naključje je hotelo, da je prerokba ciganke iz Visoške kronike ("delal boš pokoro za to kri in nobena želja se ti ne izpolni na zemlji! Pot, ki jo hodiš danes, je prazna pot") še bolj kot za Izidorja obveljala za Tavčarjevo rodbino. Kakor je bilo strelno orožje usodno za Izidorja, tako je 23. septembra 1948 postalo usodno za Tavčarjeva dva vnuka, Ivana in Igorja. Pri igranju z očetovo lovsko puško je eden od bratov po nesreči ustrelil drugega, potem pa še sebe. Njun oče Igor Tavčar (1899–1965), sicer začetnik znanstvene interne medicine na Slovenskem, je za njun nagrobnik v rodbinski grobnici na Visokem napisal naslednje žalostne verze:

kot podrasti gozda dvoje mladih debel
stremečih k solncu zraku in razgledu –
pa se je zmedlo nekaj v naravnem redu
česar sem se le pozno sam zavedel –

ni res da strela seka le v vrhove
v podrasti glej nje uničujoče delo
nesrečno to naključje vaju nam je vzelo
sam gledam na poljanske te bregove –

tu vajin bodi zadnji dom
kjer živi še mladostni so spomini
na lov in ribe – na izlete po dolini
hodili bomo skupaj – IRA-JORG

Dogodek je globoko pretresel tudi družinskega prijatelja Alojza Gradnika, ki je za dečka sestavil Nagrobni napis bratoma Igorju in Ivanu Tavčarju (ki pa ni bil nikoli vklesan niti objavljen) in daljšo pesem z naslovom Srečanje na Visokem, ki jo je položil v usta pokojnemu staremu Tavčarju. Začne se z obtožbo zle usode:

Igor, Ivan – kaj sta res vidvá?
Tako kmalu sta prišlà za nama?
Kaj pa oče – kaj uboga mama?
O Usoda, kakor zver si zla!

in konča z jezno pretnjo bogu:

Bog – Usoda, res na vekomaj
širi sila tvoje se oblasti?
Vse, kar raste, mora zate pasti?
Kamen, jeklo – mora v prah nazaj?

Ah, nekoč ne bo več ruševin!
Vsemogočna roka bo človeka
in kot ob povodnji setvam reka,
sila bo njegova – tvoj pogin!

Ironija usode je, da Visoko ni prineslo sreče Tavčarjevim otrokom. Tako kot rod prejšnjih lastnikov je brez potomcev izumrl tudi Tavčarjev rod. Kmečki dvorec Visoko je danes v občinski lasti in zlepa ne more obdržati svojih najemnikov.

Literatura

Marja Boršnik: Opombe. Ivan Tavčar, Zbrano delo, 6. Ljubljana: DZS, 1956 (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).

Izidor Cankar: Ivan Tavčar. Obiski. Ljubljana, 1920 (Nova knjižnica, 5).

Miran Hladnik in Primož Jakopin: Slovenski zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/. 1999.

Primož Jakopin: Nova beseda. Http://bos.zrc-sazu.si/nova_beseda.html. [Zbirka vsebuje Tavčarjeva besedila Cvetje v jeseni, Janez Sonce, Otok in Struga, 4000, Grajski pisar, Izza kongresa, Mrtva srca, Visoška kronika, Vita vitae meae in V Zali, vzeta iz Zbirke slovenskih leposlovnih besedilhttp://www.ijs.si/lit/leposl.html-l2 Mirana Hladnika (1995) in iz zbirke Franko Luin, Beseda: Virtualna slovenska knjigarna, http://www.omnibus.se/beseda/.] 2000.

Gregor Kocijan: Uvodne opombe. Ivan Tavčar, Visoška kronika. Ljubljana: DZS, 1993 (Klasje).

Rudolf Kodela: Visoška kronika v luči zgodovinskega ozadja in Tavčarjevega umetniškega ustvarjanja [: Diplomska naloga] . Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 1956.

Marijan Kramberger: Visoška kronika: Literarno-zgodovinska interpretacija. Ljubljana: DZS, 1964.

Joža Mahnič: Zgradba in slog Visoške kronike. Prostor in čas 1974. 76–86.

Marija Mitrović: Destrukcija avtoritarnosti in deklarativnosti. Ivan Tavčar, Visoška kronika. Ljubljana: MK, 1987 (Hram). 251–81.

France Novak: Arhaizacija v Visoški kroniki. Jezik in slovstvo 1974/75. 202–207.

Špela Omahen: Preštevne kategorije pripovedovalca v Tavčarjevi dolgi prozi: Diplomsko delo. [Ljubljana]: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2000.

Timothy Pogačar: Liberalizem in slovenska literatura: roman Ivana Tavčarja Visoška kronika. Slovenski roman. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2003 (Obdobja 21). 37–47.

Neva Slamič-Physicou: Tavčarjeva in Šeligova Agata (Primerjava med Tavčarjevo Agato iz Visoške kronike in Šeligovo iz Triptiha Agate Schwarzkobler). Diplomsko delo. Ljubljana:. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 1974.

Jožica Šalehar: Zgodovinski roman in Ivan Tavčar: Diplomsko delo. Ljubljana: Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete, 2004.

Pripravljeno za objavo v Esej na maturi 2006, Ljubljana: Gyrus, 2005, postavljeno na http://www.ijs.si/lit/visoska.html 20. junija 2005, obnovljeno po pripombah Tarasa Kermaunerja 1. febr. 2006 in 26. aprila 2008 ter Ane Pollak 14. sept. 2009; 6. 1. 2015.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco