Shema in značilnosti Vandotove planinske pripovedke

0. Podnaslov planinska pripovedka nosi vseh pet Vandotovih obširnejših, kvalitetnejših in bolj poznanih spisov, ki si jih bomo omejili za pretres: Kekec na hudi poti,¹ Kekec na volčji sledi,² Kekec nad samotnim breznom,³ Romanje naše Jelice⁴ in Kocljeva osveta.⁵ Vandot (psevdonim Cvetko Slavin) je bil otroški pisatelj, objavljal je pesmi in kratko pripovedno prozo. Njegova daljša pripovedna proza je izhajala s podnaslovi povest, pripovedka in planinska pripovedka v Zvončku in Vrtcu.⁶ Razen obravnavanih so teksti večinoma preočitno vzgojni. Edino neotroško knjigo Prerok Muzelj, povest izpod Špika, je izdal leta 1939 v samozaložbi.

0.1. Leksikon Cankarjeve založbe (literatura, J. Kos), 1977, definira pripovedko v opoziciji do pravljice, in sicer takole:

pripovedka ljudska pripovedka ustno sporočena zgodba, pogosto navezana na zgodovinske dogodke ali osebe, preoblikovana v ljudski domišljiji. S pravljico ji je pogosto skupno poseganje demonično-onstranskih sil (npr. zmajev, velikanov), vendar ostaja povezana z določenimi kraji, osebami, časom; razplet pogosto mračen /.../.

Navaja šest tipov pripovedke: bajeslovne (bajke), zgodovinske, junaške, aitiološke, živalske ali rastlinske in krščanske (legende).

V sovjetski literarni vedi pa je razmerje med pripovedko in pravljico drugače opredeljeno. Pripovedka (skazka) je nadrejeni pojem, ki vključuje podtipe – živalsko, avanturistično, realistično (bytovaja) pripovedko in pravljico (mit, bajko).⁷ Podobno razumevanje razmerja se da slutiti tudi iz Kmeclove Male literarne teorije.⁸

0.1.1. Literarnoteoretična tipologija pripovedke nas zanima zato, ker hočemo ugotoviti, v katerega izmed tipov sodijo Vandotovi proizvodi. Tu se pojavijo težave. Prisanek, vila Škrlatica, Anja Panja itd. so res bajeslovna bitja, vendar niso glavne upovedene osebe, zato pod bajke zgodbe o Kekcu in Jankovem Koclju ne sodijo. Še manj so to junaške pripovedke, saj te predstavljajo večinoma zgodovinskega junaka, tu pa gre za otroka. Mogoče bi še najbolj ustrezal naziv avanturistične pripovedke, ki ga pozna tudi nemška literarna teorija.⁹ Po tipologiji Milka Matičetova¹⁰ nam ne kaže drugega kot uvrstiti Vandotove planinske pripovedke med 'realistične pravljice'. Po motiviki (brat in sestrica, ugrabljena princeska – junak – sovražnik) sem tudi sodijo. Težave v razvrščanju so nastale zato, ker je obravnavani tip umetna (umetniška) pripovedka, ki je le genetično povezana z ljudskim slovstvom. Vandotova planinska pripovedka nima pretirano veliko fantastike, ki bi jo združevala s pravljico. Nanjo spominja veliko bolj s svojo motiviko in motivacijo, s pripovedno shemo: nima mračnega, ampak vesel razplet, zakoreninjena je v podzavestnem in mitičnem, očitna je delitev na pozitivno in negativno, tudi konec je uravnan po tej delitvi – dobro zmaga, zlo je poraženo. Vandotova planinska pripovedka je torej kot umetna pripovedna proza hibridna tvorba, opredeljena po eni strani s shemo pravljice, po drugi (zaradi konkretizacije prostora in junakov) pa s pripovedko.

0.2. Določilo planinski zaznamuje mesto dogajanja ne samo kot abstrakten obči prostor, v katerem se skrivajo mitološka bitja, ampak pripovedki ustrezno čisto natančno pove, za katere gore gre. Dogajanje umesti v alpske doline in zatrepe od Za Akom in Pod Špikom preko Krnice, Male Pišnice, Vitranca nad njim in Slemena do Tamarja.

1. Glavna upovedena oseba je otrok – deček od 8 do 11 let starosti (KnHP 8 let, KnVS 9 let, KnSB 10 let, RnJ 8/10 let, KO 11 let). Po preprostem navodilu, da se bralec najlaže vživi v literarne osebe, ki so mu na kakršenkoli način blizu, bi lahko sklepali, da je namembnik Vandotovih pripovedi 8 do 11 let star otrok. Takega mnenja je tudi Zavod SRS za šolstvo, ki je Kekčeve zgodbe priporočil v branje četrtošolcem.¹¹ To je zadnja stopnja, na kateri je še zastopana fantastika pravljičnega tipa. Leto pred tem (pri devetih letih) pravljičnost še prevladuje, leto kasneje (pri enajstih) že popolnoma izgine iz programa. Kar naenkrat otrok ne sprejema več fantastičnega na isti ravni kot fiktivno realnega, razlikovati začne med mogočim in nemogočim ter med verjetnim in neverjetnim. V petem razredu berejo otroci večinoma že zgodbe o druščinah. Fantastični elementi so glede na to, da je pisanje namenjeno otroku, ki ravno še prenese čudežno, pri Vandotu ustrezno skrčeni. Omejeni so na eno osebo pripovedne realnosti – na sovražnika (ali daritelja) in na kakšno čudežno sredstvo (zdravilo, čarovno paličico).

1.1. Kadar mislimo o sprejemniku literature, smo navajeni zastaviti vprašanje o skladnosti pripovedovanega z namembnikom, oz. ustreznosti recipientu, zlasti če gre za bralca – otroka. Za razliko od pravljice nosi pripovedka večjo stopnjo konkretnosti, torej bo v njej poleg prostorske očitnejša tudi časovna zamejitev. Pripovedke so si vzele junaka iz Kranjske gore prejšnjega ali začetka tega stoletja iz bajtarske socialne plasti. Ta izbor med drugim pogojuje opise socialne ogroženosti, lakote, desetništva, služenja, reje in drugih oblik socialnega neugodja. V družbi, ki že nekaj časa ni več tako asketska do materialnih potreb in porabe materialnih dobrin, je taka literarna tematika nekakšen anahronizem. Obstala je pri življenju in je še vedno zanimiva; za to se ima zahvaliti simbolnemu, ne pa zgodovinsko pričevalnemu razumevanju teh dejstev. Da ne gre toliko za realistično pisanje, ampak bolj za zapolnjevanje neke literarne sheme, je videti že iz tega, da družba (vaščani, starši) junakom nikoli ne pomagajo; v nasprotju s težnjo po verjetnosti, ki jo zahteva realizem, mora junak sovražnika premagati sam in se sam rešiti ujetništva. Kekčevi filmi so to pravljično doslednost seveda porušili.

2. Do sheme Vandotove planinske pripovedke bomo poskušali priti na induktiven način. Sklepi bodo sledili iz vzporedno navedenih povzetkov dogajanja (glej preglednico).¹²

2.1. 13 KnVS	KnSB	RnJ	KO	KnHP
1. a) Pehta ugrabi Mojco.	[Bedanec si prisvoji Meno.]	Anja Panja muči veverice – striže jim repke.	Koclju umre stara mati; stric ga ne mara, zato pobegne od doma.	Jerico nažene mačeha od doma služit.
b)          /	/	/	Z Brincljem preplezata goro.	Jerica s Tinko in Kekcem se zgubi in tava po gozdu.
2. a) Kekec reši Mojco.	[Kosobrin reši Meno.] (1) [Bedanec ujame Kosobrina.] (2) Kekec reši Kosobrina.	Kocelj ji zmakne čarovno paličico in tako reši veverice.	Kocelj in Brincelj se zatečeta k samotni koči v gozdu.	Zatečejo se v kočo k divjim lovcem. (4) Jerica jim vse pospravi. (5) Pokažejo jim pot. (1b) Spet se izgubijo. Zatečejo se: Jerica v kočo vile Škrlatice, Kekec in Tinka v kočo divjega moža Prisanka.
b) Kekec žali Pehto ("ji strga korenček").	Kekec žali Bedanca (mu nagaja). (1) Bedanec ugrabi Kekčevo mater. (2) Kekec reši mater.	Kocelj žali Anjo Panjo (ji nagaja.)	/	Kekec žali Prisanka.
3. Pehta ugrabi Kekca.	Bedanec ujame Kekca.	Anja Panja povede Koclja in našo Jelico k Vitrancu.	Anja Panja ujame Brinclja.	/
4. Kekec služi Pehti.	Kekec je zaprt pri Bedancu.	Vitranec Koclja zapre, Jelica pa mora iskati zlati rogljižek po gozdu.	Brincelj je zaprt, Kocelj je v nevarnosti, da ga ujame Anja Panja. Anja Panja ugrabi Reziko iz Rateč.	Kekec služi Prisanku, Jerica pa Škrlatici.
5. Kekec si pridobi volka in ukrade zdravilne kapljice za Mojčine oči.	/Kekec s sovo straši Bedanca./ (Bedanec ubije Kosobrina.)	Kocelj z obljubo pipca ukani svojega stražarja Brinclja.	Kekec ubije zlobno čarovniško mačko Anje Panje in ji ukrade čarovno palico.	Kekec z iznajdljivostjo dvakrat ukani Prisanka (s slamnatimi možmi si skrajša pašo divjih koz; skozi zid okoli koče spusti miško in prisili Prisanka, da uresniči davno zakletev). Jerica prinese Škrlatici čudodelno rožo.
6. a) Kekec pobegne in	Kekec pobegne k Meni.	Kocelj pobegne.	Kocelj reši Brinclja in Reziko. Anjo Panjo zapre v klet. Gre k Vitrancu po sodbo.	/
b) je zasledovan.	Bedanec ga grozi izslediti.	Vitranec ga zasleduje.	Na poti ga zasleduje hudobni stric.	/
7. Volk reši Kekca pred Pehto. Pehta odide iz teh krajev.	Volk vrže Bedanca v prepad.	Kocelj najde čarovni rogljiček pri Anji Panji. Vitrancu razkrinka Anjo Panjo. Vitranec jo obsodi na zapor.	Vitrancu razkrinka Anjo Panjo kot lažnico. Vitranec obsodi Anjo Panjo na zapor in spusti Koclja.	Škrlatica in Prisank zaživita skupaj in pošljeta otroke domov.
8. Kekec prinese domov zdravilne kaplice in ozdravi Mojčine oči.	Kekec pripelje domov Meno in tri Kosobrinove živali. Meno posvojijo.	Anja Panja mora pozdraviti bolno Jelico in obdarovati Koclja. Oba se vrneta domov.	Pri Reziki v Ratečah Koclja posvojijo.	Otroci prinesejo domov darove: zdravilno rožo, citre, mucko, malho cekinov in zlato verižico.

2.2. Po formaliziranem zapisu povzetkov zgodbenih vsebin lahko abstrahiramo:

1. A	B
   Sovražnik ukrade princesko.	a) Junak mora od doma. b) (Zgubi se.) Težka pot. Junak se zateče v samotno kočo.

2. a) Junak reši princesko.
   b) Junak žali sovražnika.
3. Sovražnik ugrabi junaka.
4. Junak služi sovražniku (je zaprt).
5. Junak si pridobi (čarovno) sredstvo, s katerim ukane sovražnika.
6. a) Junak pobegne.
   b) Junak je zasledovan.
7. (Dobra žival ali čarovni predmet pomaga junaku.) Junak se reši.
8. Junak prinese domov darove (zaživi s princesko).

Ker ne gre za klasično ljudsko pravljico, se seveda ni bilo mogoče dosledno držati Proppovega zaporedja točk,¹⁴ pa vendar shema v grobem ustreza njegovi formalizaciji. Če je slika sploh hotela nastati, je bilo treba včasih kakšen dogodek, ki ni imel pomembne funkcije, spregledati, kdaj pa poudariti kakšno posameznost, ki je tekst ni ekspliciral in ki se je v njem pojavila kot okrnel ostanek klasične pripovedne strukture.

2.3. Zgradba Vandotove pripovedke je dvodelna. Prvemu delu pripadata dogodka pod 1 in 2, drugemu delu dogodki od 3 do 8. Dela sta si simetrična, saj ponovita enako serijo dogodkov: sovražnik povzroči škodo oz. se junaku zgodi nekaj hudega. Sledi junakova protiakcija, ki je uspešna in postavi stvari na svoje mesto. Kot celota je iz štirih delov: udarec, protiudarec; ponoven udarec, zmagoviti protiudarec.

2.0.1. Proppovo shemo pravljice bi se dalo poenostaviti v takle opis (v enak opis lahko razširimo Lotmanovo jedrnato oznako pripovedi):¹⁵

1. V svetu se pojavi nek manko, neugodje; nekaj je ukradeno, nekaj je narobe. (Ugrabljena je princeska.) Svet ni več enoten, razdelil se je v dve polovici.¹⁶
2. Nekdo se odpravi, da bi v drugi polovici sveta poiskal to, kar je bilo ukradeno, in uničil tisto, kar je manko povzročilo. Želi zapolniti manjkajoče in ukiniti razliko med svetovoma. (Junak gre rešit princesko.)
3. Da bi prekoračil mejo med svetovoma – premagal gozd, reko itd. – potrebuje sredstev. (Če jih hoče dobiti, mora izvršiti težke naloge.) Ko si jih pribori,
4. si izbojuje manjkajoče (reši princesko) in s pomočjo čarovnih sredstev spet pobegne nazaj.
5. Doma si izbori še nagrado za svoje junaško dejanje. (Prej mora rešiti težke naloge, da se lahko poroči s princesko.) Vzpostavila se je enotnost sveta. Junak postane lastnik cilja svoje akcije.

2.0.2. Še krajše je klasična pripovedka

• boj za sredstva,
• boj za manjkajoče,
• beg in
• boj za nagrado (za posedovanje priborjenega).

2.0.3. Junak se je odpravil popravit svet (dela za nekaj ali nekoga drugega). Ko uspe, se je izkazalo, da je delal zase. Popravljeni svet je njegov svet – v njem je on sam vladar.

2.0.4. V glavnem je večina akcijske (dogodkovne, fabulativne) literature vračanje stvari na svoje mesto, ukinjanje neke razlike, vzpostavljanje enotnosti sveta. Tradicionalna pripovedka s pravljico na čelu kot prototip pripovedne proze ustreza tej oznaki toliko očitneje.

2.4. Shema Vandotove planinske pripovedke se od omenjene malenkostno razlikuje:

1. Pojavi se manko, nekaj drugega in sovražnega. Svet se razcepi.
2. Junak gre v sovražni svet. (Nadomesti manjkajoče s samim seboj.)
3. Po določenem času bivanja (služenja) si pridobi sredstev, da
4. se lahko vrne domov. S seboj prinese darove ali ukradeno.
5. Vzpostavljena je enotnost sveta, ker se je sovražnik odselil ali pa je uničen.

V modelu bi bila videti takole:

Grafikon Shema Vandotove planinske pripovedke

2.5. Razlika med Vandotovim in Proppovim modelom je razlika med umetno in tradicionalno pripovedko. Dejstvo, da je primerjava po petih točkah sploh mogoča, kaže, kako umetna pripovedka kljub dovoljenim svoboščinam v glavnih okvirih sledi tradicionalni shemi. Od nje odstopa v zaporedju funkcij. Nekdaj je moral junak premagati sovražnika, da je od njega dobil princesko. Pri Vandotu je povračilno dejanje opravljeno že takoj na začetku, zato je osrednja pozornost posvečena junakovemu begu ali samoosvobajanju. Vandotova moderna pripovedka je porušila simetrično razmerje med funkcijami: skrčen je boj za princesko, razširjen pa je boj za samorešitev. Čarovna sredstva, s katerimi je klasični junak lahko šele prišel do sovražnika, Kekcu pomagajo od sovražnika pobegniti. Odpadel je tudi za klasično shemo značilen boj za nagrado.

3. Tradicionalna pripovedka ima natančno določeno število oseb oz. vlog. Sedem jih je: junak, lažni junak, sovražnik, daritelj, princeska, pošiljatelj in pomočnik. V obravnavo bodo prišle samo najvažnejše.

3.1. Osrednja upovedena oseba je junak. Pri Vandotu sta to Kekec in Jankov Kocelj. Po lastnostih sta si precej različna. Kekec je bister, z lahkoto 'nasuka' nasprotnike, Kocelj pa se stalno muči s svojo trdo betico. Vendar je njuna vloga v pripovedi identična in skladna s funkcijo junaka klasične pravljice.¹⁷ Oba uspešno popravljata svet, vračata stvari na svoje mesto. Z drugimi osebami pripovedkine realnosti stopata v enake odnose.¹⁸ Njuna osnovna dejavnost je pot (potovanje). Na poti imata nalogo premagati sovražnika. V Vandotovem jeziku se temu reče, da je Kekec 'premikastil' Bedanca in Prisanka (borba ima tu parodičen prizvok) in da je junak sovražnika 'nasukal', 'pretental', 'prekanil' ali 'ukanil'. Junak je 'prevejanec', sovražnika premaga z zvitostjo. Kekec in Kocelj nista 'pridna' junaka. Ne vzpostavljata ravnotežja med krščansko pojmovanima grehom in kaznijo. Ker je junak simpatičen, se mu tudi zvitost in krutost štejeta v dobro. Kekčeve zgodbe in pripovedke o Jankovem Koclju niso moralistična literatura, čeprav z nekaterimi motivi, ki se vztrajno in pretirano ponavljajo,¹⁹ kaže na podzavestne vzgojne težnje ali vzgojne (kastracijske) komplekse.

3.1.1. V večini pripovedk se ob junaku pojavljajo osebe, za katere ne moremo takoj najti mesta v strogo formalizirani shemi upovedenih oseb. Od daleč spominjajo na Sanča Panso ali na paže vitezov iz zgodovinskih romanov. To so Kosobrin, Rožle in Brincelj. V opozicijskem svetu dobrega in zla so na pozitivni strani, nimajo pa lastnosti, ki bi jih naredile junake, ker so preveč plašni. So nekakšna podvojitev junakov, minus junaki, verjetno refleks lažnega junaka iz tradicionalne pripovedke. Njihova naloga je znotraj neškodljivega kazati, kakšen junak ne bi smel biti. V pripoved vnašajo komično, ki ga klasična pripovedka v tej obliki ni poznala. Komičen odnos se je v nji lahko pojavil samo v okviru: na začetku in na koncu kot meja med fikcijo in realnostjo.

3.2. Zapletenejša je druga vloga – nasprotnik. Prava nasprotnika sta Anja Panja in Bedanec, ki sta resnično zlobna in od katerih junaku preti pogin. Vsi drugi, ki se pojavljajo v funkciji sovražnika (Prisanek, Škrlatica, Pehta, Vitranec), se na koncu pokažejo v lepši, razen Pehte celo v najlepši luči. Prevzeli so

3.2.1. vlogo daritelja.²⁰ Ta mora zadati junaku težka, skoraj nepremagljiva dela. Ko je junak z njimi preizkušen, si pridobi čarovnih sredstev, s katerimi premaga sovražnika. Kekec mora Prisanku pasti divje koze. Kolikor koz mu pobegne, toliko dni več ima paše. Kocelj mora biti zaprt toliko časa, da Jelica ne najde izgubljeni zlati rogljiček v širnem gozdu. Vse skoraj nemogoče naloge junaki z zvitostjo opravijo in si z njimi pribore – ne princeske, pač pa svobodo. Celo obdarovani so: Prisanek jim pokloni mucko, malho cekinov in citre, Škrlatica zlato verižico, lepo obleko in zdravilni mežikelj itd. Ker sta funkciji sovražnika in daritelja združeni v eni osebi (najočitneje pri KnHP), sta tudi boj za manjkajoče in boj za sredstva, s katerimi bi to manjkajoče junak dosegel, združena. Funkcijo sovražnosti prevzame okolje: temen, širen gozd, strme, nepreplezljive skale, dolga in naporna pot.²¹ Po opravljenih nalogah je sovražnost okolja ukinjena, ker se junak lahko vrne domov; v RnJ lahko prestopi rob gozda.

3.2.2. Sovražnik (daritelj) je edini element Vandotove pripovedke, ki ohranja vsaj malo fantastičnega, pravljičnega. Je mitološko bitje, skrivnostna oseba z nadnaravnimi zmožnostmi. Vila Škrlatica živi že stotine let, vsakih sto let jo pomladi čudodelni mežikelj, ki raste visoko v skalah. Prisanek pase divje koze, je neznansko močan, Anja Panja čara vevericam s palico z zlatim rogljičkom. Pravljičnega je na splošno malo, največ v prvi, najzgodnejši Kekčevi zgodbi (KnHP), kjer je junak star šele 8 let in za katero je bil verjetno mišljen mlajši sprejemnik.

3.3. Funkcija pomočnika junaka ni izpeljana. Pomešala se je z vlogo podarjenih živali in predmetov. V dveh zgodbah je to Pehtin volk, drugod je parodiran (sova v KnSB, koza z imenom Keza (KnHP), veverica (RnJ) in miška v KnHP).

4. Prostor pripovedkine realnosti.

4.1. Junakovo bivališče in izhodišče je dom ("rodna hišica", "rodna vas"). Z domom nekaj ni v redu. Glede na to, kaj ni v redu, obstajata dve varianti izhodiščnega položaja. V prvi mora junak od doma, ker ga tam ne marajo, zaradi revščine ali ker je ogrožen (KnHP, KO), v drugi pa zaradi ugrabljene prijateljice, matere (KnSB, KnVS). V obeh primerih se izkaže dom nezadosten. V njem nekaj manjka in to gre iskat junak v drug svet.

4.1.1. Jerica mora od doma, ker je mačeha ne mara in ker so doma revni. Motiv mačehe in pastorke je v pravljici precej pogost, spomnimo se samo Janka in Metke. Uporabi ga tudi psihoanalitična interpretacija pravljice.²² Pri umetni pripovedki Vandotovega tipa stvari sicer niso tako jasne kot v klasičnih Grimmovih pravljicah, vendar se dá omenjeno metodo aplicirati tudi nanje.

4.1.1.1. Ob koncu oralne faze doživlja otrok travmatične konflikte. Ker ne sme več sesati, ko ga je mati odstavila, je prepričan, da ga ne ljubi več. Počuti se ogroženega. Take občutke simbolizira v pravljici lik mačehe kot negativna podoba matere. Otrok je nasilno odtrgan od matere – v pripovedi je odtrgan od doma; otrok se osamosvoji – v pripovedi krene na pot. Tako gredo na pot Jerica, Kekec in Tinka v KnHP. Tinka kot najmlajša je najbolj požrešna. Stalno omenjanje lakote v pripovedki simbolizira neodjenljivo željo po oralnem zadovoljstvu. Ko pridejo v tuje koče, se najprej spravijo na hrano (kot Janko in Metka na hišo iz slaščic). Dejanje ne ostane brez posledic. Lastniki so jezni in otroci se morajo odkupiti, preden lahko krenejo nazaj domov. Ugotovili so, da morajo svoje naravne potrebe in nagone krotiti ne samo doma, ampak tudi drugod. Ego je v pravljici tako zmagal nad idom. Lakota kot ponavljajoči se motiv ni samo odraz socialne bede nekega časa in kraja, ampak ima tudi pomembno simbolno funkcijo.

4.1.1.2. Druga varianta pravljice – o junaku, ki rešuje princesko, ima po Bettelheimu izvor v ojdipski fazi otrokovega razvoja. Moški otrok je ljubosumen na očeta, ki mu preprečuje, da bi se mu mati popolnoma posvetila. V pravljici zato nastopa oče večinoma v podobi zmaja. Vandotove pripovedke ne premorejo toliko fantastike, da bi v njih nastopali zmaji. Za psihoanalitično razlago so stvari tu veliko enostavnejše. Očeta (zmaja) nadomešča v KnSB hudoben divji mož Bedanec iz gora (tudi pravi Kekčev oče je vedno v gorah – gozdar), ki ne odvede samo princeske (Mene), ki simbolizira mater, ampak celo pravo Kekčevo mater. Na tej stopnji superego že odločno ukazuje libidu: Kekec se žrtvuje – da bi rešil mater, se sam postavi na njeno mesto. Travmatični motiv ugrabitve se v zgodbi kar trikrat ponovi. Težja je psihoanalitična špekulacija v primeru, ko princesko ukrade zla ženska (KnVS, KO).

4.1.2. Iz neustreznega doma se junak napoti preko meje med semantičnima poljema (skozi gozd, preko strmih sten) do drugega doma – planinske koče, ki je prebivališče sovražnika (daritelja). Kar več je teh koč: tri v KnHP, dve v KnVS, RnJ in KnSB in ena v KO. Koča divjih lovcev, Prisankova koča, koča vile Škrlatice itd. so ekspoziture pravega doma v planinah, so samo drugi aspekt istega doma. Tudi v teh kočah vladajo isti zakoni kot doma, še strožji. Junaki so se napotili proti njim, ker so mislili, da je tam skrivališče, nahajališče manjkajočega.²³

4.2. Drugi element prostora je pot. Označujejo jo še precej večje neprijetnosti kot relativno ugodje 'dóma': lakota, žeja, utrujenost, izgubljenost, mraz, prenočevanje na prostem itd.²⁴

4.2.1. Kako pomembno vlogo ima pot v sporočilu Vandotovih pripovedk, vidimo že iz njihovih naslovov:

	Kekec	na	hudi	poti
	Kekec	na	volčji	sledi
	Kekec	nad	samotnim	breznom
naše	Jelice			Romanje

Obravnavani naslovi vsebujejo dva pomembna elementa – junaka in njegovo lokacijo v prostoru. Tri prostorska določila so dinamična (pot, sled, romanje), enkrat je pot (romanje) celo v semantičnem središču naslova. Določila treh umeščenj (poti) so hud, samoten, volčji. Z njimi je prostor, v katerem junak deluje, negativno označen. Kar trikrat se pojavi predlog na(d). Lahko bi ga povezovali z junakovim obvladovanjem prostora in poti, z njegovo nadmočnostjo in premagovanjem težav.

Vandotova planinska pripovedka ima klasično strukturo: je pot junaka od doma in njegova vrnitev (pot domov) po opravljeni nalogi.

5.1. Magične formule, ki so imele v klasični pripovedki motivacijsko vlogo, nosijo tu zgolj fatično funkcijo (so ostanek otroškega jezika iz dobe, ko ta še ne ločuje med besedo in realnostjo, ki jo beseda označuje): besede niso tu zato, da nekaj pomenijo, ampak da ustvarjajo kontakt. Primer magične formule iz RnJ (str. 14):

Anja Panja
Petka pana;
štiri miši,
veter, piši!
Tika- taka,
tika-taka –
in z menjaka
ura bije,
Lenka vpije:
Lah je – ven!

5.2. "Strmel je Kekec tisti dan v kosa in se čudil." (KnSB) "Zaveroval se je Kekec tisto jutro v kosa." (KnVS) "Tisti dan se je Kekec prvič v svojem osemletnem življenju začudil kozi." (KnHP) "Čudno, prav prečudno je bilo tistega dne Jankovemu Koclju v mladem srcu." (KO)

To so prvi stavki povesti. Nimajo samo podobne gramatične strukture, ampak so si velikokrat enaki ali podobni tudi v izbiri besednega gradiva, ki napolnjuje sintaktično shemo: strmeti, čud- (4-krat), zaverovati se; tist- dan (3-krat), tisto jutro; Kekec (3-krat). Ponavljanje vzorcev začetnih formul pripovedi je še en dokaz, da je bila pri pisanju planinskih pripovedk Vandotu pred očmi klasična pravljica.

6. Kljub temu, da gre pri Vandotu za umetni tip pripovedke, je skozi preverjanje po Rošijanovi aplikaciji Proppovih temeljnih določil pripovedke postalo jasno, da se še vedno zgleduje pri tradicionalni pravljični strukturi. Odstopanja, ki kažejo razvoj žanra in avtorjeve značilnosti ter posebnosti, pa so:

1. Pripovedka je postala otroška literarna zvrst. Glavna upovedena oseba je samo še otrok.
2. Običajni gozd je nadomeščen s planinami. Funkcija sovražnosti, ki naj bi jo nosile, ni vedno jasno vidna.
3. Spremenjeno je zaporedje funkcij.
4. Spremenjena so razmerja med obsegom in pomenom nekaterih funkcij. Poudarjena je junakova vrnitev, zreduciran junakov odhod.
5. Ker gre za junaka – otroka, je ponekod opazno parodiranje njegovih akcij. S parodijo
6. postaja tudi jezik individualno obarvan.

Opombe

² KnVS, Zvonček 1922.

³ KnSB, Zvonček 1924.

⁴ RnJ, Zvonček 1925.

⁵ KO, Zvonček 1925/26, 1926/27.

⁶ Desetnica, Zvonček 1912, lz knjige sirot, Vrtec (V) 1910, Pastirček Orenček, V 1914, Nad brezdnom, V 1915, V zagorskem miru, V 1918, Leš v zameni, V 1925, Roža z Mucne gore, V 1925/26.

⁷ Mala literaturnaja enciklopedija 6, Moskva, 1971; geslo skazka.

⁸ M. Kmecl, Mala literarna teorija, Ljubljana: Borec, 1976, str. 331: "/L/ljudske pripovedke raznega značaja (bajke, pravljice, godčevske idr.)."

⁹ Gero von Wilpert, Sachwörterbuch der Literatur, Stuttgart: Kröner Verlag, 1955, geslo Sage.

¹⁰ Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana: Slovenska matica, 1956, str. 120, 121.

¹¹ Osnovna šola, vsebine vzgojno- izobraževalnega dela, 3. zv., Ljubljana: Zavod za šolstvo SRS, 1975, str. 8.

¹² Legenda: ( ) funkcijsko nepomemben dogodek, [ ] retrospektiven dogodek, / / funkcijsko neizrabljen motiv; kjer se motivi ponavljajo, imajo ob sebi v oklepaju številko faze, ki jo ponavljajo.

¹³ Formalizacija je seveda konstrukt, napravljen v primerjavi s Proppovim in upoštevajoč v glavnem deli, ki temu najbolj ustrezata (KnVS, KnSB), druge pripovedke so bile sem in tja podvržene obtesavanju. V oklepaju so variantne možnosti; začetek je dveh tipov.

¹⁴ Nikolae Rošijanu, Tradicionnye formuly skazki, Moskva, 1974, pogl. Vnutrennie medial'nye formuly, str. 126–132. &mdash V. J. Propp, Morfologija bajke. V: Narodna bajka u modernoj književnosti, Beograd: Nolit, 1978, str. 39 isl. — Str. 43: "Postupnost funkcija uvek je identična. Treba napomenuti da se ukazana zakonitost odnosi isključivo na folklor. Ona nije osobenost žanra bajke kao takve. Veštački stvorene bajke ne podležu toj zakonitosti. /.../ Što se tiče grupisanja, treba pre svega reći, da sve bajke ni izdaleka ne daju sve funkcije." Tak primer je pri Vandotu KnHP.

¹⁵ J. M. Lotman, Struktura umetničkog teksta, Beograd: Nolit, 1976, pogl. Kompozicija jezičkog umetniškog dela, Problem umetničkog prostora. — Pogl. Pojam ličnosti, str. 313: "Tako, naprimer, junak bajke u početnoj situaciji nije deo onog sveta kome on pripada: gone ga, ne priznaju, još nije pokazao svoju pravu prirodu. Zatim prevladava granicu, koja deli "ovaj" svet od "onoga" sveta. Upravo je granica (šuma, more) povezana sa najvećim opasnostima. Ali, pošto se junak u "onom" svetu ne sliva sa okolinom (u "ovom" svetu je bio siromašan, slab, mladji brat medju bogatom, jakom, starijom braćom; u onom je čovek medju ljudima), siže se ne završava: junak se vrača i, pošto je metamorfozirao, postaje gospodar, a ne antipod "ovog" sveta. Dalji razvoj je nemoguć. I upravo zato, čim se zaljubljeni oženi, pobunjeni pobede, smrtni umru – razvoj sižea se obustavlja." — Pogl. Problem sižea, str. 310: "/Č/ovek prevladava granicu (šumu, more), posećuje ljude i vraća se nazad s nečim što je pri tome uzeo."

¹⁶ J. M. Lotman, n. d., str. 300, 301: "Tako se, naprimer, prostor bajke jasno raščlanjuje na "kuču" i "šumu". Granica izmedju njih je razgovetna – ivica šume, katkad reka /.../". — Vandotov svet je razcepljen na planine (včasih tudi gozd) in na domačo zagorsko dolino (vas, rodno hišo). Nimata pa enostranskih pravljičnih določil. Planine in gozd niso samo kruto in nevarno, ampak tudi lépo. Njihova lepota se kaže v idiličnih opisih: "Snežniki niso bili beli, ampak rdeči kakor vstajajoča zarja. Preko nebotičnih skal se je razlival rdeč ogenj. Sneg je izginil in vse okrog je trepetal samo živ plamen in objemal visoke gore. Gore pa so drhtele in se smehljale v mračno, temno dolinico ..." (KnHP, MK 1965, str. 30). Kljub temu osnovna opozicija ostaja: "In kar hipoma je Kekec zavriskal in pričel vihteti svoj klobuček, zakaj tam sredi polja je zagledal domačo vasico. Bele hišice je videl, sredi njih pa se je dvigal rjavi zvonik farne cerkve. Kekec je kar poskočil in strmel je in je vriskal. /.../ A pri tem se je ozrl na sosedne snežnike, ki so se dvigali strašno visoko proti nebu. Videl je bele, navpične stene, ki so se svetile v sončnih žarkih; videl je grozne prepade, ki so zijali pod tistimi stenami, in mraz ga je stresel že ob misli na nevarnosti, ki prežé na človeka na tistem strašnem skalovju." (KnHP, MK 1965, str. 123)

¹⁷ KO, str. 125: "Oj Kocelj! Ti si pogumen kakor tisti kraljevič, ki je posekal strupenega zmaja. To te bo imela naša mamica rada, ko me privedeš domov! Pa tudi atek. Pri nas ostaneš in nikoli več ne pojdeš od nas ..."

¹⁸ Zanimivost: v KnHP je junak podvojen – zgodba je dvopramenska. En pramen pripada Jerici, drug pramen Kekcu. Tudi tak prijem je pri Proppu predviden (n. d., str. 49: "/.../ jedna sfera radnje podeljena je na nekoliko lica.").

¹⁹ "Pipec že držim v roki, a držal bom v roki tudi storž, ki mu ti praviš nosek. Samo z roko okrenem, pa boš brez nosa. /.../ Veverico bi poslal nad tebe, da ti odgrizne in požre nevšečni nosek. /.../ Tako se boš zamaknila v moj lepi nosek, da niti čutila ne boš, kdaj ti ostrižem repek ..." itd., itd. (RnJ)

²⁰ Propp, n. d., str. 47: "Jedno lice obuhvata nekoliko sfera radnje (...) sadrži u sebi funkciju protivnika i darivaoca /.../".

²¹ Propp, n. d., str. 49: "predmeti dejstvuju kao živa stvorenja".

²² [Bruno Bettelheim], Značenje bajki, Beograd, 1979 (Biblioteka Zenit).

²³ Naj ostane razmišljanje v to smer samo v zametku, saj bi njegovo nadaljevanje gotovo privedlo do drugačnih rezultatov, kot jih je do zdaj ponujala formalna analiza.

²⁴ "Toda povej mi, Jerica, ali poznaš pot, ki drži čez gore k teti Nežari? O, dolga mora biti kakor do morja in strma in visoka kakor do neba." (KnHP, MK 1965, str. 39)

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/vandot.html 23. marca 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco