To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Pravzaprav se nisem nikoli jasno vprašal, zakaj se izraza empiričen in sistemski v razpravljanju o literaturi pojavljata skupaj. Empirični literarni zgodovinarji zajemamo iz literarnih in obliterarnih podatkovnih zbirk, recimo iz izčrpne bibliografije določenega žanra ali popisa kakega motiva v nekem obdobju, s čimer skušamo sklepom dati težo splošne, znanstveno preverljive veljavnosti; empiričnost je namreč sinonim znanstvenosti. Da bi se poučili, kaj je sistemski pristop oz. sistemska teorija, ni treba biti ravno literarni teoretik, saj pojem poznajo tudi druge stroke. V literarni vedi pomeni celostno dojemanje literarnega življenja kot kompleksne pojavnosti, ki se po eni strani uravnava sama, tako da sledi lastnim zakonitostim, po drugi strani pa je vpeta v sosednje in nadrejene kulturne, nacionalne, komunikacijske, umetnostne in druge sisteme.
Sistemski dójem literature se razlikuje od tradicionalnega, ki prežema našo literarno kulturo in se utrjuje v šoli. Ta prepričuje o avtonomnosti literature in se skuša omejevati le na njeno estetsko dimenzijo ali jo vsaj poudarjati v razmerju do njenih ostalih funkcij. Toda – tudi sistemski vidik se nam zdi od nekod poznan! Ali nismo obravnavam, ki jih ni zanimalo samo besedilo, temveč cel sklop filoloških, psiholoških, zgodovinskih in drugih dejstev, včasih rekli pozitivizem? In jih v isti sapi nejevoljno odrivali na stran, ker se nam je zdelo, da se izogibajo tekstu, ki je naš edini "pravi" predmet, in motijo vzvišeni status, ki smo ga pripisovali besedni umetnosti?
Čeprav so med njimi desetletja in čeprav se sistemski teoretiki, vključno z avtorico knjige, ki se nanjo nanaša tale zapis, izrecno distancirajo od pozitivističnega determinizma, si njihovega podobnega interesa ne znam razložiti drugače kot s skupno nazorsko, recimo materialistično podlago, ki jih združuje v opoziciji do hermenevtičnih pristopov. Sistemska literarna veda ne daje prednosti enkratnemu estetskemu sporočilu izbranega umetniškega besedila, ampak se posveča kompletnemu literarnemu življenju z množico akterjev, dejstev in odnosov: proizvodnji, distribuciji, branju in obdelavi (avtorjem, založbam, knjižnicam, kritikom ... in seveda tudi besedilom samim – v njeni terminologiji so to komunikatna baza, komponente in konvencije od narodne potrjevalnosti do večpomenskosti in fikcionalnosti). Vse to se da v principu najbolje zgrabiti na načine, preizkušene v socialnih vedah: z natančno katalogizacijo, kvantitativno analizo in včasih celo z eksperimentom. Ker so našteti izrazi imena empiričnih metod, to poenostavljeno pomeni, da sistemski pristop utemeljuje, upravičuje in teoretično osmišlja empirične pristope k literaturi.
Sistemsko teorijo je v slovensko literarno vedo prinesla tradicionalna navezanost stroke na nemške vzornike, najbolj v naši germanistiki (Neva Šlibar, Dejan Kos), pa tudi v slovenistiki (Marijan Dović). Njena prva in skoraj monopolna referenca je bil siegenski komunikolog Siegfried J. Schmidt. Knjiga Urške Perenič Empirično-sistemsko raziskovanje literature razširja referenčni krog s številnimi imeni nizozemskih in nemških sistemskih raziskovalcev, na osrednje mesto pa postavlja Schmidtovega nekdanjega sodelavca Gebharda Ruscha, ki ji je posebej všeč zato, ker je prevladujočo pozornost sistemske teorije do kulturnih kontekstov uravnotežil z usmeritvijo k besedilom.
Da se ne zasidra površna domneva, da je knjiga le natis disertacije Konstrukcija nacionalnega literarnega sistema z vidika empirične sistemske teorije: Kulturno-politična društva in čitalnice, ki jo je Urška Perenič ubranila leta 2008 na ljubljanski slovenistiki, naj poudarim, da je tema sicer obema monografijama skupna, vendar gre v drugem primeru za čisto novo, zelo dopolnjeno publikacijo, ki dokumentira avtoričin hiter strokovni razvoj. Prerasla je spodbude svojih tukajšnjih in tujih učiteljev, se osamosvojila in postala pomembna domača referenca za področje sistemske literarne vede. Svoje teoretične vzornike sicer zvesto povzema in razlaga, a jih tudi kritično komentira in na koncu pripombe suvereno in samozavestno strne ter nadgradi v izvirni teoretični model, ki bi ga veljalo prevesti in plasirati še v tistem znanstvenem prostoru, iz katerega je izšel in kjer se lahko nadeja živahnejše in kompetentnejše presoje.
Drugo potrebno pojasnilo zadeva razpravni slog knjige. Sistemskoteoretična literatura sodi v skupino tistih strokovnih diskurzov, ki jim nekateri očitajo abstrakten in težko razumljiv jezik. Avtorica prisega na izvirno sistemskoteoretično terminologijo in zahteva, da se je pač priučimo, če hočemo kaj razumeti, saj prevod v drugačen strokovni žargon utegne sporočilo popreprostiti in ga iztrgati iz konteksta, v katerem dobro funkcionira. Ob tej načelni drži se je vendarle potrudila besedo slogovno zasukati tako, da ne odvrne takoj na začetku tudi manj specializiranega bralca.
Skozinskoz teoretično knjigo dopolnjujejo aplikativni odstavki, v katerih svojo teoretično shemo preverja ob literarnih dejavnostih domačih kulturnih društev in čitalnic v 19. stoletju, ob kritiški recepciji romanesknih in povestnih žanrov (Bedenka, Detele, Vošnjaka, Zbašnika, Govekarja, Pesjakove) in ob Stritarjevem pisemskem romanu Zorin ter jo z njimi ilustrira. Posebej razveseljivo je, da si s podatki ni lahkotno postregla iz predhodnih kulturnozgodovinskih študij, ampak je šla kar k dokumentom samim. Znanstveni prvenec Urške Perenič (prvenec, če zanemarimo njeno lansko minuciozno kritično uredništvo korespondence Borisa Pahorja z Marijo Žagar pri Slovenski matici) daje široko konceptualno zaledje bodočim literarnozgodovinskim študijam slovenske književnosti najrazličnejših metodoloških usmeritev, sociološkim, kulturnozgodovinskim, besedilnointerpretativnim, recepcijskim itd. Samo želimo si lahko, da ponujeni okvir sprejmejo in zapolnijo svoje mesto v njem.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco