Troje podob domačega in tujega

Skupni imenovalec treh poglavij prispevka, ki si slede v zaporedju akademsko, srednješolsko in osnovnošolsko, je razmerje med domačim in tujim. Z domačim je mišljeno slovensko, s tujim pa vse, kar nacionalno prerašča ali je z njim v konfliktu. Prvo reflektira ustanovitev Oddelka za slovenistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, naslednji dve pa razlagata dva klasična teksta kot pripovedi z napotki za zgodovinsko obnašanje Slovencev: v Alamutu Vladimirja Bartola najde radikalno makiavelistično sporočilo, v Levstikovem Martinu Krpanu pa izpostavi slovensko-nemško kulturno rivalstvo.

Slavistika in slovenistika

Naše stanovsko društvo se imenuje Slavistično društvo, čeprav so v njem večinoma slovenisti. Naša osrednja revija za jezik in literaturo je Slavistična revija. Ta je sicer v prvih desetletjih po ustanovitvi leta 1848 objavljala vsaj v svojem jezikoslovnem delu poudarjeno slavistične prispevke (večino slovanskih filoloških razprav v reviji so podpisali tuji avtorji), vendar se je potem delež slovanskega jezikoslovja v njej skrčil v korist slovenističnih študij domačih avtorjev, medtem ko je bila literarna veda v reviji ves čas izrazito slovenistična. Kadar v spomladanskem času ljudstvo ne ve, kam bi z jezo, ki se mu je nakopičila ob številnih krivicah, storjenih njihovemu šolajočemu se potomstvu, se spomni na slaviste in jih ozmerja v časopisu – tarča so ljudje, ki pogosto razen slovenščine ne znajo nobenega drugega slovanskega jezika.

Uradno se sicer že zelo dolgo imenujemo profesorji slovenščine ali diplomirani slovenisti, za ljudstvo smo pa še kar slavisti. V preteklosti je naš profil povečini proizvajal Oddelek za slovanske jezike in književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Ta je naslednik Seminarja za slovansko filologijo, ki je bil leta 1919 med ustanovnimi oddelki nove ljubljanske univerze. V 50. letih se je preimenoval v Inštitut za slovansko filologijo, konec 50. let dobil današnje ime, vmes se je od 1975 do konca 90. let imenoval PZE (pedagoško-znanstvena enota) za slovanske jezike in književnosti. Oddelek je po številu študentov in učiteljev med najobsežnejšimi na fakulteti in razpisuje štiri študijske smeri: slovenski jezik in književnost (nekdaj: jezik s književnostjo), ruski jezik in književnost, srbski, hrvaški in makedonski jezik in književnosti (krajše: južnoslovanska filologija) in primerjalno slovansko jezikoslovje. Poleg tega obstaja še troje zahodnoslovanskih lektoratov s samostojnimi študijskimi programi, ki pa še niso v veljavi in živijo zvečinoma pri slovenistiki. Kako malo se študijske smeri na ljubljanski slavistiki poznajo med seboj, naj pove izkušnja iz časa, ko sem bil že drugo leto predstojnik tega oddelka: rusist iz višjega letnika, ki sem ga nekoč kot štoparja pobral na cesti, me sploh ni prepoznal in mi je dopovedoval, kako da je rusistika samostojen oddelek. Kako bi tudi poznal slovenistične učitelje na istem traktu ustanove, če pa v svojem programu ni imel nobene ure slovenščine, ne jezika ne literature, kot da ju pri prevajalskem poslu ne bo nikoli potreboval.

No, druge smeri so bile med seboj bolj povezane: enopredmetni slovenist si je moral izbrati kar nekaj ur slovanskih lektoratov, poslušati primerjalno slovansko književnost in pregled južnoslovanskih književnosti, skupaj z dvopredmetniki pa ga je v prvem letniku čakalo naporno srečanje s primerjalnim slovanskim jezikoslovjem in staro cerkveno slovanščino. Posamezne slovenistične ure so imeli tudi študijski programi drugih smeri na oddelku.

Že pred leti je v atmosferi medoddelčnega merjenja moči senator filozof zagrozil, da bo kar on predlagal cepitev preobsežne slavistike na manjše enote, če slavisti sami tega ne znajo in ne zmorejo. Serija oddelčnih sestankov v letih 1996 in 1997 je po tej "pobudi" pripeljala do sklepa bolj socialne kot strokovne narave, da se razidemo sporazumno, ko bodo razmere dozorele, to pa je tedaj, ko bodo potrjeni novi samostojni študiji zahodnoslovanskih jezikov in književnosti, ki so jih pripravljali kolegi lektorji poljščine, slovaščine in češčine. Zavedali smo se, da inštitucionalna ločitev narekuje tudi revizijo vsebine študija in verjetno krčenje slovanskih vsebin v slovenističnem programu, zato bi preuranjeni razhod ogrozil njihovo eksistenco. Leta so tekla, z novimi zahodnoslovanskimi programi ni bilo nič in slovenistika se je začela nestrpno zavedati, da je odlašanje škodljivo in da se bo morala profilirati že zaradi nacionalnoreprezentativnih razlogov. Leta 1999 je senat domače fakultete z aklamacijo sprejel na znanje namero oddelka, da se ob primernem času reorganizira, in ji dal načelno podporo, 19. junija 2002 pa je tudi izglasoval dejansko ločitev oddelkov, ki je bila sprejeta 14 dni poprej na oddelčni seji in ki naj stopi v veljavo z novim študijskim letom, 1. oktobra 2002/03.

V novem Pravilniku Filozofske fakultete sta že zapisana dva oddelka: Oddelek za slovenistiko in Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Slovenistika z nekaj čez 300 vpisanimi študenti in 18 učitelji in slavistika s tremi smermi in dvakrat manj študenti, vendar s kar 20 učitelji. Za ločitev smo bili skoraj vsi, le pri rokih ni bilo enotnosti: slavisti bi si še nekaj časa želeli inštitucionalne simbioze s slovenisti, slovenistom pa je bilo čakanja dovolj. Sicer se na Aškerčevi 2 v bližnji prihodnosti ne bo veliko spremenilo: knjižnica bo ostala skupna, tajništvo prav tako, slavisti bodo še naprej člani svetov slovenističnih programov, kakršna sta mednarodni simpozij in poletni seminar slovenskega jezika, literature in kulture, celo novoletne zabave bomo imeli skupaj. Na vratih se bodo svetili novi napisi in najbrž bosta potrebna nov žig in nova glava na pisemskih ovojnicah. Pomembno je, da bosta oddelka ločeno nastopala v javnosti in ločeno pridobivala študente na informativnih dnevih. Do zdaj smo dijakom predstavljali vse štiri študijske smeri naenkrat, kot da bi šlo za veliko srečno družino, zaradi česar so bili interesenti lahko samo zbegani. Sčasoma se bo verjetno povečala frekvenca izraza slovenist namesto slavist, večjih pretresov pa zaradi zgodovinskega dogodka na ljubljanski slavistiki ni pričakovati.

Po svetu so nacionalne filologije praviloma inštitucionalno ločene od širših filologij, v katerih so tičale nekako do prve svetovne vojne in se potem iz njih osamosvojile. V Angliji in Ameriki je angleščina samostojen, od germanistike ločen oddelek, v Rusiji ruščina ni na istem oddelku kot slavistika in tudi v državah bivše Jugoslavije sta hrvaščina in srbščina svoja oddelka v razmerju do (južne) slavistike. Nacionalne filologije so se osamosvojile celo na univerzah zunaj matičnih držav, na naši fakulteti se je tako pred leti germanistika razdelila na anglistiko in nemcistiko. Slavistika se kot edini prostor za študij slovanskih jezikov in literatur drži na univerzah neslovanskih državah in je tam še najbolj zavezana tradiciji enotnih slavistik 19. stoletja, kakor jih je uveljavil nemško-avstrijski prostor.

Nacionalne ali "maternojezikovne" filologije se razlikujejo od širših znanstveno usmerjenih filologij po svojem pragmatičnem pedagoškem profilu. Pritegujejo večje število študentov in jim podeljujejo licence za poučevanje v šolah. Manj obiskovane širše filologije (romanistika, germanistika, slavistika) nasprotno usmerjajo kandidate v magisterij in doktorat. Slavistika še danes kaže sledi panslovanske duhovne podlage, iz katere je izšla. Slovenci smo bili nanjo dlje kot drugi slovanski narodi navezani mogoče tudi zaradi občutka ogroženosti od romanskih, germanskih in ogrskih sosedov; zlasti v izpostavljenih obrobnih pokrajinah je bilo sklicevanje na slovansko genetsko zaledje zelo popularno. Drugi razlog za zapoznelo rojstvo slovenistike iz varnega zavetja slavistike je zvestoba tradiciji velikih slovenskih imen svetovne slavistike, Jerneju Kopitarju in Franu Miklošiču na Dunaju in Gregorju Kreku pa Matiji Murku v Gradcu. Spominjajoč se njihove slave in avtoritete še danes hočemo, da bi bili bodoči vodilni slavisti na dunajski univerzi Slovenci in slovenisti.

Zaradi mešanja slovenističnega in slavističnega profila na Slovenskem je v preteklosti prihajalo do nesporazumov. Kronično slabo slovensko udeležbo na mednarodnih slavističnih kongresih, ki se dogajajo vsako peto leto, pripisujem prav temu razlogu. Slavistični kongres je sloveniste, ki so hoteli na njem nastopati, nagovoril za komparativne slavistične študije. Res je bila slavistična izobrazba pri starejših slovenistih, potrebna za ta namen, obsežnejša in trdnejša, kot je danes, pa se je v 80. letih kljub temu zgodilo, da na kongres v sosednjo Bolgarijo ni odpotoval nihče in stroge selekcije. Za bratislavski kongres leta 1993 je bila pri prijavljanju spet velika gneča, nazadnje pa se nas je Slovencev zbralo na Slovaškem malo, pa še ti samo za en polčas. Za objavo v zborniku, ki je spremljal udeležence na kongres v Bratislavo, kar pet kandidatov od 16 predvidenih besedila ni utegnilo pripraviti za objavo, na sam kongres pa je prišlo – ob 78-članski srbski, podobno obsežni hrvaški, še obsežnejši poljski, najobsežnejši ruski in ob mnogih drugih manj obsežnih delegacijah – samo troje slovenskih slavistov (Franc Zadravec, Aleksandra Derganc, Miran Hladnik), če ne upoštevamo še dveh spremljevalcev, Vladimirja Osolnika in Andreja Rozmana, ki sta bila tam kar tako iz lastnega interesa. Slovenistiko so na Slovaškem zastopali kolegi iz Celovca in z Dunaja, iz Italije in iz Kanade, s Poljske in iz Rusije, iz Nemčije in iz Nizozemske, iz ZDA in iz Madžarske; matičnih slovenistov je bilo med njimi le za ščepec. Odsotnost Slovencev na kongresu je bila seveda opažena in o njej so se zaskrbljeno spraševali v časnikih; sam sem o njej poročal v članku Mednarodni slavistični kongres v Bratislavi in Slovenci na njem v Delu (7. okt. 1993: 14–15). Komentirali so jo tudi kot izraz nestrinjanja s konceptom kongresa. Zase lahko rečem, da se mi je vprašanje zastarelega kongresnega koncepta jasno pokazalo šele kasneje, čisto verjetno pa se mi zdi sklepanje, da so nekateri kolegi manjkali, ker jih je zmotilo neskladje med vseslovansko zasnovo kongresa in osebno prakso slovenističnega delovanja. Situacija je bila komaj malo boljša v Krakovu leta 1998. Nedavno dogajanje okrog naslednjega slavističnega kongresa, ki bo leta 2003 v Ljubljani, potrjuje moje prepričanje, da klasična slavistika ni naklonjena emancipaciji nacionalnih filologij na lastnih prireditvah; ne sprejema jih naklonjeno in gleda jih kot nevarno konkurenco.

Hlastno prilagajanje slovenskih študijskih programov evropskim študijskim sistemom v zadnjih letih, ki jih poznamo pod zloglasno kratico ECTS – poskrbelo naj bi za mobilnost študentov med univerzami –, je sprožilo tudi prevetritev razmerja med matičnimi slovenističnimi in podedovanimi slavističnimi vsebinami na ljubljanski slovenistiki. Nabirno-izbirni oziroma kreditni sistem bo zaživel leta 1903/04 in ko se bo tedaj vpisala na slovenistiko nova generacija, večina slavističnih vsebin zanjo ne bo več obvezna, ampak si jih bodo izbrali le, če jim bodo simpatične; učitelji se bodo morali za to zelo potruditi, kar nazadnje ni tako slabo.

Inštitucionalna osamosvojitev univerzitetne slovenistike se je zgodila v trenutku, ko Evropa skuša omejiti moč in samovoljo nacionalnih držav tudi na reprezentativnem področju kulture in v akademski sferi. "Osamosvojitelji" govorimo o nacionalnem interesu in nacionalni razpoznavnosti in nacionalni reprezentativnosti in se tako izpostavljamo očitkom, da oživljamo monokulturnost in nacionalni ekskluzivizem 19. stoletja. Služba nacionalni skupnosti in njeno osmišljanje izpostavlja nacionalnega literarnega zgodovinarja nevarnosti, da se iz znanstvenika prelevi v politika ali preroka. Sodobna skupna Evropa raje govori o regionalnih in deželnih identitetah ter o multikulturnosti iz časa pred "rojstvom narodov". Politično zaželeno je v Evropi "presegati" nacionalno filologijo z multikulturnimi, medregionalnimi in komparativnimi študijami. Če hočete denar za raziskovanje iz naphane evropske mošnje, dam nasvet: prijavite projekt z enim izmed gesel iz prejšnje povedi in uspeh je zagotovljen.

Moja ironija na račun evropskih združevalnih idealov je tudi krivična. Nacionalna literarna zgodovina je zaradi svoje omejenosti na besedila v nacionalnem jeziku in prezaposlena z oblikovanjem nacionalnega literarnega kanona pustila ob strani marsikateri literarni pojav samo zato, ker ni gradil zgodbe o zedinjeni Sloveniji ali je bil do nje preveč mlačen. "Nadnacionalne" študije, ki jih financira Evropa, gotovo lahko osvetlijo literarni sistem še iz kakšnega doslej zanemarjenega, vendar zanimivega zornega kota. Ko bi nas le vse te reči ne spominjale tako neprijetno na zgodovinska gibanja, ki jih imamo v zavesti opremljena z negativnim predznakom: na Kollárjevo panslovanstvo, na imperialne načrte velikih diktatorjev in na ilirizem, katerega zadnja pobuda so bila pred 20 leti zloglasna skupna jugoslovanska kurikularna jedra.

Alamut

Za izpit pri Novejši slovenski književnosti na ljubljanski slovenistki morajo študentje prebrati po dve Bevki pripovedi pa dva Prežiha pa tri Cankarjeve povesti in tri Pregljeve itd. Neredko potem potožijo, da je bilo berilo dolgočasno in težko užitno, razveselijo pa se Bartolovega Alamuta. Ko potem poročajo o tem, kaj jih je posebej navdušilo, se izkaže, da roman najbolj cenijo zato, ker se ne dogaja med Slovenci in je zato podoben drugemu tujemu berilu, ki ga ponavadi jemljemo na počitnice in prebiramo za razvedrilo. Programsko vztrajanje slovenske literature pri domačih temah, ki je nekdaj demonstriralo nacionalno samoniklost, enkratnost, kompletnost in tudi samozadostnost, je ljubiteljskim bralcem očitno postalo naporno in dolgočasno, zato so se tako razveselili Alamutove zgodbene eksotike. Slovenci vsaj v romanih nočemo gledati samega sebe, ampak dojemamo ta medij kot prostor slikovitih podob oddaljenega, tujega, neznanega in slikovitega.

Alamut je izšel leta 1938, malo pred drugo svetovno vojno. Imamo ga v štirih slovenskih ponatisih in v kakih 30 prevodnih izdajah in je danes morda najuspešnejši slovenski izvozni roman. Že takoj po drugi svetovni vojni so ga prevedli v češčino in srbščino, od konca 80. let pa so sledili prevodi v francoščino, italijanščino, španščino, hrvaščino, nemščino, turščino, perzijščino in mogoče še kam. Škoda, da ga še ni v angleščini: roman se dogaja v Iranu in Američani bi se iz njega lahko poučili o zgodovini in značaju te "malopridne države", ki jo nameravajo bombardirati.

Kaj Slovencem bolj ugaja kot jadikovanje nad storjenimi krivicami, zato ni čudno, da se literat, ki se želi uveljaviti, predstavi kot nekdo, ki se mu je godila huda krivica. Knjigo tržijo tako, da opozarjajo na njeno zamolčanost.Ob prevodu romana v francoščino leta 1988 je bilo v časopisu prebrati takole tožbo: "Vladimir Bartol! V slovenskih literarnih zgodovinah si se pojavljal le kot opomba pod črto. Ko je izšel Alamut, eden temeljnih slovenskih romanov, je prejel eno samo kritiko, in še ta te je zavrnila." Alamutova pot v literarno zgodovino sicer ni bila neproblematična, tako hudo pa vendarle ni bilo. V vseh literarnih zgodovinah ima Alamut svoj odstavek, v zadnjih že kar obsežnega. Bibliografija izpričuje osem bolj pozitivnih in troje bolj negativnih ocen, ki so izšle tik po izidu. Vrednostne sodbe o njem pregledno povzema avtorjev primorski rojak Lino Legiša takole: "Zamisel se je več kot zanimiva, nekatere postave dosti žive, dogajanje kajkrat napeto, so pa tudi psihološke šibkosti. Čuti se, da je to videz umetnosti in besede ne prikličejo prepričljive resničnosti." Sodobnike je motilo avtorjevo občudovanje velikih zgodovinskih osebnosti in njegova lastna sla po veličini. Očitali so mu slab jezik, fašistoidnost sporočila, tujost idej, zlasti freudizem, in tujost lokacije. Kako nepomemben je bil pred ponatisom leta 1984., lepo ilustrira že to, da so se zmotili pri letnici njegovega izida v izdaji leksikona Literatura leta 1982. Prvi slovenski čitankar ga je sprva celo pozabil vključiti v šolski pregled slovenske književnosti. Ker se o tem neženirano piše že v dnevnem tisku, ponovimo še tukaj, da je Bartol roman v prvotni rokopisni varianti prostodušno posvetil "nekemu diktatorju" pa potem po nasvetu založnika posvetilo črtal, da ne bi z njim dajal potuhe kakšnemu Mussoliniju. Čez desetletja je pozabil na svoje zgodnje občudovanje velikih trinogov in je roman distancirano označil kot "prispodobo dobe strašnih diktatorjev".

Alamut je danes delo slovenskega literarnega kanona. Njegova zgodba je bolj ali manj znana. Poglavar verske ločine izmailcev v Iranu 11. stoletja Hasan Ibn Saba oz. Seiduna na gradu Alamut, ki bi ga v slovenščino prevedli kot Orlovsko gnezdo, vzgaja v slepo pokorščino vojake fedaije, da bi kot "živa bodala" (kot današnji ljudje bombe) pripomogli k odrešitvi Irancev od seldžuškega jarma in k svobodi. V fanatizem jih pripravi s prevaro: s hašišem jim prikliče iluzijo raja, ki ga bodo deležni po smrti, in v njegovem imenu so se pripravljeni brez premisleka pokončati. Najmodrejši med učenci, Ibn Tahir, se pritihotapi v tabor oblegovalcev in umori velikega vezirja Nizama al Mulka, ta pa mu pred smrtjo razodene, kako jih je Hasan prevaral. Razočarani Ibn Tahir se sklene svojemu učitelju maščevati, vendar ga ta uspe prepričati o upravičenosti svojega ravnanja. Roman se ob vrsti osebnih tragedij, umorov in samomorov konča z zmago Hasanovega političnega načrta: lahko se umakne iz javnosti in prepusti krmilo naslednikom; Alamut okliče svojo samostojnost in neodvisnost od seldžuške dinastije, ki vlada Iranu. Ibn Tahir pripozna Hasanovo duhovno očetovstvo in postane dedič njegove manipulativne ideje.

Pravijo, da naj bi roman ne bil sprejet tako, kot se spodobi, v glavnem zaradi tuje snovi in tujega dogajališča, češ kaj je le treba slovenskemu romanu hoditi po snov v daljni Iran in v odmaknjeno 11. stoletje. Res je slovenski zgodovinski roman preokupiran z domačimi zgodovinskimi temami in dogajališči, vendar Alamut ni preveč nenavadna izjema, saj se ne prav droben del žanrskega korpusa že od samih začetkov ukvarjal s "tujimi" temami. Če že slovanskih junakov in slovanskega dogajališča 1000 in več kilometrov od matičnega slovenskega prostora nočemo označiti s pridevnikom tuj (spomnimo se samo Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem, 1906–07), če tudi baltsko zgodovino, kakor jo je popisoval Matej Prelesnik v nedokončani trilogiji Naš stari greh (1903–04), vzamemo za svojo lastno, če si prisvojimo antične romane na domačih lokacijah, ki se jim o Slovencih ne sanja, ostane še vedno skupina romanov brez slovenske udeležbe, ki se odvijajo zunaj današnjega slovenskega etničnega ozemlja in so neposredni predhodnik Bartolove pripovedne odločitve. Vrsto začenja "izviren roman iz petega stoletja" Zadnji dnevi v Ogleju (1876) Alojzija Lukoviča-Carlija, ki je sploh drugi slovenski zgodovinski roman. Sledi načitani Maks Pleteršnik, ki ga sicer poznamo kot slovaropisca – leta 1880 je objavil povest iz rimske zgodovine Prvi dnevi drugega triumvirata. Pod konec 19. stoletja je Ivan Janežič postavil svoj obsežni roman Gospa s Pristave v Milano, z antičnimi temami se je v 20. letih preizkušal Ivan Zorec v nastavku romana Valerija, hči cesarja Dioklecijana, najbolj pa se je z antiko ubadal Joža Lovrenčič, ki je med vojnama objavil kar dva romana, rimskega Publiusa in Hispalo in Anale izumrlega naroda; slednji govori o propadu starega plemena Karnov na robovih današnje Slovenije. Najdlje v preteklost si je drznil Radivoj Rehar z romanom Semisiris, ki govori o utopičnem kontinentu Atlantidi dobrih 9000 let pred našim štetjem. Ko naštetemu dodamo še vrsto misijonskih zgodovinskih povesti, se izkaže, da Alamut po izbiri snovi le ni bil tako zelo huda in eksotična novost.

Pogosto se pozablja, da so Alamuta brali kot zgodovinski roman in da so torej na njegovo recepcijo vplivala pričakovanja, značilna za ta žanr. Eno izmed obveznih določil zgodovinskega romana je njegova vpetost v načrte vzpostavljanja in potrjevanja nacije. Zgodovinski dogodki so bili bralcu, kritiki in literarni zgodovini vedno metafora sodobnega nacionalnega položaja in dilem. Zakaj bi bil Alamut izjema? Eksotično tuje dogajališče in personal so torej prevajali v poznane kategorije: utrdba Alamut, ki v romanu v nasprotju z zgodovinopisnim poročilom ni leglo ekspanzijskih velikodržavnih teženj, ampak se je prisiljena le braniti pred preštevilnimi sovražniki, ki jo oblegajo, je podoba Slovenije, ki jo ogrožajo sosedje. Hasan Ibn Saba pa je primer uspešnega voditelja, ki "naše" ubrani pred tujo grožnjo. Da bi mu ta nedvomno plemeniti, vendar tudi zahtevni, skorajda že fantastični načrt uspel, je prisiljen poseči po skrajnih metodah in se v imenu koristi nacije odreči zasebnim interesom.

Seiduna ni človek, ki bi ga vodila oblastniška strast in zasebna želja po obvladovanju, ampak deluje iz predanosti višjemu smotru. Sam se namreč ne podreja vrhovnemu geslu izmailcev Nič ni resnično, vse je dovoljeno, ki stoji za moto romanu, in o motivih svojega delovanja noče izreči jasne besede: "Toda mi, ki držimo v rokah vse niti tega kolesja, si bomo prihranili naše poslednje misli zase." Gre mu za izpolnitev mladostne obljube, da bo osvobodil Irance, ki vse preveč cenijo tuje (si ne očitamo tudi Slovenci nekaj podobnega!), izpod tuje turške oblasti, kar seveda ni noben nihilistični cilj in je v slovenskih očeh in z mislijo na lastno nacionalno usodo lahko samo simpatično. Junak prevzema na svoja ramena veliko tveganje, zato mora biti izjemno pogumen in pripravljen na vse, tudi na nemoralna dejanja v imenu visokega cilja. Plačilo za dosego stremljivega cilja, davek na uspeh akcije je visok: izguba moralne nedolžnosti in odpoved zasebni sreči.

Osrednji osebi romana sta dva moška. Starejši in izkušeni je učitelj, ki manipulira s tujimi življenji v skladu s svojim peklenskim načrtom, mlajši in nedolžni pa je v vlogi učenca. Tak par junakov nam je poznan še iz vrste Bartolovih krajših besedil, najbolj iz zgodbe z naslovom Al Araf. Naloga učitelja je prevarati zvestega zaupljivega učenca in ga pahniti v obupno razočaranje, maščevalni bes in nihilizem. Od tod dalje ima prevarani učenec dve možnosti: če pretresa ne prenese, konča s samomorom, če obstane, prisluhne vzornikovi razlagi krute prevare. V kratkih zgodbah Bartolov pripovedovalec razloži, v čem je bil smisel manipulacije. Odločitev zanjo izhaja iz spoznanja, da se nacija že stoletja napačno obnaša in zato ostaja revna, nemočna in podrejena tujcem. Spoznanje vodi k sklepu, da se je treba odpovedati zmotnemu ravnanju in veri staršev v spravo, dobroto in usmiljenje. Bartolov junak nagovarja k pogumnemu, tveganemu koraku, ki bo nacijo usmeril k svobodnejši eksistenci. Pogumnih dejanj so zmožni samo voditelji, ki imajo za sabo izkušnjo smrti, zato se smrti ne boje več. Šele ko perspektivni mladec izgubi nedolžnost, ko je šel skozi izkušnjo neznanskega razočaranja, šele zdaj je prekaljen in utrjen za prevzem odgovornih zgodovinskih nalog in učiteljevega mesta. Potem ko mu je "ojeklenelo srce", ko se mu je podrlo upanje sreče na zasebni ravni, ko je "spoznal smisel življenja in bistvo smrti", je usposobljen za usmerjevalca drugih usod, za "voditelja množic" oziroma za nacionalnega voditelja. Nas ne spominja malo na Črtomirja?

Nerodna reč pri dojemanju Alamuta kot metafore slovenske družbe je, da ima Seidunov dokazano uspešni model obrambe Alamuta, to je nevprašljivo plemeniti cilj obrambe slovenske nacije, v svetu hudo neugledno in spotakljivo ime: če kdo s plemenitim ciljem upravičuje uporabo vsakršnih sredstev, kakor počne Seiduna, rečemo temu namreč makiavelizem. Ker je Alamut v tujini najuspešnejši slovenski roman in ker celo kandidira za slovensko romaneskno prvenstvo, je opozarjati na njegovo makiavelistično sporočilo sila nehvaležno početje. Brati roman na ozadju domače žanrske tradicije in kazati na tiste njegove bistvene elemente, ki njegovo tujinsko eksotiko pretvarjajo v domače in poznano, pomeni nespoštljivo blatiti podobo Bartola svetovljana in zazidavati težko priborjeno slovensko nišo v stavbi svetovnega romana, zato trepetam v strahu pred kaznijo za to blasfemično interpretacijo. Nekaj domače Alamutove slave gre tudi na račun njegove popularnosti v tujini, češ da že mora biti dober, če ga tujci cenijo. Sklepanje je tiste servilne sorte, ki je šlo Bartolu najbolj na živce in katerega izkoreninjenju je namenil svoj opus. Že zato spoštljivo omenjanje visokih naklad romana v tujini pri njegovi popularizaciji doma ni na mestu.

Četudi sem prepričan, da je Alamut makiavelistično besedilo, v katerem se skozi simpatičnega junaka potrjuje uspešnost nemoralnega političnega ravnanja, nikakor ne nagovarjam, da bi ga iz moralnobrižniških razlogov ali zaradi politične nekorektnosti sneli z lestvice prvih slovenskih romanesknih veličin. Še naprej bo deležen bralske in literarnozgodovinske pozornosti. Bralske zato, ker se zdijo njegovi tuji junaki v primerjavi z množico domorodnih, ki sicer posedajo po slovenski literaturi, prijetno drugačni, literarnozgodovinske pa zaradi zanimive recepcije, za katero je v veliki meri zaslužna Bartolova posrečena anticipacija aktualnega samomorilskega islamskega terorizma.

Martin Krpan

Fran Levstik je v Popotovanju iz Litije do Čateža zapisal zahtevo, naj po slovenski literaturi zakorakajo kremeniti domači kmečki gospodarji, sam pa lastnega nasveta ni hotel upoštevati in je korenjaka postavil v pripoved samo enkrat, pa še ta ni bil čisto pravi kmet. Mislim na Martina Krpana. Knjiga o slovenskih junakih, ki sta jo lani napisala Klemen Lah in Andreja Inkret, je opremljena z njegovo sliko in tako daje vedeti, da Krpan ni samo eden izmed junakov, ampak najbrž kar prvi izmed njih. Če je to res, potem je premagal konkurenco pod imenom kralja Matjaža in Petra Klepca, da o silnem baronu Ravbarju in Mlinarjevem Janezu, ki sta šla že zdavnaj v pozabo, ne govorimo. Najbrž ni Slovenca, ki bi ne poznal Krpana. V Ljubljani ima ulico. Solinarji so po njem poimenovali tržno znamko soli. Pod njegovim imenom potekajo tekmovanja za najmočnejšega Slovenca. Po njem se imenujejo podjetja, gostilne in trgovine, osnovna šola, galerija, fitnes klub, športni program, pop ansambel, izdelki od paštete preko avtobusa do snežnega topa, celo bicikli za poštarje nosijo njegovo ime, za kar vse obstajajo tudi reklame na televiziji in v drugih medijih, njegovo ime nosi konjeniški klub z notranjskega konca, otroški vrtec in celo plavajoči bager v koprski luki. V Pivki, kamor bi danes moral na občino po osebno izkaznico, če bi bil še živ, so Krpana postavili v občinski grb in mu nameravali postaviti spomenik, vendar jih pri teh načrtih utegnejo prehiteti Koprčani, ki jim bo bronasti Krpan varoval pristanišče (za sveže poročilo o stanju stvari se zahvaljujem Silvu Faturju). Ko se to zgodi, se bo pridružil mitičnima junakoma kralju Matjaž na Peci in Kekcu v Kranjski Gori. Publicistična raba imena Krpan pokaže samo v Delu v zadnjih štirih letih preko 400 zadetkov (glej besedilni korpus Primoža Jakopina na http://bos.zrc- sazu.si/nova_beseda.html).

V Cobissu zaseda Krpan lep prostor: preveden je bil v vrsto jezikov (angleščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, makedonščino, esperanto, italijanščino, švicarsko nemščino, latinščino in ruščino), dobimo ga na vseh mogočih nosilcih: v knjigi, na zvočni kaseti, na zgoščenki, le na filmu ga še nimamo. Nastopa v stripu, na koledarju, na kartah za tarok in v pobarvanki. Bil je večkrat dramatiziran, tudi za radijske potrebe, po njem sta nastali opera in glasbena melodrama, travestija pa kabaret. Krpanov simbolni pomen zanima slovenske psihoanalitike in feministično teorijo, priimek jezikoslovce, lik slikarje, ilustratorje in kiparje, je tema v pismih bralcev in po službeni dolžnosti se z njim seveda ukvarja tudi literarna zgodovina. Prav nič težko ni skleniti, da je Martin Krpan nedvomno slovenski nacionalni junak prvega ranga.

Slovenskim kulturpesimistom opisana Krpanova svetna slava seveda ne zbriše nergavega izraza s kislega obličja. Saj v naštetih primerih ne gre za slavo literarnega junaka, ampak prej za slavo literarne predloge, to je osebe, ki je živela pred Levstikovo literarno upodobitvijo v povesti Martin Kerpan z Verha v Slovenskem glasniku v Celovcu leta 1858. Krpan je v povprečni slovenski zavesti vsaj toliko kot Levstikova tudi stvaritev Toneta Kralja, ki je leta 1958, ob stoletnici prvega izida, ilustriral novo jubilejno Levstikovo izdajo tako privlačno, da je njegova slikanica doživela še zelo veliko ponatisov. Kvartopirci poznajo Krpana morda samo po ilustracijah Hinka Smrekarja na kartah taroka, večina novodobnih otrok pa po interpretaciji Rudija Kosmača ali Poldeta Bibiča ali Staneta Severja na zvočni kaseti ali po stripu Mikija Mustra. Levstikov Krpan je zbledel tudi v zavesti literarnih zgodovinarjev; ti si namreč nič kaj ne belijo glave z vprašanjem, zakaj je Levstik napisal pravzaprav dva Martina Krpana, enega daljšega, ki ni bil nikoli objavljen, in potem še na eno tretjino prvotnega obsega obtesano varianto, kakor jo poznamo danes.

Čeprav gre za temeljno besedilo slovenske proze, ki je – z besedami Antona Slodnjaka – "oživotvorilo leposlovno prozo v jezikovni, vsebinski in idejni popolnosti", katerega junak je – z besedami Mirana Košute – "simbol neomajne svobode, prvinske moči in suverenosti, leposlovno utelešenje narodne samobitnosti par excellence", ni mogoče prezreti, da se literarna zgodovina pri njem ne zadržuje predolgo. Spregledati tudi ni mogoče, da se je Krpanova slava začela relativno pozno in da je bil prvič ponatisnjen šele v Levstikovih Zbranih spisih, ki jih je uredil Fran Levec leta 1891. Bibliografija beleži rast njegove popularnosti od zloglasne Govekarjeve dramatizacije na štartu 20. stoletja dalje, ki je publiko privabljala z živo kobilo na odru, kar je šlo tako zelo v nos Ivanu Cankarju, da je leta 1907 obsežno kritično esejistično knjigo naslovil kar Krpanova kobila in z njo rohnel proti praksi teatra za ljudstvo. Leta 1917 je Krpan izšel v otroški zbirki z ilustracijami Hinka Smrekarja in je od tedaj dalje del mladinske literature. Pred drugo svetovno vojno ga je najraje ponatiskovala Mohorjeva družba, čeprav je bil njegov avtor za časa življenja zakrknjen liberalec, in ponatisi Krpana so izhajali tudi v času kulturnega molka med 1941 in 1944. V 19. stoletju do kritiških odzivov na povest sploh ni prišlo, ampak šele ob ponatisih, prevodih in dramatizacijah v 20. stoletju. Krpanov uspeh med Slovenci torej nikakor ni bil instanten, spontan in brez zadržkov. Popularnost si je pridobival počasi in po premišljenem načrtu slovenske literarne zgodovine in kulturnih ustvarjalcev.

Nedavno se je obudilo zavzeto iskanje, kaj je pravzaprav tovoril Krpan tisto hudo zimo, ko ga je srečal sam presvetli cesar in ga o tem povpraševal tako direktno, da se mu je moral Krpan grdo zlagati. Vsak šolar ve odgovoriti na izust, da je Krpan tovoril angleško sol, da pa cesarju tega ni smel povedati, ker je bila trgovina z angleško soljo prepovedana, in se mu je zato zlagal, da tovori kresilno gobo pa bruse. Angleška sol je ključni predmet kratke zgodbe o Martinu Krpanu. Ko se Krpan odpravlja s cesarskega dvora proti domu, je za svoja junaška dejanja nagrajen z dovoljenjem legalne trgovine s tem artiklom. Ker je živel Krpan blizu morja in domačih solin, pozornemu bralcu ni čisto jasno, zakaj se je potem spravil tovoriti ravno angleško sol. Bralčevo sumničavost je skušal pomiriti že poznavalski Anton Slodnjak, ki v opombah k Levstikovemu Zbranemu delu v zbirki slovenskih klasikov razlaga reč takole:

"V tem izrazu se skriva najbrž ljudski spomin na celinsko zaporo za francoske Ilirije (1809–13), ko je bilo uvažanje angleškega blaga v naše kraje ostro prepovedano. Angleška sol je v naši povesti toliko kot tihotapska sol. Krpan je najbrž prenašal benečansko sol iz Kopra, ki je bila cenejša kot avstrijska sol iz tržaške okolice."

Dobički pri trgovanju s soljo so bili relativno majhni, zato so poklicni trgovci sol puščali v rokah tradicionalnih kmečkih tovornikov, čeprav so se sicer novonastala mesta na vsakem koraku zavzemala proti kmečkemu trgovanju, zlasti proti trgovanju na drobno. Deželni stanovi so kmečko tovorništvo in trgovanje podpirali, ker se sicer niso mogli nadejati, da bodo kmetje zmogli plačilo predvidenih dajatev. Svoj delež je zahtevala tudi avstrijska država. V 16. stoletju je v Trstu in drugih mestih zgradila monopolna skladišča, kjer je mogla nadzirati in takoj obdavčiti vso pripeljano sol. Domača proizvodnja v Tržaškem zalivu ni bila zadostna in je znašala le 10 % pretovorjene soli. Apetiti države po davkih so bili preveliki (v določenem obdobju je bila cena tržaške soli kar devetkrat večja od cene beneške v sosednjih Miljah), zato so se kmetje odločali za tihotapljenje. Sol se je dražila hitreje kot vse drugo in razmere za trgovanje z njo so se slabšale, tako da je v letih 1609–10 prišlo do odkritih spopadov kranjskih tovornikov s finančno stražo oziroma iblajtarji, ki so jih zaposlovali solni zakupniki in niso bili sovražni samo tihotapcem, temveč so prestopali svoja pooblastila tudi v stiku z legalnimi tovorniki; med obračuni se je izkazalo, da so iblajtarji obrezani, torej so bili verjetno morlaškega porekla (za morlake glej op. 21 v mojem članku Slovani v slovenski zgodovinski povesti, 32. SSJLK, Ljubljana: FF, 1996, 109–27; http://www.ijs.si/lit/slovani.html- l2), kar je ljudski bes nad njimi še bolj podžigalo. 4. decembra 1610 so kranjski deželni stanovi v imenu kranjskih tovornikov v pogajanjih z deželnim knezom dosegli odpravo solne komore, kar bi ustrezalo cesarjevemu "pismu" o prostem trgovanju s soljo v Krpanovi zgodbi. Država je kmečko trgovanje z morsko soljo težko in le z delnim uspehom omejevala, zato je bila ta dejavnost gotovo vir samozavesti lokalnega prebivalstva.

V zadnjih letih se je med premišljevalci Krpanove usode rodila duhovita domneva, da pri angleški soli najbrž ni šlo za kuhinjsko sol angleškega izvora, ampak da je bila angleška sol nekdaj apotekarsko ime za odvajalo. Interpretacijskih konsekvenc te domislice ni po moji vednosti izrabil še nihče. Odvajalo ni kaj spodoben literarni predmet in je bilo zato nevredno literarnozgodovinskega interesa; najbrž tudi zato ne, ker ni bilo zelo izvirno. Živo nam je namreč v spominu Balzacova novela Šale Ludovika XI. iz Okroglih povesti v Debeljakovem prevodu in z Doréjevimi ter Justinovimi ilustracijami v bibliofilski izdaji leta 1954, ki zabavno popisuje notranjo stisko gostov, potem ko so zaužili odvajalo in so zastonj iskali blaženega tihega kotička, kjer bi lahko dali duška notranji napetosti. Kar se spodobi klasiku francoske literature, čednostnim Slovencem pač ni primerno, zato bi analiza subverzivne plati Krpanovega dejanja, če bi bila angleška sol odvajalo, presegala tolerančni prag slovenskega domoljubnega rezoniranja. Mimo tega, ali je "odvajalna teorija" verjetna ali ne, bi se bilo vredno vprašati, od kod potreba po taki destruktivni interpretaciji. Že Krpanovo dejanje šverca soli kot kuhinjske soli angleškega izvora je bilo destruktivno dejanje, od kod potem nuja, da se spreobrne v nekaj še bolj destruktivnega? Krpan je razbijal cesarjevo moč in avtoriteto, odvajalna interpretacija pa banalizira in razbija mit o nacionalnem pomenu Krpanovega dejanja.

Brez sklicevanja na kakšne konkretne slovarske ali druge vire se je v javnosti pojavila še ena še bolj smela domneva, da bi angleška sol utegnila biti ime za soliter. Ker je soliter sestavina smodnika, smodnik pa je orožje, je dobil Krpan v kontekstu orožarske afere v času osamosvojitvene vojne in po njej status prvega slovenskega trgovca z orožjem. Razlaga je ponujala provokativen popravek tradicionalne podobe Slovencev kot "miroljubnih poljedelcev" v smer naroda bojevnikov, ki se živi s trgovino z orožjem. Je to interpretacijo nedavna slovenska ilegalna trgovina z orožjem celo spodbudila? Obe popularni razlagi angleške soli, odvajalna in orožarska, sta lep dokaz, kako prikladen je Krpan kot interpretacijska podlaga našega današnjega nacionalnega žitja. Da interpretacijska samovolja le ne bi šla predaleč, sta ob prelomu tisočletja poskrbela Nikolaj Pečenko in Jolka Milič z brskanjem po raznih slovarjih, pri čemer se je izkazalo, kako so najlepše in najbolj simpatične interpretacije tudi najmanj utemeljene v gradivu. Očitno se bo treba sprijazniti s pustim, neduhovitim pojasnilom, da je bila v Krpanovih časih angleška sol pač zgolj in samo kuhinjska sol nelegalnega, prepovedanega izvora.

Čeprav se imam za literarnozgodovinskega pozitivista (kar pomeni, da štejem le pozitivna, to je izpričana in preverjena dejstva), pa se z golo ekonomsko razlago angleške soli v Krpanu le ne morem zadovoljiti. Res je slovenska realistična literatura hotela biti zrcalo časov in razmer, vendar je bila obenem že prej in kasneje tudi recept in model za želeno obnašanje nacije, bila je metafora in alegorija in simbol in šele če je bila vse to, je imela možnost za obstanek v našem kulturnem spominu. Nekaj teh lastnosti je bilo gotovo vpisano, zavedno ali nezavedno, tudi v Krpana, akoravno jih literarna zgodovina do zdaj ni znala ali ni utegnila artikulirati. Prav nenavadno se zdi, da ob vsem pregledovanju domače in tuje strokovne literature za geslo angleška sol nihče ni natančno pregledal, kakšni pomeni vse se pod geslom sol nahajajo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Kot da bi hoteli, da ta osrednji pojem Krpanove zgodbe ostane čim dlje skrivnosten in tako interpretacijsko tvoren.

V SSKJ najdemo pod geslom sol poleg pomena začimbe, ki je na prvem mestu, še pomen konzervansa ter pomen pameti in duhovitosti. Če še malo polistamo po besedni družini, naletimo tudi na take besede, kot sta prisoliti in zasoliti (prisoliti eno okrog ušes), ki naštetim dodajata pomen nasilnosti. Zgledov je obilo: ta človek nima dosti soli (v glavi), njegovo govorjenje je brez soli, razumeti kako izjavo s ščepcem soli, soliti komu pamet. Na nasilnostno razsežnost kažejo naslednje fraze: pojdi se solit, pogovorna fraza hude jim je solil, v članku duhovito zasoliti dogodke; zasoliti pripoved z ljudskimi izreki, sosedje so mu radi kaj zasolili, zasoljene zgodbe; pripoved, zasoljena s kletvicami.

Naj se za trenutek vrnem k pomenu soli kot konzervansa. Že če bi jo Krpan švercal le zato, da bi njegovo ljudstvo z njo konzerviralo jedi in jo dodajalo v krmo govedu, bi opravila pomembno narodnogospodarsko nalogo. Ker pa so nas od nekdaj učili, da je treba pri branju preseči dobesednost, poskusimo s premislekom, če bi sol lahko konzervirala tudi kaj metaforičnega. Ker je Krpan eno temeljnih besedil nacionalne literature, to je besedilo, ki na metaforičen način izpoveduje in usmerja nacionalno usodo, je premislek v to smer celo nujen. Na prvi pogled se zdi hudo tvegano, če bi trdili, da je šlo Levstiku z motivom soli za metaforično konzerviranje, fiksiranje, ohranjanje, vzdrževanje in stabilizacijo slovenstva. Z upoštevanjem dejstva, da je bila temu cilju podrejena celotna slovenska literarna dejavnost v 19. stoletju in še daleč v 20. stoletje, pa trditev izgubi svoj špekulativni videz.

Privoščimo si zdaj še refleksijo o soli kot znaku za pamet in duhovitost. V to smer je zastavila že interpretacija Mirana Košute v esejistični knjigi Krpanova sol (Trst, 1996), ko je Krpanovo razmerje do cesarja uporabil za metaforo slovensko- italijanskih literarnih odnosov: Krpan je v svoji vreči namreč "nosil sol – simbol znanja, modrosti in knjig". Na ozadju zavesti, da so dejanja junakov nacionalne literature pomembna in vzorčna za življenje nacije, se nam odpre, da bi bili zapleti pri tovorjenju soli lahko metafora nacionalnega kulturnega boja. Avstrijska prepoved uvoza angleške soli bi mogla biti metafora za nemško preprečevanje angleške oz. katere koli druge, nenemške pameti, to je nenemškega duhovnega in kulturnega vpliva na Slovence, in podoba nemškega vztrajanja pri kulturni dominaciji v prostoru Srednje Evrope. Krpanovo tihotapljenje "angleške soli" simbolizira slovensko potrebo po alternativnih tujih kulturnih pobudah in prizadevanje zanje, pridobitev dovoljenja za uvoz tuje soli pa simbolizira zmago teh prizadevanj. Spet na prvi pogled drzna, samovoljna in poljubna interpretacija, če ne bi poznali obsesivnega kulturnega stremljenja slovenske inteligence 19. stoletja, da bi se osvobodila nemškega kulturnega vpliva in dominacije. Janez Bleiweis nekaj let pred Krpanom uči pišoče, naj se ogibajo prevajanju iz nemščine, "drugači se slovenščina ne bo znebila nikoli neprijetnih nemcizmov in neslovenskih oblik, ktere v prevode vedno silijo, kakor ljuljika med žito", proti koncu osemdesetih let ni razpoloženje do nemške literature nič drugačno, saj časnikar v reviji Dom in svet moleduje, "naj bi zavedni Slovenci segali po proizvodih različnih slovanskih narečij ter bolj in bolj dajali slovo nemški beletristiki, ki s svojim časi jako lahkim in celo – dvomljivim blagom preplavlja naše pokrajine, a naš denar potuje v Leipzig in Berlin". Slovensko revijo so namenjali "vzorni svrhi, da pomaga po svojih silah izpodrivati iz naših družin nemške ilustrovane liste, za katere potrošijo celó zavedni narodnjaki mnogo, mnogo denarja." "Otresti se nemških proizvodov", "nezdravega duha nemških knjig", "odvrniti naše ljudi, zlasti naš ženski spol, od čitanja nemških knjig", to so bila gesla slovensko ozaveščenega meščanstva, ki so se v metaforični obliki vpisovala tudi v literarne zgodbe. Slovenska meščanska inteligenca se je jasno zavedala nevarnosti, ki jo je prinašalo omejevanje na nemški kulturni vpliv (nemška publicistika je bila po Stanku Janežu "splošna duševna hrana tedanjega izobraženega občinstva"), in je te svoje strahove v publicistiki razločno razlagala.

Razumevanje zgodovinskega konteksta slovenske proze v 19. stoletju bi moralo zadoščati za prepričljivo utemeljitev razlage angleške soli kot metafore za uvoz tuje, alternativne, nenemške pameti. Pa naj za dobro mero opozorim na še nekaj dodatnih indicev. Krpan pred cesarjem skriva svoje tihotapsko dejanje z lažno izjavo, da tovori "kresilno gobo pa nekaj brusov". Lažni tovor je bil take narave, da se ga je literarni zgodovinar čutil dolžan razložiti takole: "Še takrat, ko je Levstik pisal Krpana, so naši kmečki ljudje pripravljali ogenj s kresilom, pri čemer so kot netivo uporabljali posušene drevesne gobe. Tudi Levstik je ogenj vedno ukresal, ko sta s Stritarjem krompir pekla." Ker je bil prisiljen cesarju na hitro zlagati se (Anton Slodnjak pojasnjuje, da "[b]ruse pa je Krpan v zadregi pritaknil, ker je pač čutil, da gobe ne bi smele živinčetu delati toliko teže, kakor je to tudi cesar lahko opazil"), mu z gobo in brusi uide v besede tudi del resnice, to je tisti del, ki laž in resnico druži in ga smemo – ker gre za metaforo – opredeliti kot tertium comparationis. Kresilna goba in brusi namreč priklicujejo v zavest iskre, iskrenje, iskrivost in podobne izraze, za kar najdemo v SSKJ – prav tako kot pri soli – tudi pomen duhovitosti, zelo pa se naši razlagi prilega tudi pomen upora (nasilnosti, prodornosti). Zgledi is slovarja bodo zadostovali za dokaz: zanetiti kres upora, začel je kresati burke; kresati dovtipe, ideje [...] ves večer so se kresale predrzne misli, mnenja se krešejo. Brusiti in zabrusiti pomeni 'delati ostro' in 'ostro reči'.

Ostane samo še pregled slovarja pod geslom iskra. Tu preberemo zglede: živa stvariteljska iskra, iskra ustvarjalnega duha, razvneti iskro upora, isker duh, razum; iskre misli, njegova novejša proza se kar iskri od domislic; vse, kar je napisal, se iskri od duhovitosti, iskriv humor; to je bila iskriva domislica, izkazal se je kot zelo iskriv govornik, iskrivost njegovih misli je vso družbo zelo presenetila; iskrivost satire. Cela besedna družina iskr* kaže na podobno pomensko polje kot izrazi sol, kres in brus: besede pomenijo pamet (duhovitost), kreativnost (izvirnost) in nasilnost (prodornost) ter podpirajo metaforično razumevanje Krpanovega švercarskega artikla. Na vprašanje, kaj je torej Krpan tovoril na svoji kobilici, smemo odgovoriti, da je tovoril metaforo, in sicer metaforo alternativnega, nenemškega kulturnega vpliva na Slovence.

Levstikov Martin Krpan je odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Zahteva lastne kulturne identitete je bila politično nevarna zahteva in je Krpan politično modro ni gnal do konca in ni zahteval njene takojšnje in popolne uresničitve, temveč se je zadovoljil – kako primerljivo današnjim političnim dilemam ob vključevanju v Evropsko skupnost – s kompromisno in delno zmago, zadevajočo ekonomsko plat življenja in iz te sledeče perspektive nacionalnega blagostanja. Da Krpanovo kompromisarstvo sploh ni bilo samoumevno, razbiramo iz ohranjene prvotne rokopisne verzije zgodbe, ki se je razpletla na drugačen in bolj radikalen način.

Prvotna verzija zgodbe je bila precej daljša od nam znane in jo je Levstik za izdajo oklestil, tako da je črtal cel njen drugi del; originalnega Krpana je objavil šele Slodnjak leta 1931. Nam znana zgodba pripoveduje, kako cesar potem, ko mu na Dunaju tuji velikan Brdavs pobije cvet junakov, pokliče na pomoč silaškega Notranjca Martina Krpana. Ta na svoji drobni, a žilavi kobilici z mesarico in kijem, ki ga je stesal iz cesaričine lipe, velikana premaga in reši Dunaj, cesar pa se mu oddolži tako, da mu dovoli trgovati s soljo in s tem legalizira Krpanovo do tedaj tihotapsko pridobitno dejavnost. S Krpanovo vrnitvijo domov se naš Krpan zaključi, v izpuščenem prvotnem besedilu pa so se tu Krpanove težave šele začele. Na Krpana jezna cesarica prepriča cesarja, da pošlje za njim lovca Andreja Kočevarja. (Z izbiro imena Kočevar je Levstik namigoval na nacionalno nevarne kočevske Nemce, ni pa dvakrat reči, da si je s tem privoščil tudi svojega pisateljskega konkurenta Ferda Kočevarja, ki je isto leto v Novicah objavljal popularno povest o slovenskem junaku Mlinarjevem Janezu.) Andrej Kočevar z uspavalnim napitkom, ki ga lovcu priskrbi njegova ljubica, cesaričina kuharica Ančika Koren (zanimivo, spet Krpanova rojakinja; oba Krpanova dunajska nasprotnika potrjujeta glas, da je Slovenec Slovencu najhujši sovražnik), Krpana ujame, ga pripelje nazaj na dvor in zapre v ječo. V treh dneh čaka Krpana smrtna kazen. Ker pa si je že prej pri pritlikavem mravljinčjem cesarju Jekovcu v zameno za cesarjeve zlatnike, ki jih je dobil za nagrado, pridobil čudežna pripomočka klobko niti in pilico, se z njima reši, zveže stražo, obračuna z izdajalskima rojakoma ter svoboden odkoraka proti domu.

Levstik je iz prvotnega Krpana črtal najbolj očitne pravljične elemente in ublažil jezikanje med cesarico in Krpanom do te mere, da sta se lahko razšla brez hujšega konflikta. Do kompromisa se je Levstik potrudil tudi s tem, da je v drugi redakciji namenil Krpanu večjo nagrado: prvotno je cesar dal Krpanu poleg pisma in mošnje zlatnikov le sod vina in dva janca, v popravljeni redakciji pa dobi Krpan en sod vina, 20 jancev, 48 krač in 105 pogač. S stališča nacionalne ekonomije je najbolj pomenljiv podatek, ki ga literarna zgodovina do zdaj ni uzavestila, da je v prvotni verziji Krpan dobil samo dosmrtno koncesijo za trgovanje s soljo ("Cesar Janez pa vender ni poslušal Gregorja, ampak naredi pismo in udari svoj pečat, da Kerpan sme nositi sol notri do svoje smerti, in da mu še zraven polno mošnjo rumenih zlatov"), medtem ko v objavljeni verziji te omejitve ni in zato lahko sklepamo, da bo Krpanov privilegij koristil tudi njegovim naslednikom, če jih bo seveda imel; glede na to, da nimamo nobenih poročil o Krpanovih potomcih, lahko sklepamo, da Levstika reproduktivne sposobnosti Krpana še niso zanimale tako, kot je kasneje to skrb izražal žanr slovenske kmečke povesti.

Spodbuda za nastanek besedila je po Slodnjakovem mnenju Levstikovo nezadovoljstvo s Cegnarjevo pesnitvijo Pegam in Lambergar, ki je leta 1858 izšla v Slovenskem glasniku. Levstik se je je kritiško lotil, vendar mu urednik Glasnika Anton Janežič kritike ni hotel objaviti, ker je bil z Levstikom navzkriž tudi programsko: Janežiču je šlo za meščansko literaturo, Levstiku za literaturo za ljudstvo. Najbrž je na Levstika vplivala tudi pripoved o "kranjskem Erkulu" (Herakleju) Štempiharju iz Olševka nad Kranjem, o katerem sta pisala Matevž Ravnikar – Poženčan v Novicah 1846 in Matija Valjavec v Sloveniji 1848. O pobudah za nastanek Krpana je torej vse jasno. Bolj raznoliki in manj usklajeni pa so odgovori na vprašanje, kaj je pravzaprav hotel Levstik z Martinom Krpanom Slovencem sporočiti. Levstikov sodobnik Josip Stritar je bil prepričan, da mu je šlo za demonstracijo ljudskega kreativnega genija, ki je prav tam doli okoli Velikih Lašč na Dolenjskem še posebej veder, živ, bister, gibčen, zdrav, dober in šaljiv – tak kot Martin Krpan. Anton Slodnjak in še kdo za njim je menil, da je z Martinom Krpanom Levstik realiziral svoj literarni program in pokazal, kakšna proza naj se piše za Slovence. Sporočili objavljene in rokopisne redakcije se v bistvenem ne razlikujeta in povzamemo lahko, da gre v obeh primerih za pripoved o nehvaležnosti gospode do ljudstva, ki pa se na srečo konča z nekakšno zmago ali vsaj zadoščenjem ljudskega junaka.

Simbolni pomen Krpanove zgodbe za Slovence izvajam iz koristi, ki jo zmaga na Dunaju prinese Krpanu, to je iz koncesije za trgovanje s soljo. Krpan je kot zastopnik Slovencev svojim ljudem priskrbel ugodne pogoje za ekonomsko blagostanje. Sam se s kmečkimi deli ni kaj prida ukvarjal (Močilar je pripovedovalcu poročal, da "dela mu ni bilo mar"); medtem ko se klati po svetu, gospodari na domu njegova sestra. Skozi Krpana smo Slovenci najprej ilegalni, potem pa že licencirani tovorniki in trgovci. Zgodba o pridobitvi trgovskega in tovorniškega privilegija oz. legalizacije tihotapstva je morala bralcem goditi nekako tako, kot nam danes godi slovenska "zgodba o uspehu".

Menda je Krpanovo obnašanje v razmerju do cesarja še vedno vzorec trenutnim slovenskim političnim akterjem. Še vedno je trgovina (carinske prodajalne, prodaja generičnih zdravil, prodaja orožja, kmetijskih pridelkov, kvote za transport, koridorji za prevoz nafte ipd.) najbolj občutljiva točka razmerja Slovencev z okoliškim svetom in še vedno si pomagamo s Krpanovo strategijo: spočetka s sprenevedanjem, potem z grožnjo upora in nazadnje z barantanjem. Komentatorji gospodarskega in političnega dogajanja na Slovenskem Krpanov nenačelni lik pogosto kritično jemljejo v misel. Krpanov pragmatični pristop k tako imenovanemu nacionalnemu interesu, ki je bil že v Levstikovem času v veliki meri identičen gospodarskemu interesu, je bil produktiven in nam je očitno pomagal preživeti. Samo za malenkost bolj načelen in manj popustljiv bi bil Krpan, pa bi pristal med izobčenci ali v dimenziji fantastičnega, kakor kaže njegova prva, neobjavljena varianta. Morda bi nam bil tak bralcem celo bolj všeč, bolj mož in bolj junak, zgled politično modrega obnašanja pa ne bi mogel biti.

Iz Levstikovega Martina Krpana so zrasli še drugi junaški literarni Martini. Leta 1909 se je v liberalskem Narodnem listu pojavila njegova štajerska varianta: "zgodovinska povest iz 16. stoletja" Martin Močan je bila objavljena v več nadaljevanjih in jo je podpisal Robert Košar. Košarjev Martin se je leta 1510 pod komando viteza Lamberga bojeval s turškim brdavsom Barbaroso in ga premagal. Košar je pri svojem junaku popravil lastnosti, ki so ga morale pri Levstikovem motiti. Martin Močan je za razliko od Krpana resen in iz verske gorečnosti tako zelo vnet za boj s sovražnikom, da ga mora habsburška oblast brzdati. In tudi precej več interesa za nasprotni spol kaže, kar na koncu pripelje do poroke. V letniku 1937/38 revije Obzorja je izšla zgodba Martin Krepek Ivana Potrča, ki pa z Levstikovim junakom nima nobene prave zveze več, saj je glavna oseba garaški gorjanski kmet, ki ga na sejmu pri igri oberejo za denar od prodane živine. O Krpanovem junaštvu in samozavesti ni več sledu, ostala je samo slovensko stereotipna globoka disonanca med etično glavno osebo in pokvarjenim svetom. Levstikov Martin je bil bolj predstavnik tovornikov kot kmetov, Potrčev Martin pa je v skladu z mitom o ruralnem značaju Slovencev spet samo kmet. Tudi Leva Detele "lirična groteska" Junaštva slamnatega Krpana (Trst, 1965) je kritična do Levstikovega junaka. Potrčev Krepek se po izgubi denarja komaj odvrne od samomora z obešenjem, Detelov slamnati Krpan zares obvisi – zanimiva podobnost v koncu obeh literarnih parafraz!

Po naštetem se zazdi, da bi bil Martin lahko privzeto (default) ime slovenskih junakov. Kebrov Leksikon slovenskih imen potrdi, da je Martin eno popularnejših imen na Slovenskem, 28. po pogostnosti: na Martina sliši 12.000 slovenskih moških in 5600 žensk, skoraj 80 cerkvam je za patrona in zelo veliko je po njem krajevnih imen. Ime je res tudi junaškega izvora, saj izhaja iz Marsa, latinskega boga vojne. Da pa vsi Martini v slovenski literaturi ne bodo junaki, dokazuje že slaboumni poldrugi Martin.

Trikrat sem se v predavanju tematiziral razmerje med domačim in tujim: najprej ob soočenju slovenistike s slavistiko, potem v apelu za prekvalifikacijo svetovljanskega romana Alamut v roman o Slovencih ter nazadnje ob "angleški soli" v Krpanovi pripovedi kot metafori slovenskega zgledovanja pri alternativnih tujih kulturnih vzorcih. Slovenska javnost pričakuje od slovenista, da bo pričevalec nacionalne samoniklosti in samobitnosti in da bo nenehno opozarjal na nacionalni interes, to je, da se bo vedno in povsod zavzemal za domače slovensko proti tujemu. S tremi zgodbami na temo razmerja domače-tuje sem hotel pokazati, da gre za kompleksne reči in da bo bolj produktivna tista drža, ki slovenstva (jezika, literature, kulture, gospodarstva) pred tujim ne zapira in ga ogroženo varuje, ampak ga sproščeno odpira in sooča s tujim in drugačnim, čeprav je to včasih naporno in najbrž tudi zares tvegano.

Povzetek za prevod

Tri poglavja predavanja povezuje tema razmerja med domačim in tujim. Z domačim je mišljeno nacionalno (slovensko), s tujim pa vse, kar nacionalno prerašča ali je z njim v konfliktu. Poglavja si slede v zaporedju akademsko-srednješolsko- osnovnošolsko. Prvo poglavje govori o ustanovitvi novega Oddelka za slovenistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti. Jeseni 2002 se bo naša nacionalna filologija (slovenistika) inštitucionalno ločila od slovanske filologije (slavistike), kakor so to od prve svetovne vojne dalje storile že druge slovanske nacionalne filologije. Dogodek so spodbudili naraščanje števila študentov, državna osamosvojitev in nedavna reforma študijskih programov. Zapoznela ločitev oddelkov bo sicer odpravila nekatere dosedanje nesporazume in težave, vendar dejanje ni v skladu z duhom časa, ki poudarja združevanje, interdisciplinarnost ter multikulturnost. Da ne bi obtičal v samozadostnosti in izolaciji, se bo moral novi oddelek odreči tradicionalni vlogi brambovstva domačega kulturnega interesa in se povezati z drugimi nacionalnimi filologijami. — Drugo poglavje reinterpretira maturitetno berilo za prihodnje leto, zgodovinski roman Alamut Vladimirja Bartola (1938), ki je najbolj prevajana slovenska knjiga. Ker so v žanru zgodovinskega romana tuja dogajališča in oddaljeni časi vedno samo metafora za domače trenutne nacionalne zgodovinske razmere, se takemu branju tudi Alamut ne more izogniti. Enačba naše : tuje = dobro : zlo je v njem izpeljana brez ostanka; v imenu zavzemanja za domače prepričljivo zmaga manipulativna ideja glavne osebe, zato je roman makiavelistično besedilo, ki v imenu plemenite obrambe naroda dopušča tudi uporabo nemoralnih sredstev. — Tretje poglavje prinaša interpretacijo Levstikove pripovedi Martin Krpan z Vrha pri Sveti Trojici (1858). Ta je modeliral slovensko razmerje do tujega veliko bolj previdno in kompromisno kot kasneje radikalni Bartol: Levstiku se je zdela kulturna izmenjava (tj. uvoz tuje pameti, ki jo simbolizira "angleška sol") za preživetje in blagostanje naroda nujna; svaril je le pred monopolnim nemškim vplivom.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/troje.html
6. julija 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco