Tipi slovenske trivialne proze na začetku tega stoletja

At the beginning of the century there were three types of popular narrative prose in Slovenia: the "mohorjanska" (published by "Mohorjeva družba" for the broad masses of people), the feuilletonistic (published by "Slovenski narod", the author being Miroslav Malovrh), and the colportage prose (published by Anton Turk, the writer being Silvester Košutnik). The three types are characterized by a variety of genres, such as were supposed to meet specific demands of the reader.

0.1 Referat ni bil zamišljen kot problematizacija, ampak kot informacija, bolj zgodovinsko kot teoretično. O časovnostilski pripadnosti poromantične trivialne literature je v splošnem težko govoriti. Tehnika trivialne pripovedi je, ugotavlja Walther Killy v knjigi Deutscher Kitsch (1961), še najbliže realistični. To ji zagotavlja komunikativnost in prekriva njeno temeljno protirealistično nastrojenost. Simbolizem je oznaka umetnostno vodilnega (reprezentativnega) stila začetka 20. stoletja. Trivialni literaturi ne gre niti za umetniškost niti ni reprezentativna. O simbolistični trivialni literaturi se torej ne da govoriti, ker tega ni, pač pa o trivialni literaturi v času simbolizma.

0.2 Trivialna literatura mi pomeni literarno nestremljivo in narodno nereprezentativno pisanje, tj. literaturo, ki je bila kdaj razvrednotena zaradi estetskih ali idejno-moralnih razlogov in ki ima največkrat množičnega sprejemnika (umetniški spodrsljaji simbolizma ne sodijo sem). Ni vedno izvirna, večkrat gre za prevode in priredbe. Ker pa se lahko pohvali z velikimi nakladami ali veliko izdajami, ji moramo priznati kljub današnji pozabljenosti svoječasen vpliv na beroče in pišoče. V 19. stoletju sta izstopala dva tipa trivialne literature: večerniška povest Mohorjeve družbe in ženska povest (Pavline Pajkove). Oba sta živa tudi v 20. stoletju, deloma se vključita v drugačne strukture, pridružijo pa se jima še novi žanri.

1.0.1 Tipi trivialne literature v tem času so trije. Zasidrati se jih da po treh za literarno funkcioniranje važnih elementih: producentu (distributerju), sprejemniku in načinu njune komunikacije. a) Tri založništva so krmila s trivialno pičo: Mohorjeva družba še iz prejšnjega stoletja, Narodna založba z Narodno tiskarno in Slovenskim narodom ter ljubljanski knjigarnar Anton Turk, ki je začel izdajati že v 80. letih prejšnjega stoletja, založniku Giontiniju v konkurenco. (Preglednosti na ljubo je treba zdaj odmisliti ves drobiž, ki v to zapomnljivo trojico ne sodi.)¹ b) Tri vrste bralcev so požirale to pičo. Knjige Mohorjeve družbe so brali vsi slovenski bralci (200.000–250.000), tiske Narodne založbe je konzumiral slovensko ozaveščeni meščan, Turk pa je prodajal svoje drobne, privlačno opremljene knjige neelitni množici (oz. elitniku, ko ta ni hotel biti izpostavljen manipulaciji ene ali druge vsenarodne založbe). Pričujejo, da so Turkove knjige občutno oblikovale bralske navade in slovensko jezikovno zavest tudi na podeželju.² Novi tipi trivialne literature niso nastali toliko zaradi novega tipa bralca kot zaradi diferenciacije bralskih potreb pri že obstoječem bralcu. Najhvaležnejši kupec je bil v vseh treh primerih seveda meščanski intelektualec. c) Literatura, ki je nastajala med producentom in konzumentom, je imela dvojno učinkovitost, zabavno (psihološko) in vzgojno/poučno (politično). Razmerje med literarno zabavo in literarnim poukom je bilo odvisno od moči založbine politične usmeritve. Mohorjeva družba je bila blizu nazorom klerikalne stranke, Narodna založba v službi slovenskemu liberalizmu, Turka pa je usmerjala komercialna uspešnost. Zato je izdajal relativno čisto literarno zabavo v nasprotju z liberalci, ki jim je šlo poleg zabave za kritiko klerikalizma (za za/je/bavo) in Mohorjevo družbo, ki je na prvo mesto postavljala pouk in šele potem zabavo.

1.0.2 To splošno preglednico je treba preveriti ob konkretnem gradivu, ponazoriti jo je treba z avtorji in naslovi. Avtorstvo v trivialni literaturi ni pomembna ali celo odločilna postavka, kot je to pravilo v umetniško vredni literaturi. V najboljšem primeru je avtorjevo ime le zaščitni znak za kak poseben žanr. Če nacionalna literarna zgodovina sledi avtorskemu principu, ker gleda na ustvarjalce kot na genije, skozi katere se je narodova umetniškooblikovalna sposobnost povzpela za stopničko više, trivialna literarna zgodovina s posameznimi imeni nima kaj početi. Kadar jih omenja, je to zaradi njihove izredne plodovitosti ali zaradi lažje zapomnljivosti nepregledne količine naslovov. Iz enakega razloga se bom tudi tu osredinil na tri izmed njih: Fran Zbašnik je že iz 90. let 19. stoletja najvidnejši avtor v Slovenskih večernicah, Miroslav Malovrh je daleč najplodovitejši ustvarjalec podlistkarskih povesti za Slovenski narod, Silvester Košutnik pa najzvestejši in najpridnejši Turkov dninar.

Kako malo je pomembno ime avtorja v tej zvrsti, je razvideti že iz množice psevdonimov, značilnih za vsakega izmed njih. Zbašnik se je podpisoval še kot Fr. (J. F.) Malograjski, Fr. J. Milovršnik, Žaljski, F. I. Doljan, Fr. Dolničar, Fr. Strnad, Josip Franič, Novus, Fr. Serafin in z vrsto šifer; Malovrhove povesti se dobe v knjižničnih katalogih tudi pod imeni (Fr.) Remec, F. R., Vinko Ruda, F. Lipič, I. B., Zvonimir Šepetavec, Tinček Hudaklin; Silvestru Košutniku pa se večkrat ni zdelo vredno ovekovečiti se na platnicah prevedene knjižice, včasih je avtorstvo zaznamoval samo s kraticami S. K. ali samo z imenom Silvester (K.), kdaj pa kdaj tudi s psevdonimom Jelenov.

1.1 Osnovna oblika trivialne literature niso individualna literarna dela, ampak žanri. Zato bodo tule naslovi literarnih del le ponazarjalno gradivo za interpretacijo žanra.

Mohorjeva družba je bila od 1900 do 1919 na vrhuncu svoje moči. Naklade so se ji sukale od 75.000 do 90.000 izvodov, njene knjige je prebiral vsak peti ali šesti Slovenec.³ V prvem desetletju je nadaljevala težnjo iz 80. let prejšnjega stoletja, ko je izdajala skoraj izključno izvirno literaturo s poudarkom na vaški povesti. Šele v drugem desetletju je postala žanrsko pogumnejša in je s porastom zgodovinskih povesti napovedovala ponovno prevlado tega žanra v 20. in 30. letih. Kot novost se je pri MD pojavila komična povest oz. komični literarni potopis. S štirimi zgodbami o Trebušniku ga je utrdil Janko Mlakar. Ni treba posebej poudarjati, kako mila je mohorjanska komika in da je bila objavljana v prvi vrsti za poučen namen. Če je bilo le slutiti, da smešno ni v službi resnega (kakor se je to zgodilo pri Janku Kersniku in njegovi Kolesarjevi snubitvi), je družba avtorju rekla jasen ne. Podobno sporen položaj, kot ga je imela v njenem okviru komika, je zavzemala tudi umetniška literatura znanih avtorjev. Družba si jih je neprenehoma skušala pridobiti, in to ji je zaradi relativno visokih honorarjev uspevalo, vendar sodelovanje umetnikov v večernicah ni in ni moglo postati praksa: preveč jih je družba zavezovala v idejnem pogledu. V takem pogodbenem odnosu z družbo se je znašel tudi Ivan Cankar. Prodal ji je pet svojih povesti (Troje povesti: Zgodba o dveh mladih ljudeh, Krčmar Elija in Zgodba o Šimnu Sirotniku (1911), Sosed Luka (1909) in V samoti (1908)). Njegov stil je pri mohorjanskih avtorjih močno odmeval (posnemal ga je npr. Josip Kostanjevec (Pošteni ljudje, Življenja trnjeva pot)), vendar pri bralcih o kakšni posebni odmevnosti ni poročil (samostojnih Troje povesti je izšlo kot izredni dar MD in zato v manjši nakladi).

1.1.1 Umetniško zahtevno besedilo v MD ni zafunkcioniralo tako kakor trivialna besedila. Izvrstni primerek pravega učinka je Zbašnikova⁴ Pisana mati (SV 62, 1909). Snov je izbrana iz popularnega registra, ki črpa v veliki meri iz pravljic, v tem primeru iz Pepelke. Kakšno simbolno moč ima snov, je nazorno pokazal že Bruno Bettelheim v knjigi The Uses of Enchantment (1976).⁵

Po materini smrti se za petletno Mlakarjevo Anico začnejo hudi časi. Njen surovi oče Anton se na novo poroči z Vrtačko, s katero ga veže davna ljubezen, in skupaj začneta trpinčiti Anico in starega očeta ter dajati prednost Vrtačkini hčerki Tonici. Novi zakon se kmalu skrha. Ona pije in se vlačuga z Italijanom, on hodi po neuspešnih kupčijah, kmetija pa gre navzdol. Ko nekoč Anton zaloti Italijana, ko z ženinim dovoljenjem krade iz kašče, ga pobije in je zato zaprt, po kazni pa se potepe v svet. Sosedu Korenu se zdaj Anica zasmili. Vzame jo v varstvo. potem ko jo je mačeha hotela umoriti. Iz jeze nad neuspešnim poskusom gre Mlakarica sosedu zažgat hišo, pa veter zanese ogenj na njeno. Mačeha znori. — Pride tuj gospod in se izkaže za Aničinega strica, ki je zaradi bratove (Antonove) zlobe ostal v svetu. Zdaj je bogat trgovec v Srbiji in Anico vzame s seboj. — Kot dvajsetletna gospodična se Anica spomni svoje mladostne ljubezni s sosedovim Nejčkom, ki jo je vedno branil pred mačeho. Vrne se v domačo vas. Nejček je notar, že vdovec s hčerko. Poročita se, kmalu tudi Anica dobi otroka in je obema dobra mati. Stric jima sezida veliko, lepo hišo, na koncu pa pride domov umret še skesani Anton.

Iz povzetka je razvideti, da gre za temo preganjane, na koncu pa nagrajene nedolžnosti, bogato zastopano v mohorjanski literaturi, po Petriconiju⁶ pa celo za enega temeljnih sanjskih mitov vse literature. Zakaj téma obseda človeško fantazijo, je vprašanje psihologije ali antropologije, s stališča literarne vede lahko samo sumimo njeno vlogo v literaturi. Najbrž je prepričanje, da se bralec identificira samo s pozitivno osebo povesti, naivno. Dejstvo je tudi, da zli liki večkrat avtorjem bolj uspejo kot dobri. Bralčev užitek ob povesti z močnimi moralnimi opozicijami je dvojen. Kot človek kulture skupaj z junakinjo pristaja na prepovedi, omejitve in trpljenje, ki mu jih kultura narekuje, usvoji jih celo do te mere, da v njih (mazohistično) uživa in zvesto sledi manipulativnim navodilom, ki mu/ji jih berilo daje:

"Bodi svojemu možu pokorna!" to povelje je dano ženi in ona se ga je vedno zavedala, vedno se ravnala po njem. (19)

Marijana, Antonova žena, je imela vse lastnosti, ki jih mora imeti ženska, da osreči moža. Bila je tiha, potrpežljiva, pridna in neskončno vdana svojemu možu. Skrbela je noč in dan za hišo in nikoli si ni privoščila miru. (16)

Kot nagonsko bitje pa se bralec identificira tudi z zlo osebo povesti, z mačeho, kot nagonsko bitje je v lovu vedno na strani lovca, pa čeprav si tega noče in ne sme priznati. Mohorjanski pisatelj prav gotovo ni imel namena v človeku vzgajati te njegove plati: kazen, ki doleti mačeho, je preveč očiten znak za to. Dejstvo pa je, da vzgoja kulture, samozatajevanja in uživanja v samozatajevanju ne more mimo nasprotnega pola – uživanja v trpinčenju drugega – ali kakor je tak ravnotežnostni značaj sveta lepo razložil Zbašnik:

Vedno se menjavata v človeškem življenju žalost in veselje, kakor se menjavata tema in luč, noč in dan. To mora biti tako, kajti tisti, ki ni občutil žalosti, ne občuti tudi veselja in kdor ni bil v temi, ne ve ceniti luči! (170)

Ravnotežnostno prepričanje v temelju povesti, ne samo tele, ima posledice tudi za oblikovno plat proizvoda, v privajenem izrazju bi se reklo za črno-belo tehniko, za moralno polarizacijo. Branje povzroči, da se bralčeva čustva intenzivirajo in se na podlagi dvojne identifikacije polarizirajo. Kaže, da so take psihične reakcije (intenziviranja, polarizacije čustev) človeku potrebne. Fikcijski značaj literature omogoči, da človek svojo občasno psihično potrebo zadovolji brez škode.

Površinski namen Zbašnikove vaške povesti je jasen. Bralki hoče z zgledom pokazati, kako naj se obnaša. Za nagrado ali v povračilo trpljenju ji ponuja – poroko.

Povest ni edina Zbašnikova uspešnica. Deset let prej je podobne potoke solza povzročil z "romanom iz življenja preproste deklice" Z viharja v zavetje. Od tu prihajajo Zbašnikovi osnovni tipi: zlobna polsestra in njena mati ter brezvestni oče. Uspešne potomce imajo v Pregljevi Mladi Bredi (SV 67, 1913), kjer mačehino nehvaležno vlogo prevzame tašča – tretji zlovešči tip trivialne literature. Vse tri povesti so primer v vaški prostor prenesene ženske povesti.

1.1.2 Pustolovska povest je zanimiv žanr, v slovenski pripovedni prozi žal ne prepogost. V njem se je leta 1901 poskusil s povestjo Za srečo! tudi Fran Zbašnik. Ker ni tipična za mohorjansko literaturo prvega dvajsetletja, naj služi samo za potrditev tistega, kar je bilo rečeno za vaško povest. Skupina miroljubnih slovenskih poljedelcev, ki po zaslugi nesramnega izseljenskega agenta in nemčurja v daljni Braziliji pada iz nezgode v nezgodo, iz pustolovščine v pustolovščino (suženjstvo, pobeg, boj z Indijanci, ujetništvo), se tako eksotično obnaša samo zato, da bi bralec na koncu vzkliknil: Ljubo doma, kdor ga ima, ali skupaj z Alešovcem Ne v Ameriko! (naslov njegove povesti iz 1882). Slovence skuša odvrniti od morebitnih (pusto)lovskih, nagonskih ambicij (slo po pustolovščinah teši z literarno fikcijo), utrditi jih hoče kot kulturne ljudi (poljedelske kultivatorje), ki bodo svoje veselje znali najti tudi v odrekanju:

Svoj živi dan je bil navajen trpeti, in navadil se je trpljenja tako, da mu je bilo v nekako naslado. Kakor kaka izstradana uboga konjska para, ki ne ve, da živi, če ne pada po njej trda palica, tako se je zavedal tudi on življenja samo tistikrat, kadar je trpel. To pa, da so trpeli tudi drugi krog njega, mu je bilo še v posebno zadostilo. Nekako čudno veselo so se mu lesketale oči, in njegove trepetajoče ustne so se mu zaokrožale v zadovoljen nasmeh. (37)

1.2 Drugi tip trivialne pripovedne proze predstavlja pisanje Miroslava Malovrha.⁷ Je trojno: komična povest,⁸ povest iz sodobnega življenja z znaki naturalizma in zgodovinska povest, ki se pojavlja najpogosteje. Zgodovinska povest je postala primerna posoda za shranjevanje in gojitev starih žanrov. Ponudila je eksotičen kolorit ženski povesti, ljubezensko-pustolovskemu romanu, pikaresknemu in viteškemu romanu in še čemu (Ljubezen Končanove Klare, Strahovalci dveh kron, Zaljubljeni kapucin, Ljubezen in junaštva strahopetnega praporščaka).

1.2.1 Povesti so dokaj raznorodne. Enim je zgodovinska eksotika samo preobleka za politično propagandno sporočilo, drugje pa osamosvojena služi sproščeni literarni zabavi. Z repertoarjem liberalskih idej je znamenito obdarjena npr. zgodovinska povest Kralj Matjaž (1904, dvakratni ponatis leta 1905 in kasneje še v ameriškem Glasu naroda).

Leta 1570 Cigani napadajo kartuzijanski samostan v Bistri, ker jim je naduti nemški menih Celestin ugrabil in posilil kraljevo hčer Ester. Nad nemoralnim življenjem menihov se razburjajo tudi vaščani z Antonom Magajno na čelu. Z njim je še menih Erazem pl. Obričan, ki pobegne iz samostana in postane protestant. Skupaj netita verski in socialni nemir po deželi. Celestina Cigani kaznujejo, v izgnanstvu doživi osebno srečo tudi zmerni Erazem, socialnemu revolucionarju Magajni (= kralju Matjažu) pa razbijejo kmečki punt, propade pa tudi v prešuštni ljubezni do žene vrhniškega sodnika. Ne ostane mu drugega, kot da se v Peklu vrže v prepad.

Magajna je v zgodovinsko leto 1570 preneseni sodobni liberalec razsvetljenskega (deističnega) naziranja. Nesrečni konec ni imel biti znamenje resignacije, ampak naj bi pokazal le, kako pred stoletji liberalski odrešitveni načrt še ni bil zrel. Osnovna idejna težnja – protiklerikalizem – se je uresničila samo na polovico, do protestantizma, s Celestinovo smrtjo se je potrdila tudi nacionalnoosvoboditvena težnja, popoln poraz pa je doživel socialni projekt. Četrte popularne idejne konstante – protiplemištva – v tej povesti niti ni, pa tudi v drugih je problematično realizirana: junak, borec proti plemiški moralni pokvarjenosti, je ob koncu povesti za svoje prizadevanje nagrajen ponavadi prav s plemištvom, potem ko ga je očistil čutnosti in okrepil z meščansko moralo dolžnosti in žrtvovanja.

Če odmislimo junakovo idejno vsebino in opazujemo samo njegovo obnašanje, ugotovimo, da se od mohorjanskega junaka/junakinje prav malo razlikuje. Vsi so ljudje s kategoričnim imperativom, tj. s prisvojeno družbeno zapovedjo in prepovedjo. Taki so v obeh osnovnih tipih Malovrhove proze, v ljubezenskem in v pustolovskem romanu. Prvič trpi, v trpljenju uživa in je zanj še nagrajena plemenita ženska, drugič zakoni kulturnega obnašanja zadržujejo strastnega, a plemenitega moškega, ki v končni sprostitvi stotero bolj uživa, kot če bi strásti ugodil kar takoj. Z železnim repertoarjem pustolovskega žanra postreže Malovrh sicer tudi človekovi nagonski plati (preoblačenja, dvoboji, zasledovanja, prekletve, prisege, vojskovanja, prisluškovanja, skrivni sestanki v eksotičnih votlinah, rovih, razvalinah – vsi ti elementi imajo simbolično moč), vendar ni mogoče zanikati, da sta v osnovi zabava in ugodje ob njegovem berilu kulturnega značaja.

1.3 Turkove izdaje Košutnikovih priredb evropske kolportaže niso imele za sabo strankinega aparata, ki bi manipuliral z bralčevimi željami in jih usmerjal v svojo kulturno vizijo. V tem je njihova svoboda, čeprav se etos te literature bistveno ne razlikuje od drugega literarnega in načelno izpovedanega etosa.

Izvirna zna biti Košutnikova⁹ povest Požigalec (1910, 1918, 1926).

V vas pride mrki kovač Rok in se poroči s hčerko tamkajšnjega kovača, s Kristino. S čudno močjo obvladuje vaščane, pridno dela, bogati in hodi po neznanih opravkih. Na sumljiv način umre najprej stari kovač in potem še Kristina z otrokom. Rok se čez tri leta poroči z lepo mlinarjevo Liziko, pa tudi ta kmalu skrivnostno umre. Po 18 letih se Rok ženi v tretje z drugo mlinarjevo hčerko, bogato Marijo. Na svatbo pride tudi osiveli vojak-godec, ki se izkaže za Rokovo nekdanjo žrtev. Pred 18 leti je bil namesto njega obsojen za požig sodišča in rop blagajne, pobegnil je in v viharni noči slučajno videl, kako je Rok z žebljem v glavo ubil svojo spečo ženo. Zdaj z lobanjo pokojne v roki dokaže kovačev zločin. Rok se zruši in prizna vse uboje, godec Rakun se poroči z Marijo, v kovačnici pa opolnoči še zdaj straši; ljudje pravijo: "Že spet kuje – mrtvi kovač!"

Pred sabo imamo srhljivo zgodbo zločinca, kakršne so od nekdaj burile ljudsko domišljijo¹⁰ in jo burijo še danes (spomniti se je treba le Metoda Trobca in verzov ter šal, ki so nastajali na njegov račun), torej zgodbo slovenskega Jacka Razparača ali Sinjebradca. Da je kovač res strašna glavna oseba, povest ne skriva:

Ko je zagledala tujca pri ognju, kateri mu je razsvitljal divji obraz, prestrašila in začudila se je tako, da je skoraj zakričala. (9)

(...) izgleda kakor prav sumljiva oseba. Takšen je, kakor bi imel hudiča v svojem telesu. Oči ima črne in če te pogleda prav srpo, se ti dozdeva, kakor bi ti bila dva žareča oglja prigorela v dušo.

Divje črne oči pomočnika Roka so se tako čudno svetile med pripovedovanjem groznega dogodka, vsakemu se je dozdevalo, kakor bi mu mrzla voda tekla po hrbtu ali pa bi mu mravljinci igrali po hrbtnem mozgu. Mrtvaška tihota je zavladala po končanem pripovedovanju. (11)

(...) ta lobanja, ki jo imam zdaj v roki, je nesrečne Lizike."
Z veliko grozo sta župnik in pokopač zazrla malo, ploskovato žrebljevo glavico, ki je bila ravno pri sredini glave zabita v kost. Ko so vsi trije še preiskovali glavo skozi spodnjo odprtino, so našli, da je bil žrebelj eno ped dolg, preril je bil toraj vse možgane.
"Grozno, grozno!" vzdihnil je župnik. (66)

Prav tako eksotičen je bil slovenskemu bralcu eden izmed plemenitih Turk-Košutnikovih roparjev,¹¹ znameniti Rinaldo Rinaldini, sicer ne bi doživel kar štirih izdaj (1907, 1913, 1918, 1932). Zakaj tako bralsko veselje ob negativnih junakih in ob popisu zločinov ipd., je bilo pri Zbašnikovi Pisani materi že nakazano. Tu bi veljalo razlagi dodati še sociološki aspekt. Najbrž evropske in slovenske (vsaj Turkove) kolportaže ne moremo popolnoma enačiti. Pri nas je bila posebno na Štajerskem vključena tudi v opismenjevalni in narodnoprebudni program, zato o pogromih nanjo, o kakršnih za francoske in nemške razmere poroča Rudolf Schenda, ni vesti. Vsekakor pa je bila kolportaža zaradi svojega svobodnejšega (na stranke nevezanega) položaja državi nevarnejša od druge literature. Za junaka si je rada jemala družbenega izobčenca, sovražnika države in celo zločinca. Ta je na koncu sicer propadel, vendar šele potem, ko je bralec ure in ure užival v njegovi svobodi, v njegovi sposobnosti, da si sam kroji svojo usodo in jemlje pravico v svoje roke ter po rokovnjaško popravlja socialno krivično urejeni svet. Tak junak je državi seveda grožnja, simbol stalne želje ljudstva po svobodi, kršenju družbenih omejitev, prepovedi in tabujev. Slovenska kolportaža je na privajeni bastardni način zelo daleč od očitnih revolucionarnih izjav. Košutnik se v uvodu k Rinaldiniju javno izreka proti takemu načinu družbene poravnave in izravnave. Za miroljubne poljedelce je bilo heretično že to, da so se tako na blizu seznanili s tujimi prevratniki.

Opombe

² Anton Šeško, Šola ob meji v soncu in viharjih (kronika šentiljske šole od ustanovitve do danes 1787–1977), Šentilj, 1977, 19–21.

³ V tem času je izdala kakih 54 daljših pripovednoproznih enot (24 v SV, 10 samostojno in 20 v KMD).

⁴ Fran Zbašnik (1855 Dolenja vas pri Ribnici – 1935 Ljubljana), pravnik, urednik uradnih listov, trioletist v Stritarjevem Zvonu, od 1903 objavljal tudi v LZ. Avtobiografija in bibliografija sta v njegovi rokopisni ostalini (NUK 17/73); pri MD je izdal 9 povesti. O njem tudi A. Slodnjak v ZSS 4, 244–246.

⁵ Natančneje o tem tudi v: Miran Hladnik, Slovenski ženski roman v 19. stoletju, SR 1981, 264–267.

⁶ Hellmuth Petriconi, Metamorphosen der Träme: Fünf Beispiele zu einer Literaturgeschichte als Themengeschichte (Frankfurt: Athenäum, 1971).

⁷ Miroslav Malovrh (1861–1922), faliran študent, potepuh in popotnik, leta 1891 ga je Tavčar pripustil k SN, katerega je od leta 1897 tudi oficialno urejal. Njegova bibliografija obsega 19 romanov oz. povesti, ki so v letih od 1903 do 1911 izhajali kot podlistki v SN in bili kasneje natisnjeni kot samostojne brošure. Več o tem v SBL.

⁸ O njej Miran Hladnik, Dolga proza za "čas kratenje Slovencom", XVIII. SSJLK (Ljubljana, 1982).

⁹ Silvester Košutnik (1874–1944) je bi1 rojen v stari učiteljski družini na Štajerskem. Zaradi slovenskega prosvetnega dela so ga mnogo prestavljali (Razbor, Topolšica, Šentilj). Pesnil, ugankaril in črtičeval je za Domačega prijatelja Zofke Kvedrove, Zvonček in Vrtec, humoristične liste Škrat, Brivec, Jež, za KMD itd., marsikaj je ponatisnil v svojem Slovenskem šaljivcu, 1–5 in Pravljicah in pripovedkah za mladino, 1–2. Bil je občinski tajnik, priložnostni pisar za kmečko srenjo, organist, pisec parodičnih verzifikacij, vse poleg rednega šolmoštrskega dela. Je avtor (prevajalec) kakih 50 knjižic, izšlih pri slabo plačujočem ljubljanskem založniku Turku. Zanje je prevajal iz srbohrvaščine, angleščine, nemščine, francoščine in italijanščine. Tiskal jih je kamniški tiskar Slatnar. Bile so večkrat ponatiskovane, Spisovnik ljubavnih in ženitovanjskih pisem celo 10-krat, sicer povprečno po 3-krat. Knjižice so bile praktičnega značaja (spisovniki pisem, voščil, slovarji, vedež, božjepotni priročnik, računice, sanjske knjige, kuharice), za otroke pravljice, za odrasle zbirke šal. V pripovedno prozo sodijo roparske, piratske, potopisne (karlmayevske) in vojne povesti, svetniška, kriminalna (usodnostna), krištofšmidovska in zgodovinska povest. Od še danes znanih je omeniti priredbe Robinzona, Stric Tomovo kočo, prevode Karla Maya, A. Šenoa, E. Tomića in Turgenjeva. – Turku (1856–1934) so prevajali tudi drugi, zlasti Hrizogon Majar, od pisateljev pa so znameniti P. Bohinjec z rokovnjaško Pod krivo jelko, Koder z Marjetico, K. Šmid, M. Twain in C. Doyle.

¹⁰ Na letakih so izhajali takile naslovi: O roparju in morilcu Tropmanu iz Pantina pri Parizu, Popis o grozni morilki otrok (oboje založil F. Puls, 1870), Sodnijska obravnava proti Hugonu Šenku (Maribor, 1884), Obravnava proti anarhistu L. Lucchiniju (založil Avguštin Janša, Maribor, 1898), Življenje strašnega nevsmiljenega morilca Janeza Cotarja (...), ki je tri žene in dva otroka strašno in nevsmiljeno umoril, Izpisek iz popisovanja strašne zgodbe 13-kratnega morilnega in ropnega napada, ki je bil storjen od roparske čete na ruskopoljskem v letu 1879 (oboje F. Haderlap, 1882).

¹¹ Drugi dve Košutnikovi roparski povesti sta Musolino, (glasoviti) ropar Kalabrije (1909, 1921) in Fra Diavolo, povest iz roparskega življenja (1910, 1923), o roparjih pa so Slovenci lahko brali še v: F. Haderlap, Črni bratje (1882, 1896 – Giontini), F. Haderlap, Roparsko življenje (1884, 1895 – Blaznik), Körner/Kramar, Banditova nevesta (1886, 1903, 1923 – Turk) in Tolovajski glavar Jurij Skopec (1904 – O. V. Fischer).

Zusammenfassung

Die Kriterien, mit Hilfe derer sich drei Typen slowenischer trivialer Erzählprosa am Anfang des 20. Jahrhunderts bestimmen lassen, sind der Verlag, seine politischen und kommerziellen Verpflichtungen und seine Ausrichtung auf einen bestimmten Leser bzw. auf spezifische Lesegewohnheiten eben dieses Lesers. Die höchste Auflage hatte die populäre Erzählprosa der Hermagoras-Gesellschaft in Klagenfurt (75.000 bis 90.000). In den zwanziger Jahren gab sie in der Reihe Slovenske večernice, im Koledar und in selbständigen Veröffentlichungen ca. 45 Erzählungen heraus. Konsumenten waren alle des Lesens (nicht des Schreibens!) mächtige Slowenen – 200.000 bis 250.000, davon bestand wahrscheinlich fast die Hälfte aus Gebildeten und Bürgern. Ivan Cankar versuchte sich bei ihr mit künstlerischer Literatur, die aber auf kein rechtes Echo bei den Lesern stieß. Ein neues Genre war die komische Reisebeschreibung von Janko Mlakar, am häufigsten war die Dorfgeschichte mit pädagogischer und belehrender Note. Als Autor kennzeichnet sie schon seit den neunziger Jahren des vorigen Jahrhunderts Fran Zbašnik (1855- 1932).

Narodna založba gab Feuilletongeschichten im Slovenski narod und dann noch in selbständigen Nachdrucken heraus. Für sie verfaßte Miroslav Malovrh (1861–1922) neunzehn Geschichten in liberalem Geist. Leser dieser in das Gewand des historischen Romans gekleideten uralten Genres (des amourös-aventuristischen Genres, des Ritterromans, des kitschigen Frauenromans, des komischen Genres usw.) waren Angehörige des slowenischen liberaldenkenden Bürgertums.

Nur auf kommerziellen Erfolg ausgerichtet war der Verleger Anton Turk aus Ljubljana, ein ehemaliger Krämer, als Herausgeber tatig. Er gab als Jahrmarktskolportage populäre Büchlein über Räuber Piraten, berühmte historische Persönlichkeiten, Kriege, schicksalsträchtige Geschichten und Büchlein praktischen Charakters heraus. Zur Hand ging ihm dabei der steirische Schulmeister Silvester Košutnik (1874–1944), dem der Drucker Slatnar aus Kamnik nicht weniger als fünfzig Titel setzte.

Für die Hermagoras-Gesellschaft und für Turk ist der Massenadressat charakteristisch. Sie unterscheiden sich darin, daß bei Turks Ausgaben sowohl die ästhetische als auch die ideenmäßig-moralische Seite entwertet waren, gegenüber dem Anschauungskonformismus und -konservatismus der Hermagoras-Gesellschaft hingegen war seinerzeit auf öffentlicher Ebene keine Kritik am sozialen Funktionieren zu hören; im Gegenteil, ihr Volkserziehungscharakter wurde immer wieder betont (Kritik richtete sich höchstens gegen die Form). Die Feuilletons des Slovenski narod hatten weniger Leserschaft als die vorhergehenden beiden Typen. Sie gerieten aus ästhetischen Gründen in Vergessenheit (sie sind Kitsch: klischeehafter, oberflächlicher, sentimentaler usw.). Hinsichtlich ihrer Ideen wären sie in manchem noch heute aktuell, beim Erscheinen wurden sie jedoch wegen ihrer politischen Funktion vom gegnerischen Lager entwertet.

Es muß betont werden, daß für ein dankbares Lesepublikum die gesamte behandelte Literatur in ästhetischer und ideenmäßig-moralischer Hinsicht eine außerordentlich funktionale Rolle gespielt hat.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/tipi_tl.html 20. marca 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco