5. julija 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Preureditev slavističnega oddelka
Senat Filozofske fakultete je junija 2002 sprejel sklep o razdružitvi Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Od oktobra 2002 dalje bomo imeli dva oddelka: Oddelek za slovenistiko in Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Gre za inštitucionalno ločitev naše nacionalne filologije (slovenistike) od slovanske filologije (slavistike), kakršno so od prve svetovne vojne dalje druge slovanske nacionalne filologije že opravile. Dogodek so spodbudili nenehno naraščanje števila študentov in s tem povezana neobvladljiva velikost oddelka, državna osamosvojitev leta 1991, ki je tudi v akademski sferi narekovala osamosvojitev "državnega jezika" in "državne literature", in nedavna reforma študijskih programov. Zapoznela ločitev oddelkov, ki se tu in tam predstavlja kot odcepitev slovenistike (zanimivo: ponavadi se odcepljajo manjši od večjih, pri nas pa se odceplja večje od manjšega!), bo sicer odpravila nekatere dosedanje nesporazume in težave, vendar dejanje ni v skladu z duhom časa, ki poudarja združevanje, interdisciplinarnost ter multikulturnost.
Ob ustanovitvi ljubljanske univerze leta 1919 sta se slavistika in slovenistika gojili v Seminarju za slovansko filologijo. V 50. letih se je Seminar preimenoval v Inštitut za slovansko filologijo, konec 50. let dobil ime Oddelek za slovanske jezike in književnosti, vmes se je od 1975 do konca 90. let imenoval PZE (pedagoško- znanstvena enota) za slovanske jezike in književnosti. Oddelek je bil po številu študentov in učiteljev med najobsežnejšimi na fakulteti in je razpisoval štiri študijske smeri: slovenski jezik in književnost (nekdaj: jezik s književnostjo), ruski jezik in književnost, srbski, hrvaški in makedonski jezik in književnosti (krajše: južnoslovanska filologija) in primerjalno slovansko jezikoslovje. Poleg tega obstaja še troje zahodnoslovanskih lektoratov s pripravljenimi samostojnimi študijskimi programi, ki pa še niso v veljavi. Najštevilčnejši obiskovalci zahodnoslovanskih lektoratov so trenutno enopredmetni slovenisti. Smeri na Oddelku so med sabo povezane tako, da z nekaterimi vsebinami sodelujejo pri drugih smereh: enopredmetni slovenist si mora izbrati kar nekaj ur slovanskih lektoratov, poslušati primerjalno slovansko književnost in pregled južnoslovanskih književnosti, skupaj z dvopredmetniki pa ga v prvem letniku čaka naporno srečanje s primerjalnim slovanskim jezikoslovjem in staro cerkveno slovanščino. Posamezne slovenistične ure pa so zanimive za študijske programe drugih smeri na oddelku in celo za druge oddelke, npr. na etnologiji in na primerjalni književnosti. Kakšna smer, pri kateri bi interes za slovenistiko pričakovali, recimo rusistika, pa takih povezav nima: ne z jezikom ne z literaturo, kot da ju njun diplomant pri prevajalskem poslu ne bo nikoli potreboval.
V javnosti zaradi pripadnosti skupni inštituciji in iz spomina na nekdanje tesneje povezane programe med slovenističnim in slavističnim profilom ne razlikujejo dobro in se je zato za oba uveljavila popularna oznaka slavist. Naše stanovsko društvo se imenuje Slavistično društvo, čeprav so v njem večinoma slovenisti. Naša osrednja revija za jezik in literaturo je Slavistična revija. Ta je sicer v prvih desetletjih po ustanovitvi leta 1848 objavljala vsaj v svojem jezikoslovnem delu poudarjeno slavistične prispevke (večino slovanskih filoloških razprav v reviji so sicer podpisali tuji avtorji), vendar se je potem delež slovanskega jezikoslovja v njej skrčil v korist slovenističnih študij domačih avtorjev, medtem ko je bila literarna veda v reviji ves čas izrazito slovenistična. Učiteljem slovenščine popularno pravimo slavisti, čeprav pogosto razen slovenščine ne znajo nobenega drugega slovanskega jezika.
Že pred leti je senator filozof zagrozil, da bo kar on predlagal cepitev preobsežne slavistike na manjše enote, če slavisti sami tega ne znajo in ne zmorejo, menda tudi zato, ker je bila vpetost slovenistike v slavistiko znak slovenske politične nesamostojnosti in podrejenosti Jugoslaviji. Serija oddelčnih sestankov v letih 1996 in 1997 je po tej "pobudi" pripeljala do sklepa bolj socialne kot strokovne narave, da se razidemo sporazumno, ko bodo razmere dozorele, to pa je tedaj, ko bodo potrjeni novi samostojni študiji zahodnoslovanskih jezikov in književnosti, ki so jih pripravljali kolegi lektorji poljščine, slovaščine in češčine. Jasno je bilo, da ločitev narekuje tudi revizijo vsebine študija in verjetno krčenje slovanskih vsebin v slovenističnem programu, zato bi preuranjeni razhod ogrozil njihovo eksistenco. Leta so tekla, z novimi zahodnoslovanskimi programi ni bilo nič in slovenistika se je začela nestrpno zavedati, da je odlašanje škodljivo in da se bo morala profilirati že zaradi nacionalnoreprezentativnih razlogov. Leta 1999 je senat domače fakultete soglasno sprejel na znanje namero oddelka, da se ob primernem času reorganizira, in ji dal načelno podporo, junija 2002 pa je tudi izglasoval dejansko ločitev oddelkov, ki je bila sprejeta 14 dni poprej na oddelčni seji in ki naj stopi v veljavo z novim študijskim letom, 1. oktobra 2002.
Za ločitev smo bili skoraj vsi člani skupnega oddelka, le pri rokih med nami ni bilo enotnosti: slavisti bi si še nekaj časa želeli inštitucionalne simbioze s slovenisti, slovenistom pa je bilo čakanja dovolj – od tod tudi nekaj zamere na strani slavistov. Sicer se na Aškerčevi 2 v bližnji prihodnosti ne bo veliko spremenilo: knjižnica bo ostala skupna, tajništvo prav tako, slavisti bodo še naprej člani svetov slovenističnih programov, kakršna sta mednarodni simpozij in poletni seminar slovenskega jezika, literature in kulture, celo novoletne zabave bomo imeli skupaj. Na vratih se bodo svetili novi napisi in najbrž bosta potrebna nov žig in nova glava na pisemskih ovojnicah. Pomembno je, da bosta oddelka ločeno nastopala v javnosti in ločeno pridobivala študente na informativnih dnevih. Do zdaj smo dijakom predstavljali vse štiri študijske smeri naenkrat, kot da bi šlo za paketno izbiro, zaradi česar so bili interesenti lahko samo zbegani. Sčasoma se bo verjetno povečala frekvenca izraza slovenist namesto slavist, večjih pretresov pa zaradi zgodovinskega dogodka na ljubljanski slavistiki ni pričakovati.
Razmerje moči je v trenutku secesije tákole. Slovenistika ima nekaj čez 300 vpisanih študentov v štirih letnikih in 18 zaposlenih. Proizvaja dva profila: profesorja slovenščine, ki gre ponavadi učit v šolo, in diplomiranega slovenista, ki posega po drugih službah. Slavistika ima dvakrat manj študentov, vendar kar 20 zaposlenih. V treh smereh proizvaja naslednje profile: profesorja ruščine, diplomiranega rusista, profesorja srbskega, hrvaškega in makedonskega jezika in književnosti ter istovrstni nepedagoški profil ter diplomiranega primerjalnega slovanskega jezikoslovca.
Po svetu so nacionalne filologije praviloma ločene od širših filologij. V Angliji in Ameriki je angleščina samostojen, od germanistike ločen oddelek, v Rusiji ruščina ni na istem oddelku kot slavistika in tudi v državah bivše Jugoslavije sta hrvaščina in srbščina svoja oddelka v razmerju do (južne) slavistike. Nacionalne filologije so se osamosvojile celo na univerzah zunaj matičnih držav, na naši fakulteti se je tako pred leti germanistika razdelila na anglistiko in nemcistiko. Slavistika se kot edini prostor za študij slovanskih jezikov in literatur drži na univerzah neslovanskih držav in je tam še najbolj zavezana tradiciji enotnih slavistik 19. stoletja, kakor jih je uveljavil nemško-avstrijski prostor.
Nacionalne ali "maternojezikovne" filologije se razlikujejo od širših znanstveno usmerjenih filologij po svojem pragmatičnem pedagoškem profilu. Pritegujejo večje število študentov in jim po uspešno opravljenem državnem izpitu podeljujejo licence za poučevanje v šolah. Manj obiskovane širše filologije (romanistika, germanistika, slavistika) nasprotno usmerjajo kandidate v magisterij in doktorat. Slavistika še danes kaže sledi panslovanske duhovne podlage, iz katere je izšla. Slovenci smo bili nanjo dlje kot drugi slovanski narodi navezani mogoče tudi zaradi občutka ogroženosti od romanskih, germanskih in ogrskih sosedov; zlasti v izpostavljenih obrobnih pokrajinah je bilo sklicevanje na slovansko genetsko zaledje vedno zelo popularno. Drugi razlog za zapoznelo rojstvo slovenistike iz varnega zavetja slavistike je zvestoba tradiciji velikih slovenskih imen svetovne slavistike, Jerneju Kopitarju in Franu Miklošiču na Dunaju in Gregorju Kreku pa Matiji Murku v Gradcu. Spominjajoč se njihove slave in avtoritete še danes hočemo, da bi bili bodoči vodilni slavisti na dunajski univerzi Slovenci in slovenisti. Tretji razlog za zelo nestrastno in oklevajoče ločevanje je zavest, da nas za ta korak nihče ne namerava nagraditi: nič novih delovnih mest, nič novih prostorov, nič finančne podpore. Edina blagodat, ki pa jo mora fakulteta tudi plačati iz svojega, je funkcijski dodatek za novega predstojnika.
Inštitucionalna osamosvojitev univerzitetne slovenistike se je zgodila v trenutku, ko Evropa skuša omejiti moč in samovoljo nacionalnih držav tudi na reprezentativnem področju kulture in v akademski sferi. "Osamosvojitelji" govorimo o nacionalnem interesu in nacionalni razpoznavnosti in nacionalni reprezentativnosti in se tako izpostavljamo očitkom, da oživljamo monokulturnost in nacionalni ekskluzivizem 19. stoletja. Služba nacionalni skupnosti in njeno osmišljanje izpostavlja nacionalnega literarnega zgodovinarja nevarnosti, da se iz znanstvenika prelevi v politika ali nacionalnega preroka. Sodobna skupna Evropa raje govori o regionalnih in deželnih identitetah ter o multikulturnosti iz časa pred "rojstvom narodov". Politično zaželeno in konjunkturno je v Evropi "presegati" nacionalno filologijo z multikulturnimi, medregionalnimi in komparativnimi študijami. Če hočete denar za raziskovanje iz naphane evropske mošnje, dam nasvet: prijavite projekt z enim izmed gesel iz prejšnje povedi in uspeh je zagotovljen.
Moja ironija na račun evropskih združevalnih idealov je tudi krivična. Nacionalna filologija je zaradi svoje omejenosti na pojave v lastnem jeziku pustila ob strani marsikateri jezikovni in literarni pojav samo zato, ker ni gradil zgodbe o zedinjeni Sloveniji ali je bil do nje preveč mlačen. "Nadnacionalne" študije, ki jih financira Evropa, gotovo lahko osvetlijo jezikovni, literarni in kulturni sistem še iz kakšnega doslej zanemarjenega, vendar zanimivega zornega kota. Da ne bi obtičal v samozadostnosti in izolaciji, se bo moral novi oddelek odreči tradicionalni vlogi brambovstva domačega kulturnega interesa in se povezati z drugimi nacionalnimi filologijami. Ko bi nas le vse te reči ne spominjale tako neprijetno na zgodovinska gibanja, ki jih imamo v zavesti opremljena z negativnim predznakom: na Kollárjevo panslovanstvo, na imperialne načrte velikih diktatorjev in na ilirizem, katerega zadnja pobuda so bila pred 20 leti zloglasna skupna jugoslovanska kurikularna jedra.
Sprememba študijskega programa na ljubljanski slovenistiki
Študijski programi so se od ustanovitve oddelka do danes močno spreminjali tako po obsegu kot po vsebini. Ob ustanovitvi je imel seminar za slovansko filologijo tri stolice: splošno slovansko filologijo – jezik (Rajko Nahtigal), splošno slovansko filologijo – književnost (Ivan Prijatelj) in slovenski jezik (Fran Ramovš). Čez dve leti so se jim pridružili še slovenska književnost (France Kidrič), srbohrvaški jezik in književnost in ruski ter češki lektorat. Število učiteljev slovenistov je presegalo število učiteljev slavistov in osrednje delo na oddelku je bilo slovenistične narave, čeprav postavljeno na ozadje splošne in primerjalne slavistike. Sicer se slavistika ni razvijala toliko v smer splošnega in primerjalnega jezikoslovja, ampak je šel razvoj slavistike v ustanavljanje novih samostojnih nacionalnih filologij (srbistike in hrvatistike, rusistike, bohemistike, polonistike, slovakistike), v glavnem preko vmesne stopnje lektorata.
Slovenistični študij se je medtem vedno bolj specializiral in je zlasti v močno natrpanem dvopredmetnem študiju že pred desetletji izločil vrsto "nematičnih", med drugim tudi slavističnih vsebin (pregled južnoslovanskih književnosti, slovanske lektorate), in skrčil obseg drugih (stare cerkvene slovanščine in primerjalnega slovanskega jezikoslovja). Te so ostale in se celo okrepile v novonastalem enopredmetnem slovenističnem programu. Najnovejše spremembe študijskega programa so se dogajale v zadnjih nekaj letih na pobudo univerzitetnega in fakultetnega vodstva, ki sta bili izzvani s strani države in s strani drugih evropskih univerz, ki si želijo primerljivega študijskega sistema, da bi tako uresničili ideal študentove svobodne izbire univerze, njegovo mobilnost med različnimi univerzitetnimi centri in vzajemno priznavanje doseženih izobrazbenih stopenj. Plemenitih razsvetljenskih ciljev temu načrtu akademskega poenotenja ni mogoče odrekati, nelagodje vzbuja zato, ker se zdi, da manjšajo avtonomijo univerze. Novi "poenoteni" študijski sistem, imenovan ECTS, je tik pred potrditvijo in samo nedorečenosti v zvezi s tehnično podporo in financiranjem so krive, da se bo začel izvajati šele naslednje leto, 2003/04.
Večina oddelkov in kolegov se je "poenotenja" lotila s figo v žepu in je samo prevedla obstoječe predmete in ure v nove kreditne točke, vsebine pa je pustila na miru. Le posamezni oddelki so šli v radikalno revizijo svojih programov. Oddelek za slovanske jezike in književnosti je nekje vmes: sami sebe smo prepričevali, da opravljamo zgolj aritmetično nalogo, dejansko pa je prišlo tudi do nekaterih vsebinskih sprememb. Predmete je bilo treba razporediti v štiri stebre glede na to, ali bodo ure obvezne ali si jih bo študent izbiral. Pri premetavanju ur in predmetov se je izkazalo, da nihče ne mara v tisti steber, kjer naj bi tekmoval z drugimi učitelji za študentovo naklonjenost, in v skrbi za zanesljivo eksistenco pa tudi v skrbi za kadrovsko širitev so učitelji matičnih, ključnih slovenističnih predmetov naselili vse razpoložljive obvezne ure. Kratko so v bitki za te ure prvega ranga potegnili kolegi učitelji slovanskih jezikov in književnosti. Skupaj z drugimi "zunanjimi" izvajalci so bili potisnjeni v tisti steber, kjer študentje med njimi izbirajo. Če se ne bodo zelo potrudili za košček njihove pozornosti, si bodo študentje pač izbrali koga drugega. Take izpostavljene usode so bili deležni slovanski lektorati, primerjalno slovansko jezikoslovje in stara cerkvena slovanščina in zato je bilo s strani slavistov nekaj hude krvi in zamer. Slovenistična stran je očitke odbijala z napotilom, naj učitelji slovanskih jezikov in književnosti za svojo eksistenco poskrbijo v okviru svojih samostojnih študijskih programov.
Spodobi našteti načelne razloge, ki so bili izrečeni ob nedavnem omejevanju slovanskih vsebin v slovenističnem študijskem programu, čeprav se mi osebno zdi, da niso najpomembnejši. Pravzaprav gre za jezikoslovno argumentacijo: jezikoslovje že nekaj desetletij ni več zasidrano v historični slovnici, ki bi zahtevala neobhodno poznavanje drugih slovanskih jezikov, stare cerkvene slovanščine in praslovanščine. Literarni del slovenistike je bil že od ustanovitve oddelka dalje manj navezan na druge slovanske literature in ni čutil tako močne potrebe po profiliranju od slavističnega zaledja kot jezikoslovje. Spodbude za spremembo predmetnika v bolj praktično uporabno smer so prihajale tudi s strani študentov. Slovenistični diplomanti gredo večinoma v profesorsko službo v srednjo šolo, kjer drugih slovanskih jezikov ne poučujejo, le posamezna slovanska literarna dela jim pridejo v poštev okviru pregleda svetovne književnosti. Z zahtevami po takem programu, ki bo kar najbolje usposobil učitelje za samozavesten nastop v razredu, se sklada črtanje oziroma omejitev slovanskih lektoratov, stare cerkvene slovanščine in primerjalnega slovanskega jezikoslovja.
Opisane spremembe v slovenističnem študijskem programu niso prve in ne bodo zadnje. Že v kratkem se obeta ponovna reforma programov po "evropski" formuli 3 + 2 (tri leta dodiplomskega študija, dve dodatni leti za magisterij), kjer se bodo karte mešale na novo in bo priložnost za vnos novih simpatičnih študijskih ponudb in povezav. Današnje kritične besede, ki jih kolegi slavisti izrekajo na račun samozadostne slovenistike, so deloma upravičene, saj zapiranje programa v zgolj slovenistični okvir ne more biti blagodejno za izobrazbeno širino bodočih diplomantov. Moti pa, kadar kritika prihaja iz ust tistih samozadostnih slavistov, ki v lastnem programu nimajo nobenih slovenističnih vsebin.
Mednarodni slavistični kongres
Drugo leto bo v Ljubljani 13. mednarodni slavistični kongres (MSK). Prireditev se odvija vsako peto leto v drugem kraju slovanskega dela Evrope. Na njem sodelujejo člani nacionalnih slavističnih združenj, ki so jim ta odobrila temo in udeležbo, v dogovorjenem številu oziroma kvoti. Ker Sloveniji pripada običajno le 10 ali nekaj več mest, je jasno, da sta bili prijava in udeležba vedno prestižnega značaja in da sta bili rezervirani le za najvišje predstavnike stroke. Ob tem je presenetljivo in obenem pomenljivo, kako so bili s slovensko udeležbo na tej prireditvi vedno znova zapleti in težave.
Najprej se spomnimo sofijskega kongresa leta 1988. Profesorju, ki je bil tedaj zadolžen za organizacijo slovenske slavistične reprezentance, ni uspelo pridobiti nikogar, ki bi kril potne stroške, zato so v Sofijo odpotovali samo referati, od članov slovenske delegacije pa nihče. Naslednji je bil bratislavski kongres leta 1993. Čeprav je bila pri prijavljanju velika gneča, se je Slovencev zbralo na Slovaškem troje, pa še ti samo za en polčas. Za zbornik, ki je spremljal udeležence na kongres v Bratislavo, kar pet kandidatov od 16 predvidenih besedila ni utegnilo pripraviti za objavo. Za primerjavo navajam, da je bilo Srbov na kongresu 78, podobno obsežna je bila hrvaška delegacija, še obsežnejša poljska in najobsežnejša seveda ruska. Slovenistiko so na Slovaškem namesto matičnih Slovencev zastopali kolegi iz Celovca in z Dunaja, iz Italije, Kanade, Poljske, Rusije, Nemčije, Nizozemske, ZDA in Madžarske. Odsotnost Slovencev na kongresu je bila seveda opažena in o njej so se zaskrbljeno spraševali v časnikih – komentirali so jo tudi kot izraz nestrinjanja s konceptom kongresa –; sam sem o njej poročal v članku Mednarodni slavistični kongres v Bratislavi in Slovenci na njem v Delu (7. okt. 1993: 14–15; tudi http://www.ijs.si/lit/bratisl.html- l2). Situacija je bila komaj malo boljša v Krakovu leta 1998.
Tako velika prireditev, kot je mednarodni slavistični kongres, ima veliko občutljivih in kritičnih točk, razmerje med tradicionalno slavistiko in nacionalnofilološkimi interesi je samo ena od njih. Ker je ravno priložnost, naj naštejem tiste napake, na katere so neuspešno opozarjali zlasti udeleženci iz zahodnih držav. Pri skoraj 1000 nastopajočih je težko ohrani rdečo nit kongresa in kompaktnost sekcij. Ker sekcije sestavlja organizator po svoji intuitivni presoji, se zgodi, da zbere vanje ljudi, ki so si tuji tako po snovi kot po metodi in jeziku izvedbe, in rezultat je serija nepovezanih nastopov brez izmenjave mnenj. V moji sekciji je npr. referent pripeljal v predavalnico svojo publiko, svoje rojake, in skupaj z njo takoj po referatu odšel. Cela vrsta napovedanih referentov je manjkala in sekcije so se sesuvale vase. Organizacijska sprememba po vzorcu utečenih ameriških srečanj z aktivnim predsednikom sekcije oziroma omizja, dvema ali tremi referenti in obveznim diskutantom bi bolj povezala referente med seboj, saj se omizniki dogovorijo za temo in jo predlagajo sami. V to smer gredo na mednarodnem slavističnem kongresu tematski bloki, vendar je njihovo število drobno proti množici sekcijskih referatov.
O skromnem motivacijskem potencialu mednarodnega slavističnega kongresa priča neuresničevanje njegovih sklepov. Leta 1993 je npr. MSK sklenil ustanoviti samostojni slavistični bibliografski servis, ki bo alternativa ameriškemu citatnemu indeksu za humanistiko, ker ta ignorira neameriške in neangleške študije, vendar iz vsega tega ni bilo nič. Trenutno je še vedno tako, da slavističnih objav ni mogoče mednarodno primerljivo vrednotiti. Slavisti in z njimi pravzaprav filologi in humanisti v celoti so zato s stališča ministrskih uradnikov znanstveno sumljivi. Alternativni citatni indeks za humanistiko se tudi zunaj slavističnega kongresa le z muko rojeva: tako npr. projekt evropskega citatnega indeksa za humanistiko, ki nastaja v okviru Evropske znanstvene fondacije.
Ko so za organizacijo naslednjega kongresa predlagali Ljubljano, sem kot tedanji predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti zagledal priložnost za organizacijske spremembe. Šlo mi je za dosledno vnaprejšnje plačevanje registracije (kotizacije), ki naj bi prijavljene zavezala k udeležbi in zmanjšala neprijetni osip v sekcijah, za zmanjšanje števila referentov na obvladljivo število, za zahodni način prijavljanja referatov, kjer sekcije oblikujejo prijavitelji sami, in – najpomembnejše – za dodatni programski prostor za posamezne nacionalne filologije, saj so tudi te (slovenistika, sorabistika, kroatistika ...) legitimni del slavistike in celo njen obsežnejši del. Vabljiva možnost bi bila, tako po vsebinski kot tehnični plati, ko bi vsakoletni slovenistični simpozij za to priložnost postal osrednje tematsko poglavje kongresa. Ker nobeden od predlogov ni bil sprejet, češ da ni v skladu z duhom dosedanjega kongresnega koncepta, sem sodelovanje v organizacijskem odboru zavrnil. Nadaljnje neprijetne izkušnje s kongresom, o katerih sem poročal v diskusijskem forumu SlovLit (http://www.ff.uni- lj.si/slovjez/kongres.html), so me potrdile v prepričanju, da klasična slavistika na lastnih prireditvah ni naklonjena emancipaciji nacionalnih filologij, ker jih dojema kot nevarno konkurenco. Nezaupanje je močno tudi na nasprotni strani: trenutno omahovanje jezikoslovcev in literatov slovenistov, da bi na kongresu nastopili skupaj, govori o distanci nacionalne filologije (slovenistike) do kongresa (slavistike).
Za nazaj ugotavljam, da je bil morda najgloblji vzrok za dolgoletno slovensko nelagodje v zvezi s slavističnim kongresom neskladje med vseslovansko zasnovo kongresa in prakso nacionalnofilološkega, to je pretežno slovenističnega delovanja poglavitnih slovenskih slavistov. Slovenska sestava na kongresu je bila v prvi vrsti iz slovenistov, ker smo pač slovenistiko razumeli kot legitimni del slavistike, in to, vsaj za nas, njen najpomembnejši del. Kronično slabo slovensko udeležbo na mednarodnih slavističnih kongresih pripisujem dejstvu, da razmerje med slavistiko in slovenistiko v slovenskih strokovnih krogih nikoli ni bilo razločno reflektirano in artikulirano. Slavistični kongres je sloveniste, ki so hoteli na njem nastopati, nagovoril h komparativnim slavističnim študijam. Za kongresno priložnost se je vsak nastopajoči slovenist spomnil svoje vzporedne slovanske izobrazbe in se komparativno nekoliko razgledal še po drugih slovanskih jezikih ali literaturah, vendar je jedro njegovega interesa ostalo slovenistično. Tudi nastopil je v slovenščini, kar je bilo razumljivo in zanimivo le ožjemu krogu slovenistov in ni moglo računati na kak širši odmev. Iz te izkušnje je zrasel moj predlog, da bi predsedstvo kongresa sprejelo v program slovenistični segment, ki bi združil slovenistične interesente s celega sveta in obenem ponudil prostor organizirani predstavi slovenske slovenistike.
Financiranje mednarodnega slavističnega kongresa s strani slovenske države je v veliki meri odvisno od vere politikov, da je prireditev priložnost za promocijo slovenistike. Financiranje MSK-ja bo po mojem precej odvisno od popularnega enačenja slavistike s slovenistiko. Po domače rečeno: država bo prispevala denar samo, če bo prepričana, da ga daje za uveljavitev slovenistike. Ta, ki ima v naši državi v roki mošnjo, jo nerad razvezuje za humanistične potrebe. Če imamo srečo, se bo omehčal, ko ga bomo spomnili na slovenski nacionalni interes. S stisnjenimi zobmi bo spustil cekin tudi zahodu, ki za vključitev v klub privilegiranih zahteva to in ono, prav nič pa ne bo razpoložen do zahtev z vzhoda, zlasti če bo tudi tu opazil enako neobčutljivost za slovensko stvar. Slovenskemu jeziku, literaturi in kulturi na 13. mednarodnem slavističnem kongresu še vedno ni določeno nobeno vidno samostojno mesto. Bojim se, da se bodo slovenisti razpršili po sekcijah tako, kot je bilo to na kongresih doslej, ali pa se bo zanje naknadno našla vtihotapljena improvizirana sekcija, kjer bodo nastopali "zunaj konkurence". Tak načrt kongresa je daleč od želje, da bi se ob tej priložnosti slovenistika organizirano predstavila slavističnemu svetu.
Težko je razumeti strah kongresnega predsedstva pred pobudami, ki predvidevajo večji poudarek na nacionalnih filologijah. Taka, nacionalnofilološko orientirana, je pač večina slavističnega strokovnega dela, srečanj in študij. Pri tem nikakor ne gre za samozadostno delo, zaprto v ozke nacionalne okvire; takoj ko pride do mednarodnih strokovnih srečanj, se nacionalne filološke teme samodejno naravnajo v primerjalno smer. Szombatelyski slavistični dnevi so lep zgled, kako lahko druga ob drugi, brez diskriminacije, nastopijo različne nacionalne filologije in že zato, ker so se znašle v drugem prostoru, razvijejo drugačen, ozke nacionalne interese presegajoč način razmišljanja. Prireditev tako dokazuje, da je možen, simpatičen in strokovno produktiven tudi tisti koncept, ki slavistike ne razume le kot duhovne zgodovine Slovanov, ampak preprosto kot zbirališče različnih slovanskih nacionalnih filologij.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/szomb.html
5. julija 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco