Janez Svetokriški

Posvetilo Frideriku Hieronimu grofu Lanthieriju

Posvetilo Frideriku Hieronimu grofu Lanthieriju

Presvetli in prečastiti gospod grof!

Ko sem v zgodnjih jutrnjih urah dovrševal svoje delo, to je, prirejevanje pridig za ta Sveti promptuarij, da mi je od predolgega bedenja že vid pešal, se mi je prikradel polagoma spanec na oči pa mi tolikanj omamil čute, da se mi je zdelo, kakor bi se kljub zaprtim očem odpiral mojemu pogledu povsem drug svet. Zakaj z neba, na čigar ubrisanem obličju ni bilo niti najrahlejše meglice, se je spuščala proti meni podoba Lune, obdana s trojno vrsto zvezd, od zdolaj pa se je v viharnem letu gnal orel, da si z neustrahljivim očesom ogleda žareči planet, ter prihajal, ob spoštljivem šumenju plahutajočih peroti ves kakor v neizmernem morju luči plavaje, svetli obli tako blizu, da je bilo videti, kakor bi se mu ovijal iz nje, rekel bi, kraljevski diadem okoli glave. Osupel in ne vedoč za kraj, sem pobesil od silnega bleska napol slepe oči, ko me je prevzel nov, nič manj čuden prizor: tu sta kakor ukopana stala dva krasna leva v sijaju bujnih griv ter v svetem strahu nepremično strmela za letečim orlom, ker seveda nista mogla do njega -- tam se je, od vseh strani z lučjo oblit, lesketal hrib, čigar teme so imeli stari za tron Pobožnosti in Čednosti, po njem pa je morala z naglim korakom stopati gosposka žena, ki ji ni manjkalo ne lepote ne dostojanstva, podvizajoč se zdaj na vrh zdaj navzdol in omahujoč pod težkim bremenom knjig, čelad in podobnih predmetov. V tem se mi je ljubeznivo pojavljala pred očmi prejasna podoba Lanthierija, v ušesu premili glas Lanthierija, v srcu časti vredno ime Lanthierija, in vsa okolica (omenjenih učil in) branil se mi je zdela, ko da doni zbog odmeva, ki je ponavljal zadnje zloge tega priimka. V mučni zadregi, ker nisem vedel, kaj vse to pomeni, sem iztegal roke proti nebu in prosil, naj mi pojasni skrivnostno prikazen, ko me je na srečo trden spanec rešil nemira.

Kmalu pa se je moj boljši, dotelj v temi tavajoči del zopet zavedel, in tedaj se mi je po kratkem premišljevanju, kako bi sanje razložil, nenadoma posvetilo, da moram siromašno delo svojega duha, ki sem se z njim pravkar ukvarjal, pokloniti Tvojemu presvetlemu in prečastitemu gospostvu. Bodi mi torej samo eno dovoljeno, presvetli moj grof, pa najsi Tvoja skromnost še tako nerada vidi, namreč to, da pokažem vsaj neznaten drobec Tvoje slave vrednega delovanja. V ta namen sem prevprašal Tvoje prednike, katerih veledušju in pobožnosti ni samogoltnost časov do malega nič odvzela, dalje Tvojo lastno priljudnost in vernost, s katero se od dne do dne odlikuješ, da boš preko volje let živel pri potomcih, pa še nekaj drugih posebnosti, ki so doma v Tvojem plemenitem rodu, in dobil sem sama ugodna znamenja.

Komu bi ne bilo jasno, da je Luna v žaru svoje mogočne luči eden od Tvojih simbolov? Zakaj kakor zajema Luna, ki je po sijaju kos zvezdam, svojim častilkam, s polnim naročjem žarke iz sonca, da jih darežljivo predaja temni noči, tako izlivaš tudi Ti iz višin svojega žlahtnega rodu, ki jih niso nikoli zastrli oblaki zmot, preljubeznivo čud Svoje duše, bogate z nebeškimi darovi, prav kakor svetlobni žar, podeljen Ti po božjih sklepih, v tolikšnem obilju na vse, da se zdiš vsem po poštenosti, mnogim po modrosti in po dostojanstvu -- obdajajočih Te tako rekoč ko trojna vrsta zvezd -- kakor praepositus, ki ga ima vse v največji Ÿasti, vreden, da se po pravici prištevaš med tiste, o katerih pravi apostol v pismu do Filipljanov: Svetite kakor luči na svetu! Ali kakor se Luna nikdar malo ne brani postaviti svojo srebrno nogo v temine, preko črnih senc noŸi pa svojemu blesku ne dovoljuje trajati, tako poklanjaš tudi Ti, presvetli grof, z razdajanjem svojih dohodkov, pa bodi že na poti z doma, bodi ko stopaš v hišo, Svojo ljubezen bednim skrivališčem siromaštva, in če se stvari res bolj svetijo tam, kjer se merijo ob nasprotjih, tak Tvoja sredstva gotovo niso mogla z ničimer doseči lepši svit, kakor s tem, da jih uporabljaš za lajšanje uboštva in pomanjkanja; na ta način si se pred drugimi domogel tega, s Ÿimer utegneš posvetiti Svoje veliko ime večnosti, namreč, da zavezuješ tudi stvari, ki imajo na svetu sicer nizko ceno, k temu, da služijo za prirastek Tvojih čednosti. Katera krivičnost časov bo Tebe kdaj izbrisala iz kroga živečih? Naj se toričča znanosti, ki že zdavnaj imenujejo svojega prvaka in so okusila Tvoje mecenstvo, razvijajo ali sesujejo, naj se Ti dostojanstva, ki zahtevajo Tebe za nosilca, ako hočejo biti v pravih rokah, podeljujejo ali pridržujejo, nič ne de: Ti boš v ustih vsega sveta zmerom hvale vreden, in to po pravici, zakaj tolikšno je krdelo ubogih, toliko revnih sirot, ki so dolžni razglašati Tvojo ljubezen, ker se noč in dan brigaš za njihov bitek in žitek; in če bodo ti vsi sčasoma umolknili, moja sveta obveznost, ki bo trajala do konca sveta, ne bo molčala, narobe, na sodni dan, ko se bo zbral vesoljni svet in bo najvišji sodnik večino pahnil v pekel zaradi pomanjkanja ljubezni, bodo kapucini pred vsem zborom po svoji skušnji soglasno pričali, da si Ti lačne nasičeval, žejne napajal, popotne sprejemal, nage oblačil. Zakaj Ti, prejasni grof, si ne le naç milostni zavetnik, ampak tudi najljubeznivejçi oče: kakor namreč oče otrokom ne izkazuje samo ljubezni, ampak poleg tega še obilico vidnejših uslug, tako nas Ti ne objemaš samo z blagohotno prijaznostjo, ampak nas obsipaš še s prav posebnimi dobrotami, ko skrbiš za našo prehrano in daješ ob enem zgled, po čigar stopinjah bi morali vsi hoditi.

Pa kaj bi še dalje? Podobo prave ljubezni je naslikala v Tebi vera, in moje sanje so mi zategadelj pokazale orla, ki ima navado, dajati svoj plen drugim pticam, ker imaš Ti za največjo srečo, darovati revežem, kar se Ti je nateklo bodisi od prednikov, bodisi iz cerkvenih dohodkov -- orla, ki se je venčal z lučnim žarom kajpada zato, da bi razodel najdragocenejšo nagrado, ki se pripravlja Tvojim čednostim v nebesih.

Dalje sem se čudil dvema levoma, ki sta tako nepremično zadrževala korak, da kratko in malo nisem vedel, ali bedita ali spita, ali počneta nemara oboje hkrati, ker je levja navada, da spijo z odprtimi očmi. Na Tebi pa, prejasni grof, se je prav dobro izpolnil znani božji izrek: Pravičen kakor lev, zakaj Ti spiš in bediš. Spiš, ko se v molitev zatopljen krepčaš s sladkostjo nadzemeljskih reči, bediš, ko brez ugovarjanja jemlješ nase vsa stanovska dela, dasi presegajo Tvoje moči, samo da drugim olajšaš trdo usodo. Spiš, ker si domala od vsega oddaljen, kar zahteva po nekem naravnem nagnjenju človeška skopost in častiželjnost, bediš, ker imaš oči svoje duše zmerom uprte v božjo voljo. Ti, kateremu ne more posmrtna vrsta let nič odvzeti, pač pa veliko zavidati, si na moč prizadevaš, da izpolnjuješ natanko to, k čemer prigovarja praeposito Peter Damianus, rekoč: Lev spi z odprtimi očmi; počivaj tudi ti tako, ločen od sveta, da ne boš nikdar in nikoli nehal imeti čuječe oči v Gospodu! Spiš, ko Ti neustrašenemu po raznih udarcih usode niti nesreča ne omaja duha, niti sreča ne povzdigne napuha. In končno bediš, ko nalik previdnemu pastirju z zgledom izravnavaš Svoji čredi pot do izveličanja. Ni čuda: zakaj genij Tvojega preslavnega roda je tak, da se za veliko rodi, večjega loti in največje hvalno izvede, tako da že Fama, ki sem jo videl kot poosebljeno gospo stopati na goro *Źednosti in Pobožnosti, oznanjevalka najodličnejših činov, ki so jih Tvoji predniki v preteklosti izvršili in jih morajo potomci prežlahtnega rodu v prihodnosti izvršiti, sama priznava, da je utrujena od teže nalog, ki so jih le-ti v splošno korist domovini kar najčastneje rešili.

Toda glej, v tem ko razglašam, da si Ti po rodu, pobožnosti, vernosti, ljubezni, in vsakršni kreposti praepositus et magnus, obsojam samega sebe; zakaj če se velikim možem spodobijo velike stvari, in sem si jaz kjub temu drznil to svoje neznatno delce, ki ne kaže niti najmanjše umetniške skladnosti, posvetiti Tvoji milosti, mi obeta Tvoja dobrotljivost, prejasni grof, vendarle odpuščanje, in moje spoštovanje do Tebe, ki je kar moči veliko, bo dobilo pravico do zavetništva. Kakor namreč zakrije orel v prostoru po Plinijevih besedah sence z visokim poletom, tako bo, se nadejam, tudi vse sence mojega nedognanega dela razpršila Tvoja človečnost; zato pa, če je v njem kaj takega, kar bi bilo treba opustiti, naj bo, prosim, senca Tvojih peroti tisto, s čimer blagovoli temu mojemu delcu do časti pomagati, ga podpreti in poživiti. Naj bom večno pod Tvojim varstvom, da boš sam živel med nebeščani večnega spomina vreden in se ko zvezda svetil med njimi na vseh vekov veke, prav kakor se sedaj bleščiš med živimi, zakaj pisano je: Pravičnih pot pa se vije kakor svetla luč in raste do konca dni. Tako molim, prosim in želim. Naj si torej tamkaj nebesa usvoji, nam pa zdrav in čil §ivi.

Prejasnemu in prečastitemu gospostvu Tvojemu

globoko vdani in najponižnejši

sluga

br. Iv. Krstnik od Sv. Križa.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco