Sto milj do domačije

Slovenska literarna zgodovina, ki je bila (in je še) v službi nacije, se je v prvi vrsti čutila zavezano opozarjanju na tiste pojave, ki so bili tipično slovenski, ki so kazali na slovensko specifiko in so potrjevali "našost" literature; bolj sramežljivo pa je obravnavala tisto plat literarnih del, kjer se je "našost" nevarno soočala s tujim, z drugim in drugačnim. Pri tem se ni ravnala bistveno drugače od literature, ki je razpletla razmerje med domačim in tujim običajno v korist domačega. Tujci so v slovenski literaturi prevzemali vloge negativcev, zlobnežev in sovražnikov. Tuje je bilo demonizirano in naloga literarnih zgodb je bila poskrbeti za njegov izbris.

Altruistično razpoloženega današnjega Slovenca bi utegnilo zaradi militantne narave tradicionalne slovenske književnosti zavesti v njeno odklanjanje in v domnevo, da smo v prizadevanju za razumevanje med ljudmi tega sveta le Slovenci tisti neprilagodljivi in težavni element. Takim je treba povedati, da se druge nacionalne literature niso obnašale prav nič drugače in nič bolj plemenito. Kakor so v slovenski povesti najslabše vloge rezervirane za brezvestne Italijane (spomnimo se zapeljivca v Jurčičevi Hčeri mestnega sodnika), izkoriščevalske in potujčevalske Nemce, skopuške Žide (npr. pri Ivanu Cankarju in Mišku Kranjcu), krute Turke, izdajalske Uskoke, tatinske Cigane in celo brezverske Čehe, tako so tudi Slovenci v tistih sosednjih literaturah, ki nas sploh poznajo, v skrajno nesimpatičnih položajih. Roman Pet mož gradi pot koroško-švicarskega avtorja Gustava Renkerja (v slovenščino je bil preveden leta 1936, dve leti po izidu izvirnika Fünf Männer bauen einen Weg: ein Alpenroman) popisuje gorske vodnike na Poliški Špik ali Montaž v Zahodnih Julijcih: dva sta Italijana, eden koroški Nemec in dva Slovenca. Kulturno so si enakopravni samo Italijani in Nemci. Enega Slovenca neznanska skopost pritira v tragično smrt, drugega, pohabljenega Jožeta Tožbarja, ki mu je medved odtrgal pol obraza, pa večkrat imenuje "polčlovek" z očitnim namenom, da bi se to razumelo tudi v inteligenčnem smislu. Podobno mentalno ozadje izpričuje roman Bergsegen (1930) Josefa Perkoniga. Avtor je bil po rodu napol Slovenec, sicer dovolj znameniti predstavnik avstrijskega Heimatromana. Dogajanje je postavil v Karavanke, kamor pride umirat blaziran meščan. Doživi razmerje z lepo Ljubo Jugovo, ki je med okoliškimi Slovenci redka pozitivna oseba; drugi so kriminalci, divji lovci, grobijani. Avtor se potrudi do "normalne" razrešitve: preprosta Slovenka in kultivirani Nemec se ne moreta poročiti, ker ona tragično premine v snežnem metežu. Primitivni folklorni kulturi Slovencev, na primer mitu kralja Matjaža, je zaradi njenega zdravja, pristnosti in naravnosti sicer namenjeno nekaj simpatičnih besed, vendar avtorja to ne ovira, da ne bi slovenskih človeških usod razreševal negativno in tako kazal na neperspektivnost slovenstva.

Spopad s tujim in njegova eliminacija je v življenju, še bolj kot v literaturi, tvegano početje, saj se lahko izide mimo pričakovanj z zmago tujega, ki je ekonomsko močno ter nadrejeno domačemu. Zato se veliko število slovenskih literarnih zgodb odloča za bolj zvito strategijo. Tuje ignorirajo in pripovedujejo o spoznanju, da tujega pravzaprav ni. To kar se sprva zdi tuje, se nazadnje razkrije kot domače. Zametek takih zgodb je epska pesnitev Sedem sinov, ki jo je leta 1843 izdal duhovnik Jožef Žemlja, v prozi pa je dvajset let pozneje matrico oblikoval Jurčič s povestjo Jurij Kozjak, nagrajeno leta 1864 pri Mohorjevi družbi. Gre za varianto zgodbe o izgubljenem sinu. Kozjakov Jurij, ki ga ugrabijo Cigani, postane janičar, pozabi na svoje domače in se potujči, potem pa v ujetništvu spet prepozna svoje prave korenine in se vrne v zavetje domačega. Tuje, ki je grozilo domačemu, to je slovenstvu, se je izkazalo za domače. Nekoliko drugače, pa vendar s podobnim sporočilom se zapleta in razpleta mohorjanska zgodovinska povest Križem sveta Valentina Slemenika. Natisnjena je bila leta 1877, ko so knjige za mohorjanske naročnike dosegale že naklade 30.000 izvodov, in se je tako priljubila, da so jo morali še dvakrat ponatisniti.

Piše se leto 1473 in Koroško ogrožajo Turki. Stisko branilcev izkoristijo bratje Grobekarji za maščevanje nad sosedi: ugrabijo Bogdana, sina graščaka Pečarskega z Levovega gradu, in Lenarta, sina deželnega glavarja Kolničarja, in ju prodajo Turkom. Po desetih letih se v Carigradu Lenart, ki se zdaj imenuje Ibrahim, sreča s svojim že prej ugrabljenim in na Turško odpeljanim stricem Benjaminom, ki je zdaj bogati Ahmet aga in odkupuje ter osvobaja sužnje. Vrneta se na Koroško in na poti srečata ter po svetinjici prepoznata Bogdana, ki se mu je uspelo rešiti iz rok ugrabiteljev, nazaj domov pa ni več znal. Leta 1493 kristjani v strašni bitki pri Beljaku premagajo Turke. Lenart ubije visokega vojskovodjo Ali pašo, ki ni bil pravi Turek, ampak le pomuslimanjeni rodbinski sovražnik Jon Grobekar, vsi sovražniki so kaznovani s smrtjo, vsi dobri pa se srečno vrnejo domov. Povest se zaključi z geslom: "Rojaki, bodimo složni, združimo se!"

Bralsko najprivlačnejše so prav gotovo scene prepoznavanja in srečanj družinskih članov. Odlomek iz povesti Vojnimir ali poganstvo in krst (1913) Josipa Ogrinca naj pokaže, kako se je v pripovedni praksi izvršila zamenjava tujega z domačim, oziroma spoznanje, da je navidezno tuje pravzaprav domače:

Na pragu sreča [Vojnimir] tri popotne možé. Zamišljen v svoje zdanje sveto opravilo spozna v prvem trenotju le duhovnega očeta.
"Bog te blagoslovi, moj ljubi brat v Bogu!" nagovori ga ta in brž potem reče:
"Kolika sreča, da te tu srečamo! Glej," – pri tej besedi položi desno na Ratibora – "to so tvoj oče!"
Vojnimir, ozrši se nanj, veselo ostrmi: spozna ranjenca z bojišča, kateremu je bil obvezal rane in ga potlej spreobrnil h krščanstvu.
"Da, ljubi moj Vojnimir!" pravi Ratibor vesel, "glej, jaz sem tvoj oče, in ta" – pokaže na Svitelja – "ta je tebe in tvojo mater rešil iz pesjanskih rok; tega častitljivega očeta" – namigne nanj – "tega sam dobro poznaš."
Vojnimir v tem prvem trenotju od veselja ne vé, kaj reči, kaj prašati? Molče se svojemu očetu nagne na prsi in ga objame.
Vse to je Zorina, težko že čakajoča duhovna in zroča skozi okno, čula in videla. Bliskoma torej prihiti, in z glasnim, radostnim klicem: "Moj ljubi oče, moj ljubi brat!" oklene se obeh, ko sta se še objemala.
Kolika neizrekljiva radost iznova obide Vojnimira, ko vidi pred seboj svojo nekdanjo spreobrnjenko na Predosljih.
"Gori pri bolniku," pravi Zorina v eni sapi – "gori pa so moja, in, Vojnimir, tvoja ljuba mati Radoslava!"
"Radoslava – moja draga žena, tudi tu? Kaj je mogoče?" vzklikne Ratibor strmeč od nenadnega, tako veselega izporočila. Zorina pak ga hlastno prime za roke in potezaje ga s sabo prosi:
"O, pojdite, pojdite brž, da jih vidite! Gori so, strežejo." In vsi gredo ž njo v grad.
Odveč bi bilo popisovati Radoslavino radost in srečo, ko je zdaj naenkrat videla svojega moža in sina, oba zdrava, pred seboj in ko je čula iz Ratiborovih ust, kdo da sta ta dva moža, duhovni oče in njegov prijatelj Svitelj. Veselje, ko so se bili v naglici vsi spoznali in porazgovorili med seboj, je bilo neizrekljivo!

France Prešeren je na začetku slovenske literature ponujal Slovencem drugačen recept za obvladovanje nadvse pomembnega razmerja med domačim in tujim. Krst pri Savici v istem letu, kot je izšla povest Sreča v nesreči, govori o spopadu med tistimi Slovenci, ki so v 8. stoletju že kristjani, in tistimi, ki še prisegajo na poganske bogove, ter o porazu slednjih. Njihov poveljnik Črtomir ostane edini živ. Nadeja se zasebne sreče v zakonu s svečenico Bogomilo, ki pa se je medtem dala krstiti in se je zaobljubila bogu. Tudi Črtomir postane krščanski duhovnik. Črtomirova zgodba je po razlagi ameriškega prešernoslovca Henryja Cooperja ena izmed zgodb o uvozu tujega na Slovensko na način prilagoditve. Taka je bila tudi zgodba Prešernove pesniške kariere. Če povzamemo leksikonske oznake Prešernovega pomena za Slovence, je Prešernova zasluga v tem, da je na Slovensko uvozil eminentne evropske pesemske forme in kompleksne pesniške teme ter s tem dokazal, da je slovenščina enako sposobna kot drugi jeziki in ima zato slovenski narod pravico do samostojne eksistence. Zgodba o Črtomirovem sprejemu krščanstva je torej tudi metafora za sprejem evropskih romantičnih pesniških oblik v 19. stoletju. Kakor je bilo pokristjanjevanje boleče, je bilo vendarle za nadaljnji obstoj Slovencev in za njihovo vključitev v evropski verski sistem nujno. Prav tako je bilo dobro tisočletje kasneje nujno, da so Slovenci skozi eminentne literarne forme sprejeli visoko evropsko kulturo, če so se hoteli enakovredno ohraniti med evropskimi narodi. Dodatno potrjuje Cooperjevo interpretacijo dejstvo, da smo Prešernovo genialnost, daljnovidnost in pravilnost njegovih potez navajeni pregledno ocenjevati prav v razmerju do osebnosti, ki so se upirale uvozu tujega (kot npr. Janez Bleiweis) ali so se raje same "izvozile", to je šle v emigracijo (npr. Stanko Vraz). Če se želimo izraziti sodobno in zunaj veljavne literarnozgodovinske dikcije, bomo tvegali izjavo, da Slovenci proslavljamo enega izmed pomembnih uvoznikov. Enoglasno priznavanje Prešernove avtoritete pričuje, da na Prešernovo strategijo v razmerju do tujega prisegamo še danes. Zdaj se namreč nuja po sprejemu in prilagoditvi tujega v zaostreni obliki pojavlja že tretjič, tokrat s poudarkom na ekonomiji, ki naj poveže med seboj evropske nacije.

Oznaka temeljnega dela slovenske literature kot zgodbe o importu tujega bi se zdela bizarna, če se ne bi slovenska literatura vzpostavila prav kot opozicija tuji nemški literaturi in se ne bi razvijala v stalni konkurenčni borbi z njo. Osnovno vprašanje slovenstva je še vedno vprašanje našega odnosa do tujega. Bolj ko smo posebni in drugačni od sosedov, bolj smo Slovenci, vendar potem tudi drugim manj razumljivi, nerazumljeni, zanje nerelevantni, osamljeni in s tem zapisani odmrtju. Iz te paradoksne identitetne situacije kažejo pot literarne umetnine. Zgodbe, kakršna je Krst pri Savici, ponujajo recept za srednjo pot med eno in drugo skrajnostjo: pripravljajo nas za sprejem tujega, vendar tako, da obenem to tuje prilagodimo domačemu. Pozorno branje Krsta ponuja še eno navodilo. Črtomir gre razširjat novo vero med rojake "in dalej čez njih mejo", kar pomeni, da sama adaptacija tujega ni dovolj močan razreševalec nevarno konfliktnega razmerja domače-tuje, ampak da bo za kompenzacijo in za ravnotežje Slovencem treba tudi nekaj ekspanzionizma.

Čeprav so Slovenci Prešernov "uvozniški" predlog v zgodovini upoštevali in se po njem ravnali, pa je bil na načelni ravni deležen nezaupanja in popravkov. Sedem let po Krstu je luč sveta zagledala še ena verzna povest, "povést u pésmi" Sedem sinov ambruškega župnika Jožefa Žemlje, ki je ni mogoče razumeti drugače kot modifikacijo Prešernovega sporočila. Pesnik, sodelavec Čebelice, je dandanašnji skoraj popolnoma neznan, čeprav so ga sodobniki zelo cenili. Prešernov prijatelj in tudi sam verzifikator Benvenut Crobath ga je npr. štel med prva tri slovenska pesniška imena in ga postavljal ob bok Prešernu in Vodniku. Jožef Žemlja je bil Prešernov vrbljanski sosed, doma s Sela pri Žirovnici. Bil je pet let mlajši od svojega vélikega vzornika, pesnil je, prevajal iz italijanščine in nadvse občudoval srbske narodne pesmi. V prvencih je uporabljal metelčico in zavzet je bil za slovansko bratstvo in ilirstvo. Njegova ilirska gorečnost je šla tako daleč, da je bil leta 1841 v Krajnski čebelici pripravljen objaviti pesmi samo pod pogojem, da bodo tiskane v novem črkopisu, čeprav je bil tisk z novimi črkami za dobro polovico dražji od tiska s starimi črkami – 14 goldinarjev proti 9 goldinarjem na avtorsko polo. V pesniški praksi pa Žemlja ni bil noben ilirski skrajnež. Ostal je zvest slovenščini in je kazal simpatije do ilirščine le s posameznimi prevzetimi besedami.

Sedem sinov je po zgledu Krsta napisal v oktavah. V pesnitvi je obnovil preprosto, nenavadno in moralno poučno zgodbo iz hrvaških srednjeveških časov, o ženi bana Mikića, ki zapodi ubogo beračico od hiše, ker ne verjame, da ima trojčke, sama pa rodi kakor za kazen in sramoto fante sedmerčke. Ohrani le enega, druge pa naroči utopiti. Mož kruto dejanje prepreči in jih da v rejo, čez leta, ko dorastejo fantje v junake, pa jih pokliče na grad in na gostiji razkrinka trdo ženo ter jo hoče pokončati. Sinovi in gostje ga preprosijo, da ji prizanese.

Ta tuja in po avtorjevem lastnem priznanju "čudna" pripoved je na dobesedni ravni poučna zgodba o kaznovani nečimrnosti. Vendar je oblast očitno ni dojemala zgolj v tem preprostem sporočilu, ker sicer ne bi bila deležna nezadovoljnih cenzurnih poročil. Žemlja je imel z njeno objavo kar hude težave. Že leta 1841 jo je dal natisniti v Gajevi ilirski tiskarni v Zagrebu, ki pa je svoje delo tako malomarno opravila, da dela ni hotel plačati in je bila cela naklada uničena, potem pa se je začelo zapletati pri ljubljanski in dunajski cenzuri in po spletu okoliščin in morda tudi spletk je izšla šele tik pred avtorjevo smrtjo leta 1943. Na alegorični ravni jo razumemo lahko kot pripoved o pravici vseh sinov matere Slave, to je vseh slovanskih narodov, do samostojne eksistence, kar je bila očitna polemika z načrtom samo štirih slovanskih knjižnih jezikov, kakor ga je v tem času propagiral Jan Kollár. Prešeren se je v vrsti epigramov do panslovanskega gibanja popolnoma distanciral, medtem ko je Jožef Žemlja kljub slabim izkušnjam z načrti, ki so izpuščali Slovence in druge manjše slovanske narode, do panslovanskega koncepta vendarle ohranil zaupanje in verjel, da bo z ustreznimi popravki uresničljiv.

Različno od Prešernovega je tudi sporočilo Sedmih sinov na ravni razmerja med tujim in domačim. Če je Prešernu šlo za adaptacijo tujega, Žemlja z zgodbo o "odtujenih" otrocih pripoveduje, da tujega pravzaprav ni. Kar se je najprej zdelo tuje, je v resnici domače. Žemlja je pristal v naziranju, ki bi ga Taras Kermauner kritično imenoval identitetno. Namesto soočenja z nevarnim in težko obvladljivim tujim je Žemlja le predlagal ponovno prisvojitev nekdaj "odtujenega". Na prvi pogled se sicer zdi, da sta model adaptacije tujega in model ponovne udomačitve tujega zelo sorodna, vendar je med njima bistvena razlika: v prvem primeru je ohranjen spomin na dejanje prevzema, v drugem primeru je tuje potlačeno oziroma pozabljeno. Žemljev model je bil v slovenski literaturi in v nacionalnih programih očitno produktivnejši od Prešernovega, v ekonomski, politični in kulturni praksi pa je (največkrat potihem) deloval tudi Prešernov napotek in ohranjal naciji za preživetje potrebni delež odprtosti za tuje in drugačno ter prilagodljivost, ki ji je zagotavljala relativno udoben obstoj.

Dovolj redko je bilo v pionirskih časih slovenske književnosti mogoče prebrati kritično misel o sklicevanju na zgolj domače. Nad izvirnostjo slovenskih realistov za vsako ceno je pogodrnjal svetovljansko izobraženi kritik Ivan Gornik, potem ko je prebral Kodrov roman Marjetica leta 1877. (Danes ga seveda ne poznamo, ker ga v šoli nikoli nismo jemali.) Bila mu je tako všeč, da bi "večino Jurčičevih izumetničenih in blaziranih junakov dal za to povest". Pri domačih avtorjih prve pisateljske lige je pogrešal vsaj nekaj malega zgledovanja pri preizkušenih tujih literarnih vzorcih, očital jim je nacionalno ozkost ter sovraštvo do nemškega romanopisja. Kako tvegana je bila Gornikova drža, govori najbolj slikovito kar njegova lastna človeška usoda: mož se je namreč izgubil v nemštvu.

Programsko vztrajanje slovenske literature pri domačih temah, kar naj bi demonstriralo nacionalno samoniklost, enkratnost, kompletnost in tudi samozadostnost, pa je sčasoma, ko so mednacionalna rivalstva in napetosti nekoliko popustili, začelo postajati rahlo dolgočasno. Sodobno slovensko stališče do tujega se je pomenljivo razkrilo ob romanu Alamut Vladimirja Bartola, ki je izšel malo pred drugo svetovno vojno. Uvajal ga je moto Nič ni resnično, vse je dovoljeno, ki je naravnost izzival kritike in literarne zgodovinarje v spraševanje o pravi ideji oziroma sporočilu romana ter v nazorsko opredeljevanje. Alamuta imamo v štirih slovenskih ponatisih in v kakih 30 prevodnih izdajah in je danes morda najuspešnejši slovenski izvozni roman. Že takoj po drugi svetovni vojni so ga prevedli v češčino in srbščino, od konca 80. let pa so sledili prevodi v francoščino, italijanščino, španščino, hrvaščino, nemščino, turščino, perzijščino in morda še kam. Škoda, da ga še ni v angleščini: Američani bi se iz njega lahko kaj poučili o "malopridni" deželi, s katero želijo obračunati.

Kaj Slovencem bolj ugaja kot popravljanje storjenih krivic, zato ni čudno, da se literat, ki se želi uveljaviti, predstavi kot nekdo, ki se mu je godila huda krivica. Knjigo danes tržijo tako, da opozarjajo na njeno zamolčanost.Ob prevodu romana v francoščino leta 1988 je bilo v časopisu prebrati takole tožbo: "Vladimir Bartol! V slovenskih literarnih zgodovinah si se pojavljal le kot opomba pod črto. Ko je izšel Alamut, eden temeljnih slovenskih romanov, je prejel eno samo kritiko, in še ta te je zavrnila." Alamutova pot v literarno zgodovino sicer ni bila neproblematična, tako hudo pa vendarle ni bilo. V vseh literarnih zgodovinah ima Alamut svoj odstavek, v zadnjih že kar obsežnega. Bibliografija izpričuje osem bolj pozitivnih in troje bolj negativnih ocen omenjenega romana, ki so izšle tik po izidu. Vrednostne sodbe o njem pregledno povzema avtorjev primorski rojak Lino Legiša takole: "Zamisel se je več kot zanimiva, nekatere postave dosti žive, dogajanje kajkrat napeto, so pa tudi psihološke šibkosti. Čuti se, da je to videz umetnosti in besede ne prikličejo prepričljive resničnosti." Sodobnike je motilo avtorjevo občudovanje velikih zgodovinskih osebnosti in njegova lastna sla po veličini. Očitali so mu slab jezik, fašistoidnost sporočila, tujost idej (zlasti freudizem) in tujost lokacije. Obravnavali so ga površno (v izdaji leksikona Literatura iz leta 1982 so se celo zmotili pri letnici njegovega izida) in nenaklonjeno (v šolske učbenike res ni kar takoj prišel). Ker se o tem neženirano piše že v dnevnem tisku, ponovimo še tukaj, da je Bartol roman v prvotni rokopisni varianti prostodušno posvetil "nekemu diktatorju" pa potem po nasvetu založnika posvetilo črtal, da ne bi z njim dajal potuhe kakšnemu Mussoliniju. Čez desetletja je pozabil na svoje zgodnejše občudovanje velikih trinogov in je roman distancirano označil kot "prispodobo dobe strašnih diktatorjev".

Alamut je danes obvezno berilo srednješolcev, kar je najočitnejši znak, da je roman postal del slovenskega literarnega kanona. Njegova zgodba je bolj ali manj znana. Poglavar verske ločine izmailcev v Iranu 11. stoletja Hasan Ibn Saba oz. Seiduna na gradu Alamut, ki bi ga v slovenščino prevedli kot Orlovsko gnezdo, vzgaja v slepo pokorščino vojake fedaije, da bi kot "živa bodala" pripomogli k odrešitvi Irancev od seldžuškega jarma in k svobodi. V fanatizem jih pripravi s prevaro: s hašišem jim prikliče iluzijo raja, ki ga bodo deležni po smrti, in v njegovem imenu so se pripravljeni brez premisleka pokončati. Najmodrejši med učenci, Ibn Tahir, se pritihotapi v tabor oblegovalcev in umori velikega vezirja Nizama al Mulka, ta pa mu pred smrtjo razodene, kako jih je Hasan prevaral. Razočarani Ibn Tahir se sklene svojemu učitelju maščevati, vendar ga ta uspe prepričati o upravičenosti svojega ravnanja. Roman se ob vrsti osebnih tragedij, umorov in samomorov konča z zmago Hasanovega političnega načrta: lahko se umakne iz javnosti in prepusti krmilo naslednikom; Alamut okliče svojo samostojnost in neodvisnost od seldžuške dinastije, ki vlada Iranu. Ibn Tahir pripozna Hasanovo duhovno očetovstvo in postane dedič njegove manipulativne ideje.

Pravijo, da naj bi roman ne bil sprejet tako, kot se spodobi, v glavnem zaradi svoje tuje snovi in tujega dogajališča, češ kaj je le treba slovenskemu romanu hoditi po snov v daljni Iran in v odmaknjeno 11. stoletje. Res je slovenski zgodovinski roman preokupiran z domačimi zgodovinskimi temami in dogajališči, vendar Alamut ni preveč nenavadna izjema, saj se ne prav droben del žanrskega korpusa že od samih začetkov ukvarja s "tujimi" temami. Če že slovanskih junakov in slovanskega dogajališča 1000 in več kilometrov od matičnega slovenskega prostora nočemo označiti s pridevnikom tuj (spomnimo se samo Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem, 1906–07), če tudi baltsko zgodovino, kakor jo je popisoval Matej Prelesnik v nedokončani trilogiji Naš stari greh (1903–04), vzamemo za svojo lastno, če si prisvojimo antične romane na domačih lokacijah, ki se jim o Slovencih ne sanja, ostane še vedno skupina romanov brez slovenske udeležbe, ki se odvijajo zunaj današnjega slovenskega etničnega ozemlja in so neposredni predhodnik Bartolove pripovedne odločitve. Vrsto začenja "izviren roman iz petega stoletja" Zadnji dnevi v Ogleju (1876) Alojzija Lukoviča-Carlija, ki je sploh drugi slovenski zgodovinski roman. Sledi načitani Maks Pleteršnik, ki ga sicer poznamo kot slovaropisca – leta 1880 je objavil povest iz rimske zgodovine Prvi dnevi drugega triumvirata. Pod konec 19. stoletja je Ivan Janežič postavil svoj obsežni roman Gospa s Pristave kar v Milano, z antičnimi temami se je v 20. letih preizkušal Ivan Zorec v nastavku romana Valerija, hči cesarja Dioklecijana, najbolj pa se je z antiko ubadal Joža Lovrenčič, ki je med vojnama objavil kar dva romana, rimskega Publiusa in Hispalo in Anale izumrlega naroda; slednji govori o propadu starega plemena Karnov na robovih današnje Slovenije. Najdlje v preteklost si je drznil Radivoj Rehar z romanom Semisiris, ki govori o utopičnem kontinentu Atlantidi dobrih 9000 let pred našim štetjem. Ko naštetemu dodamo še vrsto misijonskih zgodovinskih povesti, se izkaže, da Alamut po izbiri snovi le ni bil tako zelo huda in eksotična novost.

Pogosto se pozablja, da so Alamuta brali kot zgodovinski roman in da so torej na njegovo recepcijo vplivala pričakovanja, značilna za ta žanr. Eno izmed obveznih določil zgodovinskega romana je njegova vpetost v načrte vzpostavljanja in potrjevanja nacije. Zgodovinski dogodki so bili bralcu, kritiki in literarni zgodovini vedno metafora sodobnega nacionalnega položaja in dilem. Zakaj bi bil Alamut izjema? Eksotično tuje dogajališče in personal so torej prevajali v poznane kategorije: utrdba Alamut, ki v romanu v nasprotju z zgodovinopisnim poročilom ni leglo ekspanzijskih velikodržavnih teženj, ampak se je prisiljena le braniti pred preštevilnimi sovražniki, ki oblegajo trdnjavo, je podoba Slovenije, ki jo ogrožajo številnejši sosedje. Hasan Ibn Saba pa je primer uspešnega voditelja, ki "naše" ubrani pred tujo grožnjo. Da bi mu ta nedvomno plemeniti, vendar tudi zahtevni, skorajda že fantastični načrt uspel, je prisiljen poseči po skrajnih metodah in se v imenu koristi nacije odreči zasebni morali.

Seiduna ni človek, ki bi ga vodila oblastniška strast in zasebna želja po obvladovanju, ampak deluje iz predanosti višjemu smotru. Sam se namreč ne podreja vrhovnemu geslu izmailcev Nič ni resnično, vse je dovoljeno in o motivih svojega delovanja noče izreči jasne besede: "Toda mi, ki držimo v rokah vse niti tega kolesja, si bomo prihranili naše poslednje misli zase." Gre mu za izpolnitev mladostne obljube, da bo osvobodil Irance, ki vse preveč cenijo tuje (si ne očitamo tudi Slovenci nekaj podobnega!), izpod tuje turške oblasti, kar seveda ni noben nihilistični cilj in je v slovenskih očeh in z mislijo na lastno nacionalno usodo lahko samo simpatično. Junak prevzema na svoja ramena veliko tveganje, zato mora biti skrajno pogumen in pripravljen na vse, tudi na nemoralna dejanja v imenu visokega cilja. Plačilo za dosego stremljivega cilja, davek na uspeh akcije je visok: izguba moralne nedolžnosti in odpoved zasebni sreči.

Osrednji osebi romana sta dva moška. Starejši in izkušeni je učitelj, ki manipulira s tujimi življenji v skladu s svojim peklenskim načrtom, mlajši in nedolžni pa je v vlogi učenca oziroma famulusa. Tak par junakov nam je poznan še iz vrste Bartolovih krajših besedil, najbolj iz zgodbe z naslovom Al Araf. Naloga učitelja je prevarati zvestega zaupljivega učenca in ga pahniti v skrajno razočaranje, maščevalni bes in nihilizem. Od tod dalje ima prevarani učenec dve možnosti: če pretresa ne prenese, konča s samomorom, če obstane, prisluhne vzornikovi razlagi krute prevare. V kratkih zgodbah Bartolov pripovedovalec razloži, v čem je bil smisel manipulacije. Odločitev zanjo izhaja iz spoznanja, da se nacija že stoletja napačno obnaša in zato ostaja revna, nemočna in podrejena tujcem. Spoznanje vodi k sklepu, da se je treba odpovedati zmotnemu ravnanju in veri staršev v spravo, dobroto in usmiljenje. Bartolov junak nagovarja k pogumnemu, tveganemu koraku, ki bo nacijo usmeril k svobodnejši eksistenci. Pogumnih dejanj so zmožni samo voditelji, ki imajo za sabo izkušnjo smrti, zato se smrti ne boje več. Šele ko perspektivni mladec izgubi nedolžnost, ko je šel skozi izkušnjo skrajnega razočaranja, šele zdaj je prekaljen in utrjen za prevzem odgovornih zgodovinskih nalog in učiteljevega mesta. Potem ko mu je "ojeklenelo srce", ko se mu je podrlo upanje sreče na zasebni ravni, ko je "spoznal smisel življenja in bistvo smrti", je usposobljen za usmerjevalca drugih usod, za "voditelja množic" oziroma za nacionalnega voditelja. Nič nismo razmišljali narobe, če se nam je na tem mestu utrnila asociacija na Črtomirja.

Nerodna reč pri dojemanju Alamuta kot metafore slovenske družbe je, da ima Seidunov dokazano uspešni model obrambe Alamuta, to je nevprašljivo plemeniti cilj obrambe slovenske nacije, v svetu hudo neugledno in spotakljivo ime: če kdo s plemenitim ciljem upravičuje uporabo vsakršnih sredstev, kakor počne Seiduna, rečemo temu namreč makiavelizem. Ker je Alamut v tujini najuspešnejši slovenski roman in ker celo kandidira za slovensko romaneskno prvenstvo, je opozarjati na njegovo makiavelistično sporočilo sila nehvaležno početje. Brati roman na ozadju domače žanrske tradicije in kazati na tiste njegove bistvene elemente, ki njegovo tujinsko eksotiko pretvarjajo v domače in poznano, pomeni nespoštljivo blatiti podobo Bartola svetovljana in spodkopavati težko priborjeno slovensko nišo v stavbi svetovnega romana – naj kazen za to početje ne bo prestroga.

Četudi sem prepričan, da je Alamut makiavelistično besedilo, v katerem se skozi simpatičnega junaka potrjuje uspešnost nemoralnega političnega ravnanja, nikakor ne nagovarjam, da bi ga iz moralnobrižniških razlogov ali zaradi politične nekorektnosti sneli z lestvice prvih slovenskih romanesknih veličin. Še naprej bo deležen bralske in literarnozgodovinske pozornosti. Bralske zato, ker se zdijo njegovi tuji junaki v primerjavi z množico domorodnih, ki sicer posedajo po slovenski literaturi, prijetno drugačni, literarnozgodovinske pa zaradi zanimive recepcije, za katero je v veliki meri zaslužna Bartolova posrečena anticipacija aktualnega samomorilskega islamskega terorizma.

Http://www.ijs.si/lit/stomilj.html, 6. maja 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco