To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Slovenski zgodovinski povesti, ki je v letih 1859–1945 predstavljala
srednji vek, se je časovno najbolj zanimivo zdelo 15. stoletje: celjski grofje, turški
vpadi, konflikti med kmeti in grajsko gospodo, od pokrajin pa najbolj nacionalno
ogrožena Primorska. Glavni tipi so turška, pokristjanjevalska in viteška povest,
najplodnejši in najboljši avtor pa France Bevk.
Fur die slowenische historische Erzählung, die in den Jahren 1859–1945
das Mittelalter behandelte, war zeitlich gesehen das 15. Jahrhundert von grösstem
Interesse: die Grafen von Cilli, die Einfälle der Turken, Konflikte zwischen Bauern
und Burgherren, landschaftlich gesehen aber das national am meisten gefährdete
Primorsko (Küstenland). Die Haupttypen sind Türken-, Christianisierungs- und
Rittererzählungen, der produktivste und beste Autor ist aber France Bevk.
od tod samo krvavi punt poznamo,
boj Vitovca in ropanje Turčije.
(F. Prešeren, Sonetni venec, 1834)
V zgornji citat je zajeta oziroma iz njega izhaja naša vsakdanja, s šolsko (tudi literarno) vzgojo oblikovana predstava o srednjem veku. Zanjo najdéva najustreznejšo oznako v sintagmi "mračni srednji vek", v katerem je Slovenec praviloma prevarani in razočarani zgodovinski subjekt. Slovenska zgodovinska povest s srednjeveško tematiko pa je domačo zgodovino razlagala tudi na drugačne načine.
Pregled upošteva izvirna pripovednoprozna dela srednje in velike dolžine, običajno podnaslovljena s "povest" ali "roman", do leta 1945. Popis tako omejenih besedil obsega kakih petdeset enot (po približni oceni 80 do 90 odstotkov korpusa). Srednji vek je v njem zamejen s stalno naselitvijo in pokristjanjenjem na eni strani (zadnje približno z osmim stoletjem) in letnico 1500 na drugi strani. Zunaj pregledovanja je ostalo naseljevanje in delno tematika kmečkih uporov ter turških vpadov, kar bi po dataciji sicer moralo biti upoštevano, vendar je izpuščeno, ker ni zaznamovano z duhom srednjega veka.
Slovenska zgodovinska povest je narodnotvorbeni žanr. Tezo dokazuje preprosto dejstvo, da so izjemna tista besedila, ki se ne ukvarjajo z domačo zgodovino (Bartolov Alamut iz 1938 in Prelesnikova trilogija o polabskih Slovanih iz 1903–05). Zgodovinska povest je interpretacija zgodovinopisnega in folklornega gradiva in obenem inštrukcija za bodoče zgodovinsko obnašanje naroda. Zgodovinska povest je vedno aktualizacija zgodovine. Zato bo pozornost analize posvečena sporočilu povesti, torej vprašanju, kako je kako obdobje, kak avtor, kaka regija oziroma nazorska/politična skupina skozi povest (pre)interpretirala zgodovino.
Leto 1858 je emancipiralo dva pomembna evropska pripovedna žanra, kmečko in zgodovinsko povest. Kakor ni čist prvi primerek kmečke povesti, Mandelčeva novela Ceptec, tako tudi ni čista zgodovinska povest Ferda Kočevarja-Žavčanina Mlinarjev Janez, slovenski junak ali uplemenitba Teharčanov, objavljena prvič v Novicah. Ob Levstikovem Martinu Krpanu Mlinarjev Janez slovenskemu bralcu ponuja drugačen identifikacijski model kot konkurenčni predhodnik. Naslovni osebi sta v obeh primerih junaka. Največ, kar Martin Krpan doseže, je legalizacija kontrabande (tihotapstva), postane torej svobodni trgovec, socialna perspektiva se mu kaže v prehodu iz kmetstva v meščanstvo, kar je preživetveni projekt slovenstva 19. stoletja. Mlinarjev Janez je sicer korenjak, manj samozavesten od Krpana (Krpan je ženskam ukazoval, Janez se pusti ženski voditi, dovoli, da ga ženska, preoblečena v vojaka, reši), vendar socialno in intimno uspešnejši. Pripravljen je sklepati kompromise in je zato nagrajen s plemstvom (to s čudno besedo "uplemenitba" pove tudi alternativni naslov knjige). Kočevarjev socialni projekt je bil manj realen in seveda manj realističen od Levstikovega, bil pa je bolj optimističen in pogumnejši. Ni čudno potem, da je bralcem in založnikom bolj ugajal. Medtem ko je bil Krpan ponatiskovan v glavnem v zbranih delih ali šolskih izdajah, je Mlinarjev Janez do druge vojne doživel kar 6 natisov (1859 v Zagrebu, v Celju pa 1892, 1900, 1905, 1910, 1922). Kritiški sprejem Mlinarjevega Janeza je bil vsaj pri naprednjakih nasprotno temu založniškemu uspehu skrajno negativen. Izrekal se je na račun jezika, ki naj bi povezoval Slovence in Hrvate, vendar se zdi, da je kritike motil tudi Kočevarjev družbeni in narodni model.
Zgodovinsko ozadje dajejo povesti celjski grofje (Teharje so vas pri Celju), natančneje grof Urh, ki je samovoljen gospodar, v sporu s cesarjem in papežem. Janez z zvijačo prepreči, da bi mu ugrabil zaročenko Marjetico, vendar ni njegov smrtni sovražnik, kakor se tudi Urh natanko zaveda, da njegova moč temelji na pogumnih Slovencih ("Kako pa bi bil tudi grof Urh tako mogočen, če bi ne imel Slovencev"); čeprav Janez Urha v boju premaga, se vda njegovi oblasti in se pred njegovo jezo umakne na vojsko s Turki. Višja sila ga nagradi za ta korak: spet se najde z Marjetico, rešen je iz ujetništva, grof Urh pa je v skladu z zgodovinskim poročilom v nekem prepiru ubit.
Povest je po zgradbeni shemi ljubezensko-pustolovska, po ideji pa domovinska v posebnem pomenu: "To je čisto poseben narod, in srečen je, kdor prav ume – dobro vladati ga." Težko je v kaki povesti zadnjih sto let dobiti toliko izjav, ki gradijo in podpirajo slovensko samozavest in ponos, kot se jih na majhnem prostoru gnete v Mlinarjevem Janezu. Fabulativni konec, kakor je že v znamenju Janezove zmage (tj. zmage slovenskega ljudstva), ne pomeni bistvenega popravka zgodovinskega položaja slovenstva: glavna junaka se poročita, pridno delata in dolgo živita, skratka – pozabita na možnosti, ki bi jih mogla potegniti iz pridobljenega plemstva. Mlinarjev Janez ob presežku fizične in nacionalne energije ostaja pri minimumu družbenih in zgodovinskih zahtev; podoben je Petru Klepcu, ki se ne zaveda svoje moči. Zdi se, kot da bi povest v nasprotju z Martinom Krpanom tematizirala ambicije Slovencev kot ljudstva, ne pa kot organiziranega naroda, je torej primer tistega uveljavljenega slovenskega političnega obnašanja, za katerega je značilno, da se zadovolji, ko doseže formalno zagotovitev narodnih pravic in uspeh poplača z odpovedjo dejanskim rezultatom iz pravice.
Po naslovu, sporočilu in atmosferi zelo podobna je Podmilšakova povest Sabinka, slovenska junakinja (Besednik 1876). Ponovno začudi potreba po narodni določitvi glavne osebe v naslovu. Tu je plemstvo nagrada za zvestobo gospodarju in ne posledica zvijačnosti kot pri Kočevarju. Na izrecni ravni je besedilo polno protiplemiških izjav, iz zgodbe pa razberemo prav nasprotno sporočilo; šlo je le za pridobitev plemiškega privilegija, ne pa za načelni boj proti plemstvu. Pisatelj je bil kot modelator slovenskega narodnega programa v tem besedilu še bolj v strahu pred zgodovinsko odgovornostjo kot Kočevar 17 let prej: v tem strahu je motivacijsko vlogo v dogajanju naklonil ženski. To ima dvojne posledice: ženska v slovenski zgodovinski povesti je tako prisiljena delovati na moški način (od tod zelo pogost motiv deklice vojaka, vsaj še v sedmih delih), po drugi strani pa njena akcija izgublja radikalno ost in se nevtralizira v domačijstvu. Slovenstvo se znova istoveti ne kot kulturna, gospodarska ali politična kategorija, ampak kot naturno dejstvo, ki mu ženska (mati) v okviru družine (rodu) vedno znova zagotovi nadaljnji obstoj. Moška glavna oseba še bolj kot Janez spominja na Petra Klepca: močan, a krotak in blag. Od tod naprej slovenska zgodovinska povest ni več jemala osrednjega junaka iz ljudstva, da bi ga oblikovala v epskega junaka, tip Mlinarjevega Janeza je živel v njej le še kot ena izmed oseb. Za zgodovinsko eksotiko, ki zavzema tehten delež, skrbijo poleg tega lika še berači, roparji, cigani, vohuni, Turki, puščavniki. Vrsta motivnih detajlov dokazuje zgledovanje pri Jurčičevem Juriju Kozjaku, ki pa tudi ni čisto izviren, saj je v marsičem primerljiv krištofšmidovski povesti.
Svoj tip zgodovinske povesti je vpisala v slovensko literarno zgodovino Mohorjeva družba. V njenem okvirju je nastal tip turške povesti. Jurčičev Jurij Kozjak (1864) in Sketova Miklova Zala (1894) sta le dve bolj znani besedili te skupine; večji del dogajanja turških povesti (preko deset besedil) je mogoče umestiti v srednji vek (prvi večji vpad Turkov na Slovensko je bil leta 1408, zadnji 1532). Zgodbena shema turških povesti je dvojna: prvi, ki jo predstavlja Jurij Kozjak, bi bilo mogoče reči družinsko-pustolovska, drugi, to je Miklova Zala, pa ljubezensko-pustolovska. Osnovni spor se rodi med domačimi ljudmi, in Turki so v obeh primerih le slučajni zgodovinski dejavnik, ki pomaga dogajanju naprej; če ne bi bilo Turkov, bi enako dobro opravili vlogo tudi cigani ali roparji. Večerniška zgodovinska povest torej ne jemlje zgodovine kot nujne prvine dogajanja, zgodovina (Turki) je le slikovita kulisa. V grobem je zgodba silno preprosta – družina/zaljubljeni par se v vojnem metežu loči in se po dolgih letih in prestanem jetništvu ali popotništvu spet najde. V detajlih pa so zgodbe lahko strašno zamotane zaradi velikega števila oseb in položajev, ki bi jih bilo mogoče na časovni premici poljubno zamenjati; Slemenikova Križem sveta s tremi natisi (1877, 1905, 1938) je slikovit primer take pripovedne strukture.
Drugi osrednji zgodovinski motiv večerniške povesti je pokristjanjevanje (blizu 10 besedil). Čas je večinoma 8. in 9. stoletje, sem in tja (Lovrenčičeva Cesta in njen vozel, Bevkov Umirajoči bog Triglav) lahko tudi pozni srednji vek. Če dodamo še pokristjanjevalske prizore iz turških povesti, je to eden najpogostejših motivov žanra. Sveta brata Ciril in Metod ali njuna dediščina sta nekajkrat predmet tega podtipa.
Novo razsežnost je v zgodovinski povesti odprl Fran Detela z dvema besediloma na temo celjskih grofov. Veliki Celjani pomenijo današnjemu zgodovinopisju enega od nastavkov za drugačno možno slovensko zgodovinsko usodo. Z usmeritvijo na jugovzhod so Celjani v nasprotju s habsburško dinastično hišo že v 15. stoletju pomenili možnost jugoslovanskega koncepta. Detela je to politično ozadje poznal, pa ga vendar konec prejšnjega stoletja, ko sta bili povesti Veliki grof (1885) in Pegam in Lambergar (1891) objavljeni, ni aktualiziral. Vlogo grofov in njihovih pomočnikov je razbrati iz razvrstitve nravnih lastnosti slovstvenim osebam, ki so celjski pristaši. Razvrednoteni so bili v moralnem pogledu (kot samovoljni, kruti, zvijačni, brezobzirni) kar pri vseh oblikovalcih teme: Deteli, Kočevarju, Jurčiču in Malovrhu. Slovenska literatura je v večji meri kot družbeno (politično) razsežnost celjske dinastije upoštevala ljudsko izročilo, ki je bilo do Celjanov zadržano oziroma sovražno. Tak ljudski sloves po vsej verjetnosti ni izviral toliko iz družbene krivičnosti (tudi Matija Korvin je bil družbeno krut, pa je vendar ostal v ljudski pesmi v lepem spominu) kot zaradi prešuštništva, po katerem so skozi zgodbo o Veroniki Deseniški znani. — Druga razlaga: ker je bil slovenskemu pisatelju celjski politični načrt tuj in bolj tvegan od zvestobe Habsburžanom in cesarju, ga je razvrednotil tako, da je njegove nosilce obdaril z negativnimi nravnimi predznaki. Detela je šel v svojem legitimizmu (nezavedno) celo tako daleč, da ga ni bilo strah že z imeni pokazati na pravo in nepravo stranko: negativne celjske zaveznike piše po domače (Jan Vitovec, Ostrovrhar, Jošt Soteški), pozitivna cesarjeva stranka nima nobenega slovenskega imena: Lamberg, Hohenwart, Apfaltrern. — Tretja razlaga: Nerazpoloženje do Celjanov bi se dalo razlagati tudi z Detelovim kranjskim deželnim čustvom proti celjskemu štajerskemu. Če so bili uporni Štajerci proti cesarju, potem je moral rivalski Kranjec potegniti z legitimistično vejo. Narodnega nasprotja Nemci-Slovenci, tako značilnega za Jurčiča, Detela ne pozna; nadomestil ga je z deželskim.
Čista trivialna zgodovinska povest brez olajševalnih okoliščin, ki jih po navadi naštevamo pri izdajah Mohorjeve družbe, je del pripovednega opusa liberalskega časnikarja Miroslava Malovrha, ki ga literarna zgodovina pozna le kot Tavčarjevega pisuna po naročilu, nič pa ne ve o desetini podlistkarskih romanov, ki jih je zanimivi mož objavil v Slovenskem narodu in potem ponatiskoval v knjigah; med njimi so tudi trije zgodovinski romani z dogajanjem v srednjem veku: Opatov praporščak (1903), Na devinski skali (1905) in Osvetnik (1906). Trivialno je njegovo pisanje vsaj v dveh pogledih: ker mu gre za zabavnost in sega zato po preizkušenih formulaičnih žanrskih postopkih – vsa tri besedila je mogoče imenovati viteški roman. Drugič: ker ne skriva idejne manipulativne težnje, ki je v protiklerikalni in deloma tudi narodni propagandnosti. Vitezi so samovoljni, strastni in maščevalni; prav te lastnosti jih tudi pogube, da njihova slovenska posest pade v roke tujemu plemstvu. Zanimivo je primerjati oceno, ki jo ta roman izreka oglejskemu patriarhu kot zgodovinskemu subjektu v razmerju do slovesa, kakršnega so mu vpisali v zgodovinsko povest npr. Peter Bohinjec v Svetoborju (1917), Josip Lovrenčič v Cesti in njenem vozlu (1929) in deloma celo France Bevk. Pri katoliških piscih je navzlic napakam to versko središče, ki mu po tradiciji in po naravi pri Slovencih gre prvenstvo in predstavlja perspektivo. Ravno nasprotno je mnenje liberalne strani, ki si med dvema neprijetnima gospodarjema, Oglejem in goriškimi grofi, raje izbira slednjega. Podobno je razmerje do samostanov. V Opatovem praporščaku (dogajališče je stiški samostan) in Veselovi Libera nos a malo, ki govori o samostanu v Bistri in ki sodi v isto založniško podjetje (1911), je to izrazito negativno: "Iz samostana sta doslej prišli samo žalost in nesreča med ljudi"; nasprotno so Beli menihi (1932, 1934) katoliškega avtorja Ivana Zorca do samostana razpoloženi pritrjevalno.
Izrazito trivialno podlistkarsko zgodovinsko povest je pod klerikalno zastavo objavljal literarni zgodovini popolnoma neznan avtor Jožef Urbanija. Malovrhovi romani v veliki meri črpajo tudi iz zgodovinskih podatkov, so krajevno in časovno natančno umeščeni, Urbanijeve kratke povesti iz davnine z naslovi tipa Dedinja treh gradov (1931) ali Dedinja grajskih zakladov (1934) pa bi se lahko dogajale kjer koli in v vsakem času, ki smo ga pripravljeni sprejeti pod začetno oznako "nekoč". Osamljeno je kolportažno delo iz leta 1910, ki pa je že zaradi barvne naslovnice, ki prikazuje napeti prizor iz dogajanja, bralcem gotovo dolgo ostalo v spominu – Črna žena psevdonimnega avtorja. Fabulativni vzorec je prevzet od turške povesti (celo po imenih oseb spominja na Miklovo Zalo), za popularnost so poskrbeli motivi trivialnega repertoarja (skrivna jama, krošnjar vohun, skrivna bratovščina, duh "črne žene", fatalna ženska, ženska vojak itd.). Spopad Črne žene temelji na odločitvi glavne osebe Franceta Bregarja, da zapusti ljubečo ženo Zalo, s katero ima otroka, in gre k svoji nezvesti prvi ženi, nestanovitni ciganski princesi Nigani, ko zve, da ta ni umrla, kakor je bil dotlej prepričan. Čeprav je ne ljubi več, stori ta korak, ker misli, da je to dolžan po božji zapovedi. Zanimivo je iz zgodbe razberljivo družbeno sporočilo: od družbenih sprememb je pogojno sprejemljiva le zahteva po zamenjavi gospodarja, nikakor pa ne prizadevanje, da bi se kmet gospodarja rešil. V praksi je celo ta pravica pozabljena: družbene spore reši prihod skupnega sovražnika na verski podlagi, Turkov: ta sprosti uporne energije v križarsko vojsko, koristno domovini. Moška glavna oseba je spet tip junaka mevže, ki je pogumen in močen, dokler mu je ukazano, da je tak, ko pa se mora sam odločati, ga mine vsa pokončnost. Navkljub nesreči, ki jo povzroča, sledi fiksni ideji, moralnemu imperativu, zaradi česar je v koncu nagrajen. Ker je ta tip junaka značilen v prvi vrsti za besedila, ki jih je pisal Miroslav Malovrh, ga ni mogoče enostavno imenovati slovensko pripovednoprozno stalnico, ampak ga je razumeti najprej kot znamenje trivialnosti.
Najtehtnejše ime slovenske zgodovinske povesti je verjetno France Bevk, ne samo zaradi izjemne plodovitosti, ki jo je dokazal tudi v okviru drugih žanrov, ampak tudi v verziranosti in sugestivnosti, ki z njima priteguje bralca. Bevk je srečno izpolnil vrsto zahtev, ki jih pisatelju zastavlja žanr: spretno literarizacijo (scenizacijo, fabuliranje) zgodovinskih dejstev, ki se sicer radi osamosvojijo v pusta zgodovinopisna poglavja brez trdne zveze z osrednjo zgodbo, slikovitost okolja in zgodbe (gradovi, trubadur, vohuni, vojske, ugrabitve deklet ...), ki ju strogi kritiki (npr. Koblar) radi odpravijo z obtožbo romantizma, v resnici pa sta žanru lastna, in občutek za verizem zgodovinskega prizorišča, ki deluje potujevalno in daje besedilom specifično zgodovinsko vzdušje. Bevkove zgodovinske povesti ni mogoče prišteti nobenemu od imenovanih tipov: turški, pokristjanjevalski, viteški povesti. Njen temeljni spor se dogaja med kmetstvom in gospodo, vendar ne v tistem posebnem tipu, ki vršiči v kmečkem uporu in v glavnem ne pripada več srednjemu veku. Bevkova zgodovinska povest družbenemu nasprotovanju med osebami jemlje ostrino in spore skuša razlagati tudi na biološki podlagi; samo tako je lahko dodatku k njegovi zgodovinski tetralogiji Znamenja na nebu naslov Človek proti človeku.
Sklep: Slovenski zgodovinski povesti, ki je predstavljala srednji vek, se je časovno najbolj zanimivo zdelo 15. stoletje (celjski grofje, turški vpadi, spori med kmeti in grajsko gospodo – torej res teme, ki jih je v Sonetnem vencu naštel že Prešeren), od pokrajin pa najbolj Primorska, najbrž ne samo zaradi avtorjev Primorcev (France Bevk, Joža Lovrenčič), ampak ker je šlo za del narodnega organizma, ki je bil v času nastajanja povesti (med obema vojnama) pod Italijani. Zgodovinska izkušnja, ki naj bi jo bralec iz besedil razbral, je učila, kako kratka je gospodarjeva oblast. Slovenec na Primorskem je skozi vso zgodovino menjaval gospodarje, pa je vendar preživel. V tem smislu je sporočilo zgodovinskih povesti še vedno aktualno in precej bolj vedro kot tisto, ki smo ga razbrali iz uvodnega navedka.
Die slowenische historische Erzählung schöpfte in den Jahren 1859–1945 ihre Themen in der Regel aus der heimischen Geschichte. Aus der Zeit des Mittelalters interessierten am meisten die Ereignisse des 15. Jahrhunderts: Aufstieg und Fall der Grafen von Cilli, die Einfälle der Türken, Konflikte zwischen Bauern und Burgherren, und was die Landschaften betrifft galt ihr Interesse hauptsächlich dem national gefährdeten Primorsko (Küstenland), das während der beiden Weltkriege unter Italien war. Der Held der Erzählung war im 19. Jahrhundert ein sozial unambiziöser Mensch aus dem Volke, der sich als ein getreuer Diener seines Herrn bewies (F. Kočevar, Mlinarjev Janez [Müllers Janez], 1858; J. Podmilšak, Sabinka, slovenska junakinja [Sabinka, eine slowenische Heldin], 1876) und die Entscheidungen gern den Frauen überliess. Der historische Held, die Grafen von Cilli wurden ausgesprochen negativ bewertet (F. Detela). Die Haupttypen sind Türken- und Christianisierungserzählungen im Rahmen der Edition Slowenische Nachmittagsgottesdienste, Verlag Hermagoras-Gesellschaft, und die triviale Rittererzählung des liberalen Autors M. Malovrh. Der produktivste Autor und der erste, der den bisherigen schwarz-weissen Oppositionen des Typs Slowene – Fremder oder Bauer – Burgherr ein Ende machte, war France Bevk. Die Botschaft der Erzählung ist tröstend in der Hinsicht, als sie eine Erfahrung bewusst macht, die verkündet, dass die Slowenen jeden fremden Herrn überleben. In diesem Sinne sind die Erzählungen noch heute aktuell.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/srednjiv.html 20.
marca 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco