Miran Hladnik

Slovenska literatura in literarna veda na internetu

Slovensko literaturo in literarno vedo sem začel seliti na splet in skrbeti za njeno popularizacijo v tem mediju leta 1990.1 Števec obiska na leposlovni strani kaže nad 50.000 dostopov in utrjuje prepričanje, da je bilo delo koristno. Načelnega o internetizaciji literature in vede o literaturi ne bi povedal nič, ker sem se o tem dovolj razpisal v zadnji izdaji Praktičnega spisovnika (2002, http://www.ijs.si/lit/spisovn.html-l2).2 Tale prispevek ima nalogo našteti nahajališča literarne in literarnovedne informacije, do katerih je mogoče po elektronski poti. Humanisti imamo internet pogosto za sovražnika knjige in tradicionalnih kulturnih vrednot in v brambovski kulturni drži spominjamo na ludiste, ki so ob nastopu industrije v občutku ogroženosti šli razbijat stroje. Študentje, ki jih dobimo na slavistko, praviloma uživajo v vlogi plemenitih in nerazumljenih idealistov, ki v zmaterializiranem in tehniziranem svetu edini še zastopajo duhovne vsebine. Naloga univerzitetnih učiteljev je to populacijo elektronsko opismeniti in socializirati.

Literatura (http://www.ijs.si/lit/leposl.html-l2)

Literatura, nekdaj predmet naše ljubezni, zdaj pač del literarnovednega službenega vsakdanjika, si je v zadnjih 200 in še nekaj letih za svojo najbolj imenitno prebivališče izvolila knjigo. Ker se pri vedno večji izbiri naslovov in vedno manj številni bralski publiki knjige dražijo, se bralci postopoma navajajo po knjige hoditi v elektronsko knjižnico. Literarna klasika velikih literatur je skoraj vsa že dostopna po tej poti, saj si premožne države prizadevajo za digitalizacijo celotne svoje kulturne dediščine. Sem spada formiranje velikih besedilnih arhivov, v katerih je leposlovje standardni sestavni del.3 Najobsežnejše zbirke hranijo besedila v preprostih formatih txt ali html, veliko manjše pa so zbirke v zahtevnejših formatih, ki natančneje določajo elemente besedila in njegov kontekst, npr. v SGML ali v pdf. Trenutno najpopolnejši seznam javno dostopnih slovenskih leposlovnih besedil, pretežno klasikov, je na naslovu http://www.ijs.si/lit/leposl.html-l2:4 Tu bomo našli Brižinske spomenike, nekaj Trubarja in Svetokriškega, od pesnikov Valentina Vodnika, Franceta Prešerna,5 Josipa Stritarja, Simona Gregorčiča, Janeza Menarta idr., od proznih avtorjev Janeza Ciglerja, Frana Levstika, Josipa Jurčiča, Janka Kersnika, Ivana Tavčarja, Ivana Cankarja, Franca S. Finžgarja, Ivana Preglja itd.; najmanj je dramatike (Anton Linhart), prevodov in sodobnih besedil renomiranih avtorjev (svetle izjeme so Marijan Pušavec, Damijan Šinigoj, Marko Simčič, Goran Gluvić in še kdo). Pisatelji oziroma njihove založbe bi želeli z objavami kaj zaslužiti, česar si z javnim dostopom do romanov preko interneta ne obetajo, pa so se zato odločili za pakt s klasično knjigo in za previdno čakanje. Posamezni začetni ponesrečeni poizkusi internetnih izdaj v tujini (npr. avtorja kriminalk Stephena Kinga) jih navdajajo z začasno tolažbo, da so storili prav. Naj dodam svoje mnenje, da je strah književnikov pred nelojalno konkurenco elektronskega medija odveč, tako kot je odveč skrb, da bosta ekranizacija kakega romana in videoposnetek zatrla prodajo romana v knjižni obliki. Izkušnje govore, da film prej poskrbi za popularizacijo kot za zaton knjige. Sam se zavzemam za prost dostop do literarnih besedil.

Na seznam omrežno dostopnih klasikov sem želel vključiti tudi znanstveno kritično izdajo klasika Alojza Gradnika, ki sva ga leta 1983 začela urejati s Tonetom Pretnarjem in čigar delo sem v celoti že digitaliziral, v digitalni obliki pa je tudi tekstnokritični aparat za tretjo knjigo Gradnikovega zbranega dela. Zapletlo se je pri lastniku avtorskih pravic, ki se ni strinjal z objavo brez honorarja. Drugo oviro je povzročila odločitev založbe DZS, ki je do zdaj izdajala serijo Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, da se neha ukvarjati založništvom in se posveti finančnim poslom, ker da dobički v založništvu niso dovolj veliki. Nadaljevanje tiskane edicije slovenskih klasikov se napoveduje pri mariborski založbi Obzorja (katere delnice je pokupila seveda DZS), digitalne pa v okviru raziskovalnega projekta pri ZRC SAZU.

Str. 40. Drevo. — Prvi natis: VS 35. Ponatisi: HV 231, M, K 55, Poniž 171. // R, T, K1–K3, Kl, HVp.

Verz

R

T

HVp

HV

2

 

 

[ni je črte, ni je meje, >] ni ograje in ne meje,

ni ograje in ne meje,

4

lúči se pletó tokave.

l[ú >]uči se plet[ó >]o tokave.

[lúči se pletó tokave. >] zvezd se pletejo svečave.

zvezd se pletejo svečave.

6

 

prstj[ó >]o

 

 

9

 

 

neba

neba

10

vetróv

vetróv

 

 

14

[za ljudi in za živino >] za popotne in družino.

[za ljudi in za živino >] za popotne in družino.

 

 
Prevodi: v italijanščino – L' albero (M. Samer, Il Piccolo della sera 18. 4. 1939; rkp. v NUK-u); v francoščino – L'arbre (V. Jesenik in M. Alyn, PA 50); v makedonščino – Drvo (A. Popovski, P80 66).

(Zgled opomb za pesem Drevo iz zbirke Večni studenci v Gradnikovem Zbranem delu, ur. Miran Hladnik in Tone Pretnar, Maribor: Obzorja, 2002, v tisku.)

Izdaja kompletnega opusa obsežnih klasikov na papirju je velik finančni zalogaj in ob drobnjakarskih tekstnokritičnih opombah, kot jih kaže zgornji zgled, se zastavlja vprašanje smiselnosti tega početja. Digitalna izdaja je neprimerno cenejša in dela komplicirane opombe prijaznejše. Pobožna želja je variante besedila predstaviti bralcu na nekakšen "palimpsestni" način, tj. z nalaganjem ene variante besedila nad drugo na zaslonu tako, da bi bralec po želji preklapljal med njimi. Po slovenski literarni klasiki iščemo s konkordančnim programom Beseda Primoža Jakopina http://bos.zrc-sazu.si/beseda.html. V Jurčičevem Sosedovem sinu lahko preverimo, kdo se tam pogosteje pojavlja, ali Smrekarjeva Franica ali vanjo zaljubljeni Brašnarjev Štefan, poiskati moremo, v katerem svojem delu je Cankar največkrat uporabil besedo hrepenenje in v kakšnem kontekstu, ali pa nas zanima, kdo vse med slovenskimi klasiki je rad uporabljal danes arhaično besedo jako. Jakopin je leposlovnim dodal še sodobna publicistična besedila iz časnika Delo in okrepil slovensko besedilno bazo na trenutnih impozantnih 48 milijonov besed (slovenske fikcije je v njej za 2,2 mio besed). V privlačnem pdf-formatu objavlja slovenske klasike Franko Luin na Švedskem (http://www.omnibus.se/beseda/), od sodobnih pa Miha Mazzini svoje legendarne Drobtinice (1985; http://www2.arnes.si/~ksmmazz/). Dovolj zoprna ovira za digitalizacijo sodobne literature je avtorska zakonodaja, oziroma obstoječi načini za kompenzacijo avtorskih pravic. V omrežju res še ni urejenega mehanizma za plačevanje objav. Težko bo prepričati nekoga, ki se preživlja z avtorskimi honorarji, naj od zdaj naprej objavlja v omrežju zastonj ali pa naj trži svoje intelektualne storitve na način ponudnikov erotičnega materiala. Obstaja sicer možnost spletnih objav za plačilo, za kar so na voljo različni načini (naročnina, pay-per-view, pristojbina za dostop na spletno stran), vendar zanje med uporabniki interneta, navajenimi na zastonj informacije, ni pravega zanimanja. Internetni uporabniki plačujejo menda radovoljno samo eno storitev, ki je očitno neprimerno privlačnejša od znanosti in umetnosti skupaj, namreč dostop na pornografske strani. Načrt je, da bi leposlovni avtorji dobivali honorar približno tako, kot ga danes dobivajo avtorji prosto dostopnih računalniških programov, oziroma dodatno preko mehanizmov, ki jih vzpostavljajo nacionalne avtorske agencije pri prodaji praznih nosilcev informacije (kaset, cedejk, morda tudi računalniških pomnilniških kapacitet in modemov), pri fotokopirnem servisu ter pri javni distribuciji (radio, televizija, množične prireditve). Nobena tehnična težava ni računalnikom prepustiti beleženje, koliko ljudi je snelo besedilo z mreže, in avtorjem namesto pavšala plačevati nekakšno sposojnino kot za knjige iz knjižnic. V obeh primerih bi razvajeni uporabnik elektronskih medijev dobil strokovno informacijo in leposlovno besedilo "zastonj", oziroma zanju ne bi plačal neposredno.

Trenutno je še malo avtorjev, ki bi od samega začetka pisali za hipertekstno okolje in se popolnoma prepustili njegovi strukturi. Običajno se teksti pišejo na tradicionalen način in so šele naknadno preurejeni za novi medij, kar je čisto v skladu z našim siceršnjim počasnim in postopnim sprejemanjem novosti. Tudi prvi tiskarji so se najprej trudili posneti obliko iluminiranih rokopisov, namesto da bi izrabili prednosti nove tiskarske naprave. Slovenski pesnik, ki piše izrecno za splet in si njegovih pesmi na papirju ne bi znali dobro predstavljati, je Jaka Železnikar (http://www.jaka.org/).

Neverjetno hitro narašča število sodobnih, praviloma neuveljavljenih avtorjev, ki sami od sebe postavljajo svoja besedila na splet. Večinoma gre za diletantsko pisanje, ki pa je pri bralcih neverjetno hvaležno sprejeto. V nekaj zaporednih diplomskih seminarjih na ljubljanski slovenistiki so študentke natančneje vzele to produkcijo pod lupo. Z naslova http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/poeti.html6 so posegle po posamezni pesmi ali noveli, včasih pa je naslov usmerjal na skupino pesmi, na stotine besedil, knjig ali celo na več avtorskih opusov. Ni mogoče spregledati vitalnosti omenjenih verzifikacij in proze. Medtem ko v elitnih literarnih krogih govorijo o krizi literature, literarne vede in kulture nasploh, ta produkcija živi brez državnih subvencij in dosega včasih zavidljivo številen odmev. Avtorji odprejo bralcem vpisno knjigo in tam beležijo komentarje v obsegu, kot bi si ga renomirani pisatelji le želeli. Naj na pamet postavim nekaj določil te produkcije: povezanost avtorjev s svetom sodobne komunikacije in tehnologij, ukvarjanje z glasbo (zelo veliko je besedil glasbenih skupin), terapevtski značaj napisanega (opazno je število pesnikov narkomanov), na drugi strani pa izrazita razvedrilna funkcija napisanega (za zabavo, za smeh), velika raznolikost in hibridni značaj tekstov, ki funkcionirajo nekje na meji med fikcijo in zaresnim (teksti nove duhovnosti, ki novačijo privržence, nacistični verzi itd.).

V enem od časopisnih člankov, ki so bralce opozarjali na spletno lokacijo s slovensko književnostjo, sem razbral presenečenje, da so tu drug ob drugem klasiki in anonimci. Porast naslovov me je kot urednika sicer prisilil, da sem tisto literaturo, ki se iz svojega lastnega interesa in na samostojnih straneh pojavlja na spletu, razporedil v posebno poglavje z nekoliko preveč zaznamovanim naslovom Drugi spletni poeti, vendar poskušam vzdrževati izhodiščno prizadevanje, da literarne klasike ne bi razumeli kot muzeja, nekropole ali knjižnice obveznega šolskega in domačega branja, ampak da bi funkcionirala tako, kot v časih, ko je bila napisana: za bralski užitek.

Pogosto spletni poeti posegajo po angleščini ali drugih jezikih, tudi hrvaščini. Eden je razložil, da se tako laže distancira od povedanega, odločitev pa je podobna tisti pri piscih grafitov in zelo sorodna ambicijam elitnih literatov. Tudi pri teh je želja po mednarodni promociji velika: Meta Kušar izdaja dvojezične knjige, Aleš Debeljak, Tomaž Šalamun, Veno Taufer so "eksportni pesniki". Ker nam Slovencem zelo godi, če nas tujci opazijo, ker nekaj damo na to, kako nas drugi sprejemajo, sem na splet postavil tudi bibliografijo v angleščino prevedene slovenske literature (http://www.ijs.si/lit/slov_lit.html).

Literarne revije imajo na v spletu večinoma le predstavitvene strani, npr. Literatura (1989–; http://www.kud-fp.si/retina/umetnost/literatura/) in Apokalipsa, "revija za preboj v živo kulturo" (1994–; http://www2.arnes.si/~ljapokal1/). Mariborska Locutio (1998–) je prva literarna revija, ki živi samo na internetu: http://come.to/Locutio.

Literarna veda (http://www.ijs.si/lit/literat.html-l2)

Začetna stran za slovensko literarno vedo je nastala leta 1995. Njena poglavja so Periodika, Podatkovne zbirke, Inštitucije, Diskusija. Z zamudo, pa vendar, so dostopne na zaslonu celotne številke Slavistične revije (1948-; http://www.ijs.si/lit/sr.html-l2; http://www.ff.uni-lj.si/sr/index.html), šolski praksi namenjenega Jezika in slovstva (1955/56-; http://www.ff.uni-lj.si/jis/)7 ter kazala Slovene studies in Slave. Delta (1995–) je revija za ženske študije in feministično teorijo (http://www.revija-delta.net/). Sprotne ocene domače literarne produkcije, občasno tudi znanstvenih knjig o literaturi, bomo poiskali v dnevnem tisku – v Književnih listih Dela (http://www.delo.si/), Dnevniku (http://www.dnevnik.si/), v Večeru (http://www.vecer.com/), v Primorskem dnevniku (http://www.primorski.it/) –, v ustreznih rubrikah revij (Mladina; http://www.mladina.si/) in seveda v drobnem tisku že naštetih literarnih revij. Do seznama spletnih verzij časnikov in časopisov pridemo v Mat'kurjinem imeniku po menijskih izbirah Družba in mediji, Revije in časopisi. Naslov Zbirka slovenističnih razprav in monografij na začetni literarni strani veliko obeta, prinaša pa žal samo imena in slike ljubljanskih slovenistov, pod katerimi bi se nekoč, ko bodo spoznali nujo objavljanja v spletu, odprle njihove osebne bibliografije s članki in knjigami. Tak servis ponuja od leta 1995 dalje podpisani; z začetne strani http://www.ijs.si/lit/hladnik.html-l2 vodi povezava na osebno bibliografijo, naslovi v njej pa k celim člankom in knjigam. Velik obisk beleži Slovenščina za popotnike = Slovenian for Travelers (http://www.ff.uni-lj.si/sft/) s 1800 z zvokom opremljenimi in na klik poslušljivimi frazami.8 Druga uspešnica je učbenik Praktični spisovnik (http://www.ijs.si/lit/spisovn.html-l2), obvezno berilo študentov prvega letnika slovenistike.9 Elektronsko pismenim učiteljem so študentje ljubljanske univerze že pred časom ponudili prostor za spletno objavo študijskega gradiva, učbenikov, obvestil in podobnega gradiva. Projekt se imenuje Virtualni študent in je doma na naslovu http://vstudent.fmf.uni-lj.si/. Dovoljujem si pripombo, da pri študiju omrežno dostopnega gradiva nikakor ne gre za beg od "živega človeškega stika" med študentom in učiteljem, nasprotno, omrežno (on-line) učenje šele omogoča osebni odnos med učiteljem in študentom, za kakršnega na množičnih predavanjih sploh ni priložnosti. S posebnim veseljem usmerjam pozornost na katalog literarnih diplomskih nalog (http://www.ff.uni-lj.si/hp/dnsk/) na slovenistiki, ki popisuje okrog 1500 del od časov Antona Slodnjaka in Marje Boršnik do danes. V njej lahko pametno iščemo po temah, avtorjih, naslovih in celo mentorjih diplomskih nalog: Manjšega obsega sta zbirki slovenske kmečke povesti (http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/kmpov/kp_toc.htm) in slovenskega zgodovinskega romana (http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgr/zr_okvir.htm), ki sta nastali ob mojem literarnozgodovinskem raziskovanju in ju je pomagal na splet postaviti Primož Jakopin. Študentom lajšam dostop do literature s seznamom vprašanj za izpit, ki ga spremljajo povezave na literaturo (http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/izpitinsk99.html), seznam možnih diplomskih in podiplomskih tem (http://www.ff.uni-lj.s/slovjez/mh/dip_lnal00.htm; http://www.ff.uni-lj.s/slovjez/mh/podipl.htm). S komodnim dostopom do literature grešim proti zahtevam svojih nekdanjih učiteljev, ki so nam dopovedovali, da je pravi smisel študija v tem, da znamo sami najti literaturo in izbrati med različnimi avtorji. Sam zaupljivo lajšam prve korake študenta z upanjem, da bo iskateljske energije in selekcijske sposobnosti izrazil pozneje na kakšnem višjem nivoju. Ali je moj optimizem upravičen ali ne, bo pokazal čas. Na zahodnih univerzah je odmev na spletne objave večji kot na natis v strokovni periodiki. Tudi naši študentje že komodno jemljejo v roke najprej tisto, kar je dostopno v spletu, torej so spletne objave uspešna konkurenca natisom.

Inštitucije, ki se ukvarjajo z literaturo, so Oddelek za slovenistiko,10 slavistika mariborske univerze (http://www.pfmb.uni-mb.si/programi/slo/idxslo.html) in Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU (http://www.zrc-sazu.si/slolit/). Z začetne strani Oddelka za slovanske jezike in književnosti (http://www.ijs.si/lit/oddel.html)11 se odpirajo slovenistični študijski program, v katerem je polovica literarnovednih vsebin, in programi Centra za slovenščino kot tuji ali drugi jezik (http://www.ff.uni-lj.si/center-slo/), kjer sta za literarno vedo zanimiva zlasti slovenistični simpozij (http://www.ff.uni-lj.si/center-slo/simpozij.html) in Seminar slovenskega jezika (http://www.ff.uni-lj.si/center-slo/seminar.html), literature in kulture, povezave na gradivo za učenje slovenščine in seznam slavistik po svetu.12

Stanovska organizacija slovenskih slavistov Slavistično društvo Slovenije (SDS) obvešča in povezuje svoje člane z biltenom Kronika (http://www.neticom.si/kronika/). Ameriško slovenistično združenje Society for Slovene studies je v spletu nastanjeno na naslovu http://www.arts.ualberta.ca/~ljubljan/sss.html, za slovensko književnost zainteresirane ljudi srečamo še pri Društvu za primerjalno književnost (http://www.zrc-sazu.si/sdpk/). Slovenisti na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani so med leti 1996 in 1998 enkrat tedensko prejemali elektronski bilten Novice (http://www.zrc-sazu.si/sdpk/),13 ki ga je v svojstvu predstojnika urejal podpisani, od 1999 dalje pa tradicijo nadaljuje več kot štiristoglava diskusijska skupina Slovlit (http://mailman.ijs.si/listinfo/slovlit/).14 Z informacijami in debato pokriva različne teme v okviru slovenske književnosti in v povezavi z jezikom, šolo, univerzo, humanistiko, umetnostjo in digitalno kulturo.

Druge spletne lokacije

Slovenski pionirski spletni imenik, od koder začenjamo popotovanje po slovenskem kosu internetnega univerzuma, je Mat'kurja (http://www.matkurja.com), zelo podobno je organiziran tudi imenik Najdi.si (http://www.najdi.si). Do literature se skozi Mat'kurjin imenik ali v Najdi.si preklikamo takole: Katalog, Izobraževanje in znanost, Literatura, Slovenska književnost, Yahoojev imenik pa take malenkosti, kot je slovenska književnost, ne pozna; uspeh bo že, če se bomo pretolkli do slovenske abecede; pot je tale: Regional, Countries, Slovenia, Society and Culture, Language, Slovene, Alphabet. Slovensko književnost bomo našli na specializiranih imenikih, kakršen je Reesweb (Russian & East European Studies; http://www.ucis.pitt.edu/reesweb/). Literarnovedno vesolje, ki pa slovenske književnosti ne pogreša, je pregledno popredalčkano v specialnem imeniku na Louisiana State University pod naslovom Literature Webliography (http://www.lib.lsu.edu/hum/lit.html). Konkretne reči nam bo seveda hitro in zanesljivo poiskal tudi kakšen od splošno poznanih iskalnikov, recimo Google (http://www.google.com). Recimo da nas zanima, od kod je znano zveneči stavek "Kmet je kralj". Iskalnik nam bo pokazal na Tavčarjevo povest Cvetje v jeseni, objavljeno na spletu. Če bi želeli najti samo Cankarjeve slike, si izberemo možnost Image search in tam odtipkamo pisateljevo ime. Zabavno je preveriti, kdo vse se sklicuje na našo spletno stran: link:www.ijs.si/lit/literat.html npr. pokaže stopnjo citiranosti slovenske začetne literarnovedne strani.

Verjetno je internet še najbolj koristil knjižničnim katalogom in slovenski bibliografiji. Katalogi 260 in več slovenskih knjižnic ter vzajemni slovenski katalog so dostopni na spletnem naslovu http://cobiss.izum.si/. Za zadnji dve desetletji nam ponujajo naslove knjig, cedejk, zemljevidov, kaset, časopisnih člankov itd., za starejša odbdobja večinoma samo naslove knjig. V posameznih primerih so registrirane tudi spletne objave in seveda tudi po spletni poti takoj dosegljive. Po slovenski mesečni bibliografiji in novih knjižnih pridobitvah polistamo v Bilten novosti Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (http://www.nuk.uni-lj.si/). Z računalnikov v univerzitetnem omrežju so s tega naslova dosegljive tudi bibliografske zbirke na CD-ROM-ih: MLA-jeva bibliografija, humanistični citatni indeks (AHCI) itd.

Vedno pogosteje naročamo knjige preko interneta, domače npr. na http://www.slo-knjiga.si/knjigarna/ ali na spletnih straneh založbe, ki jo je izdala, tuje pa na http://www.amazon.com. Za zmerno ceno je na naslovu http://www.ff.uni-lj.si/ucbeniki/ mogoče naročiti subvencionirane učbenike Filozofske fakultete.

Po sreči ali po pameti smo bili Slovenci v dveh kritičnih trenutkih zgodovine sprejeti med privilegirane. Tako kot smo se s prevodom svetega pisma v 16. stoletju vključili med izbranih trideset, tako se tudi s prevodom sodobne biblije, tj. operacijskega sistema Windows in zanj napisanega programja vpisujemo med prvih 30 ali nekaj takega svetovnih jezikov. Vedno manj težav na zaslonu in tiskalniku nam delajo tudi naši nacionalno specifični znaki, če smo jih le ustrezno nastavili. Nobenega razloga skratka ni, da ne bi internetizaciji slovenske književosti in vede o njej dali odločnega pospeška.15

Povzetek

Leposlovje in veda o njem se postopoma razširjata ali celo selita iz knjige, revij in drugih tradicionalnih oblik komunikacije na internet. Literarni naslovi se zbirajo v elektronski knjižnici na http://www.ijs.si/lit/leposl.html-l2, ki je nadgrajena s konkordančnim programom http://bos.zrc-sazu.si/nova_beseda.html za hitre sprotne analize. Slovenska literarna veda se predstavlja na začetni strani http://www.ijs.si/lit/literat.html-l2, od koder se za zdaj odpirajo bibliografija literarnih diplomskih nalog na slovenistiki, zbirki zgodovinskega romana in kmečke povesti, knjižnica razprav posameznih literarnih zgodovinarjev in povezave na strokovno periodiko ter na inštitucije, ki se ukvarjajo s slovensko književnostjo. Študentje lahko posežejo po seznamih literature, potrebne za izpit, izpitnih vprašanjih in seznamu diplomskih tem, že drugo leto pa je živ diskusijski forum na naslovu http://mailman.ijs.si/listinfo/slovlit/. Pomemben vir informacij je slovenski omrežni katalog publikacij Cobiss na http://www.izum.si/cobiss. Ekspanzija literature in literarne vede v novi medij priča o njuni želji po preživetju, spreminja njun družbeni status in jima tako zagotavlja nadaljnjo eksistenco v vsakdanjem življenju, znanosti, kulturi in šoli.

Opombe

1 Miran Hladnik, Elektronski literarnovedni viri in računalniško pisanje, JiS XL/7 (1995), 243–54; http://www.ijs.si/lit/pis_vir.html-l2.

2 O tem, kako elektronske objave izpodrivajo one na papirju, govori članek Bo Christer-Björk in Žiga Turka, How Scientists Retrieve Publications: An Empirical Study of How the Internet Is Overtaking Paper Media, The Journal of Electronic Publishing VI/2 (2000); http://www.press.umich.edu/jep/06-02/bjork.html.

3 Angleška besedila (blizu 3000 v SGML- in html-formatu) se zbirajo v OTA (The Oxford Text Archive; http://ota.ahds.ac.uk/). Češka literarna čitanka je na naslovih http://citanka.cz/ in http://users.ox.ac.uk/~tayl0010/czech.html. Http://www.borut.com/ je izhodišče za tekste južnoslovanskih literatur, Bosanci zbirajo svojo literarno dediščino in nove tekste na http://www.kitabhana.net, srbska zbirka leposlovja nastaja v okviru projekta Rastko (http://www.rastko.org.yu/knjizevnost/umetnicka/index_c.html), Francoska besedilna baza Frantext s 160 milijoni besed (http://frantext.inalf.fr/frantext.htm) žal ni v javnem dostopu, nekaj francoskih besedil lahko snamemo z naslova http://abu.cnam.fr/. V najbolj preprosti obliki so se začela nabirati besedila v okviru projekta Gutenberg, kjer je nastala zelo obsežna nemška zbirka (http://gutenberg.aol.de/index.htm), angleških besedil je v njej blizu 2000 (http://www.gutenberg.net/). Z naštetih lokacij se odpirajo pota še na druge besedilne zbirke. Glej tudi Tomaž Erjavec, Računalniške zbirke besedil, JiS XLII/2–3 (1996/97), 81–95.

4 Do elektronskega besedila sem prišel po dveh poteh: s tipkanjem na računalnik in s skeniranjem natisnjene predloge. Stroškovno sta oba načina primerljiva. Pretipkavanje pride v poštev pri predlogah, ki so slabo berljive, skeniranje pa je hitrejše pri lepih predlogah. Optični čitalnik najprej napravi sliko strani, program za prepoznavanje pa sliko prevede v besedilo. Ker tako pri tipkanju kot pri strojnem branju prihaja do napak, je treba vsako besedilo zapeljati še skozi črkovalnik ali ga pregledati in popraviti peš. Precej besedil so prispevali marljivi zbiralci in založniki in jih je bilo treba le še počistiti in prevesti v spletni format.

5 Http://www.preseren.net iz jubilejnega leta 2000 je med najlepše urejenimi spletnimi stranmi na Slovenskem. Zgodnejšega datuma (zadnji popravki 1997) so strani z naslovom Izbrana poezija dr. Franceta Prešerna v uredništvu Vladimirja Bense na http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/1996/preseren/default.htm; pripravljena je bila po Slodnjakovi izdaji Prešernovih Poezij in pisem (Ljubljana: MK, 1964).

6 Konec 2001 je bilo tu zbranih preko 130 naslovov.

7 Jože Munda, Bibliografsko kazalo Slavistične revije I–XXV, 1948–1977, SR XXV/4 (1977), 491–527. Nadaljevanje tega kazala je Martin Grum, Bibliografija Slavistične revije XXVI–XL, 1978–1992, SR XLI/[posebna številka] (1993), 1–50; http://www.ijs.si/lit/bibl_sr.html. — Jože Munda, Bibliografsko kazalo Jezika in slovstva I–XXX: 1955/56–1984/85, JiS XXX/[posebna številka] (1984/85); http://www.ff.uni-lj.si/jis/lat2/B1955-85/index.htm. Nadaljevanje je Alenka Logar-Pleško, Bibliografsko kazalo Jezika in slovstva 31 (1985/86) – 40/[posebna št.] (1994/95), 4–34; http://www.ff.uni-lj.si/jis/lat2/B1985-95/index.htm.

8 Knjiga Slovene for Travelers s kaseto je izšla 1987 in 1994, na CD-ROM-u, na cedejki in v spletni obliki pa je dostopna od leta 2001.

9 Januarja 2002 je pri Filozofski fakulteti v Ljubljani izšla že 6. knjižna izdaja tega učbenika s polnim naslovom Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti.

10 Decembra 2001 še v nastajanju.

11 Oddelek je na spletu od leta 1995.

12 Roman Leibov, Russian studies on the web (R_L LIST), 1999; http://ash.swarthmore.edu/slavic/rusweb.html#L.

13 V knjižni obliki ima naslov Novice Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ali Kronika ljubljanske slavistike 1996–1998, ko je bil predstojnik Miran Hladnik (Ljubljana, 1998).

14 Dve zunajslovenski primerjavi: z veliko številnejšim članstvom se lahko pohvali elektronski seminar Humanist (http://www.princeton.edu/~mccarty/humanist); diskusijo o slovanskih in vzhodnoevropskih jezikih in literaturah pa gojijo pri Seelangs (Slavic & East European languages & literatures; http://listserv.cuny.edu/archives/seelangs.html).

15 Nekaj literature v pomoč pri težavah s šumevci: Mark Martinec, Rešitev problema slovenskih šumnikov v HTML dokumentih, september 1997; http://www.ijs.si/doc/www-csz.html. — Slovensko računalniško terminologijo zgledno uveljavljata računalniški reviji Monitor in PC in mediji (http://www.infomediji.si/_duri/monitor/html/stare.htm). — Morda bo za koga koristen tudi naslednji naslov: Miha Mazzini, Ukrotite Word! Priročnik za tiste, ki želijo izkoristiti več kot le nekaj odstotkov zmogljivosti svojega urejevalnika besedil, Ljubljana: Pasadena, 1996 [tudi na cedejki, 1997]. — Načelno o slovenščini v računalništvu: Miran Hladnik, O računalnikih in slavistih, PC in mediji II/4 (1996), 68; ponatis pod naslovom Odlocno zoper slovenscino v Novi Atlantidi III/9–10 (1996), 209–11; http://www.ijs.si/lit/zgoscen3.html in sosednji dokumenti.

Objavljeno v Srečanja, 3: Zbornik referatov z Drugega slovensko-hrvaškega slavističnega srečanja. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2003. 141–55.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/smarjeske.html
3. decembra 2002.


Creative Commons License To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco