Pota kmečke povesti

Prva polovica osemdesetih let je oblikovala nekaj kmečkih besedil, ki jim je težko določiti posebno podžanrsko ime. Gre za Detelovo pisanje, Sketovo Žrtvo ljubosumnosti, Kodrovega Viženčarja, Doro Pavline Pajkove in mogoče še Alešovčevega Petelinovega Janeza ter Stritarjeve Sodnikove. Zdijo se nadaljevalci izročila Mandelčevega Ceptca. Kmečki svet v njih ni čist oziroma ni prikazan v svoji kmečkosti (glavne osebe so vojaški begun, ljubosumni mož, tercijalka, študent kmečkega rodu in vaški bogataš z meščanskimi ambicijami. Vsak po svoje je izjemna, nenavadna usoda. Glavni motiv je dokaj drzen za dotedanjo in kasnejšo povest, na primer ljubezensko rivalstvo med očetom in sinom v Viženčarju, moževa ljubosumnost v Žrtvi ljubsoumnosti, ali pa gre enostavno za usodni lik osebe, kar daje besedilom po eni strani novelski ton, ki pa je šibkejši kot pri Valentinu Mandelcu, po drugi strani pa opozarja na izročilo realistične značajevke (slike); Jakob Alešovec povrhu že močno sega v tip večerniške povesti. Še posebej pri Franu Deteli je svojevrstna posebna atmosfera kmetstva. Ker je Malo življenje dolgo besedilo, vključuje poleg nedelje tudi vsakdanjik. S stališča kasnejše kmečke povesti je zanimivo, da Detelov vsakdanjik ne inštitucionalizira dela; delo je Detelovemu kmetu nekako za povrh, da dolgočasje le ne bi bilo preveliko. Soroden odnosu do dela je kmetov odnos do oblasti, ki delo ukazuje – zelo svoboden, celo uporniški; za nameček kmetova upornost ni prav nič kaznovana. Detelov kmet še ni poslušni, garaški, zgolj s produkcijo in raboto omejeni človek, lastnina (posedovanje kmetije), dedovanje, pridobitnost niso njegov prvi interes. Značaj Detelovega kmeta se napaja pri neki predmeščanski literarni tradiciji, katere ton so povzeli tudi kratki godčevski teksti zlasti koroškega literarnega izročila (Lipe Haderlap: Loterijo je pustil, Janez Cigler: Kortonica, koroška deklica). Kmetstvo te skupine pripovedi (z izjemo Alešovca in Pajkove) moremo označiti kot liberalno.

Desetletje po Mandelcu se je kmečka povest začela v danes tradicionalni varianti, ki jo reprezentira Jurčičev Sosedov sin. Skupaj s Stritarjevo Svetinovo Metko je tudi tvorec žanrske zavesti – izrazila se je pač še v nemščini kot zavest o "Dorfgeschichte" Auerbachovega tipa. Kolikor lahko sodim, bi bil Bertholdu Auerbachu bolj primerljiv kakšen Simon Jenko z Jeprškim učiteljem kot Josip Jurčič, saj je motiv meščana na vasi Auerbachova vodilna tema. Idejo Auerbachovih "vaških zgodb" je bolje kot Sosedov sin ujela Svetinova Metka, ki je ljubezen med meščanom in kmečkim dekletom zaključila na tragičen način, ni pa ujela vaške atmosfere, zaradi česar jo je strogi France Koblar izključil iz pravih kmečkih povesti. Sosedov sin ima čisto kmečko snov. Lokacija vasi sicer ni jasna, pa je prav tako nejasno prostorsko definirano tudi mesto v zaključni sceni. Učinek povesti bi bil enak, če bi Smrekarjeva Franica ušla k teti v sosednjo vas in ne v bližnje mesto, zato ni mogoče trditi, da mesto predstavlja opozicijo vasi. Za zgodnjo jurčičevsko koncepcijo ljubezenskega razmerja je tipična zveza revnega fanta in bogatega dekleta (tako tudi v Desetem bratu) s srečnim izidom (enako pri Ceptcu!). V tem je nasprotna sočasnim "svetovljanskim" in ženskim avtorjem, Josipu Stritarju, Antonu Kodru, Pavlini Pajkovi, ki so se odločali za obrnjeno premoženjsko zasedbo spolov. Temeljni motiv Jurčičeve povesti je generacijski konflikt oče-hči, revni ženin je na tej tehtnici dokaj lahka utež. V primerjavi s sorodnimi konflikti kasneje se je pri Sosedovem sinu razrešil nenavadno hitro in ugodno, skoroda programsko. Programski je "citoyenski" humanizem starega Smrekarja, ki zmaga buržujsko brezobzirno pridobitno pamet. Trdni kmet je bil v šestdesetih letih še lahko nesporni steber slovenstva, ker ni pozabil na etični temelj vsakega pridobivanja: v prvi vrsti je pomembna pridobitna sposobnost posameznika (mladega Brašnarja); Smrekar je bil še pripravljen investirati (to je prevzemati riziko na svoja ramena!) na "nerazvito področje", bil je torej gospodarsko svež in razvijajoč se. Nežna ljubezen do hčere je samo še en dodatni odsev takega življenjskega nastroja. Prav v programski želji po socialnem pomirjanju je Sosedov sin soroden Auerbachovi vaški zgodbi. Atmosfero kmečkosti ponovno dajejo praznični folklorni motivi: nedelja, semenj, gostilna; o delu na zemlji še ni sledu.

Po stilu sodeč je nepodpisana povest Županova Neža in Blagajev Tine Kodrovo delo; ker pa ne kaže znake vpliva Stritarjeve izrazne manire samo Anton Koder, bi utegnil biti avtor tudi kdo drug. Kodrov "izviren roman" Marjetica je prva uspešnica med kmečkimi povestmi. Je začetnik zelo tanke veje izrazite folklorne idile. Interpretacijska past povesti je v razmerju med deležem prazničnih folklornih scen in opisov (vasovanje, navade in vraže ob svatbah, pogrebni običaji...) in motivom ljubezni med revno bajtarsko lepotico in sinom vaškega mogotca. Kaj je poglavitnega pomena: socialno sporočilo o nemožnosti sreče socialno različnega para (po Stritarju že drugič!) ali folklorni sentiment, ki je sicer statične narave, vendar količinsko prevladuje? Odločitev je padla v korist slednjega in uvrstila povest na začetek skromne vrste slovenskih idil. Gotovo je šel v isto smer tudi odziv sočasnih bralcev, sicer bi si bilo težko predstavljati, zakaj je povest celo v 20. stoletju doživljala ponatise. Marjetica je prvo kmečko delo s podnaslovom roman. Da oznaka ni bila prav samoumevna, dokazuje prekrstitev v idilo pri ponatisu leta 1894, pa vendar poimenovalni pogum preseneča. Gre mogoče za zavestno tradicijo pastirskega romana ali je bila zadaj bolj preprosta zavest o "nepovestnosti" besedila? Najverjetnejši je banalni razlog relativne dolžine (60.000 besed), ki je dokazoval oblikovalno vztrajnost avtorja in za nagrado zahteval ambiciozni podnaslov roman.

Kodrova idilična kmečka povest ni brez vpliva Jurčičevega prototipa. Na zgledovanje dajo sumiti že imena glavnih oseb: Brašnarjev Štefan in Smrekarjeva Francka pri Jurčiču in Srakarjeva Marjetica ter Mlinarjev Štefan pri Kodru. Najtrdnejša skupna lastnost je kmečka atmosfera, ki jo oba dosegata z vnašanjem praznične folklore. Za Marjetico sicer velja, da je posredovanje folklornega sentimenta tudi temeljno sporočilo povesti, podrejena socialna raven povesti, razberljiva na zgodbeni ravni, pa kaže, da je bil Koder v ocenjevanju moči socialnih pregrad celo precej bolj realističen kot Jurčič.

Marjetica je stilno nadaljevanje Stritarjeve manire; skupaj z obliko idile je po Kodru v kmečki povesti ta vpliv za dolgo umolknil. Šele 1891 je izšla Bedenkova folklorna povest Solnce in senca, "novelistični prikaz življenja na kmetih", čez trideset let Jakličeva Nevesta s Korinja, po ponovni desetletni praznini pa je obnovil idilo Janez Jalen. Z Ivanom Matičičem je pred začetkom druge vojne idilična kmečka povest z obilnimi folklornimi elementi (Petrinka, Dom v samoti) ponovno zaplula v patetično in ganljivo maniro. Z nekaj rezerve je treba vzeti sicer ustrezno uvrščanje Tavčarjevega Cvetja v jeseni ali Jalnove Cvetkova Cilke med idile. Idila pomirja socialna nasprotja oziroma jih sploh noče ugledati. Konfliktnost sme biti zastopana le v minimalni meri in ob vseskozi prisotni zavesti, da je negativni izid le slučaj. Junaka, ki bi nekaj hotel in s tem odprl problem, idila nima.

Večerniška kmečka povest je najobsežnejša veja žanra. Začela se je 1875 z Josipom Ogrincem ter z Antonom Jegličem, Josipom Vošnjakom, Ivanom Štrukljem, Franom Zbašnikom in zgodnjim Finžgarjem (Stara in nova hiša, Dovolj pokore) vzdrževala nepretrgano tradicijo. Prepoznavna posebnost večerniške kmečke povesti je poučnost v različnih oblikah: gospodarska, politična, etična (verska). H gospodarski poučnosti sodi obilen delež kriminalnih motivov. Kriminalno dejanje je rezultat napačne politične, gospodarske in etične orientacije; pouk je v kazni, ki doleti grešnika. Prizadevanje je šlo v smer idealne vasi, ki ji je bila zgled povest Heinricha Zschokkeja Zlata vas na začetku 19. stoletja. Ta motiv so pri nas oblikovali po vrsti Josip Vošnjak (Dva soseda, 1988), Davorin Trstenjak (V delu je rešitev, 1894), Fran Zbašnik (Vas Kot, 1896), Ivan Štrukelj (Prve hiše, 1896), Fran Detela (Novo življenje, 1908) in Josip Kostanjevec (Novo življenje, 1914).

Pogosti motivi večerniške kmečke povesti so dva brata, dva soseda (eden za pozitivni, drugi za negativni zgled), vrnitev izgubljenega sina, prišlek na vasi (kramar, oderuh), relativno redki so ljubezenski motivi, celo tisti z močnim gospodarskim zaledjem, kakršen je konflikt med očetom in sinom zaradi revne neveste. Konec je običajno pomirljiv: grešnik se skesa in umre, dobri se poroči in obogati. — Besedilo iz konca stoletja, Štrukljeva Zmota in povrat idejno popravlja sklep Jurčičeve povesti Med dvema stoloma. Jurčič je dokazoval nezdružljivost pomeščanjenega fanta in kmečkega dekleta, dominsvetovski avtor pa je programsko optimistično poročal meščana in kmetico. Seveda tega ni storil na način, kot je dvajset let pozneje poskušal Tavčar: mladi par je dal domačijo v najem in odpotoval v mesto; tam bo v okviru meščanstva delal za ljudstvo.

V devetdesetih letih je kmečko povest žanrsko osvežil Dom in svet s Franom Jakličem. Jakličeve povesti pomenijo prvo sintezo in prvi obračun slovenske kmečke povesti. Avtor je združil tradicijo dotedanjih žanrskih tipov: iz kratke kmečke pripovedi je vzel obliko kmečke značajevke, jo pri prenosu v daljšo formo priličil vajevskemu psihološkemu pristopu (od tod je tudi njegov interes za izjemne usode – Lepi Tonček, Vaški pohajač), iz idilične folklorne povesti pa je zagrabil precejšnji delež kmečke folklore. Prav zaradi te mešanice Jakliča ni mogoče šteti med neposredne Jurčičeve dediče. Temeljni motiv je generacijski konflikt, kakor se pokaže ob očetovem nasprotovanju hčerini možitveni izbiri (Na Samovcu, Svatba na Selih) ali sinovi ženitni izbiri (Od hiše do hiše); Jakliču ni mogoče očitati, da bi enoumno razreševal svoje povesti. Enoumnost je samo v končno pozitivnem izidu, ki pa ima različne oblike: samo enkrat se oče vda, enkrat spozna svojo zmoto šele po hčerini prvi, nesrečni poroki in po moževi smrti pristane na drugo poroko, tretjič si morata mlada dva sama ustvariti dom. Oblikovno je Jaklič kar spreten (občasni pripovedovalčevi komentarji se zgledujejo pri Jurčiču), v motiviko pa ne vnaša kakšnega posebnega poudarka in si je zato zelo težko zapomniti, kaj se pod katerim njegovim naslovom skriva. Količina in umerjenost Jakličeve kmečke povesti je pomembno oblikovala splošno predstavo o kmečki povesti, saj je njegovo pisanje doživelo kar dva poskusa izdaje (i)zbranega dela. Posebna skupina Jakličevih del je izrazito nefabulativnih in močneje kaže zvezo z realistično značajevko, pripoved Vaška pravda je celo redek primer literariziranega zgodovinskega poročila o medvaškem konfliktu (zgodovinska faktografija oziroma reportaža si sicer raje izbira kratko formo). Ker se je dalo pokazati na realne vzorce njegovih pripovedi, saj so "vzete iz življenja", je Jaklič obveljal za realističnega avtorja. Njegova izrazito folklorna besedila (Nevesta s Korinja) so tej oznaki dodala še pridevnik folklorni: folklorni realist. Razlike med Jakličevo dominsvetovsko tvornostjo in dvema njegovima besediloma v Ljubljanskem zvonu (bil je edini avtor, ki je objavljal v obeh revijah), ni ugotoviti. — Edino dolgo Jakličevo delo je "novela" O ta testament! iz leta 1900. Ambicioznost, značilna za dolga besedila, si je tokrat našla izrazilo v čudnem podnaslovu. Razumeti ga je kot opozorilo na psihološki problem: središčni interes posveča povest liku zlobne rejnice. Jaklič je psihološko zastavil povest že tudi prej, podnaslov novela pa je zaslužilo samo delo nenavadne dolžine 50.000 besed. Kot kaže, je prav to delo prvo v vrsti popularnih tradicionalnih "ljudskih" povesti.

V začetek stoletja je umeščena tudi kratka naturalistična avantura kmečke povesti Zofke Kveder in Frana Govekarja. Pičla štiri besedila so iz spodnje obsegovne skupine, na žanr pa so cepila vrsto novosti. V motivnem pogledu je to prešuštvo na vasi (Vaški roman); prešuštnika sta oba poročena. Do 1902 se je s poroko nehalo vsako ljubezensko izbiranje, celo relativno drzno besedilo kot O ta testament! ni izkoristilo priložnosti za vpeljavo prešuštnega motiva. Podobno je z motivom predzakonskih spolnih odnosov (Gorjančeva Marjanica). Če je že kdaj do tega greha prišlo, se je o njem samo poročalo ali pa je sploh pripadal samo stranskim osebam (v Kersnikovi povesti Očetov greh); zdaj je postal predmet (resda precej zabrisane) scenske obdelave. Naturalizem v kmečki povesti ni mogel pogrešati tudi nekmečkih oseb (delavca, študenta, vaškega proletariata – sezoncev). Naturalizem Kvedrove je bil doslednejši od Govekarjevega. Ta ga je uveljavljal le na stilski ravni (skozi pretirano opisnost, ki pa ima v kmečki povesti že tradicijo v folklornem tipu in je zato manj opazen) ter v drznejši erotični motiviki s prepovedanimi območji. Kvedrova je vsemu skupaj dodala še posebni pogled na kmetstvo, ki je zelo podoben Zolajevemu v romanu Zemlja. Do kmečkega kolektiva je zavzela izrecno negativno pripovedno perspektivo. Prvič se je v zvezi s tem odprlo tudi razmerje med mestom in vasjo. Govekarjev junak tu ni videl še nobene bistvene razlike (morda tudi zato, ker je bil bolj delavec kot kmet), študent v povesti Domá Zofke Kvedrove pa je v razliki med mestom in vasjo našel vir svoje tragičnosti – krivec za nepomirljiv odnos je bila vaška zadrtost. Tudi Kvedrova kljub povedanemu ni izpeljala naturalistične determiniranosti do kraja. Glavne osebe gredo za svojo subjektivno željo ne glede na to, da jih porazi determiniranost socialnih zakonov, prepovedi in navad. Kot žrtve ohranjajo z naturalistično doktrino ne preveč združljivo avreolo idealnosti in celo romantičnosti, od tod tudi naslov ene od povesti: Vaški roman.

Med leti 1907 in 1911 je v kmečko povest vstopil avtor, ki so mu vsi priznavali oblikovalno virtuoznost, obenem pa očitali "umsko velezmoto", Ivan Cankar. O Hlapcu Jerneju je bilo že veliko napisanega; tule se je treba le določiti, v čem se povest razlikuje od predhodnih. Novost je že v izbiri glavnega motiva, osebe izčrpanega starega hlapca, ki je bila tedaj v kmečki povesti izjemna (konflikt z mladim gospodarjem je v povesti po mojem postranskega značaja). Jernej je predstavnik interesa, ki ne pripada njemu osebno, ampak ga identificira z božjim. Konflikt se v povesti dogaja med tem etičnim (božjim) interesom in juridično pravico (družbenimi zakoni) človeškega sveta. Neosebna načelnost konflikta daje povesti alegoričen in paraboličen značaj. Če beremo povest kot poročilo o glavni osebi, potem jo prebiramo kot psihološko novelo. Tako jo je sprejela zlasti katoliška stran, označila Jerneja za norca in potem protestirala proti dodanemu alegoričnemu pomenu, ki ga v koncu ni bilo mogoče zgrešiti. Psihološka značajevka z neobičajno osebo v tradiciji kmečke povesti ni novost, poznamo jo npr. iz Vaškega pohajača Frana Jakliča, pač pa je novost idejna nadgradnja. Pripovedna perspektiva je taka, da bralcu vzbuja simpatijo do "norca", kar za Jakličevega Pohajača drži le z veliko omejitvijo. Tragičen konec ne prinaša nobene pomiritve, nihče "moralno" ne zmaga, vse je skoraj tako črno kot v povesti O ta testament!, če ne bi bilo na koncu snopa isker, ki ga razbiramo kot napoved revolucije. Vendar tudi revolucija nima prijaznega obraza, saj je ogenj "sodomski", "greh", pa tudi Jernejev cinizem v koncu ni preveč simpatičen. V kontekstu kmečkih povesti, ki so do tedaj na vse mogoče načine pomirjale družbena nasprotja, skoraj vedno s stališča premožnega kmeta, je bil Jernejev predlog res novost. Kmečka povest praviloma daje prav mlademu v borbi proti staremu. Končno je tudi v Hlapcu Jerneju mlado zmagalo, le da na zelo nesimpatičen način. S tem je postavilo pod vprašaj dogajalno pravilo kmečke povesti. Delo je štirinajst let mlajše od omenjenega Vaškega pohajača. Glavna oseba tam, pijanec in občasni blaznež zažge vas, vaščani pa ga linčajo; pripovedovalčev sklepni komentar je pritrjujoč: "Krajinčanom sicer očitajo, da so preveč preprosti [...] toda pošteni so" (254). Je mogoče domnevati, da je Cankarjeva perspektiva na požigalca in linčarje zapoznela tiha polemika s Franom Jakličem?

Hlapec Jernej je ostal brez posnemovalcev. Bolj je spodbujal polemične parafraze pri pisateljih sodobnikih. Najostreje ga je parodiral Ivan Pregelj v "povesti v verzih" Sosedje (1909) in ga označil kot norca, ki protestira proti naravnemu in božjemu redu. Krajših in daljših povesti z motivom požara iz maščevanja na koncu je v slovenski pripovedni prozi mogoče našteti še več, saj je motiv eden pogostejših v kmečki povesti; seveda ne gre povsod za polemiko s Cankarjem. Literarni zgodovini je znano, da je Šimen Sirotnik parodija Hlapca Jerneja, je pa tudi polemika z nenaklonjenimi bralci Hlapca Jerneja. Resnost revolucionarnega sporočila Hlapca je v Šimnu zanikana: ni mogoče doseči pravice, niti z vdanostjo nasproti oblastnikom niti po smrti. Mogoče jo je doseči samo s strahovanjem. Revež lahko brez škode strahuje oblastnika šele po smrti (kot zla vest), kar je seveda prepozno in tudi nobene perspektive za sotrpine nima, saj naslednja generacija vaščanov na zadevo že pozabi, torej se iz nje ni prav ničesar naučila.

Aleš iz Razora je bil spet novost za kmečko povest, največ v oblikovnem pogledu. Kmečka povest se z nadnaravnimi zadevami praviloma ne ukvarja. Bog je v njej prisoten kot etični korektiv (usoda) in je le redko poosebljen. Kakšni drugačni obliki nadnaravnosti kmečka povest nalepi etiketo vraževernosti in si zadane poučno nalogo razkrinkati njeno nesmiselnost. V Alešu pa fantastika ni predmet, ampak oblikovalni postopek. Po Cankarjevi izjavi "preprostejša", skoraj za zabavo, je v kontekstu kmečke povesti izrazito psihološko problemsko delo. Motiv sicer ni nov, ni pa tudi prav tipičen za žanr. Oče in sin se v kmečki povesti običajno spopadata za prevlado, samo v enem delu je bil konflikt etične narave, v Kovaču in njegovem sinu iz istega leta. (Mimogrede: ta Bohinjčeva povest, podobno kot druge njegove, cepijo na kmečko tematiko motive skrivnostnostne povesti; od drugih avtorjev jo je pisal le še Silvester Košutnik – Požigalec.) Zdi se vendar, da konflikt med dvema osebama ne more biti glavni motiv Cankarjevih tekstov. Ker obilno psihologizira, moremo naslovno osebo sámo zagledati kot polje konflikta. Spopad osebe s hudičem (, ki je umišljen,) in tragični konec potem, ko osebni antagonist sin že odide s prizorišča, tako branje potrjujeta. Potrjuje ga tudi "kmečka novela" iz leta 1909, Sosed Luka. Psiha naslovne osebe nima zunanjega protiigralca, oblikuje ga tako, da se sama razcepi v dve polovici. Od šestih Cankarjevih kmečkih besedil je v treh glavna oseba negativna, povsod je njena pokvarjenost (skopost, oderuštvo, pohlepnost) kaznovana. Nikjer ne pride do soočenja pozitivnih in negativnih sil, kot je običaj; niti ni božje ("slučajne") kazni; oseba se kaznuje sama, kaznuje jo lastna slaba vest. Etika Trojih povesti in Soseda Luke, v neki meri tudi Hlapca Jerneja, je navzven popolnoma združljiva z zahtevami večerniške literature. Drugače je z njihovo obliko, sicer Pregelj ne bi mogel vzklikniti, da Troje povesti "niso ljudska knjiga". Problematično je tudi globinsko sporočilo Cankarjevega pisanja. Zgodba o dveh mladih ljudeh se spogleduje s prevrednotenjem dveh najtrdnejših pomenskih polj kmečke povesti, doma in tujine, kar je eden največjih grehov v kmečki povesti; v tem ji je soroden Hlapec Jernej s požigom doma. Skrajna možnost, ki jo je uresničil Cankar v Potepuhu Marku in kralju Matjažu, ko junak zapusti dom in si ga sploh ne želi več, ne sodi več v kmečko povest.

Cankarjevo stilno maniro je prevzemal Josip Kostanjevec (povest Življenja trnjeva pot ima celo aluzije na Milana in Mileno), idejno pa se je postavljal izrecno proti njemu (pripoved Novo življenje je naperjena proti Cankarjevemu pesimizmu). Cankarjev Krčmar Elija iz leta 1911 je rodil Kostanjevčev kontra v obliki Krščenega denarja (1918) in Novačanovega Grešnika Elijo. Najlegitimnejši naslednik Cankarjeve inovatorske ambicije v kmečki povesti je bil poleg Vladimirja Levstika (Gadje gnezdo, Janovo) Juš Kozak. Vpliv obeh je mogoče ugotoviti za Miška Kranjca in uzavestiti primerjavo med Šimnom Sirotnikom in Kranjčevim Mrtinom Žaligom na kmetih. V marsičem tej inovativni veji kmečke povesti pripadata tudi Cvetko Golar in Ivan Potrč.

Cankarjev kmečki opus odpira vprašanje, če je to še žanrska literatura, če je to sploh še kmečka povest. Z vključitvijo Cankarja v tole obravnavo sem se že odločil za pozitivni odgovor. Res da gre za izrazite novosti na motivni, idejni in oblikovni ravni, vendar so s tradicijo podobno prekinjali že naturalisti, v manjši meri pa se je z inovativnimi injekcijami kmečki žanr obnavljal vseskozi. Za žanrski značaj teh besedil govori njihovo zavestno sklicevanje in polemika s tradicijo ter energičen odziv, ki ga je ta opus doživel prav pri avtorjih kmečke povesti. Drugi razlog za prepričanje je, da so bili Cankarjevi kmečki teksti objavljeni z izjemo Hlapca Jerneja pri založbah, kjer sicer ni objavljal, štirje od teh pri tradicionalni založnici kmečkih povesti, Mohorjevi družbi. Če je stroga družba vključila Soseda Luko in Troje povesti v svoj trdno začrtani program, potem tudi literarna zgodovina nima dovolj močne osnove, da bi teh šest del trgala iz korpusa slovenske kmečke povesti. Nobenega dvoma seveda ni, da gre za poseben tip žanra, ki je izrazito avtorsko obarvan.

Po Cankarju je Fran S. Finžgar vrnil kmečko povest v trdnejše žanrske tirnice in jo oplemenitil do te mere, da zasluži oznako klasične kmečke povesti. Ker besedo klasičen povezujemo s tradicionalnostjo in neinovativnostjo, je treba posebej opozoriti na Finžgarjevo motivno svežino. Ljubezenska tema je sicer starejšega datuma, ne pa ljubezen dveh revnih, ki jo je dve leti prej z Zgodbo o dveh mladih ljudeh vpeljal Ivan Cankar; do tedaj je konfliktnost ljubezenskega razmerja obstajala v socialni različnosti ljubimcev. Socialni konflikt je pri navzven sorodnih motivih popolnoma drugačen. Kadar sta ljubimca socialno različna, se mora eden od njiju za svojo ljubezensko izbiro spopasti s starši in izzvati generacijski konflikt. Razrešitev je ponavadi srečna za mlada dva, obenem pa potrjuje socialno pravilo o nemešanju premoženjskih slojev: revni kandidat mora pred poroko s svojo močjo obogateti ali se bogati odpovedati premoženju. Pri ljubezni dveh revnih pa so možnosti skrčene. V primerjavi s Cankarjevim idealiziranjem Finžgar o bodoči usodi revnih mladih dveh ni puščal dosti iluzij; vprašanje socialne podlage poroke je v Dekli Ančki zaostreno. Pri Finžgarju ljudje ne propadajo po lastni krivdi, ampak zaradi razmer, tako tudi v Stricih. Povest Beli ženin se navzven zaključi skoraj idealno: v starcu je zmagal starševski humanizem proti gospodarskemu egoizmu. Pod površino je etična podlaga starčeve odločitve zanikana: odločitev je diktiral zakon preživetja, to je socialne razmere; očetova odločitev v korist mladih hčera ima ekonomsko osnovo, ker je uvidel, da njegova stara druga žena ne more predstavljati regeneracijskega potenciala za kmetijo. Kakor se zdi čudno: skozi socialno sporočilo je Finžgar precej bližje Cankarjevemu pripovedništvu kot npr. Tavčarjevemu. Še jasneje – Finžgarjeva literatura, ki je pisana na podlagi krščansko socialističnega nazora, je sorodnejša Cankarjevi s socialistično nazorsko in idejno podlago kot pa Tavčarjevi liberalski narodnoozaveščevalni kmečki povesti Cvetje v jeseni.

Finžgar je deloval motivno sveže z razmerjem med bratoma in svakinjo v Stricih, prvi je tudi močno privezal na kmečko povest vojno tematiko. Čar Finžgarjevega kmečkega klasicizma vendar ni v motivnih ali idejnih novostih, ampak v pravi meri med različnimi skrajnimi rešitvami. Konci niso ne naturalistično črni niti poenostavljeno pozitivni. Nobena smrt ni taka, da za njo ne bi že čakalo mlado življenje, nobena sreča ni taka, da je že v naslednjem hipu nekaj ne bi moglo ogroziti (Boji). Tudi nesrečni par v Dekli Ančki bo slej ko prej dosegel svoje. Osebe niso igračke usode ali socialne determiniranosti, pa tudi avtonomni subjekti v Cankarjevem smislu niso. Glavna teža Finžgarjevega klasicizma pa je verjetno v oblikovanju in atmosferi njegovih del. Ni bled kot Jaklič, ne predstavlja izjemnih usod kot vajevska tradicija, ni senzacionalen kot popularna povest, ne psihologizira kot Cankar. Še najlaže primerjamo značaj Finžgarjeve povesti z Jurčičevim prototipom. Finžgarjev klasicizem je v odkritju in osvežitvi temeljev, iz katerih je izšla kmečka povest. — Dekla Ančka je zaradi dokaj temnega konca dvignila precej prahu in mimo tega stimulirala plagiat Bajtarjeva hči Vinka Bitenca (podobnost je že v imenih oseb: Ančka in Lojze, konec je za razliko srečen). Premisleku se ponuja sum, če ni Dekle Ančke sáme spodbudila Cankarjeva Zgodba o dveh mladih ljudeh.

Časovno ni prav nič omejena na kakšno posebno obdobje popularna kmečka povest: Pregljeva Mlada Breda, Zbašnikova Pisana mati (pogojno celo njegova Z viharja v zavetje), Velikonjeva Višarska polena, Bevkov Vedomec, Jalnova Cvetkova Cilka, Plestenjakovi Herodež in Mlinar Bogataj, najbrž tudi drugače težko uvrstljivi Janko Kač. Popularno kmečko povest ločuje od drugih tipov večji obseg, večji odstotek ambicioznih podnaslovov roman ali novela, v atmosferi "senzacionalnost" kolportažne literature in beraških romanov. Atmosfera izvira iz motivike: središčno mesto zavzema zla oseba, njen objekt je "preganjana nedolžnost". Sugestivnost zajema s posredništvom kolportažne izkušnje iz pravljice in legende: motiv Pepelke in zlobne mačehe (Pisana mati), motiv Genovefe oziroma trpeče žene (Mlada Breda, Herodež, Višarska polena), motiv zastrupljanja in poskusa umora, motiv druge poroke. Realistični interes je opazen le še v posamičnih scenah, gre pravzaprav za verizem v prikazovanju krutih stvari, ne pa v perspektivi na svet. Ta je "idealistična" ali bolje metafizična, saj je zlo kaznovano že na tem svetu, če že morajo umreti tudi pozitivne osebe (Vedomec). V pripovednem arzenalu je popularna kmečka povest sorodna drugim trivialnim žanrom. Zato je bila kritika v veliki zadregi, ko je morala ovrednotiti tako delo, še posebej če je bilo po oblikovni plati profesionalno narejeno. Popularnih povesti so se lotevali pisatelji daljše sape in nedvomnih oblikovalnih spretnosti. Na začetnika tega tipa, Frana Jakliča, je zdaj treba pogledati natančneje. Izkaže se, da tudi njegove povesti srednje dolžine motivno niso tako blede, kakor je bil videz: Svatba na Selih je modificirala Sketovo Miklovo Zalo, Na Samovcu pa je z motivom druge poroke napovedovala Jalnovo Cvetkovo Cilko.

Sredi prve vojne je nastalo edino Tavčarjevo daljše delo s kmečko tematiko Cvetje v jeseni. Po naturalističnem intermezzu je pomenilo leto 1916 ponovni liberalski angažma (objavljala sta tudi Ivo Šorli in Alojz Kraigher), skupaj z nekaj kasnejšim Gadjim gnezdom Vladimirja Levstika pa eno redkih liberalskih prevlad v kmečki povesti. Posebnost snovi daje slutiti na vajevsko izročilo: kmečka tematika se prepleta z meščansko, toda ne na naturalističen način. Stanova hoče povezati med seboj (v literaturi se to dogaja praviloma s poroko med pripadniki različnih stanov). Podlaga združevanju je resentiment utrjenega meščana kmečkega porekla in – odločilno – narodnoobrambni program. V tendenci pomirjenja med mestom in vasjo je videti še Auerbachov vpliv, tako kot tudi v stilu (literarna zgodovina ima oba za "poetična realista"), v demokratični tendenci, to je simpatiji do najnižjih slojev in patirotski snovi. Projekt pomirjenja ni uspel niti pri Nemcu (Die Frau Professorin, 1846) niti pri Tavčarju. Tavčarjev patriotizem je že drugačnega značaja kot v Troštovih Dveh svatbah ali Meškovem romanu Na Poljani. Menda je prvič odločno poimenovan s slovenstvom in ne išče več nenevarnih identifikacij z rodnim krajem, rodno dolino in pokrajino. Cvetje v jeseni ima v zgodovini kmečke povesti podoben prelomni značaj kot Jurčičev Sosedov sin, ne toliko v žanrskem kot v sporočilnem smislu. Če sprejmemo kibernetično razlago literarature, po kateri je besedilo model sveta, in to tak model, ki nepravilnosti realnega sveta fiktivno popravlja, potem je Sosedov sin uspešno popravil premoženjska nesorazmerja v kmečkem sloju, Cvetje v jeseni pa je na precej simboličen način popravljalo neustrezno socialnoslojsko strukturo nacionalnega kolektiva. Tako izrazito prelomnih programskih besedil v smislu modeliranja cele družbe kmečka povest do druge vojne, do Ulagovih Belih zvezd ni več zapisala.

V Gadjem gnezdu Vladimirja Levstika se je nacionalna ideja odpovedala pohlevnosti in goli načelnosti in se je aktivno usmerila proti tuji vojski in proti mestu. Zmotili bi se, če bi odpor do mesta enačili s sovraštvom do mesta, značilnim za kasnejšo domačijsko vejo kmečke povesti. Levstikovo sovraštvo je veljalo mestu le, dokler je bilo le-to nemško, židovsko, potujčeno. Vsi trije sinovi gruntarice Kastelke so študirali na slovanskih univerzah in po izobrazbi (ta je temeljni, konstitutivni element slovenskega meščanstva) niti niso več pripadali kmetstvu. Najmlajši sin se je vendar moral ponovno pokmetiti, ker so to zahtevali od njega zakoni nacionalnega preživetja. Levstikova vizija je zato zelo podobna Tavčarjevi in od nje celo uspešnejša, saj se je mladi par uspešno zasidral na kmetiji.

V letih literarne suše po prvi vojni je po svoje oblikoval motiv Cvetja v jeseni Ivo Šorli v "noveli" Golobovi. Ni bil več obložen z deklarativnostjo nacionalnih izjav predhodnika, tematiziral pa je ob ljubezenskem konfliktu, ki mu je dal vso pripovedno pomembnost, enak problem kot predhodnik, to je odnos slovenskega izobraženca do svojega kmečkega porekla. Odgovor so prinesla glavnemu junaku kot pri Tavčarju stara leta: poročil se je z ovdovelo in ostarelo mladostno ljubeznijo in se pokmetil. Kaj je to drugega kot programski konec! — "Liberalsko" obdelan ljubezenski motiv povesti sili v primerjavo s "katoliško" obdelavo istega motiva po eni strani, namreč v Finžgarjevih Bojih, in z "naturalistično", Vaškim romanom Zofke Kvedrove, na drugi strani. Naturalizem je gradil na motivni drznosti in je prešuštvo izvedel, kasnejši dve obdelavi pa sta vzdrževali prepovedani ljubezenski motiv na ravni skušnjave s to razliko, da je imela skušnjava pri Finžgarju zgolj čustveno dimenzijo, pri Šorliju pa je postala tudi čutno dražljiva. — Večjo pesimistično tradicijo naturalizma ob zvezi mesto-vas je pokazal Šorlijev Štefan Zaplotnik, prosvetljeni kmet. Uvoz meščanskega modusa življenja, ki je bil v povesti predstavljen v pozitivnem smislu, je na vasi zadel ob konservativnost kmečkega kolektiva in v glavnem tragično končal.

V dvajsetih letih je kmečka povest doživela novo modifikacijo, dobili smo pokrajinsko povest. Kmečka povest ni upovedovala več zgolj lastninskih, socialnoslojskih ali nacionalnih tegob, ampak je bila njena tema lokalna: predstavila je specifičen problem določene pokrajine. Začela je literarno razvita Primorska (skupaj z delom Notranjske). Vzrok so bila zgodovinska in politična dejstva po prvi vojni, razcepitev slovenskega ozemlja. Ivan Albreht, Andrej Budal, deloma tudi France Bevk in v poznih tridesetih letih Narte Velikonja nosijo levji delež odgovornosti zanjo. Gorenjske mejaške probleme je fabulativno dražljivo predstavil Slavko Savinšek, prekmurske sredi dvajsetih let Matija Malešič, Koroške pa že v začetku tridesetih let Ivan Matičič. Slednjima pokrajina, ki sta jo upovedovala, ni bila rojstna – skozi to dejstvo se še jasneje pokaže programski značaj pokrajinskih povesti. Pokrajinska povest dvajsetih let je imela izrazito nacionalno mobilizacijsko funkcijo. Njen interes je bil posvečen skoraj izključno "odrezanim" delom Slovenije, literatura naj bi v zavesti osveževala spomin nanje. Predstavljanje pokrajinske specifike odrezanih pokrajin je ohranjalo in pripravljalo v narodni zavesti prostor, kamor se bodo izgubljene pokrajine vključile, ko bo prišel čas.

Drugi novi tip kmečke povesti sta v dvajsetih letih ustvarjala samosvoja avtorja France Bevk in Juš Kozak. Za kmečki žanr ni pomembno stilsko določanje njunega ekspresionizma, čeprav je zlasti v prvi fazi Bevkovega pisanja v dvajsetih letih ta manira močno odmevala. Na motivni plati se je njuna posebnost kazala v ljubezni do izjemnih oseb, polnih energije, ki se mora nekje sprostiti. Kmečka povest ni najbolj primerno okolje za take osebe, ker stremi k pomiritvi napetosti. Presežek energije mora oseba sprostiti v zemljo (Ljudje pod Osojnikom), v zlobna dejanja (Vedomec, Veliki Tomaž), ali pa se je prisiljena izločiti iz kmečkega občestva (Beli mecesen). Druga ljubezen ekspresionistične kmečke povesti so umski reveži (Bridka ljubezen, Lectov grad, Ubogi zlodej, sam bi prej kot socialnemu realizmu priključil tej tradiciji tudi Cirila Kosmača). To je bil ambiciozni tip kmečke povesti, ki je skušal razširiti žanrska pravila. Kozak je razdiral vrednoto doma (vendar samo v Belem mecesnu) v abstraktni želji glavne osebe po svobodi; še tako dobrohotno branje ne more pozabiti občutka, da pripoved pravzaprav ne ve dobro, kaj bi rada sporočila. Pripovedovalec sili bralca v pozitivno identifikacijo z junakom, ki je problematičen do te mere, da realistično identifikacijo otežuje. Čeprav je kritika Bevku rada poočitala površnost, je treba reči, da je boljši od Kozaka, nekoliko manj iščoč in narejen, zlasti v drugi fazi, ko je popravljal svoja prva besedila. Kozakovi podobna je njegova želja po izrazitih in presenetljivih motivih: oče strelja na sina, brat da ubiti brata, žena prešuštvuje, surovi kmet nažene otroka v prepad. Eruptivna dejanja spremljajo nevihte v naravi (najraje povodnji – Hiša v strugi, Preužitkar, Železna kača, Huda ura). Deloma so ti motivi sami sebi namen, pri bralcu naj vzbujajo grozo, zavzetost, presenečenje, imajo pa tudi podloženo sporočilo: človek je del nature, je natura sama, kmečki človek seveda. Kakor v naravi zmaga močnejše, tako lahko uspe samo močan človek, ki zna svojo energijo obrniti v pravo smer. Ne gre za dokazovanje, kako človeka njegov fizis, njegova natura determinira, čeprav dajejo besedila mestoma namige na dednostno določenost, češ da je v rodu nekaj slabega (Hiša v strugi, v Železni kači je cel rod občutljiv na alkohol ipd.). Kakor ene naravne lastnosti spravljajo ljudi v pogubo (lastninski pohlep na primer, slaba vest v Bridki ljubezni, omejenost v Ubogem zlodeju), tako mu druge lastnosti (fizična in psihična moč v Ljudeh pod Osojnikom, preživetvena trma v Srebrnikih in Krivdi) omogočijo zmagati. Bevkov opus je preveč obsežen in kompleksen, da bi se ga dalo v okviru tako široke razprave, kot je tale, brez ostanka katalogizirati, še posebej zato, ker literarna zgodovina njegovega celotnega opusa najbrž še ni dovolj pregledala in ustrezno ocenila.

Emilijan Cevc je Kozakov učenec. Junak pri Jožetu Kranjcu kaže nedvomno zgledovanje pri Kozakovem Belem mecesnu. In celo pri Prežihu ni težko našteti vrste del, ki v vsem ustrezajo zgornjim "ekspresionističnim" značilnostim: človek je del narave (Dihurji, Radmanca in Voruh), nevihta in povodenj imata veliko motivacijsko in čustveno vlogo, osebe imajo nenaravno veliko količino energije (Meta, Dihurji). Prežihova posebnost je, da ta sredstva vključuje v drugačen idejni koncept, kot je bilo to pri Kozaku ali Bevku. V njegovih delih dobivajo dimenzijo socialne alegorije. Prežihu ne gre za eno samo izjemno usodo, posamezna usoda ga zanima kot eksempel vsega nacionalnega proletariata.

Trideseta leta so nadaljevala pokrajinsko povest, vendar v spremenjeni formi. Na socialno problematiko svojih področij so kazali Miško Kranjec v imenu Prekmurja, Jože Kranjc za Pohorje, Janko Kač za Savinjsko dolino, Lojze Zupanc za Belo Krajino, Ivan Potrč za Štajersko, Jan Plestenjak za Škofjeloško hribovje in zapozneli Stanko Kociper za Slovenske Gorice. Kač, Kranjec in Kociper so v tem okviru šli najdlje in so določali pokrajinski tip človeka s sredstvi literature krvi in zemlje. Tu sta se srečala pokrajinski in domačijski tip kmečke povesti, ki ju je včasih težko razločevati.

Domačijska povest je besedilo večje dolžine, ki postavlja dom (družino, rodbino) kot največjo vrednoto (Ivan Zorec, malo zmedeni Franc Kolenc in včasih Jan Plestenjak...). Tik pod drugo vojno se je tok domačijske povesti močno okrepil, pogosteje se je odločal za podnaslov roman in absolutno prevladal nad drugimi žanri med vojno, v času kulturnega molka (tedaj so obsežne tekste pisali Jože Dular, Stanko Kociper in Drago Ulaga). Nacionalna stiska je rodila vrsto besedil programske in pomirjevalne vsebine. Kaj more bolj pomiriti kot idila! Do druge vojne je bila idilična povest pri Slovencih redkost, v našem stoletju Janez Jalen pravzaprav njen edini predstavnik. V pičlih petih letih četrtega desetletja pa so izšla kar tri idilična besedila: Mlin v grapi Ivana Čampe, Petrinka in Dom v samoti Ivana Matičiča. Romani so vzeli nase dolžnost tolažiti ogroženi nacionalni kolektiv. Ogromni obsegi besedil so resda nadaljevanje obsegovnega porasta izpred vojne, gotovo pa so imeli še čisto konkretno funkcijo: povabiti bralca iz neznosne realnosti kar najgloblje in najdlje v svet fikcije, v socialni model, kjer se vsi konflikti končno razrešijo v srečen konec. Kociper o kakšnih ekonomskih, dednostnih, miljejskih determinantah noče nič vedeti. Nalašč je sin živo nasprotje pijanskega in zanesenjaškega očeta, z voljo in optimizmom, predvsem pa z ljubeznijo se je mogoče izkopati iz vseh težav (ni to zelo podobno tudi Ksaverju Mešku?). Drago Ulaga je v povesti Bele zvezde tik pred koncem vojne naredil socialni načrt za povojno slovenstvo z namenom, da se izognemo konfliktom, iz katerih se je rodila pretekla vojna. Uporabil je podoben načrt iz Cvetja v jeseni iz zadnjega leta prve vojne in ga predelal: nič čudnega, če je Tavčarjev načrt pokmetenja meščana spodletel; na kmete mora vendar meščansko dekle, čeprav je bogata in edinka, ne pa obratno, kot je poskušal Ivan Tavčar.

Socialni realizem se je z motivi kmečkega proletariata od 1935 naprej (Kranjčeva Os življenja, Prežihov Boj na požiralniku) neposredno navezal na Ivana Cankarja in Frana S. Finžgarja (Dekla Ančka), pa tudi na vajevsko tradicijo. Kranjčevi Težaki, Življenje in Režonja na svojem menda še ne sodijo sem, tudi Bevkova Gmajna in Menče ne, ker se dela razrešujejo na način, ki za socialni realizem ni tipičen. Revežem podeljuje socialni realizem družbeno gibalno funkcijo; v kmečkem svetu, ki je nevarno poškodovan in neustrezen za idealno bivanje, zavzemajo mesto kandidata za regeneracijo doma. Ker bi bil pozitivni konec utopičen, je pravilo "srečni konec v perspektivi". Socialni realizem ni izpeljal zmage revolucionarnega subjekta do konca, ampak je ta ostal na pol poti. Pozitivni konec je namreč socialni realizem videl zunaj kmečke povesti, zunaj literature in seveda tudi zunaj kmetstva. Ker je družbena perspektiva v proletarizaciji kmetstva (pri Prežihu, pa tudi Ingoliču) segajo te pripovedi z enim koncem že ven iz okvira kmečke pripovedi. Revolucionarna ideja je pri Mišku Kranjcu in Antonu Ingoliču eksplicitna, tendenčna, Prežihov Voranc pa jo zna bolj vgraditi v zgodbeno strukturo. Socialnorealistična kmečka povest je spodbudila intenzivno diskusijo (prvo táko!) o "ljudski" (=kmečki) povesti na Slovenskem. Konservativna stran je dajala programske smernice domačijski literaturi, levo usmerjena stran pa je zagovarjala Kranjčevo smer. Šlo je za soočenje in boj dveh oblik kmečke povesti: domačijske (klasične in popularne) in socialne (pri tej so poudarjali regionalni značaj). Z Jankom Kačem kritiki niso vedeli kam oziroma sta si ga lastila oba bregova (Bratko Kreft in Josip Vandot). Ko je 1941 socialni realizem stal na čelu kulturnega molka, se je sprostila "domačijska umetnost" v svoj zadnji vzpon. Po 1945 ji razmere niso bile več ugodne.

Nekaj avtorjev je ostalo zunaj tega razvojnega pregleda. Osamljena je npr. Murnikova komična kmečka povest, nepredelan opus Jožefa Urbanije, Ciril Kosmač zanemarja milje in sili ven iz okvira kmečke povesti, težko je s Ksaverjem Meškom, Josipom Premkom in Jankom Kersnikom. Zadnji je napisal dve daljši pripovedi, ena sodi med večerniške kriminalke, druga komaj med kmečke povesti. Kersnikovega vpliva na žanrsko tradicijo ni bilo zaslediti, razen če bi hoteli poudarjati motiv starševskega greha, ki ga morajo odplačevati potomci v pozne rodove (pri Ivanu Albrehtu), pač pa je bil toliko vplivnejši Ivan Tavčar, ne s kratkimi besedili, ampak z Visoško kroniko (Polikarp je model za Plestenjakovega Lovrača, še več je sorodnosti v Mlinarju Bogataju istega avtorja).

Kmečka povest je gradila in se razvijala ob iskanju svežih, nenavadnih motivov v večji meri kot v oblikovni inovaciji. Razvoj kmečke povesti je potekal tako v prisvajanju in prilagajanju motivov svetovne književnosti in v tematizaciji problemov, ki jih je prinašala domača socialna in nacionalna stvarnost.

Za konec

1. veljavna le za slovensko kmečko povest,
2. za besedila od svojega začetka do zastavljene meje 1945,
3. ki niso krajša od 10.000 besed in
4. da zajame vse njene tipe od večernic do Cankarja.

Ta določila seveda niso določila žanra. Žanrska določila so natančnejša, zato pa ponavadi veljajo le za reprezentativno, izvirno ali klasično žanrsko varianto, nikakor za cel korpus kmečkih povesti. V sto letih je kmečka povest doživela toliko sprememb, da je težko stlačiti njen prvi in zadnji tekst v isto vrečo brez upoštevanja vseh vmesnih faz. Definicija kmečke povesti mora nujno biti zgodovinska na ta način, da povzema razvojne faze žanra. Tako zajame že glavnino korpusa kmečke povesti. In kaj storiti z besedili, ki še vedno ostajajo na robu definirane množice. So to nežanrske kmečke povesti ali sploh niso več kmečke povesti? V mislih imam avtorsko zaznamovane Cankarjeve kmečke povesti. Ni vedno mogoče prav natančno določati meje med takimi besedili in žanrom niti meje med posameznimi žanrskimi tipi. Veljavnost žanrskih pravil in uvrščenost teksta v žanrsko skupino je treba vzeti z rahlo zadržanostjo in z zavestjo, da uvrščenost v žanr tekstu prav nič ne odvzema, ga ne omejuje, ampak mu omogoča celo razbiranje dodatnih, npr. do žanrskega okvira polemičnih pomenskih razsežnosti. Žanrski pogled na besedila, ki smo jih sicer navajeni gledati kot unikate, je samo eden od možnih aspektov na literarno pojavnost. Žanrskost je eden od urejevalnih principov literarne pojavnosti. Za avtorja, za bralca in za kritika. Če za vse tri hkrati, potem je uvrstitev nedvomna, če eden od členov komunikacijskega odnosa za žanrsko opredelitev ne ve, potem je ta omejene veljavnosti.

V nemškem prostoru je Dorfgeschichte žanr, omejen na 19. stoletje. Žanrsko je obravnavan tudi korpus 20. stoletja kot kmečki roman, oboje skupaj pa kot kmečka epika. V tej razpravi je povest v glavnem res vrstna oznaka, kadar pa je besedilo podnaslovljeno roman ali novela, postane povest zbirni pojem in dobi pomen 'daljša pripovedna proza'. Vrstni oznaki roman in novela sta se izkazali preveč ohlapni in obrobnim, da bi mogli sprejeti nase težo ločene obravnave kmečkih besedil. — Razvojni tipi kmečke povesti nosijo različne bolj ali manj trdne oznake: vaška zgodba za redka besedila vajevskega izročila (več je tega med kratkimi pripovedmi), od nje težko ločljiva kmečka novela z individualnim in v dogajalnem času zamejenim problemom se vleče od šestdesetih let prejšnjega stoletja do konca obdobja, prav tako neskoncentrirana je redka idila. Večerniška kmečka povest z gospodarsko, politično, versko (etično) in kriminalno tematiko pobere velik del korpusa in časovno tudi ni omejena na kako obdobje. Jakličeva folklorna realistična povest je nadaljevanje Jurčičeve tradicionalne kmečke povesti. Pičla je bera naturalistične kmečke povesti, okrog prve vojne je nastajala patriotska kmečka povest, po vojni v odrezanih pokrajinah pokrajinska povest, ki se je v tridesetih letih z vpeljavo poudarjenega socialnega motiva spremenila v socialno povest in roman, z akcentom na mistiki zemlje pa v domačijsko povest ali roman z ekstremnim podtipom – literaturo krvi in zemlje. Ob tem so vseskozi nastajale popularne "ljudske" povesti večjega obsega s "senzacionalnimi" trivialnimi motivi. Nekaj podmnožic je mogoče imenovati le z avtorskimi imeni: Cankarjeva, Kozakova, Bevkova kmečka povest. Vsi ti tipi so nastajali eden iz drugega oziroma iz opozicije proti izročilu in tako gradijo verigo ali snop, ki ga je v celoti mogoče poimenovati kmečka povest in kot reprezentanta pogojno imenovati vaški klasicizem F.S. Finžgarja.

Pred drugo vojno je zaživela intenzivna debata o "ljudski" povesti. "Ljudska povest" je tip pripovedne proze, ki je nastajal v glavnem v okviru Mohorjeve večerniške povesti. Kmečka in zgodovinska povest sta njeni temeljni obliki. Če za trenutek pozabimo na zgodovinski del definicije, potem je mogoče "ljudsko" kmečko povest v devetdeset odstotkih izenačiti z domačijsko povestjo. Manjši delež kmečke povesti "neljudskega" (nepoljudnega) značaja sodi še vedno v žanr, ker do žanrskega okvira vzpostavlja polemično razmerje ali ga skuša modificirati.

Količinsko je kmečka povest napredovala do viška v drugi polovici tridesetih let. Po 1945 je pričakovati njen občuten padec. Krizno obdobje je imela kmečka povest v prvi polovici dvajsetih let – vzrok je bila verjetno vojna. Delež besedil iz spodnje obsegovne kategorije je vztrajno padal, dolgih besedil je bilo vedno več, dokler v zadnjem pregledanem desetletju ni prišlo do ravnotežja med obsegovnimi tipi. Analiza kmečke povesti izhaja iz korpusa 233 besedil. Stržen kmečke povesti predstavljajo opusi avtorjev Franceta Bevka, Miška Kranjca, Frana Detele, Janeza Jalna, Frana Jakliča, Ivana Matičiča, Jožeta Dularja, Ivana Albrehta, Frana Zbašnika, Prežihovega Voranca, Narteja Velikonje, Jana Plestenjaka, Frana S. Finžgarja itd. Po poreklu so bili v zaporedju z Gorenjske, Primorske (zlasti kranjskega dela Vipavske doline), Štajerske in Dolenjske. V tem zaporedju so bili tudi količinski deleži zelo široko razumljenih pokrajinskih povesti. Notranjska, Prekmurje in Koroška niso rojevali pisateljev, kar pa jih je o teh krajih pisalo, so to počeli zelo intenzivno. Pisateljska poklicna struktura se je spreminjala v korist posvetnih poklicev, v vseh časih so največ ustvarjali profesorji, uradniki, novinarji, duhovniki in učitelji. Založniško je kmečko povest podpirala predvsem konservativna nazorska skupina: Mohorjeva družba in revija Dom in svet izstopata s številom izdaj in nakladami.

Notranje značilnosti kmečke povesti se začno razkrivati najprej pri konceptu prostora in pomenskih polj. V nasprotju z evropskim (nekmečkim) romanom subjekt nima veliko moči in pooblastil za izjemna dejanja. Njegova naloga je zapolniti praznino v okvarjenem domu in se v njem naseliti kot gospodar oziroma postati predstavnik doma. Najpogostejša motivna oblika tega načrta je generacijski konflikt oče-sin, na drugem mestu je že precej redkejši motiv boja doma proti zunanjemu svetu. Znotraj teh razmerij se dogajajo zlasti pri ambicioznih avtorjih raznovrstne modifikacije, ki dokazujejo generativno sposobnost izhodiščnega modela. V ljubezenskem trikotniku, ki pripada stranskim motivom, saj je ljubezen skoraj vedno podrejena lastninskemu konfliktu, zaseda ženska podrejeno vlogo kot nagrada boljšemu od rivalov. Ženska tekmovati za moža ne sme. Med stranskimi motivi je najpogostejša folklorna scena, običajno praznična: svatba, košnja, vasovanje, v gostilni..., ki skrbi za atmosfero in je eden bolj trdoživih elementov žanrske strukture, saj je ne pogrešajo še tako deklarativno "protikmečke" kmečke povesti. Pogosta je tudi kombinacija z vojno povestjo. Omenjen je bil že kriminal kot konstitutivni člen zlasti večerniške kmečke povesti. Zle osebe so pripovedno zanimivejše kot dobre, izkorišča jih zlasti popularna kmečka povest. V 62 odstotkih se kmečka povest izide srečno; visoke predvidljivosti ta procent ravno ne omogoča. Srečni konec je običajno poroka (ali druga poroka), nesrečni smrt. Kar precejkrat je oznaka konca "srečen v perspektivi", pogost zlasti v času prve vojne in po njej do let gospodarske krize. V tem času ni negativnih izidov, ki pa so bili najpogostejši tik pred prvo in pred drugo vojno. Ljubezen kmečke povesti so dvojni konci. V primeru srečnega izida zli stranski liki žalostno končajo, v primeru negativnega izida je bralcu omogočeno tolažiti se s srečno poroko stranskih oseb.

Motivacijski sistem kmečke povesti ni po enem kopitu. Interpretativno najzanimivejše so pogoste mimikrične kombinacije, ko metafizična ali etična motiviranost prekrivata in skrivata dejansko socialno motiviranost usodnih dejanj in koncev. Čiste realistične (psihosocialne) motiviranosti je malo. Socialnorealistična motivacija je po funkciji podobna metafizični, le da je religiozni absolut – bog – nadomeščen z brezprizivno logiko razrednega zgodovinskega razvoja. Navzven je metafizična motiviranost v skladu z nazorskim temeljem glavnine kmečke povesti seveda prevladujoča. Preobrat negativca pred smrtjo, njegovo kesanje, je zunanji znak metafizične motivacije.

Idejni razpon kmečke povesti sega od slovenskonacionalne ideje, poudarjene v patriotski povesti, do kulta zemlje in domačije. Del opusa je zaposlen z relacijami med vasjo in mestom, kmetstvom in industrijo, patriarhalno vdanostjo razmeram in revolucionarno aktivnostjo, bogastvom in revščino, subjektivnim in kolektivnim principom, z izseljevanjem itd. Nobena od teh idej ni nujno potrebna za kmečko povest, posamezne pa so značilne za posamezna obdobja in posamezne razvojne tipe.

Kmečka povest je eden najobsežnejših žanrov v slovenski pripovednoprozni tradiciji. Literarna zgodovina je ovrednotila njena posamezna besedila, izogibala pa se je razpravljanja o žanrskem značaju in strukturi tekstov, čemur je bila vzrok absolutna prevlada inovacijske estetike v literarni razvojni misli in v literarni vedi. Žanrskost je sodila v nevarno bližino formulaičnosti in trivialnosti. Ko danes izraz trivialen izgublja slabšalno vrednost in se krepi opisni sociološki in recepcijski pomen izraza, je priložnost tudi za razmislek o kmečki povesti s stališča "žanrske estetike".

Stritarjeva kritika Kodrove Marjetice leta 1877 razodeva še en razlog za nelagodje slovenskega meščanstva do žanra: kmečko snov je Stritar v romanu sicer dopuščal, vendar je bil prepričan, da je za slovenskega bralca nezanimiva, ker "kmečko življenje vsi že poznamo". "V našem kmečkem življenju je malo izvirno narodnega", kmet je skoraj povsod po svetu precej enak. Ali ni podlaga vseh teh izjav sram novopečenega meščana nad svojim kmečkim izvorom? Evropski meščanski povratek v (kmečko) naravo je za mlado slovensko meščansko literaturo prišel prezgodaj. Kmetstvo zanj ni bilo interesantno, ker ni moglo biti nosilec nacionalne ideje; ta se je konstituirala le v meščanstvu. Kmet je bil sicer nacionalno najodpornejši element družbe, vendar to po svoji naravi, ne pa iz zavesti. Zavest je pripadala meščanstvu. Posledica te izvirne določitve je dejstvo, da se je liberalna (meščanska) literatura kmečki tematiki bolj izogibala kot ne in da je bil kmet pravzaprav zelo redko nosilec nacionalne ideje, prej abstraktnega "domovinskega" čustva, ki ga je identificiral z rodno hišo in rodno vasjo.

Kmečka povest ob vsej obsežnosti ni bila gonilni žanr slovenskega literarnega razvoja, ki je bil začet v meščanstvu in zapisan meščanstvu. Ta lastnost pa je kmečko povest približala misli, ki ne želi vrednotiti, in jo ponudila v obdelavo literarnozgodovinski metodi, ki je skozi predmet želela preizkusiti samo sebe.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco