In kakšen je bil konec

Preprost bralski občutek je določil kmečki povesti bolj optimističen kot pesimističen značaj. V dobrih treh petinah moremo namreč govoriti o uspešnem, pozitivnem, "srečnem", "+" koncu dogajanja ali njegovih različicah:
a) uspešen/neuspešen konec ali "+/-",
b) v perspektivi pozitiven konec,
c) pozitiven konec z napako (patetičen konec s fizično smrtjo in moralno zmago junaka) ali "(+)".

Eno je po tej grobi statistiki jasno: konec kmečke povesti ni v znamenju šablonskega hepienda; kdor bo v tej točki želel dokazovati njeno trivialnost, jo bo moral dokazati na drugačen način.

Pozitivni konec je redkokdaj čist in brez ostanka kakor v idili. Praviloma se blešči na ozadju spremljajočih negativnih usod, najraje smrti, drugih glavnih ali stranskih oseb. Dve petini teh smrt nedvomno zasluži, saj so izraziti škodljivci in so zagrešili že marsikaj slabega – recimo da niso dovolili poroke mladima dvema, drugi pa umrejo ali znorijo le zato, da naredijo prostor mlajšim ali sposobnejšim. V eni petini povesti se nasprotniki pozitivnega konca skesajo.

Poroka je znamenje uspešnega konca par excelence (v treh petinah pozitivnih izidov), saj pomeni garancijo za zagotovitev potomcev, to je za nadaljevanje domačije. Ker je nadaljnja eksistenca kmetije temelj, vodilo in smisel vse kmečke povesti, se ni čuditi, da je poroka znotraj tega eden najpogostejših motivov. Zato ni čudno, da je opazna že v naslovih: Dve svatbi, Svatba na Selih, Ženitev Matije Berdena... Poročeni par izrine na stranski tir starega gospodarja in gospodinjo. Smrt starih je zato spremljevalni končni motiv kmečke povesti. Ni treba, da gre ravno za smrt kot kazen. S smrtjo starih svet enostavno ohranja ravnotežje, sreča mladih se odkupuje s smrtjo starih, staro mora odstopiti mesto mlademu v miniaturnem svetu domačije.

Polovica porok je relativno neproblematičnih, večje energije so morale biti potrošene za zveze med partnerji različnega socialnega statusa. Jurčičevski model iz začetka slovenske pripovedne proze (bogato dekle in revni ženin) je še vedno bolj produktiven od zveze revna ženska plus bogati moški. Razmerja med kmečkim dekletom in meščanskim moškim so dokaj redka (če bi upoštevali napol gosposki značaj številnih nadgozdarjev in lovcev, bi bilo takih zvez več), izjema in motivna novost je konstelacija mestnega dekleta in kmečkega fanta v Ulagovih Belih zvezdah. Povest je leta 1944, v predzadnjem letu druge svetovne vojne, obrnila poročni model Tavčarjevega Cvetja v jeseni, ki je tudi nastal med vojno, v predzadnjem letu prve svetovne vojne. Sporočilo sklepov obeh povesti je, da bo slovenski dom (slovenstvo) preživel le, če bo povezoval mestno in kmečko kulturo. Ne na način odhoda v mesto (to bi pomenilo proletarizacijo), ampak z vračanjem na kmete, s kultiviranjem kmetstva. Zato se je v Belih zvezdah dekle poročilo na kmete, poučeno z izkušnjo Cvetja v jeseni, da s poroko moškega na kmete ne gre. Sicer pa je pokmetenje meščana (meščanke) dovolj redek programski končni motiv kmečke povesti (tako le še v Jakličevi Svatbi na Selih in Šorlijevih Golobovih).

V četrtini primerov pride sreča v obliki druge poroke. Druga poroka je popravek prvega neustreznega razmerja, za katerega so povečini krivi starši. Drugič se poročajo ženske pogosteje kot moški, kar si moremo razložiti na različne načine, npr. ker so bile ženske tudi v večji meri pasivne pri izbiri prvega zakonskega partnerja. Pogosto se obnavlja predporočna ljubezenska zveza; med prvo poroko se je ženin mladostni ljubimec imel čas socialno povzpeti (v ta namen je bila zelo pripravna Amerika).

Samo po sebi je razumljivo, da morajo biti v kmečki povesti formalni pogoji za drugo poroko kar najbolj natančno izpolnjeni, tj. prvi partner mora biti že pod rušo. V Jalnovi Cvetkovi Cilki more ženo samo spovednik odvrniti od zaobljube večne zvestobe prvemu možu. Samo v enem primeru, v Plestenjakovem Herodežu, se povest relativno ugodno konča kljub nezakonskemu otroku ob še živem, vendar znorelem zlem možu. Motiv druge poroke v koncu je značilen za vrsto najbolj sugestivnih kmečkih povesti (Velikonjeva Višarska polena, Pregljevo Mlado Bredo, Šorlijeve Golobove, Mlinar Bogataj, Jana Plestenjaka, Cvetkovo Cilko Janeza Jalna, Grunt Janka Kača, Pisano mater Frana Zbašnika), ki sem jih imenoval popularne kmečke povesti. Leta čakanja so kriva, da gredo drugič pred oltar partnerji že relativno v letih. Koliko je druga poroka na starost sploh lahko pozitiven konec (npr. v Kostanjevčevi povesti Življenja trnjeva pot), ne more biti predmet stvarnostne presoje, odločilno je pripovedovalčevo vrednotenje zadeve; to pa v glavnem ne dopušča pesimističnega dvoma. Z motivom druge poroke je v tesni zvezi motiv žene mučenice, na Slovenskem popularne Genovefe, najti ga je v večini zgoraj naštetih del.

Žena mora vseskozi dokazovati ljubosumnemu staremu možu svojo zvestobo, nazadnje pa se po njegovi smrti le poroči z mladostno ljubeznijo. Prvi mož jima je – nesramežljivo rečeno – priskrbel materialno osnovo, seveda je morala ženska zato žrtvovati najlepša leta svojega življenja. Po vsem tem niti ni več tako svetohlinsko, če je žena hvaležna prvemu možu kljub temu, da ji je poskušal umoriti otroka: "Spoznala je, da je imela Bogataja vendarle rada in da ji je bil dober" (Jan Plestenjak, Mlinar Bogataj, 1942, 149), saj ji je zapustil to, kar je v kmečki povesti najvažnejše – posest.

Z motivom druge poroke je povezan tudi motiv poznega otroka, poudarjeno označevalno vlogo pa ima v Cvetju v jeseni, Jalnovem Ovčarju Marku, Šorlijevem Štefanu Zaplotniku in Cvetkovi Cilki Janeza Jalna. V prvih dveh je nadomestilo za umrlega otroka, v Štefanu Zaplotniku pa nadomestilo za odtujene otroke. Reprodukcija starih prikriva manko, to je spodrsljaj v reprodukciji mladih, do katerega v kmečki povesti, ki hoče imeti pozitivni konec, nikakor ne sme priti. V Cvetju v jeseni je poznega otroka pri starih dveh Presečnikovih prevesti takole: slovenstvo se bo regeneriralo skozi zvezo meščana s kmetstvom; dokler pa do tega ne pride, mora kmetstvo samo, brez pomladitve iz meščanskih vrst skrbeti za reprodukcijo. V ilustracijo se ni mogoče izogniti citatu konca Cvetja v jeseni, ki je bil že ničkolikokrat naveden:

V mojih očeh je zakon predvsem tudi gospodarska pogodba, ki daje strankama enake pravice in enake dolžnosti [...] Toliko je jasno, da so zakoni na kmetih mirnejši in zadovoljnejši. Oba zakonska lahko živita v zavesti, da enakomerno vzdržujeta rodbino. Bil sem torej egoist, ko sem se hotel priženiti na Jelovo brdo. Ni se mi sicer posrečilo, ali vzlic temu upam, da mi bodočnost prinese mnogo posnemovalcev. Stvar pa ni malenkostna, stvar je potrebna, če naj izginejo tisti zidovi, ki ločijo dandanes našega kmeta od naših mest!
(Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni 1950, 92.)

Razplod starih poleg razploda mladih dveh v Ovčarju Marku je izjemno v funkciji ekspanzije kmečkega doma in ne le v funkciji njegovega ohranjanja, kakor sicer povečini. Ekspanzijski značaj ima tudi redkejši motiv poroke na svoje. — Cvetkova Cilka v istonaslovni Jalnovi povesti rodi prvega otroka v drugem zakonu mrtvega: to je kazen za predzakonske odnose. Stari Štefan Zaplotnik je v pogledu spolne morale precej bolj demokratičen, pa vendar mora pristati na moralo vaškega okolja, ki ne dovoli, da bi njegov nezakonski otrok postal legitimni dedič in naslednik.

Simbolni značaj ima tudi poroka pohabljenih, značilna za pripovedi s Primorske in Koroške (Albrehtova Ranjena gruda, Matičičeva Moč zemlje, Bevkove Krvaveče rane). Konci skušajo prepričati, da je tudi pohabljeni narodni organizem pod tujo oblastjo sposoben preživetja.

Naloga pozitivnega konca je iz porušenega ravnotežja, ki se predstavi v začetku povesti, spet zgraditi red in ravnotežje. Pozitivni konec je popravek motnje ali nereda iz začetka, ali kakor to hotenje povzame župnik v sklepu Velikonjevih Višarskih polen: "Da bo red! Da bo vsepovsod, v vseh stvareh red!" (str. 207). Nekajkrat pride do popravka motnje šele v naslednji generaciji. Izvedejo ga npr. potomci nesrečnih in nezdruženih ljubimcev, ki se poženijo med seboj: če že staršem ni bilo mogoče, bo mogoče njihovim otrokom (Zaprta vrata Julije Bračič, Ubogi Uštin Andreja Budala, Setloba in senca Frana Detele). In narobe: če je šlo pri starših za prepovedano grešno razmerje, to onemogoči srečno združitev njihovih otrok (v Kersnikovem Očetovem grehu), v tem primeru si sin lahko izbere duhovniški poklic (tako v Bohinjčevem Kovaču in njegovem sinu, Cankarjevem Alešu iz Razora, Kostanjevčevem Očetu in sinu).

Nepregledano je ostalo razmerje med deležem porok na svoje oziroma na stari dom. Površen pregled govori v izrazit prid porokam na stari dom (poroka na svoje je bolj načelna izjema, saj ob končani kolonizaciji na Slovenskem in celo prenaseljenosti, ki je silila ambiciozneže v Ameriko, za to željo ni bilo realne podlage). Kar največkrat gre za ohranjanje doma, kar je že nekaj, in ne za njegov razcvet ali celo ustanovitev nove enote. Dejstvo postane razumljivo ob misli na temeljno definicijo doma. Ta ne izhaja toliko iz proizvodne sposobnosti kot iz njegove rekreativne funkcije. Dom je v prvi vrsti zavetje, ki nudi varnost pred negotovim zunanjim svetom, zato po naravi ni agresiven, raje se postavlja v obrambni položaj. Stanje ogroženosti dóma je pogostejše kot stanje razcveta – to razmerje se odraža tudi v koncih: neredko se dom ohrani tik pred propadom. Za nemško pripovedno prozo je po letu 1848 značilna ekspanzijska ideologija, ki ima refleks v srečnem udomljenju izseljenih kmetov v Ameriki. Za slovensko kmečko povest ni mogoče trditi nič podobnega. Motiv izseljevanja je sicer pogost, vendar se izseljenci redoma vračajo domov, pogosto obogateni. Dom je v slovenski kmečki povesti vedno slovenski dom. Nepregledano je tudi razmerje med priženitvijo in primožitvijo. V načelu je priženitev slabša možnost, saj je status priženjenca ("pritepenca", "privandranca", "prišleka") zelo blizu statusu tujca, ki v kmečki povesti praviloma zaseda negativno vlogo.

Ker proizvodna plat kmečkega doma ni glavno, dom ni trdno zavezan meščanski pridobitni etiki in principu pridobivanja. Domovi, ki so propadli zaradi liberalsko agresivnih sosedov, se radi vrnejo v roke starih lastnikov oziroma njihovih potomcev (Mlada Breda Ivana Preglja, Domačija ob Temenici Ivana Zorca). Trivialni motiv prisvojene vojne blagajne – obogatitev brez lastnega truda – je simptomatičen za to tematiko: ker pomeni prekršek proti pridobitni etiki, utemeljeni v lastnem delu, mora starega gospodarja na domačiji naslediti nekdo tretji, najraje potomec kakšne izmed žrtev (podobno v Kačevem Gruntu, Albrehtovih Zarečanih, Cevčevi Ukleti zemlji).

Med štirimi možnostmi za pozitivni izid temeljnega konflikta med očetom in sinom (1. eden od njiju se pod silo vda, 2. eden od njiju se da prepričati in si premisli, 3. oba malo popustita, 4. predmet spora se sam umakne) je najzanimivejša prav poslednja. Značilna je za situacije, ko se pripovedovalec noče odločiti niti v korist mladega, ker bi to pomenilo podporo kršenju četrte božje zapovedi, niti staremu, kar bi bilo nenaturno in bi vodilo v propad kmetije. Pripovedovalčeva stiska je v njegovem pristajanju na četrto božjo zapoved in v hkratnem priznavanju naturne pravice otrok, da se poročijo in prevzamejo gospodarstvo. Vozel preseka potem tako, da odstrani predmet spora. Precejšnji delež smrti nevest gre na račun takega "nebolečega razreševanja" stiske (v Kodrovi Marjetici, Dularjevi Krka umira, morda celo v Tavčarejvem Cvetju v jeseni).

Konce idiličnih povesti, na primer Čampovega Mlina v grapi ali Matičičeve Petrinke, je mogoče zajeti s šifro "obet sreče tudi za naprej", pomeni pa večidel obrzdanje in kesanje glavne osebe, ki ostane na krmilu doma, vendar obljublja, da bo boljša.

Splošno prepričanje je, da so konci kmečkih povesti enostavni. Mnenje se je oblikovalo gotovo pod močnim dojmom Jurčičevega Sosedovega sinu, ki pa je v kontekstu sorodnih del izjemno in izrazito programsko. Programski optimizem daje značilno barvo tudi Prežihovim Samorastnikom. Navadno so konci dokaj sestavljeni:

a) Kombinacija pozitivnega in negativnega konca je značilnejša za zgodnejše obdobje v razvoju kmečke povesti. Običajno je konec uspešen za pozitivno glavno osebo in neuspešen za negativno. Kombinacija sodi med uspešne konce, saj se bralec po svoji naravi raje identificira z manj problematičnim junakom, ki je za svoje ustrezno obnašanje nagrajen s srečnim izidom. Usoda negativca je takemu bralcu opozorilo, kako se ne obnašati, in ga s črno-belo razporeditvijo lastnosti potrjuje v prepričanju o pozitivni urejenosti sveta, v katerem je dobro poplačano, zlo pa kaznovano. Največkrat dvopramensko zgradbo, ki omogoča kombinacijo pozitivnega in negativnega konca, napoveduje že priredno zloženi naslov: Zemlja in ljubezen, Solnce in senca, Svetloba in senca, Setev in žetev, Zmota in povrat...

b) Perspektivističnih koncev je med pozitivnimi kar za četrtino. Pojavijo se šele na prelomu stoletja, dosežejo prvi višek v vojnih letih, ko so skoraj tako številni kot tedaj pičli negativni konci, in prevladujejo zlasti med leti 1923 in 1937 z vrhoma leta 1932 in 1936; po tem času spet močno upadejo. Perspektivizem se je trudil graditi novo domovino po prvi vojni. Pri redkokaterem literarnem elementu je mogoče tako zagotovo zatrditi, da je odraz realnih družbenih razmer, kot prav pri tem tipu konca. Najbolj je optimizem abstrakten, kadar se sklicuje na nedoločno bodočnost; tedaj je utemeljen v revolucijski ideologiji (Miško Kranjec, Prežihov Voranc – npr. Samorastniki) ali pa v nacionalni ideji (Tavčarjevo Cvetje v jeseni, Matičičeva Moč zemlje, Budalov Župan Žagar), v mislih pa ima usodo naroda ali človeštva nasploh. — Večinoma ima seveda optimizem podlago le v bodoči usodi domačije, ki je predmet pripovedi. Kadar ta ostane brez gospodarja, ki je mladi materi pustil otroka, lahko sklepamo, da se je srečni konec odmaknil za 10 do 20 let v prihodnost. Zadnji stavek Bevkove Hiše v strugi se glasi: "Jutri začnemo znova." Razloga za optimizem ni, gospodar je mrtev, domačija podrta, snaha in tast se ne razumeta; vitalistične besede se lahko opirajo le na otroka, ki bo čez leta prevzel gospodarstvo. Kadar za brezhibno pozitivni konec manjka samo še poroka (in zanjo le od enega do petih let varčevanja), je čakalna doba perspektivističnega konca že krajša. Revolucijski ali nacionalni perspektivizem je domá v obrobnih pokrajinah, na Koroškem, Primorskem in v Prekmurju in ni ravno brez šablonskih izraznih potez:

Marko Magdič ni vedel, da se je tačas zajedla v ta kot misel, ki poslej ne bo več zamrla. Prinesel jo je njegov sin Tinko. Počasi bo glodala dalje, dokler ne pregloda te ostarele skorje.
(Miško Kranjec, Os življenja.)

Mogoče bo kdaj lepše na svetu [...] Misel pa gre naprej. Glavno je, da misel ne zaspi.
(Miško Kranjec, Težaki.)

Kočarji in gostači so odhajali na polje. Spet je oživelo v njih upanje na novo, lepše življenje.
(Anton Ingolič, Lukarji.)

c) Kmečke povesti abstraktne rešitve v smislu moralne zmage kljub fizičnemu porazu v načelu ne zanimajo, zadovolji pa se s skromnim uspehom, le da je oprijemljiv. Zato so Cankarjeva Hlapec Jernej in Šimen Sirotnik, Prežihov Boj na požiralniku, Levstikova Pravica kladiva in Bevkova Gmajna, ki se končajo negativno, vendar s sledmi moralne zmage, v kmečkem opusu izjema. (Šorlijev Štefan Zaplotnik sem ne sodi, ker je "zmaga" naslovne osebe predstavljena preveč skeptično.) Negativni izidi so mogoči pri besedilih z negativnim pogledom na kmetstvo in kmečki kolektiv. Kmetstvu simpatična perspektiva, značilna za večino povesti, pa se črnim koncem izogiba. — Ob zgornjo skupino je mogoče uvrstiti konce, ki bi jih konfekcijski bralec razbiral kot uspešne, če ga ne bi pripovedovalec vseskozi prepričeval, da to ni tisto pravo (na primer Miško Kranjec v Osi življenja, Anton Ingolič v Lukarjih). Individualne usode se tu po tradicionalnem občutku pozitivno razrešijo (mladi se poročijo in dedovujejo, stari se umaknejo). S stališča sveže socialne ideje pa tak konec ne more biti povod za zadovoljstvo; revolucionarna ideja gleda uspeh šele v osvoboditvi množic in je zato pozitivni konec stvar bodočnosti. — Poseben oreh je Gmajna, kjer se kovač Gregor poteguje za bajtarske pravice nasproti gruntarjem. Vloga vojvode mu je všeč ("ga je upijanila, da je ošabno dvignil glavo") in v evforiji pobije nasprotnika, potem pa se v misli, da je ubil, še sam konča. Bajtarji zaradi njegovega boja dosežejo svoje pravice, konec je zanje torej uspešen, večja pa je težava s kovačem, ki ima v tradiciji konservativne kmečke povesti negativno vlogo, v liberalni pa pozitivno: ali je njegova žrtev v službi zmage socialne ideje ali je kazen za voditeljski napuh (hotel je biti "kralj bajtarjev")? — O koncu Kranjčeve povesti Martin Žalig na kmetih in še izraziteje Kozakovega Belega mecesna ni mogoče s stališča uspešnosti/neuspešnosti reči ničesar. Zdi se, da sta (kakor tudi še kako drugo Kranjčevo delo) onkraj teh dveh kategorij.

č) Četrti, pičlo zastopani tip pozitivnega konca omejuje motiv mlade ogrožene sreče: pravkar poročenega moža v Finžgarjevih Bojih pošljejo na fronto; podobno skrb za glavno osebo spodbuja Kranjčeva Ženitev Matije Berdena.

Negativnih izidov je za dve petini in so zato pomenljivejši (bolj zaznamovani) od pozitivnih. Četrtina njih ustanavlja podskupino elegičnih koncev ali "(-)". Kot elegično sem označil vse, kar se je najustrezneje dalo poimenovati z izrazom "sprijaznjenje", pas naj bo to sprijaznjenje s samsko usodo, sprijaznjenje s smrtjo ali z odhodom iz vasi nazaj v mesto, potem ko se je vas izkazala kot neustrezni bivalni prostor (Šorlijev Antikrist v Trsteniku).

Najmanj v eni četrtini nesrečnih izidov gre za usode negativnih glavnih oseb. Kadar je to smrt, je redno v kombinaciji s poroko ali sorodnim srečnim izidom za dom in družino (Alešovčev Petelinov Janez, Bevkov Veliki Tomaž, Cankarjev Krčmar Elija, Detelov Prihajač). Ta dela ne predvidevajo bralčeve intenzivne identifikacije z negativno glavno osebo. Zgodi se, da tudi avtor za tako naslovno osebo ne porabi toliko sredstev, da bi jo bilo mogoče imenovati glavna oseba (tako prav gotovo Jan Plestenjak v Herodežu). Kombinacija, ko je uspešen konec v obliki poroke in dedovanja pripisan samo stranski osebi, ki pa je nosilka bralčevih simpatij, in neuspešen negativni glavni osebi, korenito blažijo resignativni bralčev občutek in jemljejo pesimizmu kmečke povesti ostrino. Redki so primeri, ko negativistični vidik prevlada, odvisen pa je v prvi vrsti od pripovedne perspektive, deloma pa tudi od izbire motiva. V Velikonjevih Sirotah dva otroka umreta zaradi malomarnosti in zlobe rejnikov in vaščanov, drugi dve siroti pa čaka bolj vedra usoda kot posledica vzbujene vesti in humanega čuta vaškega župana. Ravno izbira motiva nedolžnega otroka (bralcu se upira gledati otroke v ravnotežnostni igri usode) je kljub pripovedovalčevemu prizadevanju vzrok, da je okus po branju bolj elegičen kot optimističen.

O pravih tragičnih izidih (taki so povsod, kjer bralčeva identifikacija zavzema obliko sočutja do glavne osebe, ki je povečini pozitivna), lahko govorimo kvečjemu v eni desetini negativnih koncev. Bevk z novelami Bridka ljubezen, Bajtar Mihale in še kaj se tu zdi močan avtor; taka je tudi Kodrova Marjetica.

Tehnično v dobri polovici negativni konec pomeni smrt. Za nasilno smrt sta potrebna zakonca, ki se pobijeta, razočarane neveste si običajno izberejo utopitev, štirikrat je brez divjezahodnega vpliva izpričano linčanje, obrobnega značaja za konec sta tudi norost in zapor. Najpogosteje morajo umreti očetje, ker se sinovom mudi dedovati ali reveži brez upanja, da bi si kdaj ustanovili dom.

Razmerje med pozitivnimi in negativnimi konci ni bilo v vseh letih enako. Pomenljiva so bila leta okoli prve svetovne vojne: pred vojno (1909–1914) je bil pesimizem na vrhuncu, v letih vojne je padel pod povprečje in tik po vojni (1919–1924) takih koncev sploh ni bilo več (tedaj je bila skromna celotna knjižna produkcija). Pred drugo vojno je delež negativnih koncev spet narastel.

Grafikon Negativni in perspektivistični konci

Zakaj ravno tako in ne drugače

(O motivacijskih mehanizmih kmečke povesti)

Da se dogajanje premakne naprej ali da se delo zaplete in razplete prav na določen način, ima skoraj vedno vzrok v avtorjevi izrecni volji in le redko drugje (v zunajliterarnih dejstvih faktografsko usmerjene literature, v diletantskem pisanju, ko se avtorju zadeve pač zapišejo brez refleksije). Avtorjeva volja se napaja iz avtorjevega naziranja, to pa je lahko
a) znanstveno-ideološko, ki je vir realistične motivacije
b) metafizično
c) umetnostno

(Čiste fantastične motivacije, ki naj bi sodila pod točko b, v kmečki povesti ni srečati, v posamičnih delih, npr. Cankarjevem Alešu iz Razora, zgolj spremlja kak drugi, pomembnejši razlagalni princip.)

Ime motivacije je večkrat podobno imenu ideje ali sporočila pripovedi. Razlika med njima je, da je idej v delu lahko več, vlogo motivacije pa ima le tista, ki rine dogajanje naprej in ga pripelje do njegovega konca. Ideje pripadajo različnim osebam, motivacija ne pripada nujno kaki osebi. In končno: ideje so večkrat izrecne, motivacijo je treba razbrati med vrsticami. Tako je mogoče za neko delo ugotoviti, da ima nacionalno idejo, argumentacija za zmago te ideje pa je metafizične narave: Slovenci zmagajo zato, ker so kot ljudje boljši (na primer v Bohinjčevem Jarmu pregrehe).

Redko so dogodki v povesti motivirani po enotni logiki. Ne le da morajo v realističnih besedilih delovati osebe po vsakokrat različnih pripisanih jim značajih, ampak se osebe spreminjajo in z njimi tudi motiviranost njihovih dejanj. Tako kot v priliki o izgubljenem pa spet najdenem sinu ni pomembna motiviranost sinovih dejanj vse do njegovega skesanja, tako je tudi v kmečki povesti mnoštvo motivacij zgodbenih sekvenc manj pomembno v primerjavi z motiviranostjo konca. Z drugimi besedami: za odkritje motivacije je pomembno, kako se je povest zaključila (pozitivno/negativno) in zakaj se je zaključila prav tako in ne drugače.

Pri tem je treba opozoriti na kategorijo verjetnosti, ki se včasih pomotoma uporablja kot kriterij za določanje tipa motiviranosti. Verjetnost ima v paradigmi sorodnih izrazov sredinsko mesto:

	predvidljivost
nemogoče	0 %
mogoče (naključno)	majhna
verjetno	velika
nujno	100 %

Motili bi se, če bi prvi dve možnosti izenačili s fantastično literaturo, literaturo absurda in pustolovsko literaturo, drugi dve pa z realističnim in naturalističnim romanom. Menda Pregelj na nekem mestu polemizira s kritiki, da je deus ex machina, ki v koncu pripovedi kaznuje grešnike, za antropocentrike res primer naključja, za vernega človeka pa je tak slučaj v svetu, ki ga modro vodi bog, ne samo verjeten, ampak celo nujen. In kar se zdi nujno marksistu, je za religioznega človeka čista samovolja. V Prežihovi Jamnici npr. je golo naključje, da se prav tedaj, ko je treba dedovati po beračici Ajti, vrne iz sveta njena izgubljena hči in porabi denar, s katerim se je že veselil obogateti revež Dolganoč, za hiralnico, vendar v okviru zahteve po drastičnem negativnem koncu v žanru naturalističnega romana to dejstvo ni več naključno, ampak nujno. Drastika je nujna tudi zato, da pripravi pot socialnorealističnemu optimizmu zadnjih strani knjige. — Opozicija med naključnim in verjetnim dogodkom tako ne more biti kriterij za razlikovanje med različnimi tipi motivacij.

a) Realistična motivacija

1. Človek je sam s svojo voljo, mislimi (nazorom) ali čustvi (karakterjem) odgovoren za svoja dejanja – psihološka motivacija.
2. Človekova dejanja so rezultat podedovanih obnašanjskih vzorcev – fiziološka motivacija.
3. Človek naredi tako, kot to narekujejo zakonitosti družbnega življenja – socialna motivacija.

Preplet teh treh motivacij ima ime realistična (psihosocialna) motivacija; če je prvi člen izpuščen, gre za naturalistično motivacijo. Njeno prepoznavno znamenje so pesimistični zaključki, ki imajo izvir v dejstvu, da človek ni subjekt svojih dejanj v svetu, ki je obrnjen v propad, saj ga človek ni sposoben kontrolirati in usmerjati. Naturalistični roman se sicer postavlja v vlogo sodnika nad neustrezno realnostjo, vendar nima nad njo nobene moči, in tu je najbrž vir njegovega pesimizma. V Zolajevi Zemlji v koncu pozitivna glavna oseba, potem ko jo porazi zli nasprotnik, zasvojen s strastjo do zemlje, zasovraži kmečki svet in podeželje ter gre v vojsko:

Te krvoločne zveri [kmetije] so mu do kraja priskutile podeželje! Čemu bi preganjal le par, samca in samico, ko pa bi bilo treba iztrebiti célo krdelo? Raje za vselej odide od tod! [...] Ljudje so pač barabe [...] Več ko jih bo pobil, več bo krvi napolnilo zemljo, popolnejše bo njegovo zadoščenje nad maščevanjem za to prekleto, trpeče in bedno življenje. (Str. 482.)

Realizmu ni več važna lepota, ampak resnica – in ta ni tolažilna: vsa človekova dejanja so determinirana in nesvobodna in to je temeljni vzrok pesimističnega odnosa realističnih avtorjev do sveta. Realizem se iz pesimizma še nekako rešuje s prepričanjem o odrešilni vlogi vzgoje in znanosti (junak sicer ni avtonomni subjekt, vendar je še vedno avtor svojih dejanj; o razrešitvi odloča vsakokratna razporeditev sil, zato so realistične rešitve v načelu lahko dobre ali slabe), naturalizem pa tega ne zmore več: človek in znanost ne bosta nikoli imela toliko podatkov, da bi predvidela značaj vsakokratne določenosti in si iz nje pomagala. Fabule kanonizirane realistične in naturalistične pripovedi se napajajo iz prepričanja, da je človek po naravi slab in kot tak praviloma podlega.

V realističnem smislu je psihološko motiviranih pravzaprav malo razpletov, če poenostavljeno odpišemo vse tisto številno psihološko argumentiranje, ki je utemeljeno v idejno-etičnih ali metafizičnih principih in ni podrejeno materialističnemu konceptu sveta, značilnemu za realizem. Za realistično (ali tudi romantično) psihološko motivacijo gre le tam, kjer je viden trud pripovedi, da pokaže, kako oseba sama največ odloča o svoji usodi. Brez prevelikega tveganja je kaj takega mogoče potrditi pri osebah z močno življenjsko voljo in načrtom (obogateti, poročiti se, podedovati), pri osebah, ki jim pomaga njihova zvitost ali pamet.

Nasprotje močnim so omejene, mentalno prizadete glavne osebe pri Francetu Bevku, Mišku Kranjcu, Jušu Kozaku, Cirilu Kosmaču, Prežihovem Vorancu. Če je bil pri bistrih stalno prisoten pomislek na dejansko metafizično motivacijo njihovega uspeha v smislu pregovora Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal, je pri revežih vedna nevarnost spogledovanja s socialno interpretacijo njihovega neuspeha. Za smrt Bevkovega "ubogega zlodeja" (Ubogi zlodej) so npr. neposredno krivi sovaščani in njihova grabežljivost (konec je neposredno socialno motiviran), vendar je obenem jasno, da bi propadel tudi brez njihove pomoči. Fran Jaklič je v povesti Vaški pohajač med slovenskimi avtorji, ki so se ukvarjali z motivom norčka, pravzaprav edini, ki ni vzbudil pomislekov, da je družba kriva norčkovega propada.

Ljubezen na odoru je motivacijsko kar kompleksno besedilo. Konec, ko drevo v gozdu ubije ljubimca, je z realističnega stališča gol slučaj, z žanrskega stališča pa niti ne, saj je nesreča v gozdu za kmečko povest dokaj pogost motiv. Glede na slovensko literarno tradicijo bi se še najlaže odločili za metafizično razlago: in vendar je bila ljubezen na odoru greh (saj sta ljubimca v strasti zanemarila Metine otroke), ki mora biti kaznovan. Mogoče pa le ni preveč predrzno pri Prežihu upoštevati tudi možnosti psihološke argumentacije: ljubimca je iz (nezavedne) ljubosumnosti ubila roka ljubičinega sina. Po tej interpretaciji je novela Ljubezen na odoru parafraza Ojdipovega oz. Hamletovega motiva.

Sem nekam velja uvrstiti skupino "fizioloških" ali "bioloških" motivacij, znanih iz Kačevega Grunta ali Finžgarjevih Stricev: izid narekuje razmerje med zdravimi in bolnimi silami; zmaga vedno le to, kar je sposobno preživetja, kar je odpornejše. To je nekakšen naturalizem, oskubljen za pesimistično ideološko podlago, ki še najbolj spominja na "literaturo krvi in zemlje". Bevkova povest Menče govori o pijančku in bolni dninarici, ki se zaradi revščine ne moreta poročiti. Motivacija je izrecno socialnodarvinstična: "Kdo je kriv, da se jima želja še ni izpolnila? [...] v treznih urah [si] ni tajil, da je neuspeha sam kriv [...] Da bi le ne bilo njegove preklete slabosti, poželenja po pijači, ki mu je tičalo v krvi."

Socialna motiviranost: Kakšno natančno naj bi bilo razmerje med socialno in psihološko določenostjo dejanj, da bi bilo besedilo uvrščeno v naturalizem, si literarna veda še ni na jasnem. Eni se zavzemajo za prevlado okolja, drugi za prevlado dednosti kot gibala dogajanja. Na Slovenskem je v devetnajstem stoletju gotovo prevladovala dednostna struja, šele socialni realizem je jasno izpostavil vlogo družbe pri oblikovanju značajev in dejanj.

Socialno je motiviran konec v vsaki peti kmečki povesti, a le redkokdaj čisto: najraje je socialna motivacija kombinirana z etično. Še bolj zanimiva je zveza metafizične in socialne vzročnosti dogodkov. V anonimni povesti Županova Neža in Blagajev Tine iz leta 1875 se mlada dva poročita, ko revni ženin na nenavaden način obogati Bog, ki je za nenadno obogatitev poskrbel (za nagrado bogaboječega obnašanja), s tem ni nastopil proti obstoječemu družbenemu redu, ampak je njegove zakone le potrdil, saj ni dovolil poroke, dokler sta bila ljubimca socialno različna. Socialni vzpon je tako za poroko potreben kakih osemkrat. Za religioznega pisatelja Finžgarjevega kova pa je nenavadna čisto socialna motivacija novele Dekla Ančka. Za neuspešen razplet tu ni mogoče iskati nobenega etičnega, psihološkega ali podobnega razloga, razlaga je lahko le socialna: vse to se je zgodilo samo zato, ker nevesta in ženin nista imela denarja.

Med socialnoidejno motivirane konce sodi tudi politično, natančneje: nacionalno utemeljen konec Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni. Zgodbeni konec, ko do poroke ne pride zaradi smrti neveste, je s stališča glavne osebe sicer nesrečen (za nesrečo tiho krivi preživetveno nesposobnost kmečke neveste in konec tako fiziološko motivira), s stališča kmečkega doma pa niti ne, saj starša umrle neveste v zadnjem trenutku poskrbita za nadaljevanje rodu. Ker ne gre za kakšno bolehno kmečko družino, ampak ravno nasprotno, je pravi vzrok za tak konec socialne narave: končno ni, da bi se meščan moral zaradi ljubezni kar pokmetiti. Konec epiloga je vedro programsko obarvan: zveza meščana in kmetice tokrat res ni uspela, zato pa si je treba v prihodnje še bolj prizadevati za meščansko-kmečke zakone, ki naj regenerirajo slovenski nacionalni potencial. Konec je čisto nazadnje torej nacionalnopolitično utemeljen.

Ob nastopu Miška Kranjca je kritika rada poudarjala socialno svežino njegovih povesti. Novosti je res vnesel na nivoju socialne ideje, ni pa Kranjec izumitelj nove socialne motivacije, saj je to poznala že tradicionalna kmečka povest. Kranjčeva novost v tem okviru je, da socialne motivacije od Osi življenja naprej ni več družil z etično motivacijo v mešanico, ki jo je ljubila tradicionalna povest, da bi prikrila brezobzirno resnico socialnih dejstev. Komaj se je Kranjčeva socialna motivacija osvobodila motečih primesi, že je v maniri socialnega realizma socialnim zakonom podelila metafizični status. Agens tu sicer ni bog, pač pa logika zgodovinskega razvoja, ki deluje z železno doslednostjo in je zato podobna absolutu. Posebnost socialnorealistične motivacije je v dejstvu, da se izrecno sklicuje na znanost. Metafizično prepričanje Človek obrača, bog obrne, je modificirano v Človek obrača, zgodovina obrne. Prežihova Jamnica je lep primer takega delovanja "usode", saj je polna nepričakovanih preobratov, ki se na koncu izkažejo v službi logike zgodovinskega razvoja.

b) Metafizična motivacija

Najbolj optimistične sklepe oblikuje metafizična motivacija. Človek tu sicer ni subjekt svojih dejanj, vendar je načelo sveta dobro in se v vsakem primeru motnje končno ugodno razrešijo. Nič na tem svetu se ne zgodi brez božje volje, ki pa ni vedno najbolj umljiva človeški pameti. Ker gre za krščanstvo (natančneje katolištvo), je jasno le, da je njen končni cilj plemenit: ali plačilo dobrih in kazen za slabe ali neskončno odpuščanje vsem grešnim. Ime ji je "božja previdnost", ker "predvidi" vse dogodke; vsi sodijo skupaj z zgodovino v božji odrešilni načrt, ki "pripomore vsem, ki ljubijo boga, do dobrega". Ker so osnovni človeški etični zakoni utemeljeni v božjem redu (deset božjih zapovedi) – ali narobe – sodi k metafizičnim največkrat tudi etična motivacija (prim. Antigona).

Subjekt končnega razpleta je absolut; najočitnejše znamenje metafizične motivacije je deus ex machina: za razplet je bila potrebna kaka nova oseba ali pa je bila poudarjena "naključnost" razrešitve (priljubljeno je zlasti nenadno skesanje negativne osebe). Najbrž je mogoče le krščanski metafiziki pripisati tudi prepričanje v ravnotežnostno ureditev sveta, ki v koncu – poenostavljeno rečeno – kaznuje zle in poplača dobre osebe. Kmečka povest povečini ne producira srečnih ali zadovoljivih zaključkov na osnovi svobodne subjektove volje, ampak je pogoj zanje subjektova predaja in podreditev metafizičnemu absolutu. Optimistični so tudi sklepi socialnorealističnih besedil, v katerih se subjekt podvrže socialnemu absolutu. Svet je razumno urejen in usmerjen h končni zmagi zatiranih slojev. Če že posameznik (zanj ni najpomembnejše, da je dober, važno je, da pripada zatiranemu razredu) v borbi s sovražnikom propade, njegova ideja je zmagala in vodi zatirane vedno bliže končni zmagi. V tem, ko odvzemajo subjektu možnost odločanja in kompetence prenašajo v nadindividualni aboslut, so socialnorealistična besedila tako podobna tistim s čisto metafizično motiviranostjo, da jih je mogoče pogojno uvrstiti v predalček metafizično orientiranih tekstov. Tako ima Ingoličeva Soseska metafizično motivacijo, kolikor si v njej "logika zgodovinskega razvoja", ki vodi izkoriščane razrede v socialno svobodo, pomaga po božje s preobrazbo posameznikov iz kulakov v revolucionarne vizionarje. V Kranjčevem Martinu Žaligu na kmetih prevzema vlogo kršanskega boga narava. Svet v njej ni ne dober ne slab, nima nobenega očitnega smisla, pa vendar obvladuje in regira vse in je celo lep. Razen izjemoma se tudi družba obnaša kot narava, ni utemeljena v napredku in razvoju, ampak v cikličnem ponavljanju in obnavljanju kot letni časi: "Tako gre leto za letom vedno v enakih presledkih, vedno v delu"; "Stoletja že gre vse po isti poti, na enak način"; "Vedno isti način dela in življenja"...

"Etična" motivacija

Kadar so dogodki motivirani z etiko literarnih oseb, gre za pravo etično motivacijo v okviru realističnih gibal pripovedi. Četudi je ta etika po izvoru metafizična, postane kot ponotranjena psihična lastnost element realizma v literaturi. Zato razlike med etično in metafizično motivacijo ne moremo ugotavljati na vsebinskem, ampak na formalnem nivoju; zanima nas, kako je kakšno dejanje predstavljeno. Če se pripoved trudi vzbuditi občutek, da je sklep posledica take ponotranjene etične volje osebe, potem gre za psihološko motivacijo romantičnega ali realističnega tipa, če pa se zdi z vsem poprejšnjim sklep skregan (za razplet mora priti kaka nova/druga oseba ali se mora glavna oseba bistveno spremeniti), gre za jasno željo pokazati na metafizičnega usmerjevalca človekove usode. Avtonomno etično prizadevanje, mogoče še v programskih realističnih besedilih, je v kmečki povesti zelo redko, prava osnova etičnih odločitev je največkrat krščanska metafizika, ki se uveljavlja skozi posege "usode" in "naključja" ali pa v ustreznem implicitnem oziroma izrecnem pripovedovalčevem komentarju. — Čisto načelno vprašanje pa je, če gre v tako obsežni količini metafizične motiviranosti dogodkov za avtentično metafiziko (verjetje) ali pa je v soglasju z današnjim racionalnim časom tudi metafizika samo varianta ideološkega pogleda na svet in tako vključena v skupino realističnih motivacij. Kakor koli je že tole premišljanje filozofsko nebogljeno, klasifikacija, ki iz njega izhaja, se lahko opravičuje s tem, da nima namena sveta razlagati, ampak ga le urediti tako, da se v njem motivacijska problematika čim jasneje pokaže.

Pričakovanje velike motivacijske moči ljubezenskega čustva je pri kmečki povesti neutemeljeno. Kjer že odloča o razpletu, ne odloča avtonomno, ampak marsikdaj le prekriva bolj bistvene socialne vzroke razpleta (v Vaškem romanu Zofke Kvedrove, v Poti ob prepadu Jožeta Kranjca) ali je vsaj s socialnimi vzroki tesno prepletena (npr. Plestenjakov Mlinar Bogataj, Bevkov Pastirček Matevžek, Detelova Tujski promet). Vse oblike ljubezni so pogubne, če so pretirane: kmečka povest svari pred zasvojenostjo s čustvom. Zasvojenost dopušča le v razmerju do zemlje z izjemo Prežihovega Boja na požiralniku, kjer tako ali tako prevladuje socialna motivacija. Ko se v Zorčevi Domačiji ob Temenici hči pritožuje nad tovrstno očetovo strastjo: "Oče je trd od napuha, srce mu je ubogo in oko slepo, da zemljo bolj ljubi od rodu svojega...", ji odgovarja sam bog: "Ljubezni do zemlje in veselje do dela na njej sem mu v srce dal jaz... Če bo le voljno trpel bridkosti iz te ljubezni, se mu bo poserečilo že na tem svetu in povrnilo ob sodbi sodb." Četudi je spolna ljubezen v kmečki povesti dokaj nestrastna, pa je vendar v treh četrtinah pogubna. Ugotovitev zavaja v sklep, da je sama spolna ljubezen kot motivacija, brez korekturnih posegov drugačnih motivacijskih mehanizmov v kmečki povesti nezaželena. Natančnejši pogled odkriva, da je ljubezenska strast pogubna samo revnim ali: ljubezenska strast je pogubna le v konservativnem vaškem okolju. Ob takem slovesu ljubezni v kmečki povesti preseneča v tej zadevi Cankarjev optimizem v Zgodbi o dveh mladih ljudeh, ki mu je v sklepu sorodna Ingoličeva Soseska. Težko se je odpovedati sumu, da optimizem Zgodbe ne pomeni le uveljavljanja mohorskega perspektivizma, ampak da je z motivacijsko močjo avtonomne ljubezni Cankar tudi spretno protestiral proti zapostavljenosti tega čustva v kmečki povesti.

c) Umetnostne motivacije

je v kmečki povesti malo. Konec Kodrove Marjetice je sicer napovedan s posameznimi znamenji, vendar še zdaleč ne sodi v kategorijo realistično verjetnih koncev. Naivni bralec bi ga lahko sprejel kot prikaz enkratnega nesrečnega primera ("slučaja"). Žal je slovenska literatura v celoti preveč programska inštitucija, da bi redno dopuščala prostor naključnim rečem. Prisiljeni smo si ga razlagati na način metafore. V Marjetici je v koncu zametaforizirana resnica socialne nemožnosti poroke bogatega fanta in revne bajtarice, poleg tega pa očitno hotenje tega izrazito folklornega besedila, opisati takoj za ženitovanjskimi tudi pogrebne navade na kmetih in vzbuditi po možnosti čim več sentimenta. Zadnje dvoje sodi v resor umetnostnih motivacijskih postopkov, kjer razplet zgodbe narekujejo oblikovne in žanrske zakonitosti.

Motivacijske kombinacije

Motivacije ni mogoče vedno enoumno imenovati, saj se neredko zgodi, da navzven deluje ena, med vrsticami pa razberemo, da je odločilnejša neka druga. Slovenski naturalizem je take narave: načelno pristaja na pesimistično podobo sveta, vendar obenem omogoča enako legitimno interpretacijo nesrečnih izidov kot kazni za zla dejanja, torej se prepleta z metafizično motivacijo (Zbašnikova Z viharja v zavetje).

Zelo zanimiva je vedno kombinacija etične in socialne motivacije. Postavljeni sta v opozicijski položaj, ki se praviloma razrešuje v korist etične motivacije (npr. v Kranjčevem Življenju). V Bevkovi Domačiji je glavna oseba osumljena požiga svoje domačije, ne pa maščevalni sosed, ker se zdi sodniku verjetnejši motiv za požig lastnikovo koristolovstvo – računal je na zavarovalnino – kot pa sosedova maščevalnost; tudi vaščani so tega mnenja. Tekst nasprotno dokazuje primarnost etične motivacije (maščevanja) pred socialno (koristoljubje). — Jalnov Trop brez zvoncev se socialni motivaciji, ki jo bralec kmečke povesti ob poročnih ovirah po vsej verjetnosti pričakuje, izogne in konflikt med zetom in tastom etično motivira. — Hlapec Jernej je primer spopada med juridično (socialno) in etično (v metafiziki utemeljeno) pravico. Konec je motiviran z Jernejevim nerazumnim vztrajanjem pri etični pravici; vaški kolektiv ga ne linča kot idejnega nasprotnika, ampak kot kriminalca. Zavedajoč se svoje moči je socialno motivirana polovica oseb pasivna in ne nosi neposredne "krivde" za tragični razplet. Le redka znamenja v besedilu ponujajo tudi možnost, da Jernejev upor razberemo kot socialni upor v imenu nove, revolucionarne metafizike: med njimi je Jernejevo neskončno zaupanje v svoj prav, ki spominja na absolutno brezprizivnost metafizične resnice. V tej točki etična metafizična motivacija dobiva poteze nove socialne metafizike.

Kombiniranje se igra z bralčevo realistično izkušnjo, ki pripisuje dogodkom socialno motiviranost, in dogodke raje na presenetljiv način prikaže kot posledico etičnih moči in odločitev tudi v Finžgarjevih Stricih in Govekarjevi Gorjančevi Marjanici. Etika ima svoj izvor v božjih zakonih in je zato manj dotakljiva ter manj vznemirja kot socialna interpretacija dejanj; socialna razmerja so v človeških rokah in zato bolj ali manj krivična, predvsem pa spremenljiva. Kombinacija ima značaj korekture neustrezne realnosti, ki po privajenem prepričanju posluje sicer po socialnih in ne etičnih zakonih. Enako razmerje velja tudi za zgodnje obdobje slovenskega pripovedništva, na primer za Jurčičevega Sosedovega sinu. Brašnarjev Štefan se more bogato poročiti ne zaradi svojega premoženja, ki ga nima, ampak zaradi svojih osebnih lastnosti (med njimi je tudi pridobitvena sposobnost), torej so bila za njegov uspeh odločujoča etična in ne socialna dejstva. Dela take sorte so izrazito programske narave, omenimo kot primer še Malešičev Kruh in Lovrenčičev Pereči ogenj.

V sorodno sklepanje vodi simbioza etične in socialne motivacije, kadar gre za srečne izide, recimo v Bevkovih Krvavečih ranah ali Jalnovem Ovčarju Marku). Rešitev je taka, da sta sita volk in koza: glavna oseba uspe zaradi svojih lastnosti, obenem pa se potrdi kastni značaj družbe, njene socialne prepreke. Socialno različna mlada dva se sicer lahko poročita, toda to šele, ko sta socialno izenačena, ko eden od njiju obuboža ali obogati. Do izrazite konfliktnosti v besedilih te vrste ne prihaja. Kadar hoče biti konec izrazito enoumen, se omenjenima pridruži še kakšna druga motivacija (npr. nacionalna v Budalovem Županu Žagarju in še verska povrhu v Bohinjčevem Jarmu pregrehe). Zgolj politična motiviranost dejanj v kmečkih političnih povestih, kakor so Levstikova Pravica kladiva, Jegličeva Nevera in Alešovčev Petelinov Janez, ni zadostna, saj argument politične pravilnosti pri bralskih izkušnjah z dnevno spreminjavo politiko ni dovolj tehten. Že zato je nujno potrebna dodatna etična motiviranost dejanj, ki pomanjkljivost ustrezno popravi.

Bolj redka, nenavadna in mlajša je kombinacija, ki preobrača prej opisano razmerje mimikrije na glavo: etično dimenzijo dogodkov zanemarja in jo prekriva s socialno interpretacijo. Tak je socialnorealistični motivacijski koncept Kranjčeve Osi življenja in Prežihove Jamnice, po katerem je treba povsod iskati le socialnega, razrednega krivca nesreč. Značilna zanj je pogosto izrecna ignoranca etičnih lastnosti nosilcev dogajanja: ti niso niti dobri niti slabi, oziroma je vseeno, ali so dobri ali slabi, za zmago ali poraz je pomembna le njihova razredna ali politična pripadnost.

Jamničani so se počasi zibali za Coflovim Petrom takšni, kakršni so pač bili, niti dobri niti slabi, takšni, kakršne je izoblikovalo polje [...] goré [...] in globače.
***
tovariši so kmalu spoznali, da pri politični opredelitvi prijateljstvo, staro poznanstvo in podobne reči nimajo kdo ve kakšnega pomena.
***
Jamnica je šla na novo delo spet takšna, kakršna je bila, ne dobra ne slaba, temveč čisto vsakdanja, dobra in slaba, velika in majhna, potuhnjena in razborita, takšna, kakršno je pač oblikovalo življenje, ki ga je živela.
(Prežihov Voranc, Jamnica, 1945, 47, 183 in 507.)

Znamenita je varianta mimikričnega razmerja, pri kateri so socialni razlogi nesrečnega izida prekriti s fiziološkim argumentom: zveza med bogatim fantom in revno deklico ne more biti uspešna, ker revni sloji nimajo preživetvene sposobnosti, tj. energije za tako zvezo. Spomniti se je samo Sagalove Ljubezenske zgodbe, v kateri je nesrečen razplet razmerja med revnim dekletom in bogatim fantom razložen z dekletovim slabim zdravjem. V slovenski kmečki povesti so iz enakih razlogov že zdavnaj morala zboleti in umreti revna dekleta, Kodrova Marjetica, Meta v Tavčarejvem Cvetju v jeseni in delavka Tončka v Budalovi povesti Med srci in zemljo. Za ohranjanje družbenega reda je sklicevanje na fiziološko motiviranost osebnih katastrof nujno in trivialna literatura konformistične usmeritve ljubi prav tako interpretacijo nesrečnih koncev. — Končno tudi Življenje in delo Kosmačevega Venca Poviškaja sodi v to skupino, le da je mimikrija v njem obrnjena: dejanja, ki so izrazito fiziološko motivirana (na primer z norostjo), prekriva s tiho socialno kritiko izkoriščevalskih sorodnikov in zlobnih sovaščanov. Norčki v funkciji socialnokritičnega argumenta so priljubljeni zlasti v pisanju socialnorealističnih avtorjev.

Zanimivo je prikrit bog kot agens v Dularjevi obsežni povesti Krka umira. Homatije v povesti se končajo srečno, ker se nenadoma poboljša kruti gospodar, ki je bil vse do konca glavni povzročitelj konfliktov – "naključnost" gospodarjevega spreobrnenja kaže na metafizičnega povzročitelja. Toda mimo tega dejstva je pozornemu bralcu jasno, da ima preobrazba socialni vzrok: raki, vir gospodarjevega pohlepa, so pomrli, zato gospodar ni več prav motiviran za prestižno borbo z bajtarji, v kateri je igral vlogo zlobneža. Račja kuga pa v romanu ni prikazana le kot dogodek iz zgodovine, ampak z atmosfero ekološke katastrofičnosti kliče po metaforični interpretaciji: kugo je poslal bog za kazen razprtim vaščanom in z njo dosegel pomirjenje in preobrazbo glavne osebe. Torej globoko spodaj, pod dvema krinkama, ponovno razberemo metafizična motivacija. — Motivacijsko preseneča Gadje gnezdo Vladimirja Levstika. V koncu glavna oseba mati Kastelka sicer umre, a stori to pomirjena s svetom. Čeprav je knjiga prežeta z nacionalno idejo od začetka do konca, je motivacija končnega dejanja metafizične narave brez primesi politične argumentacije: glavno osebo je uravnotežila Kristusova prikazen, kar meče posebno luč na celotni nacionalnoosvobojevalni projekt v romanu. Kot da bi ga hotela relativizirati z vzklikom In tako nam Bog pomagaj.

Do sem je bil govor o motiviranosti posameznih tekstov. Zanima pa nas še motiviranost kmečke povesti kot žanra. Kaj je vzrok za njeno eksistenco? Izhajati smemo iz poprejšnjih ugotovitev:

1. temeljni motiv, ki ga kmečka povest prikazuje, je generacijska zamenjava,
2. najpogostejši stranski motivi so folklorni motivi,
3. konec je raje pozitiven kot negativen.

Kmečka povest obstaja torej zato, da kaže

1. zamenjavo generacij (mlado in zdravo zmaga nad starim),
2. lepote kmečkega življenja in
3. pravično in dobro ureditev božjega sveta.

Eksistenca kmečke povesti je tako "biološko", "estetsko (umetniško)" in metafizično motivirana.

Za grunt, zemljo in domovino

(Ideje kmečke povesti)

Idej ima pripovedno delo lahko več in to možnost kmečka povest pridno izkorišča. Če so ideje splošno sprejemljive, jih v avtorjevem imenu izgovarja pozitivna oseba, če so bolj sumljivega značaja ali celo nekonformistične, se avtor odgovornosti znebi tako, da jih da izreči negativni osebi. Po pravilu pripisujemo avtorju tiste ideje, ki jih izgovarja pripovedovalec, kadar komentira dogajanje, v motu, v refleksivnih pasusih itd. Nekatere ideje niso nikjer neposredno zapisane – razberljive so med vrsticami; ker so običajno tehtnejše, jih bom imenoval sporočila. Miško Kranjec je na primer bogat s številnimi refleksivnimi odstavki; France Bevk je napisal skoraj še enkrat več kmečkih povesti, pa je na ravni eksplicitne ideje precej redkobesednejši od svojega prekmurskega kolega, čeprav sporočilno ne zaostaja za njim. Ni nujno, da bi bilo sporočilo vgrajeno v besedilo zavestno, ampak se je táko avtorju pač zapisalo. Najtežje je sporočilo razbrati tam, kjer se zdi, da je pripoved samo posamični izrez iz sveta in da nima reči drugega kot: tudi take rečí se gode na svetu. Besedila tega tipa so zelo redka, običajno ima vsak tekst neki širši namen, hoče preko posameznega pojava pokazati na obče in prav to je njegovo sporočilo: kako je svet v splošnem zgrajen in kako po pravilu funkcionira. Ideje v delu dokazujemo enostavno tako, da jih citiramo; s sporočilom je težje, treba ga je najprej odkriti in dešifrirati. Ideje so očitne, do sporočila pa pridemo običajno po poti interpretacije. Idej je lahko v delu več, sporočilo pa najde vsaka posamezna interpretacija navadno le eno.

Najpogostejša je jasno ali manj jasno izražena misel o božji urejenosti sveta. Kaže se v več oblikah: kot prepričanje o ravnotežnem značaju sveta (vsak greh je slej ko prej kaznovan, vsako trpljenje je slej ko prej nagrajeno; celo: trpljenje je prava pot do sreče; grehe staršev poravnava bog na potomcih tudi v pozne rodove), kot misel o božji vsemogočnosti (človek obrača, bog obrne; boj se boga in vse bo dobro) in božji dobroti (dobro končno vedno zmaga) – tako razlaga svet ena četrtina kmečkih povesti.

Spotoma je premišljeval obe hiši [...] Otroci obeh so dobri. Razen Jermana [...] so bili tudi starši vse prej ko napak. Ali vendar ni sreče ne pri enih, ne pri drugih. In ni mogel doumeti vsega tega Janez. Ko mu vse razglabljanje ni moglo utešiti vprašanja, zakaj, je vrgel premišljevanje od sebe in se spomnil božje Previdnosti, ki vedno ve, kaj dela. Bolest in nesreča morata biti, ste bili in boste vedno na svetu! Pa Bog vedno o pravem času da pravo.
(Slavko Savinšek, Izpod Golice, 271.)

Življenje je čudovito pravično in red in nered v njem razodevata dih večnega božanstva.
(Ivan Albreht, Zarečani, 115.)

Izpostavljeno je spoštovanje četrte božje zapovedi, kar pri osnovnem motivnem konfliktu oče-sin ni presenetljivo. V Bevkovih Ljudeh pod Osojnikom je sin prepričan, da se mora vdati "očetovi volji, ki je začetek in konec njegove usode". Prenekatero sporočilo se tiče posebej žensk: obrzdaj objestno ženo, ne pusti ženske do gospodarstva, odvrni jo od predzakonskih spolnih odnosov. Ne gre za kake globoke religiozne ideje, pa vendar pripadajo patriarhalnemu družbenemu kodeksu, ki ima podporo v krščanski etiki. V Matičičevem Domu v samoti (str. 118, 121) so takole ukrotili neposlušno ženo:

Mož: "Zahtevam, da mi bo v vsem pokorna, kakor prava žena." Župnik: "Objestnost je treba ponižati [...] trdo jo primi! Ako še to ne bo zaleglo, potem ji pokaži bič! [...] Če le ostaneš [...] mož na mestu in trd, kakor je treba, nu, potlej [...] se nam ni treba več bati."
***
Mož: "Akramiš [...] pošteno smo jo zmehčali, še iz roke nam bo jedla, hahaha!"

Zelo lahko je razbrati politične ideje, po pogostosti si slede: slovenskonacionalna, protinemška, protiliberalna, protiklerikalna, liberalna. Jugoslovanstva je komaj kaj, še manj pa protiavstrijstva. Redka je tudi protisocialistična nastrojenost, ker socializem zaradi maloštevilnih simpatizerjev družbi ni bil preveč nevaren. Slovenskonacionalne ideje so od vseh najbolj deklarativne, pogosto citirane v obliki gesel in poznane večinoma iz patriotske šolske vzgoje.

Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, ki mu korenine nikdar ne usahnejo! V to moramo delati vsi, na to moramo misliti takoj, ko se zavemo življenja, misliti takrat, kadar se odločujemo za poklic, in predvsem tedaj, kadar se ženimo! Kdor se ženi, naj se ženi tako, da mu bo zakon oklep, ki ga še bolj zveže z domovino, in otroke naj rodi, ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!
(Zaključek Tavčarjevega Cvetja v jeseni.)

Če z vso svojo srčno krvjo odkupim le zrnce tiste prsti, da ostane naša – naj teče! Naj teče toliko naše krvi, kolikor je treba, da na vekomaj zapečati našo dediščino, našo last; naj živi naša dobra, častitljiva, nedotakljiva slovenska zemlja!
(Vladimir Levstik, Gadje gnezdo, 1918, 96.)

Za Levstikovo Gadje gnezdo sploh smemo tvegati predrzno misel, da je postalo tako popularno prav zaradi te dimenzije, ki ji je spretno podtaknila še slavjanofilski (rusofilski) podaljšek: "Namesto da bi ti [Rusi] odrezali glavo, te lepo pozdravijo, nasitijo in napojé [...] V boju jim, pravijo, ni para." (prav tam, 53). Levstikova militantna literatura je med prvo vojno in po njej nedvomno opravila odgovorno nacionalno združevalno funkcijo; danes se more tolažiti le še z računom na ponovitev situacije, ki jo je pred dobrega pol stoletja vpisala v literarno zgodovino. Sredstva, ki jih je Levstik angažiral za tvorbo nacionalnega čustva, neverjetno spominjajo na repertoar literature krvi in zemlje.

Država ima v kmečki povesti podobno visoko razsodniško mesto kot bog in praviloma strogo kaznuje vsak prekršek proti sebi. Ker je represivna državna inštitucija tudi vojska, so izrecno protivojne le redke povesti: dve Detelovi, Finžgarjevi Boji in kakšna Budalova. V posameznostih so si dovolili več neodvisnosti od pritiska državne justice Juš Kozak z nekaznovanim umorom v Lectovem gradu in v Belem mecesnu, Fran Detela v Malem življenju z nekaznovanim protidržavnim obnašanjem oseb in Anton Koder v Viženčarju.

Domovinsko čustvo je predhodnik nacionalne ideje. Domovinskost razumejo avtorji kmečke povesti v smislu regionalne pripadnosti, niti ne deželne (Štajerska, Gorenjska...), ampak še ožje, kot gorenjski kót, temeniško dolino itd., tako da je v tem okviru mogoče predstavljivo locirati rojstno vas in rodno domačijo, ki sta jedro domovinskosti (tako tudi v Meškovem romanu Na poljani). Ideja ali celo kult doma (domačije) zavzema v kmečki povesti ugledno mesto. Največkrat gre za intimno kategorijo, ki jo Ivan Albreht, Josip Premk in Miško Kranjec poimenujejo tudi s sinonimom "domača gruda", Ivan Tavčar in Vladimir Levstik pa z "zemlja domača".

Izredno pogosto se v kmečki povesti pojavlja beseda rod in podobni izrazi, ki nedvoumno okrivajo identifikacijski objekt oseb ("junakov") kmečke povesti. Medtem ko je junak evropskega romana obrnjen ven v svet, kjer se skuša potrditi, je interes junaka kmečke povesti obrnjen navznoter, potrditi se mora v okviru lastnega rodu, največkrat v obliki spopada z očetom; kmečka povest je spomin na rodovno družbeno ureditev. Paranoična zahteva po zdravju in zdravem rodu kaže na skrb za regeneracijo rodovnega potenciala in usmerja temeljno človekovo prizadevanje – preživeti.

Dom ima varovalno in proizvodno funkcijo, ki se demonstrirata v vsesplošnem redu in čistoči. Opisi reda in čistoče v kmečkem domu so opazna konstanta večerniškega oblikovalnega postopka, pa ga vendar ne moreta pogrešati niti Tavčar niti Prežih. Glede na realno stanje higiene na kmetih v preteklih časih je strast po opisovanju reda in čistoče kmečke domačije izrazito programska in vzgojna in z idealno podobo prekriva bolj žalostna dejstva podobno, kot je to delala z idealizacijo matere. Dom je nekaj harmoničnega, nekakšen azil ali otok, obkrožen z mrzlo in nevarno tujino. Domačnost (gravitacijsko silo) mu dajeta ognjišče in miza, dodatno trdnost pa črpa iz skoraj religiozne funkcije: dom je tudi svetišče.

Kdor je prišel k Munku, se je lahko takoj prepričal, da je pri tej hiši star denar doma, kakor so rekali v Jamnici; poleg trdno zidanih poslopij so stale še stare zgradbe iz prejšnjih stoletij, vendar še dobro ohranjene in oskrbovane. Po dvorišču je bil red, vsepovsod se je poznala roka skrbnega in strogega gospodarja.

V veliki sobi z lepo, zeleno pečjo v kotu je za pogrnjeno mizo sedel gospodar Munk in bral iz svojega nedeljskega časnika. Skozi okna so padali v sobo slabotni sončni žarki ter jo barvali z isto svetlobo, ki je medlela zunaj. Navzlic neki okornosti zidov, vrat in pohištva je bila soba videti bolj gosposka kakor kmečka. Na oknih so visele snežnobele zavese, miza in kredenca sta bili pokriti s čistimi prtiči, edina postelja, ki je stala v kotu, pa s pogrinjalom iz belega, domačega platna. Črna, starikava božja martra v kotu in podobe svetnikov, ki so visele po stenah, so bile ovite z venci. Tla so bila čista in bela.
(Prežihov Voranc, Jamnica, 1945, 92, 93.)

Tik hleva na dvorišču je ležal velik kup gnoja, a vzlic temu sta se povsod kazala snaga in red. Na steni je viselo raznovrstno orodje, da je bilo takoj pri roki. Tnalo je bilo pometeno in glavna pot proti hiši je bila še celo s peskom posuta [...] Pri tej hiši si se takoj čutil domačega, ker ni bilo v vsej naselbini ničesar, kar bi bilo ustvarjalo kaj nesoglasja. Vse se je strinjalo in ujemalo.
(Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni, 1950, 20.)

Da, to je tista peč, po kateri je toliko let koprnel, to je tista miza, ki ga je tako neznansko vlekla iz tujine. Da, tu je dom, tu je rodni krov, po katerem je mrl Drejc vsa ta neskončna leta.
(Ivan Matičič, Petrinka, 102.)

Zemlja [...] Čudovita skrivnost se drži te besede. Kdor ne vidi več te skrivnosti v njej, mu usahnejo sredi dežja pridelki, zakaj grunt daje človeku svoje darove le nerad, terja pa od njega v zameno krvave žrtve. Grunt je zadnje božanstvo in kmet je njegov poslednji veliki duhovnik, ki daruje svojemu božanstvu vsak dan samega sebe v žrtev, da živi in raste od grunta ves svet. [...] Zadnji svet ohranjajoči misterij je grunt, skrivnosten kakor egipčanska Izida in nenasiten kakor semitski Moloh.
(Janko Kač, Grunt, 33.)

Gruda je mogočna ljuba, in kdor jo enkrat objame, ga več ne spusti.

***
Kdo ve, ali je sploh še kaj razen te zapeljive zemlje.
(Vladimir Levstik, Gadje gnezdo, 46, 87.)

"Nobeno življenje ni tako veličastno kakor kmečko!" je v globokem spoznanju vzdrhtel Tonček. "A vse to zaradi trdne zaveze z zemljo, nerazdružljive enosti z grudo in njenimi neizprosnimi zakoni..."
(Ivo Šorli, Golobovi, 43.)

Bil je brez misli in brez čustev. Posedal je mirno in vdano. Ni mu bilo mar, če se je kaj zgodilo in zakaj.
(Miško Kranjec, Življenje, 1972, 40.)

Obraz... resen, zrel, poteze določne, skoraj trde. Vse nekam brez misli, brez čustva, topo in hladno [...] Zato je bila Neža kot zemlja, ki se vsako pomlad razcvete in jeseni rodi. Ne sprašuje, zakaj tak je pač zakon narave, ki nikoli ne zastavlja vprašanj.
(Miško Kranjec, Težaki, 1972, 24.)

On pa gleda to črno prst in – ali ni on sam taka črna prst? Začasna, nerazumljiva sprememba prsti, kakor bi zemlja sama hotela misliti, pa ji drugače ni mogoče.
(Miško Kranjec, Martin Žalig na kmetih, 1935, 187.)

Ko je človek podoben ali enak zemlji, ilovici, je šele pripraven za idejno oblikovanje. Avtor, zlasti socialnorealistični, ga zgneta po svojem nazorskem kalupu v zadružnika, kolektivno bitje ("prenehati biti celota zase, postati kos nečesa in vendar biti neobhodno nujen, da spadaš v to celoto" – Miško Kranjec, Težaki 1972, 78.) in revolucionarja. Ker kot materija še nima samostojne zavesti, se mu lahko tudi laže oziroma prikriva neusmiljene družbene resnice sveta, tako na primer v Kranjčevi noveli Režonja na svojem (1935, 42): "Tem [revnim] ljudem je treba veliko vere v življenje, ne pa obupa! Zato jim je treba nekaj prikriti, zaradi njih slabotnosti."

Filozofskemu odnosu do sveta, ki tiči za temi razmerji, je mogoče reči fatalizem. Ker človek ni subjekt, ni odgovoren za svoja dejanja in tudi nič samostojnega ne more narediti. Ostane mu le pristajanje na "usodo", "življenje, kakršno pač je". Vsako spraševanje po vzrokih stanja in poteh za njegovo spremembo je nesmiselno. Kmečka povest s tako nazorsko podlago je naperjena proti spraševanju, torej proti refleksiji – je protiintelektualistična. Ker sodijo v širšem smislu, le da manj glasno, v tak koncept vsa dela, v katerih je sklep podrejen zunajsubjektivnemu absoultu, ni nenavadno pričakovati "fatalistično" nastrojenost oseb kar v večini kmečkih povesti.

Predrugačiti se zdaj ne da in se tudi ne sme. Udaj se usodi, zaupaj v Boga.
(Fran Jaklič, Na Samovcu, 448.)

Izobrazba ni mogla zatreti njegove razumnosti, tiste s krvjo vred iz davnine podedovane razumnosti, ki se nemo in brez nespametnega upora ukloni nujnostim življenja in njegovih zakonov.
(Ivo Šorli, Golobovi, 145.)

V življenju pač nima pomena vznemirjati se, nima pomena o čemerkoli tuhtati, zato ker v tem prav nič ni mogoče doseči in spremeniti, temveč pojde vse tako naprej, kakor je od vekov določeno.
(Miško Kranjec, Za službo, 1972, 449.)

Kadar ima človekova zraščenost z zemljo težo nacionalnega projekta in značaj kulta, je to domača literatura krvi in zemlje – Blut- und Boden-Literatur.

O, zemljica, zemljica moja ljuba [...] In kri naše krvi, rod našega rodu pa ti, zemljica naša, bomo eno v veselju in žalosti in nikoli več se ti ne sme pisati ime tujega prihajača, nikoli, nikoli več.
(Ivan Lah, Domačija ob Temenici, 110.)

Kmet živi s svojo grudo, kakor da je sam le del od nje in ljubi njene darove zaradi njih samih, ne pa zaradi njihove denarne vrednosti [...] Vse to neizmerno bogastvo neplačanega znoja in skrbi se steka nazaj v zemljo in raste iz roda v rod s krvavimi obrestmi v tisti čudežni kapital, ki mu kmet pravi – grunt!
(Janko Kač, Grunt, 151.)

Motiv zemlje nima socialne dimenzije, zemlja je metafora za človekovo naturnost. Zemlja simbolizira prvotno materijo, ki daje in jemlje življenje, je maternica ("Zemlje sin si. Zemlja te je rodila in ti dala moči." – Stanko Kociper, Goričanec, 93), je simbol plodnosti, vélika mati. Zato se ni čuditi, da je vloga matere in žene v kmečki povesti nekam zanemarjena; njeno funkcijo je namreč prevzela zemlja. Gospodar družine (doma), oče, nima enakovrednega soigralca v svoji ženi, ampak v zemlji, ki je "nežna", "podrejena", "krotka" in "čvrsta". In narobe: ženska je v povesti prikazana kot zemlja, zlasti pri Mišku Kranjcu ("Njegova žena je bila pohlevna ženska [...] se ni silila naprej. Bila je kakor zemlja, ki rodi vsako leto, ne da bi vedela zakaj." – Os življenja, 1965, 9.), kot vélika mati pa v Levstikovem Gadjem gnezdu in Matičičevi Petrinki.

Prepričanje o prevladi naturnega (nagonskega, biološkega) v medčloveških odnosih in v odnosu do okolja je značilno za socialnodarvinistična sporočila tipa: dobro gospodarstvo je garancija uspeha, kajti za dobro gospodarjenje je treba imeti določeno stopnjo fizične in intelektualne moči; zmaga in ohrani se vedno le najmočnejše. Propadejo vsi omejeni ali zasvojeni liki, preživijo vse osebe z življenjsko močjo. Prepričanje te vrste popravlja pesimizem naturalističnega fatalizma in pomeni opozicijo ideji o brezobzirni in vedno zmagujoči socialne môči in zakonih. Vitalistična ideja, da je usodo treba vzeti v svoje roke (npr. v Bevkovi Krivdi), da tistemu z voljo (in seveda kancem božjega vpliva) nikoli ni mogoče čisto propasti (v Ljudjeh pod Osojnikom istega avtorja), je v verigi kmečkih povesti pomenila optimistični impulz netradicionalne vrste. Izidi Bevkovih povesti, zasidranih v tem idejnem polju, zato niso po enem kopitu. Socialni reveži lahko propadejo (Menče, Vedomec, Ubogi zlodej) ali pa se povzpno (Srebrniki, Krvaveče rane), odvisno pač od njihove notranje moči. Psihološka motivacija dejanj je tu nujna in s psihologiziranjem Bevk ni skoparil. Posledica biologističnega odnosa do sveta je tudi nazorska toleranca: vsa človeška dejanja so na neki način razumljiva in opravičljiva kot enakopravne življenjske oblike – kar ni naturno, bo že samo od sebe propadlo. Pri Janku Kaču sta propad šibkega in zmaga močnejšega povezana s temeljno situacijo kmečke povesti, z regeneracijo kmečkega doma. V generacijskem konfliktu krepkejše mlado nadomesti šibkejšo starost. V čisto nedeklarativni obliki najdemo táko sporočilo še štirikrat, pri Andreju Budalu, Franu Deteli, Franu Govekarju in Jožetu Krivcu. Sklicevanje na mladost je bistveni člen biologistične ideje.

Polemičen odnos do zemlje so izrazili Prežihov Voranc, Ivan Potrč in Ciril Kosmač. Kosmača moti v noveli Človek na zemlji zato, ker je je premalo za dostojno eksistenco, Potrč zemljo naravnost sovraži, sporočilo Boja na požiralniku pa bi se lahko glasilo: ljubezen do zemlje, ubadanje z zemljo revežu sicer lahko prinese trenutno zmago, vendar mu vzame moči za družbeni spopad, ki je pomembnejši, in mu prepreči socialni dvig. Med vrsticami je kljub negativnemu koncu ujeti žarek perspektivizma. Predstavljata ga Dihurjeva brata rudarja, ki se ju tiče omemba nekje v začetku novele, da si sploh ne želita več nazaj v rodni dom, ker se kot delavca čisto dobro počutita. Proletarizacija, ki čaka mlade Dihurje, torej ni tako negativna, saj bodo šele kot proletarci lahko poskrbeli za spremembno neugodnih družbenih razmerij.

Ob nacionalni in božji je za kmečko povest, zlasti večerniško, bistvenega pomena tudi gospodarska ideologija. Povzema jo trditev, da družba temelji na ekonomskem računu in funkcionira po gospodarskih zakonih. Zgodnjemeščansko optimistična je ideja, da je trezno gospodarjenje garancija za uspešen razplet, kmetstvu je treba le gospodarske, prosvetne in pravne izobrazbe. V nasprotju s slovenskimi večernicami, ki so prisegale v imenu ekonomskega optimizma, se je kasnejša, ambicioznejša kmečka povest, izučena s krutimni zakoni liberalističnega gospodarstva, ekonomskih in iz ekonomije izhajajočih juridičnih zakonov bala, proti njim protestirala, pa vendar v sklepih povesti ni mogla ubežati njihovi môči (Cankarjeva Šimen Sirotnik in Hlapec Jernej, Kranjčeva novela Režonja na svojem, Kozakovi Lectov grad in Beli mecesen in celo Dekla Ančka Frana S. Finžgarja). Katoliški avtorji so socialno dimenzijo dogajanja zlasti med obema vojnama radi zanemarjali. Opazna je odsotnost ekonomskih zakonitosti v Finžgarjevih Bojih – ekonomska plat eksistence tu ni problematična, v vlogi socialnih konfliktov so namesto razrednih konflikti vojnega stanja. Tudi v Matičičevem Kruhu in Kociperjevem Goričancu socialno izkoriščanje nima razredne podlage, ampak je zanj individualno, s svojimi osebnimi lastnostmi kriv vsakokratni izkoriščevalec. Kljub naštetim delom je socialna utopija, kakršno je opisal Josip Jurčič v Sosedovem sinu, redka.

Gospodi in mestu kmečka povest praviloma ni naklonjena. Še precej bolj kot na zgodbeni ravni pojasnjuje rivalski odnos med vasjo in mestom idejna plat besedil. V potrdilo naj iz množice izrecnih izjav na to temo navedem le nekaj najjasnejših.

Ali vendar je resnica, da ima vasovanje na kmetih veliko poezije v sebi. Pri tem ni treba na kaj nedovoljenega misliti. Ali v pozni noči, ko je vse tiho, ko tiči nekaka čarobna tajnost v krajini in v zraku nad njo, govoriti s svojim dekletom in govoriti o ljubezni, to je poezija! To je prava poezija, ki dosti več velja nego tisti plesi, na katerih gosposki fantiči vašim dekličem, ki se pehajo v prepotenih oblekah, o ljubezni govoričijo! In Bog mi je priča, da največkrat v neslanih frazah, ki ne prihajajo iz srca! Pri vas je vse narejeno, pri nas na kmetih gospoduje pa narava, ki je resnična mati resnične poezije!
(Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni, 1950, 52.)

"Tudi jaz sem bila v mestu skoro pol leta pri teti," je dejala – "a čakala sem komaj, da zapustim tiste ljudi. Tam je morda dom šuma in nemira, učenja in hrepenenja, a tukaj je dom miru in tihe sreče, dom srca."
(Josip Premk, Krona v višavi, 148.)

V naravnem vaškem milieuu, ki ne pozna perverzne pruderije meščanske kulture in lažnjive moralnosti, pod katero se skriva pohujšanje in srčna pokvarjenost – v priprostem ozračju matere zemlje se vrše vse funkcije življenja javno, golo in brez bolehne sramožljivosti [...] duša kmeta razume instinktivno misterij prirode, s katero se čuti nerazdružno spojen ter vidi v vsem le zakon božji.
(Fran Govekar, Gorjančeva Marjanica, 318.)

Proč z gospodo, ki se zabava s potvorjeno kulturo vrhu nevednih, zaničevanih tisočev; pravi Slovenec je s ponosom kmet in ostane kmet, dokler hoče živeti. Čas kliče pionirjev, ki poneso prosveto v zadnjo siromašno kočo, zakaj nihče ne iztrebi naroda, ki bo segal, trdno zaraščen v svoji zemlji, z duhom do najvišjih zvezd!
(Vladimir Levstik, Gadje gnezdo, 1918, 23.)

Tone Korošec si ni mogel predstavljati, da bi bil kdo doma v mestu [...] Dom, to je vas na deželi, posebna vas med poljem in pašniki in zelenim gozdom naokrog.
(Zofka Kveder, Doma, 54.)

Nekje daleč od tega sveta živi drug svet, svet ljudi, ki so se odtrgali od zemlje. Ustvarja države, obdaja zemljo z mejami, loči ljudi [in] jih omejuje z zakoni. Življenje gre prek tega, zato, ker je zvezano z zemljo. Življenje ne pozna meja [...] – Oni svet tam pozna civilizacijo, pozna kulturo [...] uničuje življenje. Ta ga ustvarja v svoji prvotnosti, v svoji navezanosti na grudo.
(Miško Kranjec, Življenje, 1972, 104.)

Ivan je opazoval življenje okrog sebe. Primerjal ga je kmečkemu življenju na vasi. Kaka razlika! Tu je človek podoben sužnju [...] stroju. Na vasi je ko kralj. Vse je njegovo: pogled po poljih, travnikih, gozdovih, svež zrak, biserna rosa. Tam lahko zadiha s polnimi pljuči, zavriska na ves glas.
(Ivan Kolenc, Dragarjevina, 197.)

Domačija s krajino naokrog ima nekaj duši podobnega, kar bogati tudi ljudi, ki ji pripadajo [...] Z dušami meščanov je drugače, zakaj oni imajo hiše, nimajo pa domačij. Pomalem se odtujijo svojemu rodu, nekateri pa tudi ljudstvu.
(Drago Ulaga, Bele zvezde, 203.)

Kmet je kralj. Če ima dobro in čedno napravo, če ima primerno zemljo, da jemlje iz nje življenje in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve, in če ima še kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet kralj, neodvisen od vsega sveta.
(Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni, 1950, 19.)

Premalo ljubijo zemljo in vedó ne, da je kmet, če ima vsaj za prežitek, pravi kralj [...] Res, kmečki stan je prvi stan. Prvo delo na svetu, najpoštenejše opravilo je bilo in je obdelovanje zemlje. In prvi jo je načel Bog sam. Iz nje nas je vzel, da pomnimo, čigavi smo.
(Ivan Zorec, Domačija ob Temenici, 74.)

Pri Cvetju v jeseni ni prav jasno, ali pomeni kritiko meščanstva ali samo ugotavlja njegovo nezdružljivost s kmetstvom. Tavčarjeva refleksija na temo mesto-vas ima izrazito meščansko perspektivo, čeprav je intimno na strani kmeta. Meščanskost je v poudarjenem "turističnem", letoviščarskem odnosu do ruralne kulture in krajine. Zato se v prvi vrsti zanima za praznične folklorne motive (žegnanje, vasovanje, nedeljska kmečka oblačila, kulinarične špecialitete, tudi košnja je opisana kot praznik). Drugačna perspektiva bi v okviru salonskega kramljanja, s katerim je zaznamovna povest, bila tudi težko mogoča.

Slovenstvo v nacionalno ogroženi Primorski si ni moglo privoščiti socialne diferenciacije, nasprotno, meščanstvo se je celo moralo mobilizirati za regeneracijo kmetstva. Budalove povesti se razrešujejo na sodišču v mestu na način, ki kaže zaupanje v arbitrarno vlogo slovenske meščanske inštitucije v kmečkih zadevah. Do pomirjenja med vasjo in mestom je moralo priti tudi v kritičnih trenutkih slovenske eksistence med drugo vojno, na primer v Ulagovih Belih zvezdah.

O mešanju stanov so bili avtorji kmečke povesti dokaj enotnega mnenja. Od zgodnjega obdobja slovenske pripovedne proze velja, da je mešanje napačna varianta. Josip Stritar je v povesti Sodnikovi celo večkrat ponovil geslo: Vsak po svojem stanu. Jurčič je v Desetem bratu toleriral in celo spodbujal druženje revnega in bogatega v okviru istega stanu, nikakor pa si ni mogel zamisliti družitve enakih po premoženju in različnih po stanovski zavesti v povesti Med dvema stoloma. Najdosledneje je na socialno pravilo, da se poročita lahko le dva enako premožna ali da mora revež, če se hoče poročiti, prej obogateti, sicer pa računati z nesrečnim zakonom, opozarjal Fran Jaklič: "V hiši, kjer je mož prinesel vse, žena pa nič, je rad prepir." (Dve svatbi, 303). Predsodek je veljal skoraj vse do druge vojne — Tavčarjevo Cvetje v jeseni prav nič ne izstopa iz tega okvira – ko je Drago Ulaga programsko uresničil do tedaj zavračano možnost v uspešni poroki bogate meščanke in izobraženega kmeta, ki poslej živita na obeh stanovskih tirih naenkrat. In še tu ne gre za čisto mešanico, saj je kmet pravzaprav veleposestnik in meščan tudi po izobrazbi.

V čem je razlika med gospodom [...] in kmetom. Oba sta potrebna, oba sta lahko srečna, če delata z zadovoljstvom.

***
Dejansko ni velike razlike med tem, če držiš v rokah furmanski bič ali lopar za tenis [...] Razliko delajo ljudje, ki oznanjajo geslo "nazaj k naravi", pa jih je sram, da bi s svojimi rokami ljubkovali zemljo.
(Drago Ulaga, Bele zvezde, 48, 49, 111.)

Revolucijo so s svojo literaturo na Slovenskem dejansko pripravljali Miško Kranjec, Anton Ingolič, Prežihov Voranc in Ivan Potrč z reklamo za kolektivizem (zadružništvo), industrijo in proletarizacijo. Pisateljem niso bile važne etične lastnosti oseb, ki bi odločale o izidu, izid oblikuje revolucionarna politična usmerjenost. Namesto božje nagrade za etično obnašanje računajo osebe na nagrado, ki jim jo bo kot zatirancem podelila v trenutku zmage logika družbenega razvoja.

"Zemlja je last vseh ljudi," je dejal fant. "Moja, vaša in vseh, to je tistih, ki jo hočejo obdelovati [...] Nihče bi ne smel imeti nič svojega [...] Tudi prodajati se ne bi smela."

***
Ali pa je vsajeno v človeško srce, da hoče človek, to bedno bitje, ki vendar ne more samo zase živeti [...] nekaj svojega [...] Ne, si je dejal; to je popačenost življenja. Življenje si človek vendar sme urediti tako, da je lažje [...] Samo to je pravilno, drugo je zmota [...] Mi pa moramo ustvariti nekaj takega, kar bo drugačno, boljše, kar bo življenje olajšalo, pa če se pri tem vse razbije [...] Napravili bomo majhen kraj in živeli kot celota in ne posamezno.
(Miško Kranjec, Os življenja, 1965, 53, 121.)

Zemlje ne bi smeli razdeliti, naj bi bila skupna last [...] Dovolj bi bil en sam traktor, en sam kombajn, eno samo gospodarsko poslopje, en hlev... V Sloveniji bi lahko ustanovili 200 skupnih gospodarstev, kolikor je veleposestev. [...] Vse bi bilo mogoče, če človek ne bi bil tako sebičen. Vsakdo hoče imeti nekaj svojega.

***
S silo bi morali vzeti, kar nam gre.
***
Novim grofom je treba pognati strah v kosti, bajtarjem in gostačem pa vrniti samozavest, ki so jo izgubili pred sto in sto leti.
***
Odpirati ljudem oči, trgati jih iz stoletne ponižnosti in jih dvigati k uporu.
(Anton Ingolič, Lukarji, 1972, 182, 107, 111, 31.)

Množice [...] se prebujajo. Prihaja človeška pomlad. To bo pomlad milijonov bednih in teptanih.

***
Nekoč bo morda spet treba pretresti ta svet, ga spraviti s tečajev.
***
Tam gradijo zdaj nov svet [...] Pri nas vladajo bogati [...] Toda nekega dne se to preobrne [...] Tam nihče ne potrebuje zase zemlje.
(Miško Kranjec, Os življenja, 1965, 195, 222, 230.)

[Bajtar] ne zna deliti časa po delu in potrebi, po semenu in vremenu [...] do smrti se muči, ko drugi zlagoma kmetujejo.
(Ivan Zorec, Domačija ob Temenici, 12. poglavje.)

Vsak otrok ve, da so kočarski otroci ponavadi slabi delavci, ki večkrat rajši lenobo pasé in stradajo, kakor da bi si s pridnim delom služili kruh. A izjeme se dobódo povsod.
(Fran Detela, Prihajač, 31.)

Trd je trd, delavski kruh! Lepše je kmetovati, ko si sam svoj gospod na njivi, na travniku, v gozdu. Pehaš se res, a delaš v svojem in zato z veseljem. Kar ne zmoreš danes, odložiš na jutri, nihče te za to ne zgrabi. Tu pa te ne izpustijo iz oči in vlečeš ko črna živina.
(Joža Lovrenčič, Pereči ogenj, 78.)

Tovarna: Tam je vse tuje; obrazi so izpiti, izžeti, groba beseda je navadno voščilo za dobro jutro, za dober dan in za lahko noč [...] Bajta: tu diši po njivah, skozi okno gleda zdrav in dobrodušen obraz, ki ne pridiguje o krvi, pač pa izžareva ljubezen, ki je bila kaljena v trpljenju.
(Jan Plestenjak, Bajtarji, 38.)

Fabrike in podobne naprave pokvarjajo ljudi [...] Če bi pozabili na gorice, bi bil konec z nami. Vidiš, kakšni prihajajo ljudje umirat domov, če grejo v svet v fabrike iskat – lažjega dela?... Mi smo rojeni samo za gorice, pa čeprav se vse življenje samo bojimo vsakega črnega oblaka...
(Stanko Kociper, Goričanec, 100.)

Lojze Zupanc je eden redkih, ki se ni razburjal nad industrializacijo kar povprek, ampak je razkrival lastnike strojev kot krivce za mizerijo delavstva. Rešitev je našel v zadružništvu: "V vas samih je pomoč, kmetje! Združujte se v zadruge in pričnite živeti za družino. Danes ima že vsak stan svojo zadrugo, organizacijo. Vi, ki ste najmočnejši stan naše mlade države, vi še vedno capljate v temi." (Tretji rod, 106, 107). — Kot polemiko z ekstremnimi protibajtarskimi stališči je mogoče razumeti Kranjčev stavek, ki v Težakih govori o delu najemnikov: "Orali so kot dobri kmetje. Ne iz bojazni pred silo, ne, temveč iz zavesti, da moraš zemljo spoštovati in ljubiti, da moraš na njej delati z ljubeznijo." (1972, 76). Pravzaprav celotni Kranjčev kmečki opus popravlja tezo tradicionalne kmečke povesti, da bajtar nima pravega odnosa do zemlje in da le gruntar zna zemljo prav ljubiti in obdelovati. Ne le da težake s kmeti etično izenači, odreja jim celo precej več etične zavesti kot bogatim kmetom izkoriščevalcem, ki jim je v prvi vrsti za bogastvo in šele potem za zemljo. — Jan Plestenjak je skušal v povesti Bajtarji (str. 50–52) socialni konflikt med bajtarji in gruntarji pomiriti tako, da je vsem skupaj našel novega sovražnika: industrijski proletariat.

"Vsega imajo gruntarji," je pomislil Jaka in vsa bajtarska siromaščina mu je zagorela pred očmi. Bajtarji še kruha nimajo, komaj malo moke za vodeni močnik, za orehovo lupino masti, za prgišče pšena pa na mernike upanja v boljše čase [...] Jaka je to dobro občutil in nehote mu je udarila v glavo čudna misel: Toliko je zemlje, zakaj bi je ne imeli vsak enako, saj imamo enake želodce in prilično enake roke. Za delo smo bajtarji še boljši. Pa se mu je misel zdela tuja in zato grda, da jo je splaknil z žganjem.

***
Tovarna nas bo ubila, ker bo ubila naš gruntarski rod. Kdo pa še hoče ostati na gruntu? Grunt hoče celega in vsega človeka. Za grunt je še poletni dan prekratek. Štirinajst ali šestnajst ur, to je za kmeta nekaj vsakdanjega. V tovarni pa odbiješ osem ur, se preoblečeš in si gospod.

Motiv izseljevanja pospremi kmečka povest z jasno protiizseljevalno idejo. France Bevk, Anton Kveder, Josip Premk in Josip Kostanjevec so izrecno nastopili proti tujstvu, Ivan Cankar in Miško Kranjec sta se paradoksalno intimno odločala tudi zanj. Antisemitizem je srečati edino pri Cankarju (Krčmar Elija), Kranjcu (Režonja na svojem) in Vladimirju Levstiku.

V svet – v svet [...] To je bolezen našega časa [...] Ko boš vedel, da te kliče dom in gruda, se boš ustavil. Zemlja kliče.
(Miško Kranjec, Življenje, 1972, 166.)

Prodajajo in odhajajo v svet. To je: niso ljubili zemlje, temveč bogastvo.
(Miško Kranjec, Režonja na svojem, 1935, 54.)

To je rana našega naroda, ki ne ve, da je ped rodne grude večje vrednosti, nego seženj goljufive tujine. Lastne otroke pošiljajo v tujino, sami pa kličejo na pomoč pred tujci.

***
Vsako upanje na boljšo bodočnost je zaman, dokler se ne vrnejo in ne združijo z rodno grudo in rodnimi brati vsi, ki so odšli...
(Josip Premk, Krona v višavi, 210, 211.)

Ceste ne gradijo več, vozništva ni več, ljudje se ogibajo cest, ki vodijo v svet, in hodijo po starih potih, ki so vse peljale domov. Z rokami in telesi so čuvali zemljo [...] Ljudje ljubijo zemljo in sovražijo cesto, ker jih je tako izučilo življenje.
(Filip Terčelj, Vozniki, konec.)

Amerika, Amerika! [...] Da bi jo našel vsak v svoji hiši, v gozdu in na polju, da bi našel in znal poiskati svojo Ameriko pri svojem ognjišču, blagor in trikrat blagor tedaj naši grudi.

***
Koliko ran ima na sebi ta naša prelepa zemlja. Globoko rano ji vsekajo tisti, ki jo zapuste in odidejo po svetu [...] trudni in izžeti se vračajo.
(Ivan Albreht, Ranjena gruda, 46, 58.)

"Z mojim blagoslovom, z beličem mojega denarja ne boš tujčeva žena; kdor hoče roditi zaničevalce mojega jezika in sovražnike mojega rodu, nima doma pod mojo streho."
(Vladimir Levstik, Gadje gnezdo, 143.)