Kmečka povest od znotraj

Tematike ne smemo zamenjati z izrazom tema. Tema je problem ali problemsko območje znotraj tematike. Tematika je torej izraz za material, tema je izraz za "idejno" ali "duhovno" plat teksta. Tako je mogoče reči na primer, da je osnovna tema kmečke tematike lastninski odnos. Teme so torej nekakšni aspekti na tematiko. Tako je seveda v načelu. Ob konkretnem materialu se je izkazalo, da je izraz tema manj uporaben kot izraza snov in motiv.

Motiv je najožja tematska enota. Elisabeth Frenzel jih v knjigi Motive der Weltilteratur (1976,4) pozna nekaj nad petdeset in ti v različnih kombinacijah in v različni problemski osvetlitvi tvorijo kakih 300 klasičnih motivnih sklopov: Romeo in Julija, Hamlet, Ojdip; za slovenske razmere bi dodali vsaj še Kralja Matjaža, Lepo Vido in Veroniko Deseniško). Motive je poimenovala kot odnos (npr. sovraštvo med bratoma) ali kot kvaliteto (femme fatale). En motiv lahko pripada več različnim temam. Motiv starega zaljubljenca, vzemimo, je mogoče uvrstiti tako v ljubezensko temo (recimo v Tavčarjevem Cvetju v jeseni) kot v temo lastništva (v Finžgarjevem Belem ženinu) ali s kakšno izmed etičnih tem. Frenzlova je določala motive, ne da bi pogledala tudi v kmečko povest. Tako v njenem seznamu ni vrste motivov, ki se tičejo vaškega kolektiva v celoti, recimo sovraštva med vasema.

Če izraz kmetstvo, ki poimenuje snov kmečke povesti, uporabimo kot oznako teme, potem mislimo na sklop specifično kmečkih problemov, med katerimi ima lastninski konflikt najvidnejše mesto. Tema kmetstva je tako sinonim za lastninski konflikt. Podlaga tej temi je več motivov: generacijski konflikti (oče-sin, mati-sin, oče-hči, krušna mati-rejenec); in rivalstvo (med bratoma, med kmetijama, med bajtarji in gruntarji, politično rivalstvo). Tudi tema ljubezni ima v kmečki povesti posebno zasedbo z motivi (ljubezen dveh revnih, ljubezen med socialno različnima, ljubezenski trikotnik, ljubezen proti volji staršev). Težko se je odločiti, kdaj motiv ljubezni dveh revnih še sodi v ljubezensko temo, kdaj pa že pripada sklopu socialnih tem. Rešitev je v sintagmi "kmečka ljubezen", ki združuje motive s svojevrstnim prepletom čustvenih in lastninskih razmerij, značilnih za kmečki svet. Marsikdaj se ni mogoče odločiti, ali je nekaj motiv ali tema: boj z naravo, politični boj ipd. Propadanje kmetij je v Prežihovi Jamnici tema; ali je tema tudi propad kmetije zaradi pijanstva? Ali pa gre za temo drugega reda, ki ni sestavljena iz motivov, ampak iz tem prvega reda, med katerimi je v našem primeru tudi tema pijanstva? Ali je generacijski konflikt sklop motivov ali je to posebna oblika lastninskega konflikta? Ali je boj med bajtarji in gruntarji razredni (socialni) konflikt ali gre za navadno lastninsko rivalstvo? Ali ni mogoče lastninski konflikt v vsakem primeru socialni konflikt? Tale in podobna nerešena vprašanja so vzrok, da je bilo pri konkretni analizi mogoče slediti le občutku in motive ter teme poimenovati intuitivno.

Temo pripovedi določimo na osnovi temeljnega motiva pripovedi. Marsikatero besedilo ni temu početju nudilo nobenega odpora, ponekod pa so bili motivi tako prepleteni med seboj, da je bilo glavnega težko najti in enako težko tudi določiti osnovni problem. Večkrat so si bili motivi ali enakovredni ali pa se je znotraj enega motiva našel še drug motiv (npr. v motivu konflikta med očetom in sinom še motiv zaljubljenega starca). Sem in tja je med temo in glavnim motivom težko razlikovati, največja težava pa je vsekakor takrat, ko glavni motiv ni nosilec teme (problema). En primer: Mlin v grapi Ivana Čampe ima kot glavni motiv zakonsko razumevanje dveh pohabljencev; tema pripovedi pa je samotni dom (nakazuje jo že naslov). Laže je bilo našteti spremljevalne ali stranske motive, kjer pa je prišlo tudi do največjega oddaljevanja od Frenzlove, saj njen leksikon ne pozna za kmečko povest tako značilnih folklornih motivov, kot so poroka, sedmina, semenj, košnja, oranje, žetev, niti motiva požiga, pijanstva, pravdanja... Ker gre za drobnejše zgodbene elemente, predlagam motivologiji zanje ime motivni drobci.

Temeljni problem pripovedi se zelo rad razkrije v koncu, izzovemo pa ga z vprašanjem, zakaj je konec prav takšen in ne drugačen, torej z vprašanjem o motiviranosti konca. In tukaj preži še ena, zadnja terminolška past, nevarnost, da bi pomešali temo ali problem besedila in motivacijo dogodkov v njem. To se rado dogaja pri Kranjčevih tekstih, ki se izrecno odpovedujejo klasičnim temam, kot je npr. lastninski konflikt.

Obstaja še možnost klasifikacije zunaj poimenovanja teme oziroma glavnega motiva. Približuje nas metodološkemu izhodišču teorije Seymourja Chatmana (Story and Discourse, Ithaca/London, 1982,2), ki ne pozna motivov, pač pa situacije in dogodke. Najpomembnejše v besedilu je mogoče povzeti z enim stavkom, ki se tiče dogajanja, konca ali lastnosti osebe, ali kombinacije vsega trojega.

Npr.:
Dom se ohrani mimo sinove lahkomiselnosti.
Dom (se ohrani) v vojski.
Preužitkar (propade) v boju za moralno pravico.
Vzpon in propad prišleka.
Zaradi greha staršev se dom ne more ustanoviti.
Revni par si bo osnoval dom v svojem srcu ...

Ponavadi je to sklop dveh motivov, eden je vzrok, drugi posledica: pravdarska strast + gospodarski propad --> gospodarski propad zaradi pravdarske strasti. Oblikovanje takih povzetkov je pokazalo, da sicer natančneje zadenejo značaj in namen posameznega besedila, za posploševanje pa niso najprimernejši. Predstavljene težave so bile vzrok izbiri drugačnega aparata za analizo in klasifikacijo kmečkih povesti.

Trije vogali kmečke povesti

Z I je poimenovan junak (subjekt, posameznik), ponavadi je mlad, lahko jih je tudi več, z II je označen dom (starši, tradicija), s III tujina (grožnja propada, deklasiranja, ne dom). I je mobilni element družbe, II je stabilni element, III je neka druga družba, grožnja spremembe strukture.

Še drugače:
I = kandidat za predstavnika doma
II = prostor kmečkega doma
III = prostor zunaj kmečkega doma

Najvažnejša je kategorija doma. V primerjavi s klasičnim evropskim romanom, kjer je osnovna kategorija junak, je to najočitnejša posebnost kmečke povesti. Če je v evropskem romanu šlo za spopad junaka s svetom z namenom, da se svet spremeni, gre v kmečki povesti večinoma za prizadevanje junaka, da
a) ohrani dom (pred grožnjo od zunaj),
b) se na novo udomi (poroči) ali
c) spremeni zasedbo doma (npr. zamenja mater z nevesto), pri čemer ne gre za spremembo, ki bi bila povezana z enkratno junakovo vizijo novega sveta, ampak za predvideno spremembo, ki nahaja svoje opravičilo v tradiciji; spremembo zahteva dom in ne junak.

Če je dom osrednja kategorija kmečke povesti, potem je domačijska povest njen jedrni tip. Dom je v domačijski povesti glavni "igralec". Naslovna oseba v domačijski povesti lahko propade brez škode za pozitivnost konca, če se le ohrani dom. Čisto drugače je v psihološki noveli: če tam propade naslovna oseba, duševni revež, in dom živi naprej, bralec razbira konec kot nesrečen, saj je bila njegova identifikacija in simpatija usmerjena k junaku in ne domu.

Zakon doma je biti osnovna proizvodna in rekreativna enota. Če kake teh funkcij ne izpolnjuje več, je z domom, oziroma njegovimi skrbniki, nekaj narobe. Dom se želi regenerirati in v ta namen pokliče na prizorišče novega kandidata za "gospodarja". Navzven se kaže regeneracija v generacijski zamenjavi: v kmečki povesti večinoma uspe (ali bo uspela v perspektivi). Dom je praviloma kmečka domačija (raje bogata kot revna), rodbina, vas, abstraktno celo domovina, le v izjemnih primerih gre za popolnoma nepričakovan prostor, tuj klasični kmečki povesti: npr. pot v Cankarjevem Potepuhu Marku in Kralju Matjažu ali gorska samota v Kozakovem Belem mecesnu.

Dom je idealni prostor. Idealni prostor je seveda s stališča glavne osebe takrat, ko je sama naseljena v njem, ko se zlije z njim, oziroma ko odvrže znamenja brezdomstva, značilna za svoje prejšnje stanje. Dokler mladi kandidat za gospodarja ne postane del doma, se mu zdi dom poškodovan, z mankom, ki ga je treba zapolniti. Poškodbe ali napake doma so različnih vrst: trmasti oče, zapravljiva mati, eden od staršev je mrtev, oba od staršev mrtva, v domu so le stranski predstavniki, starši so že stari in onemogli, dom zaradi slabega gospodarja zapuščajo stranski predstavniki: hlapci in potomci... Dom je pozitivna kategorija, ker je garant eksistence, nudi zavetje in daje varnost. V znak hvaležnosti za varnost se morajo člani doma odpovedati lastni ljubezenski izbiri, slediti diktatu dela, se odreči svoji volji in se pokoravati gospodarju doma:

Objektivna veličina kmečkega doma prevladuje mogočno v vsem njegovem dejstvovanju. Kmet rad žrtvuje svoje individualno ime in prevzame tuje ime kmečkega doma, če naj se priženi. Tudi v navadnem razgovoru ga sovaščan ne nazivlje po rodbinskem imenu. Starodavno ime kmečkega dvora je hkratu njegov osebni naziv.
(Josip Jeraj, Naša vas, 1933, 95.)

To so samo ukoreninjene navade, nekaka neumna mišljenja, preko katerih mora človek, če hoče sebi in hiši dobro. Hiši predvsem! Zato je treba žrtvovati marsikaj in, če ni drugače, tudi tisto neumno stvar, ki so jo ljudje krstili za ljubezen.
(Jože Dular, Krka umira, 1943, str. 67.)

Omenjeno razmerje med posameznikom in kolektivom potrjuje presenetljiv delež kolektivnih imen med enobesednimi naslovi. v dveh tretjinah poimenujejo funkcijsko pripadnost (Zdražbarji, Mešetarji, Težaki, Bajtarji, Samorastniki), v eni tretjini pa gre za rodbinska imena (npr. Zarečani).

Avtoriteta očeta in hišnega gospodarja ponavadi predstavlja proizvodno,brezobzirno plat doma, mati pa predstavlja (vendar ne vedno) njegovo rekreativno, tolažilno, pomirjevalno polovico. On je trd, samovoljen gospodar, ona sledi etičnemu principu, vendar nima prave moči za uveljavljanje, je pasivna. Dom je dobri dom, dokler v njem ni razpoke med proizvodno in rekreativno polovico. Razpoko povzroči seveda rojstvo junakove lastne volje (samovolje), ki pa je s stališča obnavljanja doma legitimna, zato se mu do tedaj funkcionalna kombinacija gospodarja in gospodinje pokaže v negativni luči. Dom je torej ambivalentna kategorija za junaka, ki že ima svojo voljo. Voljo more uveljavljati brez večjih konfliktov le kot gospodar.

Tete, strici, hlapci in dekle, otroci in tisti sinovi ali hčere, ki niso predvideni za novega gospodarja, so stranski predstavniki doma; ti dajejo domu trdnost, niso pa njegovi nosilci:

V srednji kmečki družini vzajemno sodelujejo tudi posli, to so hlapci, dekle in morda še varhinja otrok [...] Kmetu so posli hkratu iskreni člani družinskega občestva. Popolnoma enakopravni so z domačimi otroki [...] Razredna nasprotstva kmečke družine večinoma ne pretresajo. Posli izgubijo docela proletarsko zavest, ker popolnoma zraščajo z domom.
(Josip Jeraj, Naša vas, 1933, str. 75, 76.)

Če se osamosvojijo, morajo zapustiti dom; postanejo rivali kandidatu za novega gospodarja in so s tem izpostavljeni nevarnosti, da propadejo in postanejo deklasiranci, člani polja III. Vztrajanje teh ljudi v vlogi kandidatov za lastni dom ali v vlogi rivalov pri starem domu je običajno tragično, tako kot v Finžgarjevih Stricih ali Cankarjevem Hlapcu Jerneju. Nevarnost obenem doleti tudi dom, ki je brez teh oseb manj trden.

Junak v taki strukturi seveda ni pravi junak, saj le uresničuje zakone, ki mu jih narekuje dom, ni subjekt, ker se sklicuje na avtoriteto doma, za svojo zmago ni pretirano zaslužen, saj njegov boj ni bil stvar svobodne odločitve, ampak nuje:

Zavoljo objektivne usmerjenosti kmetove je smatral l'Houet (Psychologie des Bauerntums, Tübingen 1920) za bistvo kmečke duševnosti neosebnost. Vendar ta izraz ni dober! Na kmetih res ni individualističnih osebnosti, to je takih, ki bi si brez ozira na občna življenjska načela ustvarjale lastni življenjski etos, kakor recimo Nietzschejev nadčlovek [...] So pa vendarle na vasi pristne osebnosti, to je razviti značaji v okviru kolektivnega kmečkega tipa.
(Josip Jeraj, Naša vas, 1933, str. 95.)

Junak je oseba, ki ji manjka dom, torej oseba z napako. Pot "junaka" je končana, ko (ponovno) dobi dom, ko se "združi z domom". V literarni strukturi, ki ji je kolektivno in tradicionalno glavni identifikacijski model, je posameznik (I) v nezavidljivem položaju. Postavljen je pod sum tujstva, ki hoče razrušiti kmečki kolektiv ali kmečki dom. V preizkušnjah mora dokazati, da se bori le za to, da bi dom še naprej gladko funkcioniral, da ne prinaša v ta zaprti svet kakih vsebinskih novotarij ali celo tujega (meščanskega) kulturnega modusa. "Junak" je največkrat mlad, (reven) in še brez oblasti.

Ne dom je v kmečki povesti negativna kategorija, označuje junakov končni položaj, kadar le-temu udomljenje ne uspe ali stalno pretnjo propada v času, ko njegov boj za dom še traja. Junak je mobilni element, ki skrbi za to, da se kmečko vesolje prilagaja in obnavlja. Z mobilnostjo vseskozi tvega sebe in dom, izpostavlja nevarnosti, da kot sistem razpade in se izenači s kaotičnim okoljem, v katerem ni zavetja.

I, II in III niso z realnimi osebami povezane funkcije, ampak so načela. I je načelo pozitivne aktivnosti, II je abstraktni cilj prizadevanja, III je negativno načelo. Osebe so samo predstavniki teh načel. Predstavniki so ustrezni in neustrezni ali lažni. Skozi povest se razkrije njihova identiteta in vrednost. Izhodišče povesti je ugotovitev elementa I, da element II nima ustreznih predstavnikov; element I delegira sebe za to funkcijo. Obrnjena situacija je, ko dom II ugotovi, da kandidat za gospodarja ni ustrezen. Predstavniki kategorij so običajno v parih: mož in žena, fant in dekle, dva brata. Kadar je samo eden, je to že znamenje nestabilnosti sistema in izzove akcijo nasprotnikov. Povesti je konec, ko osebe zamenjajo mesta, torej ko "junak" I zasede vodilno mesto v domu ali (redkeje) ko je mimo nevarnost neustrezne take zamenjave.

Temeljni strukturni tipi kmečke povesti

Za tip II-I (dom se intenzivno brani pred vsiljivim kandidatom; pozornost in simpatije so na strani doma) je mogoče našteti le nekaj besedil. Ivo Šorli npr. protistavlja prosvetljenega gospodarja Štefana Zaplotnika, ki je ustrezni predstavnik doma, saj na stara leta celo naredi otroka, neprimernim potomcem. Povest se žalostno konča z zmago negativcev, torej biološki princip tudi tu presega racionalističnega. — V Velikonjevih Višarskih polenih si najprej oče preužitkar kot stranski predstavnik doma v razpadanju krčevito prizadeva za pravega naslednika proti lažnemu kandidatu, potem pa se spopadeta še lažni in pravi kandidat; tako razgibana struktura glavnega motiva boja za grunt daje besedilu ton napetosti. Uspeh doma je toliko vrednejši, če je izbojevan v okrnjeni zasedbi (kadar manjka en zakonec ali sta si zakonca nasprotna). Zveza II-I je pogosta le kot stranski začetni motiv, ki se v primeru vdaje doma rad spremeni v konflikt II-III (boj doma za obstanek v neugodnih razmerah).

Enako redka je situacija, ko ves prostor pripada samo domu, kandidatov za njegovo regeneracijo, ki bi proizvajali konflikten odnos, in sovražnega polja ni. Zdi se, da je situacija II značilna za idilo (Ivan Matičič, Petrinka; Ivan Čampa, Mlin v grapi).

Zvezo I-I (rivalstvo med kandidati) je težko razporejati med glavne motive, ker je skoraj vedno v bližini in odvisnosti do odnosa I-II:

(I-I)-II

Med 14 takimi odnosi jih gre precej na račun rivalskih bratov, pri Kodru norita celo oče in sin za isto žensko. Od dveh kandidatov je običajno eden pravi, drugi nepravi (neustrezni). Z dogodki se razkriva njuna identiteta. Redkejši so konflikti med podobnimi rivali (dva bogataša npr.). Kaj kmalu se eden izkaže kot boljši, mlajši ipd. in poruši razmerje ravnotežja. Drugače je le v naturalističnem romanu: vsi so enako zli, v poučni povesti: vsi so končno dobri, ali v socialnorealističnem besedilu: ljudje so enaki, dobri in slabi obenem.

Zadnja možnost za I je v zvezi I-III, seveda v kombinaciji (I-III)-II. V Matičičevi povisti Moč zemlje se mladi Slovenci (I) borijo proti Nemcem na Koroškem (III), da bi omogočili eksistenco slovenskega doma (II). V povesti Deržajevi Pod Špiki se glavna oseba, hribovski kmet, ne zavzema za kmečki dom, ker ga je pravkar zapravil s svojo hribovsko strastjo , pač pa nastopi proti sovražniku nacionalnega doma, tujim lovcem (III), ker iz njegovih gora delajo svoje prebivališče. Ker gre tudi pri Kozakovem Belem mecesnu za podobno izjemno zvezo, moremo planinskemu tipu kmečke povesti v okviru te zveze pripisati generativno moč. Beli mecesen se začenja z motivom I-I (rivalstvo med bratoma), ki pa ni tradicionalne lastninske narave, nadaljuje pa s prizadevanjem odtujiti se (negativnemu) kmečkemu domu v hribe, ki prevzamejo funkcijo doma (II). Obrat spominja na Cankarja, le da je tam vsebina novega "doma" drugačna.

Zveza II-II popisuje rivalstvo med domovi (13-krat), pa tudi rivalstvo med bajtarji in gruntarji.

Omenjena je bila dokaj pogosta zveza boja domačije proti zunanjemu svetu (proti propadu zaradi dolgov, nerazumnega gospodarjenja, malomarnosti, nesporazumnosti med zakoncema, vojne, krize, krute narave) – II-III, 28-krat. III pomeni pri tem različne stvari: vojno, krizo, strasti ali neumnost gospodarja, nemoralo, ki jo v vas prinaša industrija, gostilna ipd. V Prežihovem Boju na požiralniku sta sovražnika dva, narava in vaški kolektiv. — Bevkove Krvaveče rane zanimivo družijo dvoje odnosov: I-II (prizadevanje pravega kandidata za svoj dom) in II-III (prizadevanje istega doma, da ne propade zaradi dolgov). Ko se obe težnji združita, je dom rešen.

Predrzno bi bilo trditi, da so strukture iz elementov II-I-III (pozitivni patriarhalni dom – junak, ki se udomi – premagano tujstvo) značilne prav za povest in da vrednostni obrat pripelje samodejno do novele in romana. Res pa je, da so besedila, ki spreminjajo izročeno formo, ambicioznejša od drugih in se pri njih kritika izrazu kmečka povest rada ogne.

Izbira treh kategorij izvira iz najpogostejšega problemskega sklopa kmečke povesti – lastninskega odnosa, ki ga oblikujejo sledeči motivi: generacijski konflikt (oče-sin, mati-sin, oče-hči), rivalstvo med bratoma, mačeha-pastorki, stari zaljubljenec, izseljevanje (potomca, ki ni podedoval), kriminalno dejanje zaradi lastništva (sosedova goljufija, kraja, uboj), izgubljeni sin, sinova vrnitev, neprava izbira neveste, ljubezen med socialno različno situiranima, poroka dveh revnih, sovraštvo med dvema domovoma... Če je dom najpomembnejša stvar v kmečki povesti, je razumljivo, da bodo želji po posedovanju doma podrejene tudi druge zadeve od morale do ljubezni. Ljubezen kot enkratna subjektivna čustvena izbira je lahko le konfliktna za junaka, od katerega se pričakuje pragmatičen odnos do sveta. Ljubezenska tema je v kmečki povesti podrejena lastninski.

Neumorno ko bitje srca jima je potekalo življenje, ki sta ga razdelila v dva dela. Večji del je bil posvečen skrbi za gospodarstvo, a manjši počitku in ljubezni.
(France Bevk, Ljudje pod Osojnikom, 1955, str. 51.)

Spolna morala kmetova ima temelje v njegovi brezmejni ljubezni do kmečkega doma. Zakon sklepa radi kmečkega doma. Ne išče v zakonu pred vsem spolne dopolnitve, ampak zveste sodelavke za kmečki dom in dobre matere za naslednike. Individualne želje stopajo torej v ozadje [...] Zakon in zakonsko življenje mora udano služiti domu. (Str. 44.) Kmečki dom je prvi, drugo šele srce [...] Kmet radi ohranitve doma velikodušno žrtvuje celo osebnostno srečo. Dom ceni nad vse! [...] O nevesti, ki ne prinese nobene dote k hiši, govorijo kmetje prezirljivo.
(Josip Jeraj, Naša vas, 1933, str. 72.)

Če junakova izbira obvelja, se mora izkazati tudi drugače, kot spsoben ljubimec, izkazati se mora še za dobrega gospodarja. Ali se kar na domu spopade z očetom ali se umakne ustvarit dom v tujino z namenom, da se obogaten vrne. V drugem primeru je podoben junaku klasične pravljice, ki se tudi mora potrditi v svetu, da se na koncu lahko z nevesto vrne domov.

Nekaj vprašljivih primerov

Cankarjeva (kmečka) povest je v celoti polemika s tradicionalno strukturo slovenske kmečke povesti (prim. začetek Potepuha Marka), zato tako pogosto poudarja tujstvo in popotništvo, ki kmečki svet trepeta pred njima. Hlapec Jernej je prva stopnja razočaranja nad kmečkim domom. Potepuh Marko je že bolj zrel, saj si doma ne želi več tako naivno kot Jernej, ampak ga zapije in ga zapusti tudi drugič. V Alešu iz Razora sploh ne moremo govoriti o pozitivni kmečki domačiji. Cankar idealiteto seveda pozna, pripisuje pa jo področju, ki je kmečkemu domu kontrastno: ciganu, godcu, popotniku, torej vsemu, kar v tradicionalni kmečki povesti simbolizira polje III. Jernej je podobno kot samska teta v Zaprtih vratih Julije Bračič s stališča klasične kmečke povesti popolnoma neustrezen kandidat za glavnega predstavnika doma. Jernejeva tragika je v tem, da ne spozna svoje neprimernosti za gospodarjevo vlogo v svetu, kjer je brezprizivno pravilo, da mladi nadomesti starega ne glede na etične pomisleke – dom tu funkcionira brezobzirno kot narava. Kmečka povest dopušča, da revni postane predstavnik doma, ne dopušča pa, da to postane stari (izjema so Bevkovi Ljudje pod Osojnikom, ki pa nimajo prav enoumnega konca). Šimen Sirotnik nima nobene želje več, da bi naselil dom, sprijaznjeno se zaveda, da more predstavljati le deklasiranost (III); ob njem se šele lahko razkrije napaka v vaškem kolektivu (II), ki ima neustrezne predstavnike, vendar konec napake ne popravlja! Cankarjeva besedila so nenavadna prav v strukturnem elementu II. Ali dom ostaja skrajno neustrezen, ali je uničen, ali se ustanavlja na tradicionalno sovražnem ozemlju (Potepuh Marko, Zgodba o dveh mladih ljudeh), ali pa dobi le ustrezne zagovornike namesto pravih predstavnikov (v Zgodbi o dveh mladih ljudeh).

Redka so v kmečki povesti besedila z izjemno glavno osebo. Takemu junaku ne gre za dediščino doma, ampak za nekaj drugega. Razrešitev se odpira v dva konca: ali junak ozdravi od "nenormalnih" želja ali se jim dokončno vda in zapusti področje kmečke povesti. Prvo možnost sta uresničila junak Kranjčeve povesti Življenje in Šorlijeve novele Golobovi, čeprav je sprva vse kazalo na drugačen zaključek, drugo, ekstremno, je vpisal v slovensko literarno zgodovino Juš Kozak v že omenjenem Belem mecesnu.

V Bevkovem Velikem Tomažu je oče Tomaž neustrezni predstavnik doma, ki sinu (I) noče predati gospodarstva in ga celo spodi od hiše. Ko v drugem delu povesti sin končno prevzame kmetijo, postane Tomaž stranski predstavnik doma, pa se svojo novo vlogo ne more sprijazniti in slili zato iz nje v položaj ponovnega kandidata (I); ker je za to že prestar, nujno konča v položaju III in umre. Za zdravo pamet kmečke povesti je predlog, naj dom regenerira tisti, ki ga je vse dotlej predstavljal, v nasprotju s politično izkušnjo sodobnega Slovenca nekaj popolnoma nesprejemljivega.

Socialni realizem ni spremenil strukture kmečkega besedila, je pa napolnil elemente te strukture (I, II, III) z drugačno vsebino. V skladu s proletarskim internacionalizmom je dom postal to, kar se je v klasični povesti označevalo s svet, cesta itd., ter obratno: kmečki dom je postal junaku sinonim za tujstvo (prej že pri Jospiu Premku in Ivanu Cankarju). Razlika med tovrstnimi modernističnimi in socialnorealističnimi besedili je v junaku, ki je v prvem primeru individualist (subjekt), v drugem primeru pa le pristaš nove kolektivne etike. Zato so socialnorealistične pripovedi sorodnejše klasični kmečki povesti kot npr. Cankarjevo modernistično besedilo s kmečko tematiko.

Os življenja je v marsičem podobna Šorlijevemu Štefanu Zaplotniku. Dom pri Kranjcu sicer nima tako nedvoumno napredne vsebine, saj oče ambivalentno druži tradicionalno patriarhalno obnašanje (v Življenju surovo pretepe sina) in demokratično permisivnost ("Vsak naj si uredi življenje, kakor mu je prav."). Sorodnost je v odnosu do potomcev, ki so konservativnejši od očeta. Atmosfero zgošča vrednostni relativizem, na njegovem robu je vendar prostor za negativno karakterizacijo enega od kandidatov, sina Marka, ki si je predrznil iztrgati se okviru starševskega doma in si ustanoviti svojega. Vrednostni relativizem ima oporo v dejstvu, da polja III pravzaprav ni. Je izseljevanje, smrt, revščina, a je vse to fatalistično vključeno v običajno delovanje kmečkega sveta (II). Ker vlada relativno blagostanje (Kranjec ne pozna naravnih nesreč ali boja za obstanek kot npr. Bevk), je edini problem škodljiva lastninska strast potomcev. Konec Štefana Zaplotnika je v znamenju tragične nostalgije, pri Kranjcu je revolucionarno optimističen, ker najmlajši sin Tinek nadaljuje očetovo pot. Vsebina Tinkovega doma je že bolj napredna: oče je imel v mislih na družino (rodbino) oprto zadrugo, sinu gre za abstraktno komunistično domovino, v kateri ni privatne lastnine in razlik med ljudmi.

Kranjčevi Kapitanovi nimajo jasne tradicionalne razdelitve vlog med I in II. Dom bi po tradiciji morala predstavljati Agata, vendar je preveč samosvoja za to vlogo: "Agata [...] nosi v sebi docela drugačen svet kot vsi povprečni ljudje. Res je bilo sicer, da je še vedno spadala v občestvo vasi"; Agata preveč daje na spolnost, "dom [pa] je nekaj dostojnega" (str. 123). Sprva je videz, da bo predstavniško vlogo namesto nje opravil mož Ivan Raj: "Zdaj je predstavljal mir cele družine, pomenil je obstoj stare, močno krhajoče se kmetije [...] rešitev temu domu" (1972, str. 97), kar bi bilo nenavadno za kmečko povest, saj je ponavadi prišlek I in stari prebivalci II. Mož se vendar ni sprijaznil s svojo predstavniško vlogo v domu in je šel nazaj med kandidate, tokrat za samostojni dom in v položaju kandidata ga je zatekel tudi konec povesti.

Naloga kmečke povesti je, da v koncu potrdi "junaka", ki je regeneracijski potencial doma, oziroma ga zavrže, kadar je njegova regeneracijska zmožnost vprašljiva, torej kadar je star, grabežljiv, nor... Vprašanje se glasi: Je Radmanca v Prežihovi Ljubezni na odoru pravi ali nepravi kandidat za regeneracijo doma? Sprva je kot član doma v položaju II, po pobegu od doma pride v položaj I, postane kandidatka za tvorbo novega doma. Začenja slediti svoji volji in je s tega stališča kot svobodni subjekt bralcu simpatična in pozitivna, vendar je njena nova vloga kljub temu sumljiva, saj je malomarna do svojih otrok, ki so garant za nadaljnjo eksistenco kmetije. Konec pripovedi jo zato skozi nesrečo razkrije kot lažno kandidatko, ki ne more ustanoviti doma in zagotoviti otrokom varnosti, in jo potisne v deklasiranost (III). Dom (II) ostaja brez pravih predstavnikov: ostareli mož to nikakor ne more biti. Radmančina trma v koncu (saj "z močnim glasom" izgovori otrokom težko besedo smrt) govori o fantastičnem socialnem načrtu, ki je do kraja izveden v Samorastnikih: ker ni prišlo do uspeha pri ustanavljanju novega doma, bo morala v dom preimenovati prostor svoje socialne deklasiranosti. Preimenovanje le fiktivno spreminja resničnost po želji subjekta in pomeni fiktivno popravljanje neustreznega socialnega modela.

Samorastniki so primer socialne utopije. Revna bajtarica (I) hoče postati del Karničnikove družine (II). Ker je ne sprejmejo, ustanavlja lastni dom. Manko očeta, premoženja in varnosti v okolju, ki po tradiciji pripada polju III (proletariat, "zavržen, preklet rod") nadomešča s preimenovanjem (prevrednotenjem) tega prostora v dom. Svojo deklasiranost opremi s predznakom doma:

Ko zmanjka mene, ne boste imeli malo toplejše kamre, kamor bi lahko stopili... Zato ste pa povsod doma: Ker niso Karnice vaše, je vaša vsa Podjuna, so vaše vse gore [...] vi ste samorastniki.
(Samorastniki, 1957, 204).

V Samorastnikih poteka konflikt med I in II, vendar so nosilci kaj nenavadni, saj razmerje ni tradicionalno (sin-oče), ampak nesojena snaha-gospodar, izjema v kmečki povesti. Če bi šlo za prvo razmerje, bi bil to navaden generacijski spopad. Ta oblika, ki je nismo navajeni, pa nas usmerja v ideografsko branje: Meta predstavlja en pol razrednega konflikta (zato tudi precejšnji delež gospode v noveli). Ženska je ustreznejši nosilec skritega idejnega sporočila kot moški. Šibkost njenega ljubimca ima dve razsežnosti. V prvi dokazuje izrojenost karniškega rodu, ki bi moral hlastniti za osvežitvijo iz bajtarskih vrst (izrojenost se izkaže čez petnajst let, ko Karnice res propadejo), v drugi razsežnosti pa ponavlja razmerje med spoloma, ki je v slovenski literaturi konstantno, da je namreč mlada ženska prava subjektivna in družbena moč in ne mladenič (dekle vojak, Mlinarjev Janez, Lepa Vida, Veronika Deseniška).

Prežihova Jamnica je kot izrecna polemika s Hamsunovim Blagoslovom zemlje sprva hotela imeti naslov Prekletstvo zemlje. Polemiko s kultom zemlje je ubesedil Prežih pravzaprav že v Boju na požiralniku. Preprost bralski občutek nam govori, da je v noveli zmagala narava nad človekom. Dejansko pa se je boj z naravo (II-III) končal s človekovo zmago, saj pride sovražniku (bradavici) do jedra in vodo kanalizira. Da se to zgodi na račun življenja gospodarja, nas ne more navdajati z obupom, saj tak konec sodi med klasične perspektivistične zaključke: junak propade, njegova ideja zmaga. Zmaga je še toliko manj problematična, ker umrli oče ni čisti subjekt, ampak le del družinskega telesa; odraščajoči otroci obetajo prevzeti krmilo. Konec bi bil lahko negativen na nekem drugem, za Prežiha najbrž pomembnejšem nivoju, ki omejuje vtis mitskosti: pri spopadu človeka, Dihurjevih sirot z družbo. Razmerje narava-človek je v noveli res glavni motiv. Vendar ta motiv ni nosilec sporočila oziroma je to le deloma. Mitskost odnosa domačija-narava se je prepisala v ideološki (filozofski) odnos domačija-družba (II-III). Ta je toliko bolj tendenciozen, ker je pridan skoraj brez predhodne priprave. Napaka Dihurjev je bila, da so podcenjevali pomen zanje stranskega sovražnika – družbe ("tuje roke"). Dihurjev dom je imel od vsega začetka nekoliko drugačno vsebino, kot smo jo navajeni iz kmečke povesti. Ne predstavljata ga red in blagostanje, ampak je njegovo temeljno določilo samostojnost. Propad doma postavlja pod vprašaj tudi to njegovo temeljno določilo: ekonomska samostojnost družinske proizvodne enote ne more biti družbena perspektiva.

Ivan Potrč je eden zadnjih inovatorjev v kmečki povesti pred drugo vojno. Izhodiščna situacija njegove povesti Sin je klasično prizadevanje glavne osebe za udomljenje. Ko to doseže, ugotovi, da se ni dokopal do idealitete, ampak da ima ta "dom" vrednost sovražnega ozemlja (III). Prevrednotenje je sicer sorodno predhodnim, a še korenitejše, saj v zameno za izgubljeni dom ne najde prav ničesar ustreznega. Dom je kot kategorija zbrisan, če zanemarimo dovolj šibko iskanje nove idealitete v liku berača, klasičnem predstavniku polja III.

Iz česa vse je kmečka povest

Do ljubezenskega trikotnika pride v eni četrtini povesti. Tip 2 moška-1 ženska (2 m-1 ž) je precej pogostejši od tipa 2 ž-1 m. Podobno razmerje je med pogostno ljubezensko izbiro in redkejšim ljubezenskim rivalstvom. Izbirati moreta oba spola enako, rivali pa so lahko samo moški; trivialni motiv rivalskih žensk je bilo mogoče zaslediti le v enem primeru.

Še redkejši so motivi ljubezenske zveze med dvema človekoma, komaj šestindvajset, v polovici tega gre za ljubezen med socialno različnima, nekajkrat za motiv Romea in Julije (ljubezen med mladima sprtih hiš), najmanj se je žanr zanimal za ljubezen dveh revnih. Če je prešuštna ljubezen temeljni kamen ljubezenskega romana, v kmečki povesti je prej izjema kot pravilo (18-krat); v dveh tretjinah je prešuštvovala žena! Sorazmerna temu podatku je porazdelitev ljubosumnosti med prevarane osebe: ljubosumnost je izrazito moško čustvo, le dve ženski bolehata za tem čustvom. Najbrž je ob tem razmerju odveč informacija, da so bili avtorji kmečke povesti skoraj izključno moški. Tako tudi ni čudno, da je krivda za napačno ljubezensko izbiro, torej za nesrečen zakon običjano pripisana prav ženski. Motiv ljubosumja izstopa pri Preglju, Plestenjaku in Velikonji, avtorjih obsežnejše popularne kmečke povesti. Je ljubosumnost potemtakem trivialni motiv? Vsaka osma povest pozna med osebami nezakonskega otroka – spet netipični Diagram Struktura ljubezenskih trikotnikov motiv, ki potrjuje trditev, da ljubezen (kaj šele ljubezenska strast in njeni plodovi) ne sodi med odločilna orožja našega žanra. Zato v kmečki povesti poroka ne pomeni nujno zaključka dogajanja, večkrat šele njegov začetek.

Gospodarski motivi zapolnjujejo pripovedni interes zlasti v t.i. gospodarsko vzgojni večerniški povesti avtorjev Josipa Vošnjaka, Frana Zbašnika, Frana Detele, Ivana Vuka. Pravzaprav se tudi Cankarjev Krčmar Elija prav nič ne upira tej oznaki.

Temeljni konflikt kmečke povesti je generacijski konflikt ali lastninski konflikt med očetom in sinom (med očetom in hčerjo pač le poredko in med gospodarjem in celo družino le izjemno). Pojavlja se kot glavni in tudi kot stranski motiv. Koflikt doživi epilog v obliki očetove smrti, vdaje, kesanja ali sprave. V desetih primerih se spopad med rivaloma ni mogel dognati na očetovem domu: sin je reagiral na očetovo samodrštvo z odhodom od doma, si v tujini ustvaril premoženje in samostojnost in se šele potem vrnil zmagovit domov. Pripovedovalcu so bolj zanimive revne osebe ali družine kot bogate. Stereotipen, da ne rečemo trivialen, je na eni strani motiv lepega, revnega bajtarskega dekleta (nekakšna modifikacija Pepelke), na drugi strani pa motiv mlade, bogate neveste; srednje premožna dekleta kmečko povest niso pretirano zanimala. Pač pa je v tem premoženjskem razredu precej za poroko pripravnih fantov, izrazito bogati so redki med njimi in še ti so raje že ostareli in kot ljubezenska partija kaj nesimpatični.

Če je med glavnimi in naslovnimi osebami hčerá nevest malo, jih je toliko več med stranskimi osebami. Kadar so nosilke motiva skvarjene poroke, so to v enaki meri na aktiven (nevesta pobegne, si zadnji trenutek premisli ali celo umrje) kot na pasiven način, ko poroko prepreči nevestin oče. Tako v ljubezenskih kot v ženitnih razmerah je otpika na stvari izrazito moška: v trikotniku je ženska manj pomembna, ker je samo nagrada za zmagovitega moškega v rivalskem spopadu. Skozi gospodarske oči pa je izrazito revna ali izrazito bogata nevesta znamenje ovir za poroko. V kmečki povesti ima ženska dve možnosti: biti tretja oseba v ljubezenskem trikotniku ali biti nosilec težav v poročnih načrtih. Ni mogoče izraziti misli jasneje, kot jo je Janko Kač: "H gruntu gre le grunt in komaj še denar s pridnimi rokami! Sama boka, nedrija in ljubezen ne pridejo na vago pri gruntu. Komaj za privago je ženska gruntu." (Grunt, 8.)

Kakor je že ljubezen v gospodarskih tehtanjih malo pomembna, brez nje ne gre, saj je ekonomsko rivalstvo brez podložene ljubezenske intoniranosti dokaj skromno: med sprtimi sosedi, med brati... In prav izjemno so si v slovenski kmečki povesti sosedje tudi v medsebojno pomoč. Kadar se povest konča s smrtjo gospodarja, to seveda ne pomeni hepienda, ne pomeni pa tudi tragedije, saj običajno mladi rod nadaljuje boj za obstanek. Kmečki dom propade le izjemoma (v 6 odstotkih) in le takrat je odprta možnost za izrazito tragiko. Glavni vzrok za propadanje vidi patriarhalna misel v vdoru meščanske kulture na vas, v drobljenju kmečke posesti in dobičkarstvu in potratnosti, ki vodita v zadolženost; da se to ne bi zgodilo, je treba v vsaki peti povesti v tujino (naj bo to Amerika ali z gozdom poraščena Bosna, Hrvaška, v Romunija) po denar. Slovenski kmet v tujini praviloma res obogati, pa vendar se je zdelo pisatelju kmečke povesti (z delno izjemo Cankarja in Kranjca) izseljevanje le nesreča. Amerika kot najpogostejši cilj potovanja je sprejemljiva le pogojno kot kraj obogatitve. Propadli gospodar ali ženin brez premoženja si tam opomoreta, a morata zastaviti potem življenje na novo – doma.

Razmerja med osebami v kmečki povesti niso oblikovana v skladu s sorodniško ali spolno, ampak gospodarsko paradigmatiko: oče ni v opoziciji do matere, ampak do sina, hčere niso na istem nivoju kot sinovi, ampak so v razmerju do ženinov (oboji daleč manj pomembni od prejšnje opozicije). Žene niso z možmi na enaki ravni in hlapci niso par deklam, pač pa gospodarjem. Pare torej formira hierarhična, v ekonomiji utemeljena logika. Edino ta skrbi, da so razmerja napeta in da je osebam mogoče zamenjati vloge.

Teze o kmečki povesti, zlasti domačijski veji povesti, poudarjajo njeno tematizacijo sovražnega mesta. Do 1945 se mesto motivno zelo pičlo pojavlja v kmečki povesti, res pa je precej več protimestnega na načelni idejni ravni. Enako obroben je vdor proletarske tematike, tovarne in rudnika (7 %). Od obeh konkurenčnih življenjskih načinov se kmečki močno razlikuje. Princip kmečke domačije je vztrajanje in ohranjanje, za meščanstvo in proletarstvo pa je važen progres. Zato ni nasilno uvrstiti motiva gradnje med motive, tuje kmečkemu tradicionalizmu. Gradnja prinaša na vas mestni vpliv, čeprav se gradi le nova domačija, brez dvoma pa, če gre za novo šolo, cesto, železnico, skupaj z delavci pa tudi revolucionarne ideje ali vsaj reformistični pogledi na kmetstvo. Približno enako pogosto je predstavljen politični boj na vasi, nekaj pogosteje (9 %) pa je zastopan motiv vojske na vasi, največkrat seveda v prvi svetovni vojni.

Etični motivi. Osebe so dobre ali zle. Mimo stereotipnih predstav junaške kmečke matere, "ki tri vogle pri hiši podpirajo", so bile pisateljem literarno zanimivejše zle ženske: izrazito slabih žená je enajst proti eni izrazito dobri ali proti le petim slabim možem. Da ne govorimo povrhu še o dvanajstih prešuštnicah in petih možačah (slednje so bile nekdanjemu bralcu v nasprotju z današnjim okusom večkrat prav simpatične!). Med "baburami" prednjačita seveda tradicionalno zla lika tašče in mačehe, tako značilna tudi za trivialni ženski roman. Na ta način ni ostalo kaj dosti prostora za "sveti lik matere". V nesodobno patetični obliki ga je najti komaj v podobi Kastelke v Levstikovem Gadjem gnezdu in Petrinke v istonaslovni Matičičevi povesti. Kmečka povest je torej žanr, ki demantira prepričanje Alenke Puharjeve, da je "med Slovenci zelo pogost lik cankarjanske matere, za katerega je značilna velika skrb, žrtvovanje, odpovedovanje in trpljenje za otroka".

Dobre matere, kolikor jih pač je, so nekje tiho v ozadju med stranskimi osebami, hitro pomrejo in nimajo priložnosti vplivati na razplet dogodkov. Glede na potrebe slovenstva in njegov položaj do 1945 bi pričakovali, da se bo literatura, ko bo izbirala med dvema vlogama ženske, med ženo svojemu možu in materjo svojim otrokom, odločila za slednjo, ker ima ta kot vzgojiteljica in porajalka novih regenerativnih sil večji pomen za nacionalni kolektiv. Dejansko pa v kmečki povesti situacija ni tako programatična: kolikor je sploh kmečka ženska motivno poudarjena, je to v podrejenem odnosu do moža in šele potem v svoji materinskosti. Le kdo bi si upal danes še napisati takle odstavek, ki se je leta 1909 Franu Zbašniku in njegovim mohorjanskim bralcem zdel čisto na mestu:

Marijana, Antonova žena, je imela vse lastnosti, ki jih mora imeti ženska, da osreči moža. Bila je tiha, potrpežljiva, pridna in neskončno vdana svojemu možu. Skrbela je noč in dan za hišo in nikoli si ni privoščila miru [...] "Bodi svojemu možu pokorna!" To povelje je dano ženi in ona se ga je vedno zavedala, vedno se ravnala po njem.
(Pisana mati, 19.)

Dobre matere pomenijo etični korektiv restriktivnemu očetu, večinoma le kot živa vest, ne pa kot dejanska sila. In stremljive, nasilne in hladne matere v kmečki povesti? So mogoče spomin avtorjev na svoje lastno, za današnji čas z nepojmljivimi družinskimi krutostmi zaznamovano otroštvo? Kmečka povest je (zlasti v 19. stoletju) v splošnem realistično odslikavala socialno vlogo in nesvetniški značaj kmečke matere. Le manjši del literature je programsko gojil materinski kult. Ker so ti "pozitivni" teksti postali šolsko berilo, ni čudno, če je kult matere dobil celo značaj narodove tipološke značilnosti. In kult kmečke matere je obenem samodejno prehajal v čaščenje domovine kot "vélike matere", v katerem se neločljivo prepletata strah in ljubezen:

Ali ti nisem pravil, da ne pozabi domovine. In če bi bilo petero morje med njim in med med domovino, ne pozabi je nikoli, še manj, čim dalje je od nje. Pravico ima domovina do svojih: pokliče jih prej ali slej. In blagor jim, ki poslušajo njen klic, ker sicer se maščuje nad njimi v njihovo nesrečo.
(Ksaver Meško, Na Poljani, 1907, str. 180.)

Slovenska kmetica, še vedno te premalo spoštujemo! Podobna si muli, ki ogarana in odrgnjena vozari po andaluškem skalovju! Pridna si pri delu, vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož preveč v pivnice ne znosil, da bi se otroci ne spridili. Malo imaš od življenja, uboga ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina skupaj ostala. Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter ješ, kar možu in otroku ostane! –
(Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni, 1950, 41.)

Opozoriti moram na metodološko zmoto morebitnega pomisleka, češ saj sta tudi npr. Radmanca in Meta pri Prežihu materi in to v plemenitem pomenu besede. Res da sta materi, vendar biti mati ni njuna glavna vloga v pripovedi. Njuna "etiketa" je 'prešuštnica na vasi' oziroma je materinskost element motiva 'ljubezen med socialno različnima'. Meta šele proti koncu novele preseže svoj status ljubice v mater (Alenka Puharjeva jo je razkrinkala kot malomarno in neodgovorno mater, Marijan Kramberger tudi kot preračunljivo mater), Radmanca pa je izrecno slaba mati, saj se sicer ne bi mogla spraševati: "otroci [...] ali je to res najpoglavitnejše?"

Vlogo dobrega in modrega svetovalca na vasi opravljata župnik in učitelj (izjeme so redke). To sta edini nekmečki osebi, ki na vasi uživata spoštovanje in "sta del vaškega občestva". Njun kontrast so opravljivci, v štirinajstih primerih od petnajstih ženske, ki tako uspešno opravljajo svoj posel, da njihova spletka kar nekajkrat postane osnovno motivacijsko sredstvo.

Etični motivi so tesno povezani z gospodarskimi. Ker je funkcija kmečke povesti, da pokaže, kako se na kmetiji zamenja oblast, kako sin nadomesti očeta, ne more biti drugače, kot da tudi v etičnem pogledu gospodar vzame nase nehvaležno vlogo negativne osebe. Generacijski konflikt je v kmečki povesti nekakšen filter, ki odbira primerne naslednike od neprimernih, in v tem poslu ji ne moremo očitati površnosti.

Kriminalni motivi različne intenzivnosti so pomembna značilnost kmečkih povesti. V vsakem tretjem delu bomo imeli opraviti ali z umorom (ubojem), poskusom uboja (med temi je kar 11 detomorov, umorov zarodka ali otroka, tudi uboj žene ni ravno redek dogodek) ali s pretepom, seveda med fanti na vasi (v dveh tretjinah gre za poboj ljubezenskega rivala, priljubljeno mesto za izvršitev tega obračuna je semenj ali žegnanje, priložnosti pa ne zamudi tudi na vasovanju ali v gostilni, ki brez folklornega pretepa pač ne bi bila to, kar je). Pretep je fantom veliko večja zabava kot ples, ki ni kaj pogost motiv. Razmerje med pretepanjem in plesom lepo ustreza tezi o rivalski naravi odnosov v kmečki povesti, kjer je dekle le nagrada zmagovalcu, ne pa absolutna motivacija za konflikt, kar je značilno za čredno obnašanje.

V kontekstu literature socialnega realizma smo navajeni gledati na požar kot na znamenje ali metaforo revolucije. V kmečkem žanru je požar zastopan z nesrečnimi trinajstimi odstotki, vendar še zdaleč ne vedno v pomenu socialnega upora. Monotonijo ruralnega dogajališča v vsaki šesti povesti razbije odhod v mesto na sodnijo, v tretjini primerov zaradi kmečke pravde. Prav uglednega mesta ta inštitucija nima, saj pogreši in obsodi nedolžno osebo skoraj prav tolikokrat, kot kaznuje pravega grešnika. Drugih, milejših kriminalnih dejanj, kakršni sta tatvina in goljufija, je v povesti manj, tudi izrazito romantični ali trivialni motivi maščevanja, skrivnostne kriminalne preteklosti, ukradene vojne blagajne, preganjane nedolžnosti v realistično razumljenem kompleksu kaznivih dejanj niso našli gostoljubnosti. Nekaj je trivialnega motiva zastrupljanja le v popularni kmečki povesti pri Janu Plestenjaku, Mateju Prelesniku, Francetu Bevku in Janku Kaču, in linčanja v Hlapcu Jerneju, Bevkovem Vedomcu, Jakličevem Vaškem pohajaču in Vandotovem Preroku Muzlju. Ena izmed pogosto poudarjanih kvalitet kmečke povesti je, da slika "zdrav slovenski narod". Kot dokaz narodovega zdravja moremo upoštevati tudi neaktualno dejstvo, da je samomorov v primerjavi z nasilnimi dejanji navzven malo, komaj petnajst – očitno je bila do 1945 preživetvena želja Slovencev večja kot danes. Ni se čuditi, da med avtorji motiva samomora (Zofka Kveder, Anton Koder, Ivan Cankar, France Bevk, Janko Kersnik, Miško Kranjc) ni katoliških pisateljev. In ko je že govor o zdravju – preseneča pogostnost motiva norosti pri primorskih avtorjih Bevku, Andreju Budalu, Franu Albrehtu in Filipu Terčelju, pomenljivo vzporedna motivu pohabljenega ženina ali neveste. Vzroke zanj je seveda mogoče iskati v statistiki tistega časa, vendar se zdi verjetneje motiv razložiti v njegovi simbolni dimenziji, kot refleks "odtrganosti" Primorske od narodnega telesa med obema vojnama.

Folklorni motivi dajejo kmečki povesti barvo, saj so njen najpogostejši, skoraj obvezni element – seveda jih je v kakšnem delu po deset, v marsikaterem pa nobenega oziroma niso tako zelo opazni, na primer v Dekli Ančki. Najočitnejši so alkoholizem, praznoverje ali vraževernost, kvartopirstvo, berači, cigani. Posebna "folklorna atmosfera" je podeljena delovnim motivom košnje in oranja, delu in zabavi na planini, žetvi, spravljanju listja, paši. Pogosti praznični motivi so godec, božič, koline, velika noč, božja pot; prazničen je tudi motiv nedelje, ki pa je tako običajna kot dogajalni čas, da je njeno folklorno obeležje prav lahko spregledati. Enako je s folklorno atmosfero pri številnih smrtih, pogrebih, rojstvih in porokah. Delitev na delovne in praznične motive je pravzaprav nasilna: dejstvo je, da so velika dela kot žetev, košnja, oranje, sejanje, trgatev... razumljena kot prazniki. Najbrž se da folklorni status pripisati celo nesrečam, ki se zgodijo pri kmečkem delu, najraje ob podiranju drevja, in naravnim nesrečam, ki stalno grozijo pridelku: toči, povodnji, suši (priljubljena zlasti pri Bevku in Prežihu). Na planinsko kmečko povest je omejen motiv divjega lova.

Nedelje so v hribih najlepše. Družina se porazdeli: gospodinja gre k prvi, ostali k drugi maši. Za južino je ričet, kuhane suhe češnje ali krhlji. Popoldne pa posede družina v senco. Vse kar so domačnosti zamudili med tednom, jo nadomeste to popoldne in vsa ljubezen, ki veže družino v eno, se odkrije v tem času.
(Jan Plestenjak, Lovrač, 1936, str. 33.)

Folklorni pasusi so eno izmed temeljnih določil kmečke povesti. Nimajo sicer kakšne pomembne vloge v razvoju dogodkov, skrbijo pa za posebno atmosfero in so prepoznavna značilnost žanra. Ko se je v socialnem realizmu kmečka povest najbolj oddaljila od izročila, so elementi folklore vzdrževali zvezo s tradicijo (npr. praznovanje božiča in poročne šege v Kranjčevem Življenju, mlačev in oranje v Osi življenja, poroka v Težakih (oboje istega avtorja), pripravljanje stelje, ples, postavljanje mlaja... v Prežihovi Jamnici itd.). Ne gre za pripovedno maniro, ampak za eno temeljnih določil kmečkega življenja, ki ga je Janko Kač takole povzel: "Krepko je bilo zasidrano v njih spoštovanje do starih običajev, do se jim pokoravali vsa stoletja celo tedaj, če so imeli od tega škodo ali pa vsaj nobene koristi ne." (Na novinah, 1942, str.71).

Folklorni motivi imajo večkrat opazno simbolno težo, tako je z motivom oranja v Jalnovi Cvetkovi Cilki – povest se z njim začne in z njim tudi konča. V začetku je povezan z napačno zakonsko izbiro naslovne osebe, v koncu simbolizira popravek prvotne napačne odločitve: plug trga plevel iz njive – tako bo izruval novi zakon iz spomina vse slabo. Zanimivo je, da je drugo najljubše kmečko opravilo v Cvetkovi Cilki pletje, popularno spet zaradi jasne označevalne vloge, ki je podložena realističnemu ali folklorno idiličnemu opisu kmečke rabote. Poudariti hoče namreč njeno katarzično, očiščevalno razsežnost.

Kmečka opravila, katerih opis v delu predstavlja folklorni interes, so znamenje nerazburljivega kmečkega vsakdana na podoben način kot idila srečnega zakona v družabnem romanu. Ker pa taka nerazburljivost ne more biti jedro pripovednega tkiva, nujno prevzema vlogo stranskega motiva in ilustrira odgovor na vprašanje, ki si ga bralec zastavi ob koncu povesti: In kaj je bilo potem? Potem "se bo oralo, sejalo, kosilo", odgovarja Slavko Savinšek v tihotapski povesti Izpod Golice. Urejeno življenje, v katerem se kmet z vso ljubeznijo lahko posveti vsakdanjemu delu, je za literarno obdelavo podobno nezanimiv motiv kot zakon, do katerega pripelje ljubezenski roman, pa je vendar izhodišče in cilj glavnine kmečkih povesti.

Z intenzivnim zanimanjem za folkloro preseneča Ivan Tavčar. Njegov odnos do pojavov kmečkega sveta je obarvan z nostalgijo za minulim. Interes posveča najprej prazničnim motivom in šele v drugi vrsti delovnim, v obeh primerih pa izkazuje meščansko distanco (o folklori razmišlja s stališča meščana), ki je npr. kakšen Fran Jaklič ali Janez Jalen ne poznata, in tako gradi idilične pasaže svojega besedila:

Danes ne staknemo štobra več v kmečkih hišah, od Škofje Loke pa do Cerknega ne! Laneno olje je podleglo in smrdljivi bratec gospodari na mizah. Mlajši rod pa nima več pojma o prej tako potrebni premičnini. Kultura je štobre vzela!
***
Volóvi maslovnik – nemogoča beseda! Pa se je vendar dostikrat spominjam, kadar si kvarim svoj želodec po ljubljanskih gostilnah. Žal, tudi ta jed – v pinjeno mleko zakuhana moka – je izginila, in prav milo se mi je storilo, ko sem zadnjič izpraševal poljanska otročeta, pa niti eno ni vedelo govoriti o volovem maslovniku. Drugače smo jedli v prejšnjih časih, pa smo tudi drugače rasli in dorasli kakor zeleni današnji drobiž.
***
Takrat v kmečkih hišah še ni gospodarila tista zoprna gospoščina, s katero se danes pačijo naša dekleta. Če se v Poljanah postaviš na brv, pa ti prihajajo z bluzami, in vrag naj me vzame, če ni vsako leto več klobukov na ženski strani [...] Morda nam pridejo še srečni časi, ko bodo naša dekleta s klobukom na glavi vodo nosila, v zadrgnjenih modrcih pa plela žito in korenje.
***
Končno sem le izvohal, kaj so butarniki.

Kadar se praprot spravlja, zlože jo v veliko butaro, ki jo s tanko vrvico obvežejo. Na obeh koncih te vrvi so lesene kljuke, ki drže zavezo, kadar je butara obvezana z butarnikom. Take bnutare se potem vale v dolino, kjer se nalože na vozove.
(Cvetje v jeseni, 1950, str. 22, 27, 37, 79.)

Večina svatov je v gorenjski narodni noši. Rožmanov doktor, mladi advokat, si je izprosil to za zastopanje Matevža in Tilna. Rad bi videl zopet enkrat gorenjsko ohcet v pristni narodni noši, ki je tako lepa, pa ležijo zlate avbe in srebrni sklepanki in židane rute zaklenjene v skrinji, dekleta in fantje pa vlečejo nase moderne cunje in malovredno mestno šaro, ki nima nobene vrednosti ne cene. Zato sta si tudi Cilka in Matevž pripravila narodni noši; Cilka je še materino imela, Matevžu jo je pa za poročno darilo podarila Lona.
(Slavko Savinšek, Izpod Golice, 1927/28, str. 319.)

Poznal je dekleta, ki so odhajala v mesto. Vračala so se smešno našarjena in s torbicami pod pazduho. S tisto zoprno navlako, kot da bi tiščale kravjek k sebi. Pa na glavi tudi nekaj temu podobnega... Kako lepa so vendar dekleta, ki jim barva lica sonce iz goric, kadar gredo v nedeljo k maši; druga bolj zdrava v mečih in kolkih od druge. Lepo pisane janke, na glavi trdo škrobljena ruta, ki je potegnjena prav nad čelo in ostro zašiljena kot streha jeruzalemskega zvonika, v rokah mašna knjižica, zavita v bel robček, vanjo pa zataknjen nageljček ali fajgeljček; to je lepo!
(Stanko Kociper, Goričanec, 1942, str. 107.)

Tu je pa hiša. Tihoten in srečen Stržajev dom, srce Pristave. Od daleč je bil videti kakor biser v rumenem soncu, iz bližine je pa pohleven. Bela, čedna hišica, a nič bahva, nič kričava, preprosta in tihotna ždi tu, krita s slamo. Na oknih cvetejo rože, skozi odprta vežna vrata sije sonce. Ob hiši stoje svinjaki, hlev, kozolec in druge pritikline, zadaj je vrtič, a pred hišo cimbore. Vse to je ograjeno okoli in okoli [...]

Stopiva noter, nič se ne boj dima; saj to ni dušljivi dim iz plavžev, niti smrad in beznice, temveč dim ognjišča, ki diši po jelovi smoli. Oh, stopiva noter, saj tu je doma sama tiha, nekaljena sreča! [...]

Zdaj se prikaže gospodinja z dojencem v naročju. Močna, prikupna žena, cvetočih lic, obilnih prsi [...] Nato odpre omaro in seže po hlebec kruha. Z obema rokama ga objame in pritisne k sebi, prav na srce. Potem seže po nož ter z veliko spodobnostjo reže, sklanjajoč glavo nekoliko po strani [...]

Razgledovala sta se po hiši in se čudila čistoti: miza bela, na stenah božje podobe, po hiši vse očiščeno. Zraven velike zelene peči diha zibel z dojencem [...] Saj je polna hiša samega rumeneg sonca [...] Gosta pristopita, od blizu hočeta gledati, kako Stržajna mesi kruh [...] Roke ji ugnetajo, stiskajo in mesijo ter so bolj in bolj voljne, kakor samo testo. Gosta strmita v to čudovito lepo delo. Krušna miza škriplje, natanko se sliši gnetenje testa in rahlo sopenje žene [...] Vse je voljno. Vse živo drhti in pleše; testo mamljivo diši in raste lepi ženi pod rokami.
(Ivan Matičič, Dom v samoti, 7–11.)