Lani smo digitalizacijo nacionalne literarne dediščine prenesli na Wikivir, ki k sodelovanju nagovarja zainteresirane laike. študentke slovenske književnosti tu v okviru projekta Slovenska leposlovna klasika popravljajo strojno prebrana besedila ali jih vtipkavajo sami. Najbolj so pridni tisti, ki to počno za skromen honorar Ministrstva za kulturo, nekateri bodo svoje delo uveljavljali za višjo oceno pri izpitih, posameznike pa je plemenito poslanstvo zasvojilo do te mere, da ga opravljajo kar tako, iz golega veselja. Seznam postavljenih besedil obega trenutno 380 besedil, večinoma kapitalna knjižna dela elitne in popularne klasike, od česar je polovica že korigirana. če državni dokumenti o nuji digitalizacije kulturne dediščine niso samo fraza, bomo projekt nadaljevali in na zaslon spravili tudi dela sodobnejših avtorjev, ki so zaradi omejujoče avtorske zakonodaje obsojeni zgolj na vedno manj odmevno papirnato eksistenco in v redkih primerih še na plačljive zgoščenke.
Priznajmo si, da beremo malo, domače leposlovje še najmanj. Povrhu nas je razvadila zastonj dostopnost kvalitetnega kulturnega blaga na zaslonu, vključno s svetovno in domačo literarno klasiko, in smo zato za drago knjigo, če seveda nismo knjižni fetišisti, čedalje redkeje pripravljeni poseči v žep. Odkar nas ne moti branje z drobnih mobijev, je tudi potihnilo priseganje, kako bomo lepo slovstvo vedno brali le na papirni podlagi. Nobenega razloga ni za dvom v smiselnost selitve slovenske književnosti na splet, vse odpravlja že vsakdanja izkušnja, da upravičeno lahko dvomimo o realni eksistenci nečesa, česar ni na internetu. Skoraj bolj važno kot to, da dobimo vso slovensko književnost na zaslonu, pa se mi zdi priložnost sodelovanja slehernega člana literarne skupnosti pri tem početju. Wikivir in podobni projekti prinašajo svežo civilizacijsko izkušnjo in krepijo prijeten občutek, da nismo le pasivni potrošniki civilizacijskih blagodati in ovce v kulturnem hlevu, ampak da imamo moč ta svet tudi dejavno sooblikovati.
[2] Mimogrede, Franka Luina poznajo angleška, nemška, švedska in espertantska Wikipedija, v slovenski in italijanski pa ga še ni. Angleški biograf je zapisal, da je na stara leta Luin "collected and digitalized many 19th century works by mildly obscure authors"; seveda smo popravili, da je digitaliziral v glavnem slovensko leposlovno klasiko, in dodali manjkajočo informacijo, da je bil pripadnik slovenske manjšine v Italiji.
Pripravljeno za objavo v Delu, jan. 2009, postavljeno na http://lit.ijs.si/sknazasl.html 6. januarja 2009.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco