To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Koraki za pridobitev novega certifikata so sicer trapasti, vendar na spletu lepo popisani. Najprej poiščemo obrazec za prijavo, ga izpolnimo, iztisnemo, ročno podpišemo in ga zanesemo na občino v potrdilo. Tam podatke z obrazca prepišejo v svoj obrazec, ga iztisnejo v dveh izvodih in ga stranki še enkrat dajo v podpis. Potem je treba počakati nekaj dni, da prispeta dve pošti: ena elektronska z referenčno številko in ena navadna z avtorizacijsko kodo. Preden sprožimo postopek za prevzem certifikata, moram po navodilih, ki so drugačna za vsak operacijski sistem in za vsak brskalnik, prilagoditi brskalnikove nastavitve – o najnovejših verzijah brskalnikov v navodilih nobene besede.
Po opravljenem postopku se na zaslonu prikaže veselo opozorilo, da je uvoz uspešno zaključen in brž se lotim izvoza certifikata na disk, da bi ga ob sesutju računalnika lahko ponovno namestil. Pa ne gre. Izkaže se, da zavarovane spletne strani z mojim "uspešno" pridobljenim certifikatom niso zadovoljne. Najbrž nisem edini, ki se je brez občutka krivde znašel v zagati, saj navodila take nesrečnike na vidnem mestu poučijo, da je treba zdaj certifikat odjaviti in se prijaviti za novega. Poiščem obrazec za odjavo, vpišem vanj svoje podatke, ga iztisnem in podpišem, sedem v avto in ga v času uradnih ur prinesem na občino. Tam prijazna gospa pretipka podatke v svoj obrazec, ga iztisne v dveh izvodih in mi jih da ponovno v podpis, sam pa ji že molim pod nos podpisani obrazec za novo prijavo. Zdaj bi lahko že slutil: ne bo šlo tako hitro. Odjave strežnik po več poskusih ne sprejme in gospa v zadregi pove, da bom obrazec za podpis prijave v dveh izvodih dobil po pošti. V rubriko Saj ni res pa je spada, da čez dva dni pride v podpis napačen obrazec, po e-pošti pa obvestilo, naj počakam, da pojutrišnjem pride pravi.
Po ponesrečenem prvem poskusu se preselim na drug stroj, ki namesto Oken XP uporablja Visto. Iztisnem navodila, jih skrbno preberem in se počasi, da se ja ne bi kje zmotil, od točke do točke bližam srečnemu koncu prevzema digitalnega certifikata. Še zadnji klik in ... nič, bel zaslon in program, ki melje in melje. Potrpežljivo čakam, saj lepo piše, da zna prevzem trajati in da namestitve ne smemo prekinjati, po pol ure pa potrpljenje mine in pokličem Ministrstvo za javno upravo, kako naprej. Potrdijo mi, da prevzem zasebnega ključa ni uspel, pošljejo mi javni ključ, ki menda lahko pomaga v takih primerih, pa tudi njegov uvoz v brskalnik zadeve ne spremeni. Tokrat telefonske pomoči ni mogoče priklicati, na jezno e-poštno sporočilo pa mi odgovorijo, da sistem deluje brezhibno, da drugi uporabniki nimajo težav (to ne bo držalo, glej podobno pritožbo v Pismih bralcev v Delu 22. 6. 2010) in da so razlogi za nastale težave nekje na moji strani. Je bilo prvič krivo prekratko geslo (ki pa ga je program mirno sprejel)? Je bilo drugič morda krivo, ker sem imel brskalnik odprt v dveh oknih? Bogsivedi.
Naj v nedogled pišem odjavne in prijavne obrazce in brišem občinske kljuke? Naj poskusim na tretjem stroju? Ne. Odločil sem se, da se na ta način elektronsko razsvetljenega državljanstva ne grem več. Zakaj se ne bi država zgledovala pri komercialnem svetu in tam uveljavljenih uspešnih načinih digitalnega prometa? Čeprav gre tam za denar, tudi za velike denarje, je prodajalčevo zaupanje v kupčevo načelno poštenost večje, kot je zaupanje države do svojega državljana. Do pred kratkim ni zaupala niti kreditnim karticam (ki imajo zaupanje v svojem imenu!) in je z državljanom poslovala zgolj v gotovini. Smisel e-uprave je v poenostavitvi upravnih postopkov in v prihranku časa, tole pa očitno vodi v obratno smer. Mogoče pa se motim in je poglavitni cilj zaposlitev še večjega števila uradnikov?
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco