Šaljiva zgodba,

tudi vesela, kratkočasna, okrogla zgodba ali zabavljica, ena izmed oblik humoristične književnosti, kratka lahkotna pripoved. Pogosta je tudi med realističnimi oz. novelističnimi pravljicami v ljudski prozi (ljudskem slovstvu). Iznajdljivi in zviti junak pretenta nespametnega nasprotnika ali pa se bralec nasmeje na račun čudnih navad drugih etnij. Ima posluh za pripovedni detajl in okolje. Motivi so zvijača, laž, bahaštvo, jezičnost, razkritje zakonske nezvestobe, pokvarjenost duhovščine. Osebe so tipi: far, študent, krčmar, kmet, oblastnik, cigan. Far in kmet se pokažeta v svoji slabši podobi, medtem ko leni študent za svoje navihanosti ne plača računa. Njegove žrtve so neumni in naduti ljudje, največkrat pa je dovolj že, če so samo bogati. Vir smeha so pogosto človekove naravne potrebe po hrani, pijači, erotiki, kar prispeva k robatosti komike. Kompozicijsko so š. z. preproste, enopramenske in večinoma enoepizodne, vendar se rade družijo v zbirke. Komika je situacijskega tipa, gradijo pa ga tudi iz besedne igre, npr. iz nalašč dobesedno in narobe razumljenih izjav, in z uporabo dialekta. Radi so jih dramatizirali v burke in veseloigre. Od anekdote se š. z. razlikuje po dobrodušnem humorju, ruralnih temah, interesu za dejanje namesto za značaj osebe in po nagnjenosti k pretiravanju. V 20. st. jo je skoraj v celoti izpodrinila šala (dovtip, vic), ki temelji skoraj izključno na besedni komiki.

Š. z. o Abderitih so poznali že stari Grki, v 13. st. so znane pod izrazom fabliaux, v 15. st. kot facetije (šaljive novele), v 19. st. v podlistkih dnevnikov kot humoreske (kratke vedre zgodbe). Na Slovenskem so poleg domačega godčevskega ustnega izročila, ki je sooblikovalo začetke umetne proze pri vajevcih, zlasti pri S. Jenku (Kaznovana tercijalka, Predpustnica, 1858) znane š. z. iz evropske ljudske knjige o Nemškem Pavlihi v slovenski preobleki (1850 in številni ponatisi, flam. izv. Tyl Ulenspiegel, 1430). Serijska junaka š. z. sta bila še Lažnivi Kljukec (kako se mu je na morju, na suhem in v vojski godilo, 1856 in več ponatisov, izv. Lügengeschichten von den Baron von Münchhausen, 1764--92) in turški Pavliha Nasredin hodža (Nasredinove burke, 1900, izv. 1883). Drugi tip š. z. postavlja v središče bebčka (Poldrugi Martin) oz. bebasti kolektiv: Višnjegorce (J. Jurčič, Kozlovska sodba v Višnji Gori, 1867), Marberžane (J. Osojnik), Butalce in Ribničane (F. Milčinski), Lemberžane (N. Kuret), Veržence (M. Golar). Š. z. sta pisala tudi Rado Murnik (Ata Žužamaža, 1900, "vesela novela" Matajev Matija, 1910, Ženini naše Koprnele, 1921) in Janko Mlakar (zgodbe o Trebušniku).

LIT.: N. KURET, K zabavljicam o Lemberžanih (v: Šaljive zgodbe o Lemberžanih, Maribor 1954, 21--29). M. HLADNIK, Dolga humoristična proza za "čas kratenje Slovencom" (v: 18. SSJLK, Lj 1982, 63--81).

Enciklopedija Slovenije, dec. 1997.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco