Teža spletne slovenistične literarne vede

The impact of web-based Slovene literary studies

Poročilo o dostopnosti infrastrukture in znanstvenih objav s področja slovenistične literarne vede vsebuje opis inštitucionalne organiziranosti predmetnega področja in pregled trenutno spletno dostopnih revij, monografij, zbornikov in podatkovnih zbirk. Kritično je do inertnosti in nenaklonjenosti inštitucij (fakultet, inštitutov, založb, avtorske agencije) ter raziskovalcev do spletnega objavljanja in se zavzema za projekte, ki pospešujejo prosti dostop: za digitalizacijo literarne in literarnovedne dediščine (dLib, Wikivir), za gradnjo podatkovnih zbirk in repozitorijev (Videolectures), za uporabo diskusijskih forumov v strokovni komunikaciji (Slovlit) in za zamenjavo copyrighta s prožnejšo avtorsko licenco creative commons.

Slovene studies, literary scholarship, open access, web publishing, wikipedia, creative commons

Akademska slovenistika združuje dve področji, slovenistično jezikoslovje in slovenistično literarno vedo. Kot literarni zgodovinar bom izčrpneje poročal o literarnovedni polovici. V tujini je struktura slovenistika drugačna: tam ima status regionalnega študija (area studies) in ob interesu za jezik in literaturo vključuje še etnologijo oz. folkloristiko, kulturo, zgodovino, umetnost, politiko itd., s čimer vsem naj bi tuje študente slovenistike seznanjali slovenski lektorji. Revija Slovene Studies, ki izhaja v ZDA in Kanadi, vsebuje razprave z naštetih področij.

Slovenistika je ena izmed nacionalnih filologij (kot npr. bohemistika, italijanistika, skandinavistika ...) in kot taka del humanističnega paketa akademskih disciplin, ki se tradicionalno študirajo na filozofski fakulteti. Radi poudarjamo, da je bila leta 1919 ob otvoritvi ljubljanske univerze ena izmed ustanovnih disciplin, in pri tem pozabimo povedati, da tedaj inštitucionalno ni bila samostojna, ampak se je gojila v okviru slavistike na oddelku za slovanske jezike in književnosti, postopoma krepila svoj delež in se s samostojnim oddelkom lahko ponaša šele od leta 2002 dalje. Ker sta bila študijska predmeta slovenistike slovenščina in slovenska književnost v 19. stoletju ključna elementa nacionalne identifikacije in identitete ter prvo sredstvo nacionalne konstitucije in emancipacije, se slovenistiki še danes pripisuje poseben »pomen za narodno ali državno samobitnost in kulturo« (Merila 2001), čeprav imata v resničnem življenju tak status le šport in estrada, ki pritegneta neprimerno več javnega interesa in državnih subvencij. Privilegij posebnega pomena za nacionalno kulturo je vprašljiv, ker nas izloča iz znanstvene konkurence in ker nas utegne zazibati v udobno prepričanje, da si za mednarodno promocijo slovenistične literarnovedne misli ni treba prizadevati.

Dejansko težo slovenistike razkrivajo podatki o njenem proračunskem deležu. Cela Filozofska fakulteta v Ljubljani obrača s 27–28 milijoni evrov letno, od česar so za slovenistiko približno trije milijoni. Če prištejemo še mariborsko, koprsko in novogoriško slovenistiko ter inštitute za jezik in književnost na ZRC SAZU ter lektorate po svetu, pridemo, tako čez palec, do številke največ devet milijonov, kar je manj, kot porabita npr. ljubljanska opera in balet (Čakš 2010), ki sta posebej pomembna za nacionalno kulturo le v zelo širokem pomenu besede, saj gredo Slovenci v opero lahko kamor koli v sosednja velika mesta, slovenščine pa v tem obsegu kot pri nas ne morejo študirati na nobeni drugi univerzi po svetu. V nasprotju z deklarirano neobhodnostjo in velikim nacionalnim pomenom je dejanska teža slovenistike majhna.

Pri pregledu slovenistične kadrovske zasedbe se omejujem na literarno vedo. Vseh aktivnih literarnih zgodovinarjev je nekaj nad 140, s tistimi vred, ki se ukvarjajo z drugimi književnostmi, to je dvakrat manj, kot je zaposlenih pri ljubljanski operi in baletu. Skupaj s 50 upokojenci in skoraj 100 pokojnimi je v stroki do danes delovalo blizu 300 literarnih zgodovinarjev. Na Filozofski fakulteti je 36 % vseh naših literarnih zgodovinarjev, od tega na slovenistiki 9 učiteljev in asistentov in na primerjalni književnosti, kjer se v veliki meri ukvarjajo s slovensko književnostjo, 7. Ko dodamo še akademski Koper, Maribor, ZRC SAZU in druge posamezne lokacije, pridemo do števila 50 literarnih zgodovinarjev, ki se trenutno ukvarjajo s slovensko književnostjo. Študentov slovenske književnosti je na slovenistiki blizu 400, na primerjalni književnosti 400, na slovenskih lektoratih po svetu se vsaj do neke mere s slovensko književnostjo seznanja še 1800 študentov, skupaj 2600 študentov. Število »uporabnikov« slovenske literarne vede bi se močno povečalo, če bi študentom, akademskim učiteljem in raziskovalcem prišteli še sloveniste v primarnem in sekundarnem izobraževalnem sektorju, vendar je interesentov za sveža literarnovedna spoznanja med njimi malo, povečini se zadovoljijo z vednostjo iz ubčenikov.

Slovenistična literarna veda komunicira z uporabniki ustno (s študenti na predavanjih, govorilnih urah in izpitih, s kolegi in drugimi splošnimi interesenti v radijskih, televizijskih in drugih govornih nastopih) in preko objav. Naslov Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov zastavlja vprašanje, ali je pristop uporabnikov do slovenističnih literarnovednih objav brez ovir. Ne, čisto prost ni dostop nikoli, skoraj vedno je treba premagati kakšno oviro: lastno lenobo ali nezainteresiranost, strošek za vpis v knjižnico, čakanje na knjigo, kadar je ta izposojena, nakup računalnika in internetne povezave pri e-knjigah, jezikovno bariero v primeru tujejezičnih ali v strokovnem žargonu katere od hermetičnih literarnovednih šol napisanih knjig itd.

Težave z dostopom so pri starejših knjigah, ki jih iz knjižnic ni mogoče odnesti domov niti nam jih ne dovolijo prefotografirati, češ da jim to škoduje, v resnici pa iz zaslužkarskih razlogov ali zgolj zato, ker so pač taka pravila. Kadar je za knjigo treba globlje seči v žep, že lahko rečemo, da je pristop oviran. Na spletu se pojavi ovira, ko najdemo članek z obetavnim naslovom in izvlečkom, ko pa kliknemo nanj, se nam odpre okno za izpolnitev podatkov s kreditne kartice. Oviranega se čutim ob prosto dostopni knjigi na spletu, če je ta zgolj v slikovnem formatu in po njej ni mogoče iskati. Še bolj nerodno je, kadar knjiga na spletu je, pa je iskalniki ne najdejo, ker ni nihče poskrbel za to, da bi bila podvržena indeksiranju.

Izraz prost pristop torej ni sinonim za pristop preko računalnika, je pa v praksi prost pristop z računalniškimi pristopom močno povezan, saj za objave na papirju, tudi če so zastonj, tega izraza ne uporabljamo. Ne gre samo za bralno dostopnost, ampak tudi za možnost kopiranja celega besedila za potrebe strojne analize ali njegovih delov za potrebe citiranja. Objava v prostem pristopu je tista objava na spletu, ki je opremljena z licenco creative commons ali sorodno avtorsko licenco, ki v prvi plan ne postavlja zaščite avtorske lastnine ampak človekovo pravico biti informiran. Vprašanje o prostosti dostopa v stroki je identično vprašanju o infrastrukturi te stroke. Pod infrastrukutro razumemo namreč v prvi vrsti internetne vsebine in orodja za udobno delo (Borgman 2007). Samoumevno se nam zdi, da so na klik dosegljivi bibliografski in biografski podatki pa tudi besedila sama. Novo v naših infrastrukturnih pričakovanjih je, da med osnovne pogoje za funkcioniranje literarnovednega sistema štejemo tudi možnost nemudnega spletnega objavljanja, hrambe študij ter strokovnega diskutiranja.

S stališča lahke spletne dostopnosti bom pregledal glavne publikacijske kanale slovenistične literarne vede: revije, monografije, zbornike in podatkovne zbirke. Publicistično sceno poznam iz različnih zornih kotov: kot avtor razprav in knjig, kot dolgoletni član uredništva osrednje strokovne revije, nekdanji predsednik komisije za tisk učbenikov na domači fakulteti in kot urednik različnih tiskanih in spletnih objav.

Na razpolago imamo troje osrednjih glasil, »ki jim stroka priznava mednarodno odmevnost« (Merila 2001), to so Slavistična revija (na spletu od 1997, za nazaj tudi 1993–95), Jezik in slovstvo (v celoti dosegljiva tudi v Digitalni knjižnici Slovenije) in Primerjalna književnost (na spletu z enoletnim zamikom od 2005). Revija Slovene Studies napoveduje skorajšnji dostop do arhivskih izvodov od začetka izhajanja (1979-). Revija Slavia Centralis, ki jo od leta 2008 izdaja Univerza v Mariboru (naklada 300 izvodov), je na spletu z enoletnim zamikom. Naklada Jezika in slovstva je 1000, Slavistične revije 650 izvodov, vendar niso vsi naročniki revij tudi plačniki in redni bralci, zato uredništva načrtujejo zmanjšanje naklade.

Revije so vključene v različne bibliografske baze, tudi v AHCI, ki v humanistiki velja največ, čeprav je slava tega ameriškocentričnega citatnega indeksa pretirana, saj nam ne ponudi podatka o faktorju vpliva in bi bil ustreznejši, čeprav omejen na angleščino, Googlov Učenjak. Ni mi jasno, zakaj slovenski informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti Sicris za določanje teže slovenskih humanističnih objav ne poseže po njegovih podatkih in vztrajno upošteva samo indeks Web of Science, ki objav v naših strokah ne registrira. Kolegi, ki si to lahko privoščijo (recimo redni profesorji, ki jim ne gre več za točke), objavljajo tudi v drugih specializiranih revijah (npr. Otrok in knjiga, Knjižnica) ali v popularnejših revijah in dnevnem tisku (Sodobnost, Literatura, Književni listi Dela ...). Objavljanje v tujih revijah je redkost, saj slovenistična tematika zanje v glavnem ni zanimiva. Da bi ugodili kriteriju mednarodne odmevnosti, uredništva slovenskih revij občasno pripravijo tematske številke v angleščini, ne glede na to, da je število bralcev, ki jih zanima slovenistična tematika, slovensko pa ne znajo, zanemarljivo majhno.

Objava monografije je v humanistiki še vedno ultimativni kazalec posameznikove akademske uspešnosti; brez knjižne objave ni strokovnega ugleda, ustrezneje: brez zadostnega števila knjižnih objav ni strokovnega ugleda. Publicistična kondicija je med kolegi zelo neenakomerno razporejena. Nepresežni primer knjižnega publiciranja je bil npr. Taras Kermauner, ki je samo o slovenski dramatiki napisal 120 knjig in je s 13 milijoni besed verjetno najplodnejši pisec na Slovenskem, daleč pred pisatelji številnih obsežnih romanov Mimi Malenšek (2,6 mio besed), Francetom Bevkom (1,6 mio besed) in Ivanom Sivcem (0,8 mio besed). 23 knjig opusa Tarasa Kermaunerja je dostopno samo v elektronski obliki na spletišču Kermauner.net. Slovenistična literarna veda je v zadnjih desetih letih producirala 208 monografij (Kocijan 2010).

Literarnovedne monografije se pojavljajo v zbirkah. Slavistično društvo izdaja Slavistično knjižnico (na spletu od 2006), mariborsko slavistično društvo se je ponašalo s knjižno zbirko Zora, a jo je prepustilo domači filozofski fakulteti; na spletu so samo povzetki knjig. Ljubljanska filozofska fakulteta izdaja literarnovedne knjige med učbeniki in v seriji Razprave Filozofske fakultete. Paradna zbirka ZRC SAZU je bila Literarni leksikon, zdaj Studia litteraria; nobena ni na spletu. Bibliografija beleži kot monografije tudi diplomska dela, magisterij in doktorate, ki predstavljajo večino spletnih objav. Najdemo jih v Digitalni knjižnici Univerze v Mariboru, vendar slovenističnih literarnovednih doktoratov za enkrat še ni med njimi. Med nekaj deset literarnovednimi diplomskimi deli je slovenističnih manjšina. Filozofska fakulteta UL je pred leti poskusila s sprotnim objavljanjem diplomskih del na svojih spletnih straneh,vendar zadeva ni stekla in je fakulteta celo ukinila povezavo do njih, tako da je deset slovenističnih literarnovednih diplomskih del dostopno le z internega Seznama avtorjev diplomskih nalog iz slovenske književnosti. Odmevnost knjižnih izdaj je znotraj strokovnih krogov pičla, saj je v zadnjih desetih letih oceno doživelo le 16 slovenističnih literarnovednih monografij (Kocijan 2010).

Objave v strokovnem zborniku avtorjem ne prinašajo ne honorarja ne velikega števila točk. V zadnjem desetletju je izšlo 86 zbornikov z literarnovedno vsebino. Gre za redne letne publikacije inštitucij in društev. Oddelek za slovenistiko izdaja simpozijski zbornik Obdobja (na spletu od 2002) in Zbornik predavanj SSJLK (Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, na spletu od 2004). 2009 je postavil dva zbornika (Zbornik 4. slovensko-hrvaškega slavističnega srečanja in Slovenistika: Pogledi na eno od ustanovnih strok Univerze v Ljubljani ob njeni 90-letnici). Slavistično društvo Slovenije vsako leto pripravi kongresni zbornik, z vzporedno spletno verzijo od leta 2005. Starejši festschrifti, ki so izšli ob obletnicah osrednjih predstavnikov stroke (Kidričev, Ocvirkov, Slodnjakov ...), so seveda samo v tiskani obliki, prav tako zborniki ob obletnicah pomembnih pesnikov in pisateljev (Trubarjev, Levstikov, Trdinov ...). Včasih izide posamezna številka Slavistične revije in revije Primerjalna književnost kot zbornik, npr. ob visokih okroglih obletnicah svojih bivših urednikov in na zaokrožene teme. V strokovni periodiki doživi oceno le vsak deseti zbornik.

Založbe literarnovednih publikacij imajo status znanstvenih založb. Na prvem mestu preseneča v zadnjih desetih letih s 35 izdajami Slovenski gledališki muzej, ki je založil 28 Kermaunerjevih knjig, od tega 25 iz serije Rekonstrukcija in reinterpretacija slovenske dramatike. 26 enot gre na račun SAZU in ZRC SAZU (8 del v seriji Studia litteraria, 6 v seriji Dela SAZU). Sledijo z 20 enotami tri veje Mohorjeve družbe, celjska, goriška in celovška. Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani je udeležena z okroglo 20 publikacijami (10 Zbornikov SSJLK, 5 zbornikov Obdobja, 5 Razprav FF), mariborska FF pa z 11 knjigami v zbirki Zora. Z 12 literarnovednimi knjigami ostaja relevantna znanstvena založba Slovenska matica (4 zvezki v zbirki Razprave in eseji). Druga pogostejša mesta so Slavistično društvo Slovenije (kongresni zbornik vsako leto, 6 knjig Slavistične knjižnice) in Društvo slovenskih književnih prevajalcev s prevajalskimi zborniki. Sledi založba Literarno-umetniškega društva Literatura z zbirko Novi pristopi (11), Študentska založba (9), Zavod RS za šolstvo (7), Nova revija (7), Mladinska knjiga (7), DZS (6). V vseh primerih gre za izdaje na papirju.

Založbe za digitalizacijo niso zainteresirane, pa naj gre za založbe akademskega ali komercialnega tipa. Na svojih spletnih straneh objavljajo samo naslovnice in kazala, v najboljšem primeru kakšen odlomek iz knjige. Prosto dostopne spletne knjige so redkost in posledica avtorjeve osebne iniciative, npr. Hladnikova Praktični spisovnik (2002) in Slovenski zgodovinski roman (2009).

Nekoliko hitreje kot znanstvene objave se pospletenju in prostemu dostopu odpirajo podatkovne zbirke in gradivo. Od 1997 je na spletu zbirka diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti od 1950 dalje (http://www.ff.uni-lj.si/hp/dnsk), od 1999 pa zbirki Slovenski zgodovinski roman (http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom) in Slovenska kmečka povest (http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/kmpov). Bolj sveže so leksikonske informacije biografskega značaja na Wikipediji spletna verzija Slovenskega biografskega leksikona (SBL) ter skenirani Primorski slovenski biografski leksikon (PSBL).

V zbirko Digitalne objave pri ZRC SAZU so vključene Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva (e-ZISS), ki jih pripravlja Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede in je do zdaj spravil skupaj sedem znanstveno kritičnih izdaj. Gre v glavnem za starejša besedila (Brižinski spomeniki, Škofjeloški pasijon, pridige Antona Martina Slomška, korespondenca Žiga Zoisa, mestne prisege), bližje sodobnosti pa so pesmi Antona Podbevška in roman S poti Izidorja Cankarja. Druge izobraževalne in raziskovalne inštitucije se za zdaj lahko pohvalijo le z lepimi načrti: Digitalna knjižnica Pedagoškega inštituta npr. napoveduje zbirko Clavis litterarum Slovenicarum z znanstvenokritičnimi edicijami slovenskih knjig in Zbrana dela Primoža Trubarja.

Značaj virov in gradiva so dobile starejše literarnovedne publikacije, ki so zaradi prehoda v javno last v vedno večjem številu dosegljive na spletu. Frana Levca rokopisno Slovensko slovstvo (1871/72) smo digitalizirali in prepisali sami, druge so prinesli digitalizacijski projekti pri Googlu ali dLibu in je tako na naših ramenih samo njihovo korigiranje in prestavljanje na Wikivir; strojno prepoznavanje je namreč pri starejših slovenskih tekstih pogosto problematično in je korektorjeva ročna intervencija nujna. DLibovo pospletenje edicije Knezova knjižnica, ki jo je izdajala prva slovenska založba znanstvenega tiska Slovenska matica, in pospletenje Slovenskih večernic je naplavilo literarnovedne študije Frana Levca o Bleiweisu (1880), Valjavcu (1895) in Prešernu (1900), Josipa Cimpermana o Franju Serafinu Cimpermanu (1874), Gregorja Kreka Einleitung in die slavische Literatur-geschichte (1887) in nemško razpravo o Aškercu (1899), Ivana Prijatelja Dramo Prešernovega duševnega življenja (1905) in Dragotina Lončarja oceno Prijateljeve študije Janko Kersnik, njega delo in doba (1914).

Največja pridobitev tujih digitalizacij sta dve knjigi Ivana Macuna, Cvetje slovenskiga pesničtva (1850) in Kratak pregled slovenske literature (1863) – poetika z antologijo in literarnozgodovinski pregled. V več kopijah so na voljo štiri knjige Zgodovine slovenskega slovstva Karla Glaserja (1894–98), deloma se slovenski književnosti posveča tudi Matije Murka Geschichte der älteren südslawischen Litteraturen (1908). Stare bibliografije imamo za zdaj zgolj v obliki posnetkov, po katerih ni mogoče iskati: Franc Simonič, Slovenska bibliografija (1550–1900), Janko Šlebinger, Slovenska bibliografija za l. 1907–1912 in Niko Kuret, Slovenska knjiga: Seznam po stanju v prodaji dne 30. junija 1939.

Narašča število posnetih predavanj. Na portalu Videolectures je v kategoriji Humanities: Literature osem predavanj (Milena Blažić, Miran Hladnik, Gregor Pompe, Alojzija Zupan Sosič, Andrej E. Skubic, Borut Telban, Jana Kolar), v drugih kategorijah pa še predavanja Tarasa Kermaunerja, Petra Svetine in Toneta Smoleja. Še druge najdemo na portalu Youtube (Helgo Glušič, Igorja Krambergerja) ali na seznamu v Slovenistični literarnovedni kašči (Gregorja Kocijana, Janeza Vrečka, Marijo Mitrović, Matjaža Zupančiča). Popularnejše oblike literarnovednega diskurza v zvočnem ali filmskem zapisu se vsaj za nekaj časa pojavljajo tudi na radijskih in televizijskih spletnih straneh.

Bolj kot segment strogo znanstvenega publiciranja sta digitalizacija in pospletenje doletela strokovno publiciranje. Sem štejemo študentske infrastrukturne projekte na Wikipediji, ki se jih lotevamo na ljubljanski slovenistiki in na Pedagoški fakulteti v Ljubljani: Slovenski literarni zgodovinarji, Slovenska mladinska književnost, Slovenska literarna veda itd. V treh letih smo v okviru diplomskega seminarja postavili 160 gesel o slovenskih literarnih zgodovinarjih, zdaj postavljamo gesla o literarnovednih pojmih, inštitucijah, publikacijah in avtorjih, kar vse se zbira na literarnem portalu (Portal:Literatura) na domači Wikipediji.

Vzporedno poteka digitalizacija glavnega predmeta slovenistične literarne vede, to je slovenske književnosti. Prvo slovenistično podjetje tega tipa, Prešernove konkordance, je zastavil nemški slovenist Peter Scherber sredi 70. let. V Nemčiji sem v začetku 90. let poskrbel za prvo obširnejšo digitalizacijo klasikov; javno dostopni so ti teksti postali leta 1995, ko je v okviru literarnega spletišča na strežniku Inštituta Jožef Štefan zaživela stran z naslovom Zbirka slovenskih leposlovnih besedil. Zadnja leta sveže digitalizirana besedila postavljamo na Wikivir (Slovenska leposlovna klasika), ki omogoča širšo udeležbo strokovnjakov in laikov. Nasploh se moramo za digitalizirana besedila v veliki meri zahvaliti tujini: Tržačanu Franku Luinu iz Švedske (Beseda: Virtualna slovenska knjigarna), Erichu Prunču iz Gradca (TraDok), ameriškima projektoma Google Knjige in Internet Archive.

Infrastrukturna podjetja so na vseh področjih obsežna in finančno zahtevna, zato se jih lotevajo velike inštitucije z državno podporo. Bilo bi zelo nenavadno, če bi pri naštevanju akterjev, ki vzpostavljajo infrastrukturne pogoje za funkcioniranje slovenske literarne vede, ostali le pri tujcih, domačih volonterjih ter študentih. Domače inštitucije, od katerih smo pričakovali akcijo (univerze, inštituti, nacionalna knjižnica, akademija in ustrezna ministrstva), so na civilizacijski izziv odreagirale sprva nekam zaspano in bile zato deležne mojih kritičnih pripomb, vendar je v zadnjih letih delo steklo in vzbuja zaupanje, da bo digitalni dostop do vsebin postopoma nadomestil tradicionalnega. Od leta 2005 največ k rasti digitalnih vsebin prispeva Digitalna knjižnica Slovenije (dLib) v okviru Nacionalne in univerzitetne knjižnice, ki prednostno digitalizira starejšo fizično občutljivo in težko dostopno periodiko; knjig je trenutno prebranih okrog 1000.

Globalne količine so takele: na svetu je med 65 in 75 milijoni knjig, od česar jih je okrog 25 milijonov v javni lasti – kar pomeni, da so njihovi avtorji v grobu že več kot 70 let – in torej brez vprašanja na voljo digitalizaciji. Približno 10 milijonov knjig je že prosto dostopno na internetu (Hart 2009). Slovenske količine so ustrezno manjše. Delež elektronskih izdaj je med 3,5 milijona vpisov v Cobissu v najboljšem primeru komaj dober odstotek. Ko se pridruži še 300.000 dLibovih enot, se bo povzpel na 10 %. Koliko od tega spada na področje slovenistike ali še ožje slovenske literarne vede, je težko določiti. Po zelo grobi oceni bi bilo vsega izvirnega slovenskega leposlovja 300–600 milijonov besed, v digitalni obliki imamo po zelo prilbližni oceni za 30–60 mio besed leposlovja, kar je nekje med 5 in 20 %. Dveh tretjin celotne mase leposlovja žal zaradi avtorske zakonodaje, ki preprečuje prosto uporabo del tistih avtorjev, ki so mrtvi manj kot 70 let (zadnjih 70 let pa je, če sklepamo po zgodovinskem romanu, prispevalo dve tretjini leposlovne zaloge) ne moremo digitalizirati. Domnevamo, da smo nekje na polovici tega, kar je mogoče postaviti na splet brez spraševanja avtorjev ali avtorske agencije oz. brez dodatnih stroškov, kar je podobno globalnim razmeram (Hladnik 2009).

Slovenski literarni zgodovinarji razen izjem ne razpolagajo svobodno s svojimi besedili. Če razpravo odstopijo uredništvu znanstvenega ali drugega časopisa ali založbe, jima prepustijo odločitev o tem, ali bo razprava prosto dostopna tudi na spletu. Znanstveni časopisi z zamikom enega leta poskrbijo za pospletenje svojih objav, kar je vredno povale, avtorji sami pa razen izjem svojih besedil na splet ne postavljajo.

Za pomanjkljiv pretok znanstvenih informacij so krive v prvi vrsti avtorske agencije in založbe, ki niso pripravljene tvegati z alternativnimi poslovnimi modeli, ki jih zahteva splet, in se je njihova vloga omejila na sestavljanje pogodb, ki jemljejo avtorjem pravico do prostega razpolaganja s svojim delom, na izogibanje prostodostopnim licencam in na prežanje na spletne objave ter njihovo preprečevanje. Postale so agresivne in v knjižnem impresumu prakticirajo sovražni govor: »je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Vsa ta dejanja so kazniva.« Grožnje v kolofonu spominjajo na svarilna besedila na cigaretnih škatlicah in sugerirajo, da so knjige nekakšen zdravju nevaren proizvod. Žuganje kupcem s sodnim pregonom, kot da bi bili potencialni tatovi, nikakor ne sodi v prodajalski bonton.

Žal se brez potrebne refleksije in brez vizije tako obnašajo tudi subvencionirane znanstvene založbe, ki bi si v nasprotju s komercialnimi založniškimi hišami lahko privoščile poskus spletnih objav. Do sprememb bo prišlo, ko bodo akademske inštitucije, v okviru katerih delujejo znanstvene založbe, spoznale, da objavljanje ni priložnost za zaslužek, ampak prvovrstni dokaz znanstvene aktivnosti in uspešnosti. Univerzitetna slovenistika je skupaj z drugimi humanističnimi disciplinami zadržana pri nujnem prehodu s tiskanih na prosto dostopne digitalne objave. Težko se navaja na to, da je primarna oblika objave danes elektronska in da je tiskani izvod (print on demand 'knjiga na zahtevo') samo stranski produkt. Verodostojnost spletnih objav ni nič manjša, če za njimi stoji enak recenzijski mehanizem kot pri tiskanih znanstvenih revijah. Pritisk na inštitucije, da rezultate raziskav, ki so financirane iz davkoplačevalskega denarja, objavljajo zastonj, je vedno večji. Avtorji in založbe bi morali postopoma nehati dojemati avtorsko delo kot lastnino in ga razumeti kot javno dobro. Namesto skrbi, ki jo vlagajo v zaščito, varstvo in obrambo avtorskih pravic, naj se raje angažirajo pri promociji pridobljenega znanja.

Nerazumljivo je, da univerza okleva s prehodom na alternativne avtorske licence creative commons oz. ustvarjalne gmajne, ki ponujajo pravne rešitve po vsakršni meri. Zelo sem si prizadeval, da bi bile knjige Filozofske fakultete opremljene z njimi, pa mi je uspelo samo pri svojih knjigah – očitno je prevladala konservativna pravna logika, ki si zakriva oči pred radikalnimi spremembami v znanstvenem publiciranju in pred nujo po prilagoditvi zakonodaje. Pred kratkim smo dosegli majhno zmago s sprejetjem diplomskega reda, ki po novem od piscev diplomskih del pričakuje njihovo strinjanje s spletno objavo in jih ne zavaja več z možnostjo, da rezultatov svojih raziskav ne objavijo. Naslednji korak bi moral biti storjen v smer prosto dostopnega, trajnega in privlačnega repozitorija za znanstvene in strokovne objave študentov, akademskih učiteljev in raziskovalcev, ki bi nadomestil objavljanje na osebnih spletnih straneh in poskrbel za enoten format publikacij. Akademska inštitucija, ki prisega na svojo odličnost, bi morala biti še kako zainteresirana za sprotno objavo vseh svojih diplomskih, magistrskih in doktorskih del. Z znanstvenimi objavami zdaj služijo komercialne založbe, čeprav bi morali biti rezultati raziskav, ki so jih financirali davkoplačevalci, zastonj (Greenberg 2010).

Univerza je bila vedno prostor širšega razumevanja avtorske zaščite, kot jo je zahtevala črka copyrighta. Akademsko okolje je predpostavljalo neprofitno rabo z upoštevanjem principa poštene ali korektne rabe (fair use). Danes se fakultete v novorojenem strahu pred restriktivno avtorsko zakonodajo obnašajo veliko bolj togo kot kdaj prej, kar sem občutil tudi na svoji koži, ko mi v lastni hiši sedem mesecev ni bilo mogoče postaviti podatkovne zbirke Slovenska literatura na spletu, ki je agregat naslovov pospletene slovenske književnosti (trenutno preko 2000 naslovov, http://slovenskaliteratura.ff.uni-lj.si/sl.html oz. http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/sl/sl.html).

Sodim, da se slovenistična literarna veda še najbolj povezuje preko moderiranega diskusijskega foruma Slovlit (1999-), ki beleži strokovne dogodke in nudi interesentom prostor za vplivanje v strokovnih zadevah. Skoraj 1300 naročnikom, med katerimi je precej ljudi neliterarnegain neslovenističnega profila, postreže s povprečno dvema strokovnima obvestiloma dnevno in mimo uradnih mehanizmov za merjenje strokovnega vpliva utrjuje smisel in težo stroke.

Mentalna ovira hitrejšemu, neoviranemu pretoku znanstvenih informacij je zastarel koncept avtorstva, na katerem sloni zloglasni copyright. Romantično dojemanje kulturne zgodovine kot zaporedja vélikih tekstov genialnih avtorjev se umika in s tem se umika tudi zahteva po občudujočem odnosu do avtorja. Kjer ni ekskluzivne avtoritete, tudi ni ene same, ekskluzivne resnice. Avtoriteto vedno bolj dojemamo kot nekaj, kar hromi kreativnost subjekta in omejuje njegovo svobodo, torej je v nasprotju z identiteto sodobnega sveta. Sodobne avtorske licence razpuščajo avtorsko blagovno znamko. Licenca creative commons še zahteva, da se pri uporabi intelektualnega produkta sklicujemo na avtorja in njegovo voljo in ne posegamo v njegovo delo, članki v Wikipediji, ki so metafora sodobnega strokovnega pisanja, pa tega ne predvidevajo več. Ime avtorja ali avtorjev se ne nahaja več v glavi ali na dnu teksta, ampak ga najdemo šele v historiatu redakcij članka, avtorji se podpisujejo s psevdonimi in se strinjajo, da njihov prispevek takoj postane javna last in predmet nadaljnjih predelav. Avtorstvo je sicer do vejice natančno dokumentirano, vendar ima popolnoma spremenjen status: ni več osrednji element v komunikaciji, ampak je v službi bralca. Naj bo taka tudi bodoča slovenistična literarna veda na spletu.

Literatura

Borgman, C. L. (2007). Scholarship in the Digital Age: Information, Infrastructure and the Internet. MIT Press. http://scholcomm.columbia.edu/files/BorgmanColumbia20090324.pdf

Čakš, A. (2010, 17. sept.). Ravnatelj ima nižjo plačo kot pomočnika. Finance 181. http://www.finance.si/289599/Ravnatelj-ima-ni%BEjo-pla%E8o-kot-pomo%E8nika%20--

Greenberg, M. L. in A. Emmet (2010, 4. sept.). Zakaj potrebujemo gibanje Prosti dostop: Problem znanstvenega komuniciranja. Delo, Sobotna priloga. 30–31.

Hart, M. (2009). Re: [Humanist] 22.639 looking back, Humanist Discussion Group 22/641. http://lists.digitalhumanities.org/pipermail/humanist/2009-March/000341.html

Hladnik, M. (2008, 20. dec.). Slovene student projects in Wikipedia and Wikisource [Referat na 3. regionalni konferenci Wikimedije v Beogradu]. http://meta.wikimedia.org/wiki/Slovene_student_projects_in_Wikipedia_and_Wikisource

Hladnik, M. (2009). Infrastruktura slovenistične literarne vede. Infrastruktura slovenščine in slovenistike. Ur. M. Stabej. Ljubljana: Znanstvena založba FF (Obdobja, 28). 161–69. Dostopno tudi na spletu.

Kocijan, G. (2010). Nekaj o kritiki in o dveh knjigah mlade znanstvenice. Pripravljeno za objavo v Slavistični reviji.

Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev. Ljubljana: Univerza, 2001. http://www.ff.uni-lj.si/fakulteta/Fakulteta/SkupneStrokovneSluzbe/Kadrovska/Habilitacije/MerilaZavolitveVNazive.html

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco