To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Na literarnem področju je poznano prilaščanje naslovnih sintagem. V spominu imam, kako je leta 1992, ko je Miloš Mikeln napisal roman Veliki voz, protestiral pisatelj Miha Remec, ki je leta 1986 že napisal roman z enakim naslovom, kot da bi bil naslov tako po zgledu spletnih domen za vedno konzumiran. Najbolj znan zaplet te sorte je bil z imenom oddaje Brez zavor, ki se je po prizadevanju Tomaža Domiclja, ki je leta 1992 izdal kaseto in CD s tem naslovom, morala preimenovati v Brez zapor. Manj oprijemljivo je bilo razburjanje Saša Vuge, ko je ugotovil, kako se je Florjan Lipuš poslužil njegove slogovne manire. V principu je avtorska zakonodaja, poznana pod imenom copyright, utemeljena v enako nesimpatičnih izhodiščih kot druge oblike jezikovnega prilaščanja.
Drugo veliko področje uzurpacije jezika so izrazi v okviru religioznih ali političnih ritualov. Da bi poudarili njihovo nedotakljivost, jih začnejo pisati z veliko začetnico (Božji, Njegov; Maršal, Republika Slovenija) in prežati na njihovo "neprimerno rabo". V literaturi pogosto izrabljena oblika "neprimerne rabe", ki skuša ohranjati jezikovno in nazorsko svobodo in protestira proti uzurpaciji oziroma iz nje kuje sporočilni presežek, je blasfemija, tj. druženje sakralnih izrazov z obscenimi.
Blaga oblika jezikovne uzurpacije je ekskluzivna jezikovna raba. Nazorsko premi ljudje se vedno in povsod odločajo samo za eno od jezikovnih variant, ki so jim na voljo, in jo s tem pomensko profilirajo tako, da izgubi svojo sinonimno vrednost. Razumnik tako ni več sinonim izobražencu, ampak pomeni katoliškega izobraženca, skavt ni več tuji sinonim domačemu taborniku, ampak pomeni versko orientiranega tabornika, gornik ni več sinonim planincu, ampak pomeni stremljivega planinca, ki hodi po brezpotjih, se loteva lažje plezarije ter voli Janeza Janšo.
Še bolj čudaško je občasno prizadevanje politikov za uzurpacijo posameznih gesel samo za svoje nazorske somišljenike. Taki za prilaščanje občutljivi izrazi so bili svojčas poštenje, evropski, demokratičen ...
Privatizacija jezika ima svoje politične implikacije. Izraz privatizacija je v sorodu z denacionalizacijo in pomeni zmanjševanje sfere javnega ali državno reguliranega. Privatizacija slovenščine bi pomenila destrukcijo osrednjega nacionalnega združevalnega elementa. To načeloma ni nujno slabo, saj je jezik kot poglavitno vezivo slovenstva vedno bolj problematična kategorija – pomislimo samo na Slovence na Koroškem, v Reziji, Porabju, ZDA in drugod – in obstaja nuja po alternativnih združevalnih konceptih. Nacionalni zedinjevalni koncepti 19. stoletja so namreč družbeno vedno manj produktivni in povzročajo, če se spomnimo nedavne balkanske vojne, več zla kot koristi.
Kakšna je družbeno-jezikovna funkcija slengizmov in v čem se slengizmi ločijo od ostalih besed v splošni jezikovni rabi?
O slengu obstaja temeljna razprava Velemirja Gjurina Interesne govorice sleng, žargon, argo (Slavistična revija 22/1 (1974), 65–81), zato po natančen odgovor usmerjam kar tja. Sam dodajam, da je sleng segment jezika, ki ni nacionalno reprezentativen in nacionalno reguliran in se zdi zato, ker pripada manjšim in ekonomsko šibkejšim družbenim skupinam, primeren za uzurpacijo. Poducira neologizme, ki jih lahko kdo v iskanju lastne koristi zato, ker avtorsko niso dokumentirani, prijavi kot lastno domislico in jih zaščiti kot blagovno znamko. Koristna preventivna poteza bi bila takojšnji vpis neologizma, ki se obeta širše uveljaviti, v Razvezanem jeziku, prostem slovarju žive slovenščine.
Slengizmi so na nek način spontane tvorbe določenih družbenih skupin, ki pa, vsaj tako se mi zdi, lahko postanejo tudi povsem običajni element v splošni govorni izmenjavi, torej postanejo enakovreden elemet v običajni govorici. Kljub genezi znotraj ozkih družbenih skupin sčasoma postanejo javna lastnina. Skratka, zanima me, če tudi za slengizme – njihovemu specifičnemu nastanku navkljub – lahko trdimo da so, tako kot ostali jezikovni elementi, obča lastnina.
Razširjam stališče, da so vse oblike jezika javna last, tako kot reke, jezera, obale, morje, gozdni sadeži ipd. Utopična želja je, da bi status javnega dobra dobila tudi vsa avtorska dela, ne le tista, katerih avtor je umrl pred več kot 70 leti. Da, zavzemam se za nacionalizacijo avtorskih del.
V čem se skovanke različnih slengov razlikujejo od neologizmov drugih vrst, predvsem tistih, ki nastajajo v oglaševalski dejavnosti?
Razlika med slengovskimi in oglaševalskimi neologizmi je v tem, da so slednji nastali iz komercialnih pobud in da je njihova raba pravno regulirana. Četudi si vsaka interesna skupina lasti svoj jezik, je prilaščanje zares učinkovito in usodno nevarno le v primeru komercialno zaščitenih izrazov. Privatizirani izraz začne nenadoma poimenovati neki konkretni proizvod. V redu, samo če ga še naprej lahko uporabljamo tudi za druge reči, saj ima vsaka beseda praviloma več pomenov. Kompromisna rešitev bi bila, da se lahko pravno zaščitijo samo z veliko začetnico zapisana komercialna imena, medtem ko isto ime z malo začetnico ostane obča last. Domnevam, da je komercialnemu prilaščanju izpostavljen le zelo majhen del slovenskega besedja.
Oglaševalci pri ustvarjanju identitete izdelkov ali storitev pogosto posežejo po tvorbi novih izrazov (npr.: džabest), kar pomeni, da gre za podoben proces kot pri ustvarjanju slengizmov. Edina razlika, ki jo je moč zaznati že na prvi pogled, izhaja iz funkcije novotvorbe. Medtem ko oglaševalski neologizmi služijo boljši prepoznavnosti izdelka ali pa storitve, pa se zdi, da so slengizmi predvsem ključ skupinske pripadnosti. Se vam zdi uporaba slengizmov v oglaševalske namene v čemerkoli spornejša od uporabe posamičnih elementov običajne govorice?
Saj pravim, prilaščanje jezika bi bilo nevarno samo takrat, kadar bi ga spremljala taka pravna regulacija, ki bi izraz izključila iz običajne jezikovne rabe in ki bi alternativno svobodno rabo izraza sankcionirala. Prilaščanje jezika se dogaja tudi v okviru znanstvenih disciplin, ko stari obči izrazi ali neologizmi dobijo status strokovnih terminov, vendar obstajata dve bistveni razliki z oglaševalskim prilaščanjem: 1. znanost je v območju javnega dobra, 2. izraz s terminologizacijo ne izgubi možnosti za vzporedno uporabo v vsakdanjem sporazumevalnem jeziku in drugih funkcijskih zvrsteh.
če podjetje v oglaševalski dejavnosti vzpostavi asociativno zvezo med svojim imenom in posamičnim jezikovnim elementom (npr. slengizmom itak ali pa splošnim pojmom jata), si ta element na nek način prisvoji, ga, z drugimi besedami, privatizira. Vsakokrat, ko v prosti govorni izmenjavi izrečemo itak (ali pa jata ipd.), namreč posredno oglašujemo tisto podjetje, ki je bilo dovolj spretno, da se je pred drugimi podpisalo pod dotičen izraz. Medtem ko splošni izrazi (npr. užitek, cool ipd.) tudi po uporabi v oglasnih sporočilih še lahko ohranijo nevtralen značaj, pa enakega ne bi mogli trditi za slengizme, ki imajo tudi sicer specifično družbeno-jezikovno funkcijo.
Opisana privatizacija jezika me ne moti, če seveda ne gre za pravno zapovedano ekskluzivno rabo. Če se dosledno zavzemam za svobodno rabo jezika, se moram zavzemati tudi za njegovo svobodno uporabo v oglaševanju in drugih komercialnih dejavnostih. Ozaveščeni član jezikovne skupnosti bo do spretnih in manipulativnih uporab jezika počasi že razvil imunsko odpornost.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco