Prešernove strani na spletu

Miran Hladnik

Apokrifni Prešeren

Sinopsis

Prešernov pesniški opus vsebuje tudi priložnostne in obscene verze, ki jim je prešernoslovje posvečalo zelo zadržano pozornost. V prispevku so pesmi domnevnega Prešernovega avtorstva zbrane in opremljene z anekdotičnim komentarjem. Kratke, najpogosteje štirivrstične pesmi z obscenim izrazjem smešijo vse cerkveno. Prešernovo avtorstvo ostaja vprašljivo zaradi številnih namernih ali nenamernih potvorb. Zavest o tem, da je Prešeren pisal tudi radožive in dvoumne verze, odpira možnost za alternativno branje nekaterih njegovih znanih besedil.

Smé nékaj nas, kèr smo Prešérnove, bíti prešérnih;
pésem káže dovòlj, kàk je naš ôče kroták.
(Pričujoče poezije v Zabavljivih napisih)

Uvod

V zapuščini prešernoslovca Frana Levca¹ (1846--1916) se nahaja pismo, ki ga je 18. 1. 1883 iz Gradca pisal prešernoslovski kolega Luka Pintar (1857--1915). V njem Levcu poroča o čestih pogovorih študentske družbe o Prešernovem "apokryfnem slovstvu", apokrifnem "ne v navadnem pomenu besede, nego le ker se ne da objaviti in mora ostati prepuščeno ustnej tradiciji". Potem navede štiri verze zabavljice Do zdej ste b'le še d'vice in dopisniku pojasnjuje, da za pristnost pesmice, ki ji je bila spodbuda verjetno "kaka interesantna prigodba aus der Kronik scandaleuse" in jo je "že v gimnazijskih letih večkrat čul", sicer ne more jamčiti, ker dopušča možnost, da si je zabavljico dovolil kdo drug in ne ravno Prešeren, vendar domneva, da je le Prešernova.²

Ker že Pintar pozna več pomenov besede apokrifen, poglejmo v Verbinčev Slovar tujk,³ kakšen pomen ima beseda danes: "apokrif [gr. apokryphos skrit, skriven] [...] nepristen, nepravi; podtaknjen; dvomljiv (glede pristnosti); sumljiv; nekanonski."⁴ Naslov apokrifni Prešeren torej meri na tista besedila, ki jih prešernoslovje ni moglo ali ni hotelo sprejeti v kanonizirani, "uradni" Prešernov opus, jih ne ponatiskuje v zbranih delih in pesemskih izborih in ne ponuja v recitacijo na šolskih in vsenarodnih proslavah. Razloga za to sta dva: ali ni popolnoma prepričano o Prešernovem avtorstvu, ker gre za besedila, ki so se ohranila v spominu sodobnikov in v njihovih zapisih in prepisih, ne pa s Prešernovo roko,⁵ ali pa ker so preveč nespodobne vsebine. Vsebujejo namreč besede fuk (4-krat), scati (več kot 6-krat), kavsati (2-krat), prdeti, drekati, drkati, rit, pička, kurba, kurbica, kurbir (po 2- krat), cipica, prasica, zizek, kocina (2- krat), kosmat, figa (v pomenu blato), Koth(blato), Schlamm (blato),⁶ Iz srednje šole se Prešernovih pesmi s temi izrazi ne spomnimo, v zavesti so nam ostale najpogostejše besede kanoniziranega dela njegovega opusa: srce (112), dan (81), oko (68), Bog (58), čas, peti (57), ljubezen (52), pesem (47) itd.⁷ Celo v kritični izdaji Prešerna v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev bomo našli le nekaj malega pesmi z naštetim izrazjem. Na enem mestu dotična besedila do zdaj še niso bila objavljena, po kosih pa zlasti v članku Franceta Kidriča Prešernova gostilniška publicistika 1947, v "erotični številki" Problemov leta 1972 in v "antologiji slovenske pornografske poezije" 1990 in 1993,⁸ ki jih prepisuje iz različnih rokopisnih ostalin v NUK-u in drugod. Temo prispevka bi po povedanem lahko pokril tudi naslov Prešernove po spominu drugih ali pa, vsaj do neke mere, Prešernova inimprimabilia oziroma Prešernova kosmata verzifikacija.

Moj namen je bil zbrati besedila -- največkrat nezahtevne oblike ter nespodobne vsebine -- zgolj domnevno Prešernovega avtorstva. Prešernoslovje se je po smrti filološke generacije (zlasti France Kidrič, Anton Slodnjak, Marja Boršnik) intenzivno posvetilo interpretaciji kapitalnih besedil in ga drobni in neugledni verzi dvomljivega avtorstva niso pretirano zanimali. Tudi sam se nisem lotil naporne in vprašljive filološke ali računalniške presoje avtentičnosti teh besedil.⁹ Raje jih vzamem kot spodbudo za premislek o tisti plati literarnega življenja, ki ne sodi v t. i. visoko kulturo, pa vendar že od vsega začetka zelo močno določa naš vsakdanjik. V Prešernovi pesniški biografiji je po pričevanjih priložnostna verzifikacija za vesele družbe zasedala vsaj toliko prostora kot visoka literatura, vendar je za njo ostala komaj kakšna sled. Precejšnje težave pri njenem iskanju pričajo o tem, da so se je prešernoslovci sramovali in da je bila v prešernoslovju tabuizirana. Usoda Prešernove apokrifne pesemske dediščine je lepa ilustracija značilno slovenskega izbirčnega pojma umetnosti in kulture, tistega, ki briše razvedrilno plat in povzdiguje le njeno resnobno in ritualno razsežnost -- na Slovenskem umetnost in kultura nimata tesne zveze z rekreativnimi potrebami ljudi. Mojo obravnavo Prešernovih apokrifnih verzov omogoča globoko nestrinjanje z elitističnim konceptom umetnosti in literature.

Prešernove apokrife se da razporediti v naslednje skupine:

1. priložnostni in kosmati verzi,¹⁰
2. nagrobni verzi in drugi napisi,
3. posvetila v knjigah,¹¹
4. izjave, tudi nerimane, ki kažejo pesnika v vlogi nekakšnega vidca, čeprav se "prerokbe" tičejo sem ter tja nepomembnih zasebnosti in lokalnosti. ("Tončka, vi boste zmiraj več",¹² "Ko bo moje truplo gnilo, moje bo ime slovilo",¹³ "Moj narod bo spoznal mojo ceno",¹⁴ "Tristo let bo moje ime trajalo pri nas dalje kakor štathalterjevo v Ljubljani",¹⁵ "Moja ženka bo smrt grenka"),¹⁶
5. morda nekatere anekdote (kako je plačeval pijančke, da so šli namesto njega k maši, o njegovih zadnjih besedah "Vzdignite me, vzdignite me, zadušiti me hoče",¹⁷ kako se je hotel v gostilni pri Jelenu obesiti, kako je po steni na Smoletovem gradu Prežek v vinskem razpoloženju napisal več zabavnih verzov, ki pa so jih z beljenjem žal uničili ipd.,¹⁸
6. verjetno tudi posamezna kanonizirana besedila, ki imajo s filološkega stališča, ker nimamo Prešernovega avtografa, enako sumljiv izvor kot prej našteta (Kar je, beži, Zarjovena dvičica, V Ljubljan' je en mož).

Prešernovi apokrifni verzi bodo v članku citirani po domnevnem zaporedju nastanka.¹⁹

Apokrifno gradivo

Uničenje Prešernovih rokopisov je bila še ena priložnost za nazorske spopade v slovenski kulturni srenji. Medtem ko je liberalni Viljem Killer obtoževal za požig zapuščine kateheta Dagarina,²⁴ je konservativna stran skušala zanikati dejanje ali vsaj zmanjšati njegov pomen. Tomo Zupan (1839--1934), daljnji Prešernov sorodnik, profesor slovenščine in verouka na kranjski gimnaziji, je kar nekaj svojih prešernoslovskih moči potrošil za dokazovanje, da za Prešernom niso požigali -- v ta namen je prebrskal Dagarinovo celo knjižnico za morebitnimi Prešernovimi rokopisi. V pismu Levcu se sklicuje na pripoved "Žumrovega kovača", Franca Gogale, Prešernovega tovariša pri Narodni straži, da so si to "ljudje izmislili", da so gorele le "lutrš bukve", ne pa rokopisi, in kasneje dodaja, da gre za liberalno gonjo, ki jo je začel dunajski Zvon 1879:²⁵ "O, zažgala pa Katra dohtarju ni nič posebnega. Le to so Katra pravili doma v Vrbi, da so stric sami morali v Ljubljani nekaj tega zažgati, kar so pisali. Da so službo dobili." Ker so se obtožbe na Katrin račun očitno množile, se je ta pri sestri Lenki takole pridušala: "Nisem tacega dohtarjevega spisa požgala, ki bi bil dva prsta širok. Pa njemu, dohtarju, naj bi jaz zažgala, ki je bil za svoja pisanja tako aklih."²⁶ Franc Gogala prav zanesljiva priča ni mogel biti, saj piše katoliškemu Zupanu, da je sestra Katra po Dagarinovem naročilu in s Prešernovim privoljenjem skurila le nekatere protiverske in nespodobne knjige v Prešernovi lasti, liberalnemu Levcu pa tako, kot je domneval, da temu bolj ustreza, namreč da je Dagarin dal skuriti Prešernove rokopise, nekaj pa da jih je odnesel Viljem Killer.²⁷ Dagarina in kaplana Alojza Koširja npr. obtožuje tudi literarni zgodovinar Alfonz Gspan, njegovemu starejšemu kolegu Josipu Tominšku²⁸ pa se zdi požig nekako upravičen, saj "marsikatera maksima ni bila namenjena javnosti".²⁹ Tudi na Tominška se zdi nevarno prisegati, ker na drugem mestu prenareja pričevanje Prešernovega pisarja Rudolfa³⁰ z zgodbo, da je ta moral vpričo pesnika dva dni pred njegovo smrtjo vse spise v stari ponvi sežgati. ³¹ Umetnostni zgodovinar kaplan Viktor Steska je v pogovoru z Elkom Justinom trdil, da je Dagarin pred smrtjo celo prisegel, da ni požgal nič Prešernovega.³² Morda še ni v evidenci prešernoslovja razlaga, ki jo je prispeval škof Anton Vovk, Prešernov sorodnik, okrog leta 1958:³³ "V našem rodu je bila vodenica dedna bolezen. Več mojih prednikov in sorodnikov je za njo umrlo. Ne samo Prešeren, tudi jaz jo imam in tudi moj sorodnik Kajdiž.³⁴ Od postelje vodeničnega bolnika se širi neznosen smrad. Kadar je kdo od naših, ki je imel to bolezen, umrl, so sorodniki, pa če so bili še tako varčni, njegovo posteljnino z žimnico vred takoj zažgali. Sam se spominjam nekaj takih 'kresov' ob smrti mojih sorodnikov. To je najbrž tudi tisto, kar so kurili ob Prešernovi smrti. Od nekaj papirjev z neobjavljenimi pesmicami se gotovo ne bi dvigal tak plamen in dim, kot poročajo."

Nespodobni verzi so v svetu običajen spremljevalec opusov kanoniziranih avtorjev. Za tovrstno Prešernovo dejavnost navaja France Kidrič med dodatnimi razlogi močno Prešernovo seksualnost in pa prakso gostilniškega posedanja, kjer "sta cveteli 'kosmata šala in kvanta'" in postali njegova vsakdanja navada.³⁵ Kljub izrazito spolni naravi se je Prešeren s spolnostjo le počasi seznanjal: "Neveden o spolnih stvareh je ostal bržčas tudi v ribniških letih, in šele štiri leta po odhodu iz Ribnice, ko je imel 16 let ter je bil že učenec tretjega ali četrtega razreda, ga je ali doma v Vrbi ali na Kopanju 'veliki hlapec [...] poučil prijazno o razliki med obema spoloma in o medsebojnih razmerah'. Spolni pouk je dobil v dobi, ko je s tovariši že hodil v gostilne, kjer so stregla dekleta."³⁶ Držati mora "več ko verjetna" domneva biografa, da je Prešeren tudi na Dunaju in še prvih deset let po vrnitvi domov res spolno vzdržno živel",³⁷ torej tja do 39. leta, ko je z njim zanosila Ana Jelovškova. Da čisto brez spolnih izkušenj le ni bil, govori namigovanje Jelovškove, da mu "'mladeništva' ni vzela ona".³⁸ Ker pa "je bil Prešeren hudo seksualna narava, ki ji je utegnilo postajati vzdržno življenje okoli 24. leta že močno mučno",³⁹ in ker "pesnik v mislih ni mogel biti tako vzdržen kakor v dejanju", se je tešil z erotičnimi verzi za intimno družbo.⁴⁰ Mladostno poezijo je, potem ko se je vrnil z Dunaja, sam požgal. V spominu sta se ohranili le dve pesmici. Prva naj bi nastala kot odgovor na vprašanje sestre Jere -- ta je bila menda med Prešernovimi sestrami najbolj pismena in zadolžena za dopisovanje z bratom -, kaj dela na Dunaju, ko nič ne piše domov:

Se z bukvam' usájam
pa belim glavó -
pa z'jala prodajam
pa gledam takó.
Do sedmih ležim
Še komaj se zganem
se s fant' pokosim.
Kaj drugi počnejo
jaz tud' to storim
Če v vodo poskoč'jo,
jaz tudi za njim'⁴¹

Iz študentskega časa so tudi verzi, položeni v usta materi sošolca Matija Gollmayrja, ki je silila sina v lemenat.⁴²

Če s mislil, vlačugar,
vlačit se tako,
te treba v Ljubljani
nikol ni bilo.

Ti lahko dobil bi bil
conto⁴³ doma,
da b' kozje molitve
učila te bla.

Iz 30. let sta dve izdaji podobice Svetih šteng (Heilige Stiegen) sv. Jošta pri Kranju s pesmijo Ne daj se od greha nikdar oslepiti na hrbtni strani listka. Vprašanje morebitnega Prešernovega avtorstva te pesmi je menda prvi postavil zgodovinar in duhovnik liberalnega slovesa Ivan Vrhovnik (1854--1935),⁴⁴ javno pa Ante Gaber, ker da ima pesem enak ritem kot V spomin Andreja Smoleta, ker je spesnil Prešeren tudi nagrobni napis duhovniku Francetu Julijaniju v isti fari in zaradi "prešernovskih" sintagem, kot sta "gadovi svitki -- preslastni užitki":⁴⁵

Ne daj se od greha nigdar oslepiti,
premisli, de kmalo veselje mini. -
Kaj prida ti je le cel svet perdobiti,
če duša pa večno v breznu terpi.

Po tihih samotah se rajši perkrivaj:
boječa nedolžnost se v njih veseli;
in grenke solzice pokore prelivaj,
de v Tebi svetost ino mir oživi.

Ne čakaj, preljubi ino gadove svitke
od ranjenga serca pogumno odvi,
sovraži peklenske, preslastne ožitke,
od ktirih nedolžnost v tebi kopni.

Črtomir Zorec (1907--1991), kranjski prešernoslovec, je sicer nadvse previdno zbiral "prešernino" in v objavah raje kakšen kosmati citat izpustil kot navedel (prizadeval si je namreč streti več kot sto let staro prostaško govorjenje, češ da je bil Prešeren pijanec in ženskar), a je proti koncu svojega življenja pod psevdonimom vendarle objavil nekaj Prešernovih spornih. Tako popisuje veselje profesorja Kidriča, ki je "nekoč prinesel v slavistični seminar majhen listič, vihtel z njim po zraku, češ, glejte, spet nekaj Prešernovega. Imel je v rokah karton, kakršne so verniki nekoč dobivali kot potrdilo o opravljeni spovedi; z latinskim besedilom na eni strani, na drugi strani pa je bilo z lepo kaligrafično pesnikovo pisavo napisano:

Sámo Tončka Šarabon,
ta ti da za božji lon.

Bila je to prodajalka prest in jih je ponujala ob večerih po gostiščih. Kot večina natakaric po takratnih ljubljanskih gostilnah je tudi ona silila v Prešerna, naj ji napiše kak verz v spomin."⁴⁶

Nizko izrazje brez zadrege prinašajo štirje verzi na račun Savice:⁴⁷

Oj, Savica,
nisi več devica!
Si prasica,
ki na široko šči.

Znana je še ena njena varianta s protiklerikalnim sporočilom, zabeležena v zapiskih s predavanj Frana Levca:

Savica,
devica več ni,
Poglejte vi farji,
kako široko šči.

Tu je o nastanku epigrama zapisana naslednja anekdota: "Preširen je bil se svojima prijateljema Čopom in Kastelcem na Savici. Vsi trije so občudovali prirodno lepoto Savičinega slapa in naposled je rekel Kastelic: 'Na lepo Savico pesem zloži. Uže Vodnika je navdušila, tebe bode še bolj.' V svojej ženijalnosti, ktera je imela za nedolžna ušesa včasi malo ostre robove, hipoma Preširen se štirimi verzi odgovori, kteri pa neso taki, da bi jih lahko zapisovali. Prijatelja, ki sta bila sicer tacega humorja navajena, vendar s tem nesta bila zadovoljna, in obljubiti jima je moral, da spiše resno pesem o Savici."⁴⁸

Za polno podobo kosmate verzifikacije v Prešernovih časih manjka vsaj polovica gradiva, to je nemški obsceni verzi. V rokopisnih ostalinah pogosto naletimo na mešane slovensko- nemške ali samo nemške verzifikacije te vrste.⁴⁹ Nemščina je bila znak izobraženske ekskluzivnosti. Družabna konverzacija se je v gosposkih, tj. meščanskih krogih v Prešernovih časih odvijala v nemščini, zato bi pričakovali tudi tovrstno Prešernovo izročilo. Žal se je ohranil le drobec. Relativno pozno je prišlo do objave nemškega verzificiranega besednega dvoboja med Prešernom in grofom Antonom Turjaškim, ki se je skupaj s spomini na obilne pivske gostije ohranil v rodbinskem izročilu dolenjskih graščakov Rudežev.⁵⁰ Prešeren naj bi na gostiji s kolinami, ki jo je na svojem gradu Prežek priredil Andrej Smole, nekdanjega dunajskega učenca podražil z verzi:

Was die Plunzen unter den Würsten,
das bist du unter den Fürsten.

Ta, sam tudi pesnik -- objavljal je pod imenom Anastazij Grün --, pa mu je odvrnil:

Was der Arsch unter den Gesichtern,
das bist du unter den Dichtern.⁵¹

Iz obdobja ljubezenskega razočaranja do Julije je nastalo priložnostnih verzov veliko; samo Julija naj bi jih po pričevanju "blejskega Prešerna" (Prešernovega bogatega soimenjaka, ki je bil hotelir) nabrala "sčasoma do petdeset ter jih skrbno čuvala, ob primernih prilikah pa jih čitala svojim znancem in znankam. S takimi zabavljicami se ji je pesnik gotovo prikupil, dasi so izpričevala vsa znamenja, da ni bila vanj nikoli preveč zaljubljena [...] Na plesih 1836/37 se je tudi z zavrnjenim pesnikom šalila." Prešeren in njegov soimenjak z Bleda sta "uganila tudi marsikatero burko in negodnost, posebno pred pustom na plesiščih. Popisovala sta doma prav majhne listke s kratkimi zabavljicami na slovenskem, nemškem ali laškem jeziku, jih nosila s sabo na zabave ter jih pometala po tleh, seveda tako skrivaj, da ju ni nihče zapazil. Na listkih se je zabavljalo prvakom ljubljanske birokracije, starim devicam, domišljavim koketam, napihnjenim krasoticam [...] in kajpak tudi Primčevi Juliji.⁵² [...] Na listkih je piknil včasih tudi njo, ali vselej tako, da ni mogla biti preveč huda, če je tudi zvedela, kdo da je sprožil strelico na njo. Očital ji je n. pr. gizdavost, trdosrčnost, neusmiljenost. Srdito pa je udrihal na takih papirčkih po njenih sovražnikih in tekmicah, pa tudi po vseh gospodičnah, ki so slovele, da so lepše od nje. Tako je našteval napake, ki niso bile dosti znane, ali pa jih človek ni lahko precej zapazil, n. pr. grdo hojo, prevelika usta, škrbaste zobe, plošnate prsi, neplačano obleko, kupljene lase itd."⁵³ Podobno Trdina: "Prešeren in njegovi prijatli so vedeli vse skrivnosti ljubljanske in v pustu so metali cedulje po 'teatru', na katerih so bile strašne satyre na visoko gospodo in gospe, pisane po slovensko in nemško, laško itd.⁵⁴ Mlada Ana Jelovškova, ki ji je Prešeren po razočaranju z Julijo od 1837 dalje posvečal svoje moške moči, ni zašla v njegovo poezijo. V prvih treh letih nove srečne zveze sploh ni nič pesnil. Francetu Kidriču je jasno, da se je Ana "pač zmotila, ko je sporočila, da je Prešeren na sprehodih ž njo 1839, 'če je bil posebno dobre volje, zlagal tudi pesmi'".⁵⁵

Negotovi in neprepričjivi sta naslednji dve kitici, ki ju je leta 1871 objavil urednik Primorca.⁵⁶ Uvaja ju naslednje besedilo: "Da je naš Prešeren tudi v naglici pesem skovati znal, nam priča gospa K. na Selu pri Ljubljani. Necega dne pristopi naš rajnci velikan k njej, jo potrka na ramo in reče:

Slovenska dekleta
So limbarjev⁵⁷ cvet,
So tenke, ko jelke,
Njih usta, ko med.

Pa lepše od tebe
Je videl ne bom,
Ak' hodim po svetu,
Al' ostanem pri dom'."

Prav tako nepodprto in negotovo je avtorstvo nagrobnega napisa na spomeniku v cerkvenem zidu pri Treh Farah v Beli Krajini, ki ga je prošt [Vincenc?] Vouk leta 1842 postavil svojemu očetu Mihaelu z Bleda:

Oče v' miru Božjim počivajte,
Roka nevtrudena miruj.
Žive vere rajski sad vživajte,
Z lučjo večno Bog Vas osrečuj.⁵⁸

Cela serija apokrifnih Prešernovih gre na račun ženskega redovništva. Ena je bila omenjena že v uvodu tegale članka. Prešeren naj bi jo "s kredo ali z olovko ali na prilepljen list" napisal na vrata uršulinskega samostana, ko je šel mimo ob pozni uri:⁵⁹

Do zdej ste b'le še d'vice,
do zdej še niste dale,
do zdej ste jo imele
zato le, da ste scale.

France Kidrič se zgraža, da "se mu pač tudi po krivici pripisuje [ta] neduhovita in ogabna kvanta",⁶⁰ ki je znana tudi v variantnem zapisu:

Mi smo še cele,
nismo držale,
smo jih imele,
da smo iz njih scale. ⁶¹

Ernestina Jelovšek v Spominih na Prešerna govori o Nuni [in kanarčku], ki da je nastala na temo razmerja uršulinke matere Ignacije, grofice Engelshaus, z uršulinskim ravnateljem ter spovednikom Janezom Nepomukom Šlakerjem -- ljubljanska škandalozna kronika ve povedati, da je nuna leta 1839 s spovednikom zanosila. Tudi Janez Trdina piše, da so Prešerna zaradi Nune kregali, ker naj bi pesem namigovala na to razmerje. Ker pa je Nuna in kanarček dokazano šele iz leta 1846, sedem let po škandalu, je njena zveza z Ignacijo lahko le posredna. Pač pa bi znal biti v zvezi s škandalom paskvil, ki so ga po mnenju Franceta Kidriča po krivem pripisovali Prešernu. Ernestina ima v spominu njegov naslov Zakaj farji trebuhe rede, sam pa sem ga našel pod naslovom Kako in komu se trebuhi redé?

Kako da se birtom
Trebuhi redé?
Ker žrêjo, pijêjo
Do belega dne.

Kako da se ferboltarjem⁶²
Trebuhi redé?
Kri kmetov pijêjo
Pijavke hude.

Kako da se dohtarjem
Trebuhi redé?
Zato ki nobeden
K njim prazen ne sme.

Kako da se peamtarjem⁶³
Trebuhi redé?
Zato, ki se mazat
Vsi radi pusté.

Kako da se farjem
Trebuhi redé?
Za maše jim nosijo
Neumne žene.

Kako da se nunam
Trebuhi redé?
Zato ki se f...jam
Por...t pusté.⁶⁴

Kako se je Prešeren branil avtorstva, pripoveduje Ernestina: "Tisti večer je prišel Prešeren sila razburjen k moji materi. Prečital ji je 'pesem' ter jo vprašal, če misli, da jo je on zložil. In mati mu je odgovorila, da bi njemu sploh ne bilo mogoče narediti kaj tako surovega in bedastega. Vidno razveseljen, da ga je prav sodila, ji reče, če bi to povedala tudi, ko bi jo kdo vprašal, in če 'to trdi s polnim prepričanjem'. Ana Jelovškova mu je tudi to potrdila in ga skušala pomiriti. Radi te 'pesmi' pa je ni nihče ničesar vprašal."⁶⁵ Kidrič sklepa,⁶⁶ da "nobenega vzroka ni za dvom o resničnosti Prešernovih besed, ko je trdil, da ni avtor paskvila proti uršulinkam", ker "se je težko sprijazniti z mislijo, da bi bili med njimi tudi neiskreni in zavestno zahrbtni" (Ignacijo je namreč preko njenega skrbnika Blaža Crobatha poznal in jo enkrat celo obiskal). Prešernovim besedam vendarle ni mogoče verjeti vedno brez zadržkov: ljubljanski policiji je znal gladko zatajiti tudi lastno avtorstvo Nebeške procesije. O Prešernovem avtorstvu brez zadržkov govori Anton Slodnjak v obsežnem geselskem članku o Prešernu v SBL (2: 558) in se pri tem sklicuje na delni prepis zgornjega paskvila, ohranjenega v Levstikovi zapuščini v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani. (V Arhivu Slovenije, kamor so ta fond preselili -- Priv. A. XXXII, fascikli 1--7, 924 -- paskvila ni več najti.) Prešeren naj bi upesnil tudi pobeg uršulinke iz samostana v Škofji Loki. Naslov pesmi je Nune zadnja noč in je kot Prešernova označena v neugotovljivem prepisu v izgubljeni ali založeni Levstikovi zapuščini v AS, tako da "ni mogoče povsem odbiti misli o njegovem avtorstvu" (Anton Slodnjak, France Prešeren, SBL, s. v., 558). Nunin ljubi je bil Prešernov prijatelj pater Benvenut Crobath.

Apokrifnega je največ iz zadnjega Prešernovega obdobja v Kranju. "V Kranju je mogel zlagati samo drobne verzificirane domislice erotične in satirične vsebine, ki pa so se mu porajale s podobno lahkotnostjo, s kakršno je pisal v dijaških letih prve verze. Kazal pa tudi recitiral je te glose po krčmah, doma pa jih je spravljal v poseben predal, katerega ključ je vedno nosil s seboj."⁶⁷ Sorodnikom s teh lističev ni dovolil brati, češ "da je tisto le za pijance".⁶⁸ Viljem Killer celo natančneje pove, kakšni listi so to bili: "Prešeren je imel navado, da je vse pesmi, vse zabavljice in vse dobre dovtipe pisal na liste, četrt pole obsegajoče. Te je metal v one predale in tacih listov je bilo strašno veliko, kajti noben večer ni minil, da bi nam Preširen ne bil kakšne pesmice v krčmo prinesel ali pa v krčmi ne zložil in takoj zapisal. Bile so večidel zabavljice, časih prav slane in polne perečega ognja, kajti Prešernu bile so kakor nikomur znane vse tajnosti kranjskega mesta; vse je vedel. [...] Pisal je tudi vsak večer doma -- zlasti če je bil nekoliko vinjen. [...] V teh predalih je hranil svoje spise v precejšnjem neredu."⁶⁹

Ob pripravljanju na izdajo Prešerna 1866 je v Levstikovi zapuščini ohranjeno Stritarjevo pismo z dne 12. 4. 1866 s prepisi treh domnevnih Prešernovih pesmi. Poslal naj bi jih Stritarju "nek Dr. Vošnjak v Slov. Bistrici" "v zelenih bukvah z zlato obrezo, tencega rumenkastega popirja čedno popisane z različnimi pesmami." Pravi, da mu jih je leta 1859 dal "nek Killer, kupec v Kranji", on pa da jih je prejel "od Preširna, svojga 'prijatla' v spomin, g. Killer terdi, da jih je Preširen sam spisal -- meni se to ne zdi kaj verjetno [...] seveda je nazadnje mogoče, da bi jih bil Preširen spisal prav mlad še."⁷⁰ Stritar tehta razloge za Prešernovo avtorstvo in proti njemu in sklene, da "vse skupaj nekako kaže, da ta svetinja ni avtentična. Bog in Preširen mi odpustita, če se motim!" V Killerjevi knjigi je bilo poleg Vodnikovih pesmi, Knoblovega Prdca, Jarnikovih in podobnega še 45 "Anakreontovih (ki jih pa Anakreon ni spisal) v znani V.[odnikovi] prestavi".⁷¹ Ena, ki je dopisniku res videti, kakor bi bila Prešernova, se glasi:

Kamerca Cirkvica, Lub'ca Altar,
Cuziki Bukvice, Francel pa Far.

Stritar dodaja še dve "kroftni" pesmici:

Le me še, le me še,
Potlej bom spala;
Če pa ne, če pa ne,
Drujga bom zbrala!

Celo noč péla
Strunica,
Zjutraj pa vstala
Kurbica!

V odgovor Levstik Stritarju pošilja dva Prešernova rokopisa, po katerih naj bi Stritar presodil, ali je rokopis v Killerjevi knjigi res Prešernov. "Izmed 'kroftnih' verzov: 'Kamerca' ni Preširnova, ker sem jo uže slišal med narodom [Ali pa morda je Preširnova -- diši uže po njem, in da je morda pozneje prišla v narod.]; toda: 'Le me še' in 'Celo noč pela' menim, da je najbrže naredil Preširen, ali avtentičnih dokazov nimam." ⁷² Levec ima prvo od teh še v varianti:

Le me še, le me še
k meni se tiši.
Če pa ne, če pa ne,
pa me v r.. piši.⁷³

Danes zveni najbolj vulgarno beseda kurbica, ki pa v Prešernovem času očitno ni imela tako nizkega statusa, sicer ne bi izrazov iz te besedne družine uporabil tudi na drugih mestih,⁷⁴ npr. v pesmi Od kralja Matjaža:

Tam leži per belim dnevi
Kralj Matjaš kurbir kraljevi.

[...]

"To mi v glavo iti neče,
Bežat' z doma zavolj žene,
Žene, kurbe nepoštene."⁷⁵

Tomo Zupan se je v prešernoslovskih zapiskih pogosto zgražal nad zlobno slovensko navado, ki je pri drugih narodih ne najde, umazati narodne svetinje in razgaljati, kar drugi prikrivajo.⁷⁶ Zadal si je izrecno nalogo ohranjati pesnikovo podobo čisto in sveto.⁷⁷ Za kranjsko obdobje je kljub temu gotovo najboljši vir apokrifne prešerniane. Od apokrifov je sicer objavil le tiste brez vulgarne erotične vsebine in v zapiskih nerazpoznavno prečrtal marsikateri opolzki verz,⁷⁸ vendar je nekaj le ostalo. Priložnostnih verzov je nastalo največ v gostilni Janeza Nepomuka Mayrja pri Stari pošti. Anekdote so se ohranile v zapisih Toma Zupana po pripovedovanju Angele, hčere Mince Miklavčičeve oz. "bohinjske rože", ki je kot prijateljica krčmarice Neže 1847 ali 1848 bivala v gostilni, in se glasijo takole:

"Ali veste, da je rad videl Prešeren neko dekle. Je pa na balu plesala z nekim ofisirjem, ki se je pisal 'Fest' (= Vest). Drugi dan je pa poslal Prešeren temu dekletu vrstice:

Če tudi je fest
Pa le Ti ni zvest
Če je tudi kavalir
Pa je največi k....."⁷⁹

"Mama se je pa kuhat šla učit v Kranj in sta se vkup z neko Mayrovo iz Kranja potem v Ljubljani pri Maliču. Časih so prišli Mayrovi na Koroško Belo, časih je pa mama šla v Kranj k prijateljici Mayrovi. Potem je pa v kuhinji bil Prešeren pri Mayru in moja mama notri. Je pa ti, ker je mamo radi videl, pisano dal mami:

Ko sedim in premišljujem
Tebe dékle občudujem
Si le záto sem prišla
Da si mi sèce ránila. ⁸⁰

Pravila je: roko jej je ob odhodu stiskal na pragu in dejal: Srečna bodi Marička.

Ko je enkrat šla v cerkev, jej je rekel:

Minca [je le Minca rekel!] sklepaj roké
Pa misli na mé.

Enkrat so se pa fantje [na Stari pošti] stepli. Je pa Prešeren naredil:

Ko vrata se odpro,
Se vname boj
Ne boj -- mesarsko klanje."

Angela Koprinsky tudi trdi, da je njeni materi naredil verze

Učke imaš kot perličke,
Žnabličke kot parkeljčke,⁸¹

ki so po drugem Zupanovem dokumentu naslovljeni na 'bohinjsko rožo', natakarico Minco Ulik v gostilni pri Stari pošti:⁸²

Učke 'maš kot perličke,
žnabelčke kot pangeljčke;
na ličkih sta dva povštrčka
in lepa ti je bradica.

ali:

Minca, Minca,
učke imaš kot pangeljčke,
žnabelce kot nageljčke,
ziska pa sta povštrčka.

Ulikovi naj bi bili posvečeni tudi naslednji verzi:

Minca, na licih
ti rož'ce cveto;
skrbi me, boli me,
kdo trgal jih bo.⁸³

ali v variantnem zapisu:

Dékle, na obrazu
ti rož'ce cveto,
srečen bo oni,
ki trgal jih bo.⁸⁴

Na listkovnem gradivu za Prešernov slovar je tudi naslednji fragment iz Zupana: "Pokazal oči in lice, pa rekel:

Vidiš, to je altarček --
to sta dva laihterčka,
to dva polšterčka."

Gostilničarju Ivanu Nepomuku Mayrju si je dovolil zbadljivko, zakaj je bil vržen v Vltavo spovednik češke kraljice. Zabavljica je v dveh različicah.

Ker hotel ni povedati,
kdo je kraljico fuk,
je moral Janez Nepomuk
kar hitro v vodo smuk.

in:

Zakaj je moral Nepomuk
v vodo smuk?
Ker ni povedat hotel,
kdo je kraljico fuk. ⁸⁵

Mayrjevi ženi je Prešeren poklonil svoje pesmi v rdeče usnje vezani rokopisni knjižici. Žal o njeni vsebini ni poročil.⁸⁶ Nepomukovi hčerki Cilki, ki se je poročila z nekim Gocanijem v Torino, je Prešeren posvetil pesmico, ohranjeno v dveh variantah.

Ne maram za naše,
so slabe krvi,
mam rajši Taljane,
k' jim boljši stoji;
šla bom na Laško,
v mesto Turin,
prinesla bom "mačko"
nazaj brez kocin.

Od nagovarjanja ene kelnarce

"Na maram za Kranjca,
je hladne krvi!
Imam rajši Taljana,
ker bolj mu stoji."

"Le pojd tja v Italjo,
v mesto Torin!
Prinesla boš mucko
nazaj brez kocin." ⁸⁷

Prešernov sopivec ranocelnik Tomaž Pirc (1813--1880) iz Tržiča poroča Levcu, ki si je njegovo pripoved zapisoval v Schmidovi kavarni 9. 2. 1876 ob enajsti uri zvečer:⁸⁸ "Pa je res prišla brez kocin nazaj! Pa je bila strašno huda! Več večerov smo ta špas imeli. Lokar jo je posebno dražil!"

V Novicah 1848 je pod naslovom Od konjskiga mesa izšla od poročevalca s Primskovega, ki se zavzema za koristno, vendar tedaj za kmete še preveč novatorsko uporabo konjskega mesa v kulinarične namene, naslednja notica: "Stara govorica je v Krajnji: V Naklim so konja zaklali, v Kranj pa koline poslali. Zdaj pa pravi naš slavni pesnik Dr. Prešerin, bomo rekli: V Krajnji smo konja pobili, v Naklo pa koline vernili."⁸⁹

Enigmatičen je izvor parodije na Lenoro:

Lenora ima dva rora,
iz enga šči, iz druzga pa prdi.⁹⁰

France Kidrič po Ivanu Vrhovniku navaja še začetek parafraze zadnje kitice Nezakonske matere za neko svatovščino v Trnovem "On, ki ptice pod nebom živi, / ki ošpičil" in usmerja na Kastelčevo zapuščino, kjer pa so verzi nekoliko drugačni:

On, k' dal nam je vse,
ošpičil fantiče,
nacepil dekliče,
obvarje naj te. ⁹¹

Zapisani so na listu z drugimi kosmatimi ljudskega značaja, zato se zdi, da je Prešeren združil ljudsko ali Vodnikovo kosmato štirivrstičnico z verzom iz Nezakonske matere tako, da je dosegel parodični učinek.

France Kidrič je zaslužen še za objavo naslednje maksime dvomljivega slovesa, za katero navaja Levstik latinsko predlogo Ede, bibe, lude, / post mortem nulla voluptae:

Jej, pij in kavsaj,
za večnost se ne ravsaj! ⁹²

V zvezi z župnikom Blažem Blaznikom poroča Črtomir Zorec,⁹³ verjetno po Tomu Zupanu, kako je ta dražil Prešerna, češ da advokati dobro zaslužijo. Prešeren mu je menda odvrnil, da župniki pač še bolje, z verzoma:

Kjer je maša,
tam je tudi kaša.

Prešeren si je po pričevanju sestavil tudi nagrobni napis in ga zaupal Albini, mladoletni hčerki Ane Jalen. V ZD je objavljen v varianti "Tukaj počiva France Prešeren, nejeveren in vendar veren,"⁹⁴ od katere se razlikujejo zgodnejše objave "Tu počiva nemiren, nevaren Prešeren," ⁹⁵ "France Prešeren -- doktor nemiren -- neveren,"⁹⁶ in "Prešeren veren, pa vendar neveren."⁹⁷ Dobesedno obešenjaško parodijo tega napisa pa naj bi oskrbel Prešeren takoj po neuspelem poskusu samomora, ko se je šel obešat na žebelj v Jelenovi gostilni ali po drugih virih v gostilni Pri stari pošti in ga je gospodinja (po drugih virih pa gostje, natakarica ali krčmarica Neža Mayr) rešila:

Prešeren, neveren
se je obesil za cviren.⁹⁸

Josip Tominšek, ki sicer toži, da so njegova "prešerniana po bombi in tihotapcih vsa uničena", piše o natakarici Rezi Šetina, ki da je služila v Kranju pri stari pošti in ji je Prešeren zložil pesmico, pa jo je zgubila. "Še pozneje ji je na Dovje poslal laskavo pismo. To pismo ji je eden vzel, ker ga je drugim kazala in se rada ž njim 'poštemala'".⁹⁹ Kidrič domneva, da je bilo izgubljenih veliko pesmi, posvečenih Podbojevi hčerki, in one, posvečene Johani Wohlmuth ali Pemovi Johani: Doma so imeli "polno takih kart, kakor so bile tisti čas v šegi, da so nanje pisali voščila, s Prešernovimi verzi, ki jih je poet pisal najstarejši sestri ... Pa če mu je [Johana] rekla: Gospod dohter, dajte prinesite mi kakšno pesemco, -- pa jo je koj drugi dan prinesel."¹⁰⁰ Tomo Zupan pripoveduje o neki ženski z Dovjega, bivši natakarici [?] iz Kranja, ki "hrani več lističev -- ki za Preširna krožili po gostilnah. Tamošnji učitelj (tj. Jeglič) jo je prosil, naj mu jih izroči. Ta ni hotela, sploh nobenemu ne mara tega pokazati. Je brez izročitve teh stvari umrla. Prof. dr. Iv. Pregelj pravil o tem [...] Okr[oglo] 20. 4. 1913."¹⁰¹

Za nekaj apokrifnih besedil nisem utegnil najti rokopisne ali natisnjene predloge. O Stari ciganki, štirivrstičnici, ki je bila last Karla pl. Raaba in za katero trdi France Kidrič,¹⁰² da jo je našel zapisano v prepisu pisma, ki ga je Prešeren pisal morda Urbančičevim v Preddvor.¹⁰³ Nič tudi ne vem o izgubljenem epigramu na Koseskega Ko-se-skisa¹⁰⁴ in na Bleiweisa Varujte se svinčene belobe.¹⁰⁵

Menda se je Prešernu pripisovala tudi Podržuljica:

Oj, fantje mladí,
kaj nič ne diši
vam breskvica medna?
Vsaj nekaj že vredna!
Jo dober kup dam!

Za ringeljcov par,
za rinčice dar
na prodaj imam. -
Ne čakajte več;
bi znala preživa
postati črviva.
Oh, potlej je preč! ¹⁰⁶

Lička bledijo,
joški visijo,
luknja velika
Prešerna ne mika.

Med apokrifi in kanonom

Zapustil boš ti svoje zláte,
pripravljena je jama za-te;
odločen tam od jalove debele,
sam ležal bodeš brez škofele.¹⁰⁸

Pesem Repiču je ohranjena v dveh verzijah¹⁰⁹ -- norčuje se iz priimka prof. Elije Rebiča (1784--1865), ki se rima na tič in vzbuja falične aluzije:¹¹⁰

V Ljubljan je en moš,
K men', da je tič,
Pa ni tič; --
Le od tiča -- repič.

Metka, Metka!
ne spoštuješ pétka,
si pustila Grič,
vzel te bo hudič!¹¹¹

Bela ko mleko,
rudeča ko kri,
zaljubljeno gleda,
na smeh se drži.¹¹²

Sonce se skriva, videt' ga ni,
ker se peklenska Marička moži.¹¹³

Eno rož'co m' je dala
prav lepo diši
je z oficirjem plesala
nič zanjo mi ni.¹¹⁴

Podobno lahek in priložnostni značaj ima tudi nekaj objavljenih pesmi, ki jih ZD uvršča v razdelek nezbranih pesmi (Ponočnjak, Čudni dihur, Un dan si začela,¹¹⁵ Tempora mutantur, Romanca od Strmega grada,¹¹⁶ Zakaj se moj rojak napenja, nemške literarne satire, Tri želje Anastazija Zelenca,¹¹⁷ Izgubljena vera, Vso srečo ti želim) ali jih je Prešeren celo objavil v Poezijah (Zapuščena, Nova pisarija¹¹⁸ in Izdajávcu Volkmerjovih fabul in pesem).¹¹⁹ V zvezi z njimi uporablja Boris Paternu izraze kot "nižji slog", "poljudnost", "bolj zunanje obrobje pesnjenja", "jezna skrajnost", "umetniško znatno manj izdelana", "pogovorna drastika in sarkazem", "vulgarna razpuščenost, narečnost in pogovornost". Te pesmi so "nekakšno razbremenilno nasprotje" ali "razbremenilni odmik" iz krizne erotike in iz njenega visokega sloga,¹²⁰ "sestop iz visoke in izrazno zahtevne ljubezenske poezije k poljudni in manj zahtevni".¹²¹ Posamezne od njih se dovolj opazno poslužujejo nizkega besednjaka in metaforike skatološkega in seksualnega izvora ter usmerjajo ost v vrhove duhovščine in v kulturne ter jezikoslovne avtoritete.

Med literarnimi satirami, ki so nastajale v začetku tridesetih let, je blizu obravnavanim apokrifom Čudni dihur,¹²² ki naj bi bil naperjen na prijatelja Matija Čopa in prav nič rahločutno "razkriva njegovo obsedeno knjižno učenjaštvo"; Prešeren je v njem "posegel po živalski prispodobi precej nizke in nečedne vrste":¹²³

V Ljubljani je dihúr, ki noč in dan žre knjige,
od sebe pa ne da najmanjše fige.

Menda je bil Čop tudi sam sposoben hitro preklopiti iz izbranega sloga v kmečko robatost, vendar epigram po Francetu Kidriču¹²⁴ ne more meriti na Matijo Čopa, ker bi bil kljub prijateljski tolerantnosti le pregrob in Čopu nepravičen, ampak bolj pritiče cenzorju Pavšku.

Skatološke asociacije vzbuja tudi naslednji epigram:

Zakaj se moj rojak napenja,
bi mislil, de Slovencam ni uganka,
ker davno oznaníla je Slovanka,
de na poródu Cêrbera pričenja.¹²⁵

Z nikakršnim razumevanjem nista bila sprejeta satirični napis na knjigo Keršansko devištvo Prešernovega znanca in kasnejšega škofa Antona Martina Slomška

Ker stara para z'lomek (Teufel) devištva preveč vzél,
je mlaši njega, Zlomšek, predajat' ga začél.¹²⁶

in na Slomška samega pod naslovom Tempora mutantur:

Nekdáj je zlómek bíl hudič, je zlómšek bil hudiček;
zdaj Zlómšek je postál na Štajerskem -- škofíček.¹²⁷

Izpričano je, da naslovnik distiha, ki mu ga je po neki gledališki predstavi stisnil Prešeren v roke, ni bil ravno vesel.

Apokrifne interpretacije Prešerna

Iz zadnjega obdobja je Sveti Senan¹²⁹ o menihu na samotnem otoku, ki mu vihar na morju prižene "deklico z nebeškim' očmi". Boječ se skušnjav jo odpravi dalje, vendar se potem svojega dejanja kesa in se raje vrne med ljudi. Erotične podobe so nežne: "dve skal'ci vzdiguje strah prsi mokré", "sanja potem vse noči, / od deklice nedrij", sklepna dva verza

Od tod se menihi ženstvà ne bojé,
za dušo in truplo njih radi skrbé.

pa že manj rahlo namigujeta na zmago mesene plati v meniškem življenju. Literarna zgodovina povezuje pesem z radoživim ljubljanskim patrom in Prešernovim prijateljem Gašperjem Crobathom (1805--1880), znanim kot pater Benvenut,¹³⁰ ki je živel z nuno in ji pomagal pobegniti, sam pa ji ni sledil -- Prešeren mu je poslal en izvod pesmi. Podoben motiv ima tudi Thomas Moore,¹³¹ vendar je Prešeren izviren. Navzven je pesem delovala resno in poučno, sicer Luka Jeran, sourednik Novic, v pismu Stanku Vrazu leta 1845 ne bi mogel poročati, da kroži po mestu neka Prešernova satira, ki je "k sreči svaki ne razumě".¹³² Josip Cimperman je 1876 hotel v Novicah o pesmi objaviti razpravo, vendar mu jo je urednik Bleiweis zavrnil, češ da je Prešeren "kjer je le mogel, [...] rad pikal duhovščino, kajti 'liberalec' je bil, ki bi ga bili današnji brezverski liberaluhi veseli [...] ni vsaka Prešernova pesem tako nedolžna kakor se kaže -- in tudi Senan frančiškan je le -- zabavljica menihom [...] Senan je prav karakteristikon Prešernovih tendencioznih pesem."¹³³ Sveti Senan je poleg Nebeške procesije rokopisno najbolj prepisovano in razširjeno besedilo.¹³⁴

Nasproten, otožnejši sklep ima Senanu komplementarna pesem Nuna in kanarček.¹³⁵ Govori o nuni, ki na spomlad želi spustiti v svobodo svojega kanarčka, vendar ta na nunino veselje noče zapustiti njene celice, ker se boji zunanjega sveta. Prešeren jo je poslal Benvenutu Crobathu, da bi mu pomagala razumeti Svetega Senana, za katerega naj bi ta neiskreno trdil, da je ne razume. Literarnozgodovinske razlage pesmi so neprepričljive. Z njo je "Prešeren najbrž hotel popraviti krivico, ki jo je storil v rokopisnem paskvilu na ljubljanske stanove neki ljubljanski nuni". Nuna je namreč za razliko od širokoustnega, vendar strahopetnega Crobatha v sebi zatrla ljubezen do nekega duhovnika.¹³⁶ France Kidrič jo ima za "ljubko in nedolžno pesnitev", z idealno podobo nune, za katero so mogle biti njene sosestre pesniku le hvaležne, ¹³⁷ Boris Paternu pa za resnobno in celo tragično pesem. ¹³⁸ Predloga je bila, v tem se razlagalci strinjajo, zgodba ljubezenske odpovedi nune Ignacije Engelshaus, ki se je zaljubila v spovednika. Ker Janez Trdina poroča, da je zaradi Nune duhovščina Prešerna napadala tako, kot so ga frančiškani zaradi Svetega Senana,¹³⁹ pesem le ne more biti brez ostanka nedolžna. Bogata je s spolno simboliko: kletka, tič, gozd, gnezdece, celica, nastava se rima z glavo, kanarček z ljubček. Iz njih sicer ni mogoče zgraditi sklenjene seksualne podobe, ki bi nedvoumno potrjevala erotični značaj sporočila, vendar take nedvoumnosti pri Prešernu tudi ne moremo pričakovati: našteto izrazje je tu v funkciji namigovanja in provokacije, ki pa se lahko vsak trenutek skrije nazaj v dobesedno sporočilo ali klišeje pesniškega podobarstva. Ker je Prešeren poslal Nuno Crobathu, da bi z njeno pomočjo razumel Senana, smo upravičeni napraviti enačaj v sporočilu obeh pesmi, torej nikakor ne v smislu spolne odpovedi, ampak ravno nasprotno, kot možnost tihe ljubezenske sreče, skrite javnim očem.

V to smer kaže tudi Benvenutov verzificiran odgovor Prešernu. Leta 1846 takole razlaga nastanek Nebeške procesije, Nune in Senana.

Men France nagajal
pošlivši popevk:
z Senanam izgrajal
bla Nuna umevk. -
Procesjo nebeško
dobil sim za god
se čudil človeško
kak znana povsod.

Sim sanje per vir¹⁴⁰
Pir tičev koval,¹⁴¹
odgovore štiri
Francet štet podal;
Skovane v noči
štet braticam dal,
kar bilo v moči,
vek delal, mal spal.

Čeprav Kidrič meni, da omenjenih pesmi Prešeren ni napisal izrecno za Benvenuta Crobatha, je zanimivo prisluhniti menihovemu odgovoru. Ta Senana ni sprejel z ogorčenjem kot njegovi stanovski kolegi in Bleiweis in zagovarja pravico samostancev do ljubezni, ker pač ti niso puščavniki (tudi znameniti menih Abelard je imel ljubico), in prosi pesnika, naj mu zaradi ljubic ne bo nevoščljiv:

Tok ne bodi Peuc! pauliha -
maš ti eno, pust men' dve.

V pesmi Tičev svatba¹⁴² popisuje, kako se spomladi ptiči ženijo ne glede na bogastvo, le na zdravje. Ptič v kletki pa joka v strahu, kdo bode vzel njegovo sestro. Zapel bo žalostno pesem, s tem razveselil zalezovalca in vzbudil usmiljenje pri ptičici, da pride k njegovi kletki. Tam naj pazi, da je zalezovalec ne ujame, ker je zdaj ne namerava vzeti (?), le reši naj ptiča pred zalezovalcem (?). Spomladi se bosta vzela in imela otroke; vsak bo poskrbel za svoj dom. Nauk malim ptičem: "nastave ne hod'te iskat; / kter če se v nevarnost podat', / bo mogel v tičnic vasvat." Benvenut neverjetno pogosto posega po podobah iz ptičjega sveta -- mogoče je bilo prav to spodbuda Prešernu za Nuno in kanarčka? Gre pravzaprav za avtobiografsko pesem, v kateri se avtor postavlja v vlogo ujetega ptiča. "Sestra" iz pesmi je uršulinka Marija Frančiška Vincencija oz. Karolina Lippman, Čehinja, ki je pobegnila z Benvenutovo pomočjo iz škofjeloškega samostana -- v kar štirih pesmih govori o njenem pobegu. Koga predstavlja "zalezovalec", iz težko dojemljive in nerodno sestavljene pesmi ni mogoče jasno razbrati, nedvomno pa podoba s ptiči, kletko in zalezovalcem potrjuje konkretno, tj. erotično ljubezensko sporočilo Nune in kanarčka.

Dvojno recepcijo sta doživeli tudi Šmarna gora,¹⁴³ ki je za literarno zgodovino parodija in travestija romarskih pesmi, in Nebeška procesija, "pasquille na ljubljansko plemstvo in na druge visoke osebe",¹⁴⁴ katere avtorstvo je Prešeren policiji zatajil. Slednja, po Paternuju šaljivo satirična legenda, ki udarja po klerikalnem moralizmu,¹⁴⁵ se je v času Čebeličine cenzure razširjala v številnih prepisih.¹⁴⁶ Satirično sporočilo pesmi vendarle svojčas ni bilo tako jasno, kakor je bilo tedanji policiji in današnjemu bralcu, sicer ne bi tercijalke od dijakov kupovale njenih prepisov po grošu in bile prepričane, da pojde njen avtor "še gorak v nebesa".¹⁴⁷ Prikrito ironično plat pesmi je bilo mogoče, kot kaže njena naklonjena recepcija na strani naivno verujočih, brez škode spregledati.

V Zarjoveni dvičici¹⁴⁸ zavaja v nespodobno razlago podoba ptička, ki se ujame na limanice, vendar ga fantič ne pobere, ker se nadeja boljšega ulova, in ptiček pobegne.

Se počas' otrebi tič
prazen gre domu fantič
gre z objokanim' očmi,
vjel da lépga tička ni.

Podoba ptičjega lovca stoji za izbirčno dekle, ki se odpove ljubimcu, ker se nadeja boljše partije, in nazadnje ostane sama. Signal za "kosmato branje" je nepričakovana zamenjava spola v podobi, ki le-to omogoči brati z mislijo na tretji slovenski slovarski pomen besede tič.

V podobnem smislu bi se dalo brati tudi sklepna dva verza Ženske zvestobe:

Da one samé nam ur'jo roké,
da one samé nam glave vedré.

Literarna zgodovina ju je pravilno interpretirala kot "zdravo resignacijo, ki mu je narekovala kljub bridkim osebnim izkušnjam pozitivno sodbo o ženskah".¹⁴⁹

Pesem priložnostne spodbude je bila tudi Ponočnjak.¹⁵⁰ Prešeren jo je pripravil za objavo v Čebelici, vendar je ostala v rokopisu vse do objave v Carnioli 1910, ker jo je Matija Čop, ki je bil določen za cenzorja 4. zvezka Čebelice (1834), zaradi nekaterih "debelih" izrazov in kosmatih namigov obsodil in črtal iz zbornika.¹⁵² Prešernoslovje govori v zvezi z njo o "stopnjevanem nižjem slogu".¹⁵¹

Mistifikacije Prešernovih rokopisov

Verjetno je za povedano najbolj ilustrativna zgodba pridobivanja rokopisa Prešernove Škofele, kakor ga je popisal grafik in zbiratelj Elko (Gabrijel) Justin (1903--1966).¹⁵⁶ V eni od ovojnic v Justinovi zapuščini je snop drobnih listkov, med njimi listič z rokopisom Škofele na eni strani in Repičem na drugi strani, potem prepis poslovilnega pisma prejšnjega lastnika rokopisa Petra Romavha z dne 13. 6. 1942, preden so ga Italijani ustrelili kot talca,¹⁵⁷ in Justinova pripoved o tem, kako je prišel do rokopisa, datirana z 18. sept. 1943. Začne se z radostnim oznanilom: "Danes sem dobil 'vrnjeno' izvirni rokopis dr. Fr. Prešerna V Ljubljani je en mož od gospe pok. Petra Romavha." Pred leti je videl listič s Prešernovima rokopisoma pri Petru Romavhu in nekako dosegel (na tem mestu ni Justin čisto nič natančen), da je po spletu okoliščin postal njegova last, vendar ga je kljub temu imel spet ali še vedno v posesti Peter Romavh. "Je li Romavh vedel, da je to izvirnik Prešerna ali ne -- ne vem. Jaz sem o tem molčal. [...] Zadnjič sem ga videl ob tovarni za klej [...] Govorila sva tudi o tem lističu in se je nekako izmikal. Včeraj so ga, tj. pred letom dni, ustrelili za Natlačena, kot talca. Prva skrb mi je bila dobiti ta dragoceni listič." Po več sestankih z vdovo, ki je bila medtem skupaj s hčerko zaprta, dobi Justin listek s Škofelo in Repičem končno v roke; tičal je, kakor je Justin predvideval, v eni od redkih ohranjenih knjig v izpraznjenem stanovanju, v Kopitarjevi slovnici. O izviru rokopisa je "bolj megleno" govoril s Šlebingerjem in "sprevidel, da je ta listič vzel Romavh istotako kakor že darovani 'Sonetni venec' v Frančiškanski knjižnici iz zavojčka patra Benvenuta Crobatha. Kako si je to prilastil -- podrobnosti ne vem." Romavh mu je zatrdil, da mu je iztis Sonetnega venca daroval Tominc¹⁵⁸ -- do česar je Justin skeptičen.¹⁵⁹

Ob pomanjkanju rokopisov ni čudno, da je prihajalo do ponaredkov. Kot izvrsten falsifikator se je izkazal prav grafik Justin. Leta 1946 France Kidrič sicer obetavno poroča, da sta se z Justinom "prijateljsko zedinila za pogoje, pod katerimi mi morejo biti njegova prešerniana na porabo",¹⁶⁰ vendar je vprašanje, ali se je Kidrič utegnil dokopati do vseh Justinovih rokopisov in preveriti njihovo pristnost, ker je kmalu nato umrl. Justin je s svinčnikom na koščku starega porumenelega papirja mojstrsko ponaredil Pršernov rokopis pesmi, ki je prešernoslovska bibliografija nima v razvidu:

Svet' Til'n s' Krása,
Dej moža če prav le do pása,
'S testa al' kámna,
Sam d'je moškiga známna!¹⁶¹

Za praznik vseh svetih 1942 je v časniku Jutro v nadaljevanju objavil sentimentalno literarno zgodbo o dotlej neznanem Prešernovem posvetilu, zapisanem v izvod četrte številke Kranjske čebelice.¹⁶² Članek ilustrira faksimile enaintridesete strani v KČb, na kateri je pod pesmijo Smert (kasnejša Memento mori) videti Prešernovo rokopisno posvetilo s podpisom:

Perjatelci Renati, Vsi Sveti 1836.

Gre za zgodbo nesrečne ljubezni med skrivnostno Renato in plebejskim ljubimcem, ki napravi samomor, njo pa pusti samo z otrokom. Prešernu v zgodbi pripada vloga sočutnega tolažnika zapuščenega dekleta (z njo vsako leto do odhoda v Kranj obiskuje grob njenega ljubimca), pripovedovalcu pa vloga dediča dragocenega izvoda KČb z Renatino fotografijo in z ljubimčevim poslovilnim pismom -- dobil jih je od Renatine hčerke, potem ko je ta umrla na materinem grobu.

Močno sumim, da je podobnega značaja tudi z anekdoto pospremljeni rokopis Samo Tončka Šarabon.¹⁶³

Opazne značilnosti apokrifov

1. mistifikacija,
2. priložnostnost, namenjenost konkretni osebi,
3. variantnost zapisov,
4. zabavnost in zabavljivost,
5. seksualni ali skatološki besednjak,
6. blasfemičnost,
7. dvoumnost¹⁶⁴ in besedna igra,
8. parodiranje oz. parafraziranje visokih tem,¹⁶⁵
9. vključenost v verzificiran dialog.

Prešernovi apokrifni verzi niso v izključujoči se opoziciji z njegovo kanonizirano poezijo, vendar so od nje po funkciji le toliko oddaljeni, tako raznoliki in predvsem ohranjeni v tako skromnem številu in negotovih zapisih, da dvomim v smiselnost statističnega potrjevanja Prešernovega avtorstva, kakor bi ga lahko izvedli s pomočjo ustreznega računalniškega programa.¹⁶⁶

	Naslov	Št. vrst	Vari-ante	Pri-lož-nost-nost	Za-bav-lji-vost	Besedna igra	Pa-rodi-ja	Spol-nost	Blas-fe-mija	Dia-log-nost
	Se z bukvam' usájam	11	(+)	+	+	-	(-)	-	-	+
	Če s mislil, vlačugar	2×4	-	+	+	-	-	+	-	-
	Ne daj se od greha nigdar oslepiti	3×4	-	+	-	-	-	(-)	-	-
	Sámo Tončka Šarabon	2	-	+	+	-	-	+	+	-
	Oj, Savica	4	+	+	+	-	(-)	+	+	-
	Was die Plunzen unter den Würsten	2	-	+	+	-	-	-	-	+
	Slovenska dekleta	2×4	-	+	-	-	-	-	-	-
	Oče v' miru Božjim počivajte	4	-	+	-	-	-	-	-	-
	Do zdej ste b'le še d'vice	4	+	+	+	+	-	+	(+)	-
	Kako in komu se trebuhi redé?	6×4	-	+	+	-	-	+	+	-
	Če tudi je fest	4	-	+	+	+	-	+	-	-
	Ko sedim in premišljujem	4	-	+	-	-	-	-	-	-
	Minca sklepaj roké	2	-	+	+	-	-	-	+	-
	Ko vrata se odpro	3	-	+	+	-	+	-	-	-
	Učke imaš kot perličke	4	+	+	+	-	-	+	-	-
	Minca, na licih	4	+	+	+	-	-	-	-	-
	Vidiš, to je altarček	3	-	+	+	-	-	(-)	+	-
	Ker hotel ni povedati	4	+	+	+	-	-	+	(+)	-
	Ne maram za naše	2×4	+	+	+	-	-	+	-	-
	V Krajnji smo konja pobili	2	-	+	+	-	-	-	-	+
	Ko bo moje truplo gnilo	2	-	+	-	-	-	-	-	-
	Moja ženka bo smrt grenka	1	-	+	-	-	-	-	-	-
	Šmarna gora je moja teta	1	-	+	+	-	(+)	(+)	(+)	-
	Lenora ima dva rora	2	-	-	+	-	+	+	-	-
	Jej, pij in kavsaj	2	-	-	+	-	-	+	-	-

	Naslov	Št. vrst	Vari-ante	Pri-lož-nost-nost	Za-bav-lji-vost	Besedna igra	Pa-rodi-ja	Spol-nost	Blas-fe-mija	Dia-log-nost
	Kjer je maša, tam je tudi kaša	2	-	+	+	-	-	-	(-)	-
	Stara ciganka	4	0	0	0	0	0	0	0	0
	Nune zadnja noč	0	0	+	0	0	0	+	+	0
	Ko-se-skisa	0	0	0	0	0	0	0	0	0
	Varujte se svinčene belobe	0	0	0	0	0	0	0	0	0
	Podržuljica	12	-	-	+	-	-	+	-	-
	Lička bledijo	4	0	+	+	-	-	+	-	-
	Svet' Til'n s' Krása	4	-	-	+	-	-	+	+	-
	Kamerca Cirkvica, Lub'ca Altar	2	+	-	+	-	-	+	+	-
	Le me še, le me še	4	+	-	+	-	-	+	-	-
	Celo noč péla	4	+	-	+	-	-	+	-	-
	On, k' dal nam je vse	4	+	+	+	-	+	+	+	-
	Zapustil boš ti svoje zlate	4	-	+	+	-	-	+	+	-
	Metka, Metka!	4	+	+	+	-	-	-	(+)	-
	Bela ko mleko	4	+	+	+	-	-	-	-	-
	Sonce se skriva	2	+	+	+	+	-	-	-	-
	Eno rož'co m' je dala	4	+	+	+	-	-	-	-	-
	Zastavica	9+10	-	(-)	+	+	-	-	-	-
	V Ljubljan' je en mož	4	+	+	+	+	-	+	-	-
	Tukaj počiva Franc Prešeren	2	+	+	-	-	-	-	-	-
	Prešeren, neveren	2	-	+	+	-	+	-	(-)	-
	Čudni dihur	2	-	+	+	-	-	+	-	-
	Zakaj se moj rojak napenja	4	-	+	+	-	-	+	-	-
	Ker stara para zlomek	2	-	+	+	+	-	+	+	-
	Tempora mutantur	2	+	+	+	+	-	-	(+)	-

Najpogostejša oblika apokrifov je štirivrstičnica, ki pokrije polovico vsega pregledanega gradiva, sledijo dvostišja, drugo je redko; med stopicami je najbolj popularna tista iz tradicije alpske poskočnice. 18 od 47 besedil je ohranjeno v variantnih zapisih. Le pri sedmih ali osmih pesmih ni jasno, ob kakšni priložnosti oziroma za koga konkretno so nastale. Enako majhno število nima zabavnega oziroma zabavljivega značaja, vse ostale imajo namen vzbujati smeh. Pač pa je le sedem takih, ki izrabljajo besedno igro, običajno s priimki naslovljencev; prav ta so bila večinoma vključena v pesnikovo Zbrano delo. Parodičnega značaja -- največkrat razveljavljajo sporočilo resnega dela Prešernovega opusa -- je le pet ali sedem besedil. Apokrifom daje poleg priložnostnosti in zabavnosti največ prepoznavnosti spolna ali skatološka tematika -- takih je polovica, skoraj brez izjeme med njimi tiste, za katerimi sumimo ljudski izvor. Motivi spolnosti in izločanja se v 15 primerih blasfemično povezujejo s svetim ali cerkvenim. V verzificiran dialog je Prešernu uspelo izzvati le trikrat.

Sklep

Gradivo, ki ga prinaša tale prispevek, pa se sklicuje na izjave sodobnikov, ki ga kažejo v drugačni luči: da je bil strašno rad v družbi, da ni bil nikoli žalosten, da mu "šaljivosti niso nikoli prešle", da je sicer malo govoril, a govor njegov je bil sarkastičen, dovtipen in dobro osoljen, da je rad prepeval, kaj rad delal dovtipe na prijatelje, na dekleta in na njihove častilce,¹⁶⁹ da je rad dvoril dekletom in ženskam, gostilničarskim hčeram,¹⁷⁰ kar vse ga iz romantične odmaknjenosti približuje vsakdanjosti.

Anton Slodnjak Prešernovo dvojnost popiše takole: "Lepe sanje so se umikale stvarnosti in prejšnja poduhovljena ljubezen se je sprevračala v naravno, dasi morebiti zaradi prejšnjega prevelikega poveličevanja psihičnih prvin v erosu nekoliko preveč poudarjeno spolnost. [...] njegove erotične misli [so] hitele k drugim dekletom, najrajši k takim, ki so bile na meji otroške in deviške dobe." "Ta značilnost, ki je dajala povod raznim neugodnim komentarjem, je bila po naši sodbi v glavnem posledica globokega in neugodnega pretresa, ki so ga povzročala v njem srečanja z zrelimi ženskami."¹⁷¹

V Prešernovem Zbranem delu najdemo na to temo komaj kaj. V opombah urednik Janko Kos redukcijo Prešernovega pesemskega gradiva utemeljuje takole: "Kar zadeva tako imenovana Prešernova ali Prešernu pripisana 'inimprimabilia', se pravi krajše verzne tekste, ki še niso bili objavljeni in jih zaradi njihove neliterarnosti ni mogoče uvrstiti v pesnikovo zbrano delo, jih ta izdaja sicer nekatere omenja v opombah ali jih pa v opombah po potrebi celo citira, vendar ne z namenom, da bi jih uvrščala v pesnikovo zbrano delo, ampak predvsem v ilustracijo problema, do kam in v kakšni meri je objavljanju Prešernove pesniške in pisane zapuščine mogoče začrtati meje, združljive z vsebinsko umetniškimi, oblikovno estetskimi in splošno kulturnozgodovinskimi merili."¹⁷² "Že na prvi pogled je seveda očitno, da je tudi zdaj potrebno ravnati v skladu s posameznimi primeri, upoštevajoč njihovo vsakokratno idejno ali estetsko vrednost." "Dejstvo [je], da je med Prešernovimi nezbranimi pesniškimi teksti v slovenščini vendarle tudi nekaj manjvrednih, priložnostnih ali pa samo na pol literarnih zapisov."¹⁷³

Po prešernoslovju napaberkovane izjave govore o Prešernovem vsakdanjem in obilnem priložnostnem pesnjenju, ki je bilo sicer take narave, da ni moglo računati na objavo, vendar ga je pesnik cenil do te mere, da se mu je zdelo vredno hraniti ga, pobožne sodobnike pa motilo, da so ga še pred njegovo smrtjo uničili. Narobe bi bilo, ko bi na podlagi teh verzov namesto podobe pevca prefinjene ljubezenske poezije, nacionalne in bivanjske tematike zrasla podoba pijanega priložnostnega verzifikatorja, kakor je bila v zavesti spodobnega ljubljanskega in kranjskega meščanstva.¹⁷⁴ Moj prispevek je bil namenjen spodbuji razmisleka o našem lastnem odnosu do Prešernovega pesnjenja in do izvirne slovenske literature nasploh. Prešeren je pisal oboje: verze, ki so danes v glavnem v službi nacionalnega kulturnega potrjevanja, in verze za razvedrilne potrebe. Slednje smo pred 150 leti sramežljivo izbrisali iz kulturne zavesti. Ali danes razumemo literaturo še vedno le kot prostor resnobnega kulturnega prizadevanja, sodobni žurnalist bi rekel zateženosti, razvedrilo pa prepuščamo tujim literatom ali najraje kar drugim, manj slovenskim medijem, kot je literatura?

Naj odgovorim z vedro mislijo kantavtorja Janija Kovačiča, zapisano na vabilu na eno od letošnjih prešernovanj, resda alternativne narave, ki si je zadalo nalogo "rekonstruirati izgubljeno Prešernovo zbirko Frajgajst": "Prava ljudska poezija vedno napravi še kvantaško varianto, ki prvi potrdi pomen in jo ustoliči za kanon neštetim travestijam", "vsaka dobra pesem ima svojo travestijo, ki živi med ljudmi. Ta prvi drži narobno zrcalo -- ko jo smeši, ji hkrati prizna, kako jo ceni".

Povzetek za prevod

Opombe

² V zvezi s Prešernom je uporabil izraz apokrifen Evgen Lampe v članku Dva dokumenta k zgodovini apokrifne "Prešernove fajfe" (S 1904 (5. 2.) št. 28, 1), kjer se norčuje iz Prešerna in iz prešernoslovca Toma Zupana, in kasneje Anton Slodnjak v zvezi s Prešernovimi kranjskimi gostilniškimi verzi (France Prešeren, SBL, s. v., 560).

³ Apokrifni so po Verbincu "spisi, ki jih judje in kristjani ne priznavajo za pristen vir 'božjega razodetja' in niso sprejeti med kanonske spise." Biblični leksikon (Celje: MD, 1984) pa pravi, da so to "'skriti' spisi, ki kljub navideznemu preroškemu in apostolskemu avtorstvu ter religiozni vsebini niso bili javno priznani v liturgiji in teološki diskusiji." V zvezi z njimi so omenjeni heretični nauki.

⁴ Kanon je po Marku Juvanu (Domači Parnas v narekovajih: Parodija in slovenska književnost, Ljubljana: Literatura, 1997; zbirka Novi pristopi, 212) "korpus besedil in avtorjev, njihovih vrednostnih konotacij, spremljajočih interpretacij in klasifikacij, ki so mu prek raznih ustanov in besedil metakomunikacijske obdelave (na primer kritike, filologije, kulturne politike, predvsem pa šolstva od elementarke do univerze) -- te se pojavljajo v vlogah cenzure, tekstologije in eksegeze -- razmeroma trajno zagotovljene tako močnejša zastopanost v bralni kulturi kot posebne, eksemplarične vrednosti (kanonizirana dela kot vzori etike, socializacije, slovnice, pismenosti, elokvence oziroma kot prototipi literarnosti, posameznih smeri, zvrsti in vrst ter merila umetniškosti)." --- Apokrifno je v najširšem smislu torej vse, kar pri normativnem ukvarjanju z literaturo, pri prizadevanju za kanonizirani nacionalni korpus besedil, izpade in je izločeno -- ostanek.

⁵ Ohranjenih je blizu 100 rokopisov Prešernovih izvirnih pesmi, vendar jih je večinoma zapisala druga roka.

⁶ Stane Suhadolnik (Gradivo za Prešernov slovar, Ljubljana: ZRC SAZU, 1985) jih navaja v razdelku Posebno besedišče v podrazdelkih Ljudske pesmi in Izročilno, to je iz besedil, ki se dokumentirano pripisujejo Prešernu, čeprav niso napisana z njegovo roko in niso bila objavljena.

⁷ Peter Scherber, Slovar Prešernovega pesniškega jezika (Maribor: Obzorja, 1977).

⁸ France Kidrič, Prešernova gostilniška publicistika 1840--46, Tovariš 1947, 113--14, ponatis v France Kidrič, Izbrani spisi, 3 (Ljubljana: SAZU, 1978), 106; V. S. [= Črtomir Zorec], Nekatere Prešernove še neobjavljene, Problemi-Literatura 10, 1972, št. 111--112 ("Erotična"), 179; Fuk je Kranjcem v kratek čas: Antologija slovenske pornografske poezije s pripovednim pristavkom (ur. Marjan Dolgan in Miran Hladnik, Ljubljana: Mihelač, 1993), 9--11, 147--50; prva izdaja pri založbi Krt, 1990, zv. 77, str. 16--17, 142--44.

⁹ Presojo avtentičnosti dodatno otežuje visok status vsake podrobnosti v zvezi s Prešernom, ki je že v prejšnjem stoletju tiral sodobnike, da so se po desetletju spominjali Prešernovih verzov bolj, kot jim je sicer dopuščal spomin, in Prešernu pripisovali več, kot je sam ustvaril.

¹⁰ Izraz kosmata poezija predlaga Peter Kolšek v oceni pesniške knjige Favn Ervina Fritza, Delo 1998 (23. 7.), 13. Paternujev izraz "lahkotna, brezbrižna in uživaška ljubezen" (Boris Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo, 2, Ljubljana: MK, 1977, 175) je za to poezijo preblag.

¹¹ Med nekaterimi dokazanimi ("Svetemu Stepanu homeopatov" -- posvetilo Francu Metelku, "Gospodu Babukiću, Iliru s Slavonije -- Dr. Prešeren, Ilir s Kranjske", Vienac 1900, 224) je posvetilo "Perjatelci Renati" (Prešernova neznana prijateljica, Jutro 1942 (26. 10. in 2. 11.) 4) najbrž falsifikat Elka Justina, ki ob prazniku mrtvih v obširnem prispevku napleta zgodbo o najdenem posvetilu ob pesmi Smerti (Memento mori) v KČb 3.

¹² Rudolf Dostal, Prešernove gostilne, Gostilničarski vestnik 1940, 1--3.

¹³ Josip Tominšek, O Prešernu v Kranju, NO 1950, 623--24.

¹⁴ Ernestina Jelovšek, Preširen človek, LZ 1883, 595--96.

¹⁵ Tomo Zupan, Ivane Zadnikar-Wohlmuthove povesti o Prešernu, Mladika1934, 27--29.

¹⁶ Fran Levec v LZ 1879, 42 -- tako je odgovoril na zadnjem obisku Ane Jelovškove z otrokoma v Kranju na vprašanje, kdaj se namerava poročiti z njo.

¹⁷ Črtomir Zorec, Po Prešernovih stopinjah v Kranju, Panorama 1964, št. 31 in 33.

¹⁸ Anton Lesjak, Zgodovina Šentjernejske fare na Dolenjskem([Ljubljana: SZ], 1927), 175, po pripovedovanju prof. Koštiál a. --- Prim. še "Šmarna gora je moja teta" (Maksim Gaspari, Prešeren in Šmarna gora, še neobjavljena anekdota po spominu Johanne Wohlmuthove, natakarice pri Pemu, TT 1955 (10. 2.) št. 6, 9): izjava dobi slikovit pomen šele, če jo razumemo v erotičnem smislu -- eden od Prešernovih stricev je bil namreč župnik na Šmarni gori. --- Najbolj čudaška je pač anekdota, ki jo je zapisal Vaclav Držaj, objavil pa Črtomir Zorec z očitno slabo vestjo, sicer ne bi Štefki Bulovčevi krivdo za objavo tega čudaštva pripisal meterju v tiskarni (NUK, R 30/85). Naslov anekdote je Kako je Prešeren opravljivkam zavezal jezik, pripoveduje pa o tem, kako jih je ponoči prestrašil z raki, na katere je pritrdil goreče sveče in spustil po pokopališču ( Panorama 3. 4. 1965).

¹⁹ Ker so citati v tem članku iz različnih vetrov, niso bili predmet redakcijske skrbi in sem po možnosti ohranjal take, kot sem jih našel, z vsemi zapisnimi napakami in nedoslednostmi vred; "čiščenje" zapisa bi ob zavesti, da je bil spomin poročevalcev nezanesljiv (France Kidrič je tozadevno v pismu 30. 4. 1926 svaril Toma Zupana, ki je preveč slepo zaupal poročilom Prešernove sestre Lenke -- NUK, Ms 1390, Prešerniana XXIX (117)), utegnilo namreč zapeljati v ponarejanje.

²⁰ Citirano po Črtomir Zorec, Po Prešernovih stopinjah: o življenju pesnika Franceta Prešerna od leta 1846, ko se je naselil v Kranju, do njegove smrti 8. februarja leta 1849 (Kranj: Glas, 1987), 84, dopolnjeno po Levčevem zapisu Killerjevega pričevanja 7. 2. 1879 v kolodvorski krčmi v Kranju, Ms 456, št. 76.

²¹ France Kidrič, Prešernova gostilniška publicistika, IS 3, 106.

²² Anton Slodnjak, Prešernovo življenje (Ljubljana: MK, 1964), 292.

²³ Črtomir Zorec, n. d., 86.

²⁴ Mestni dekan Jožef Dagarin je bil upravitelj velikih cerkvenih posestev in sicer bolj nagnjen k "pametnemu" uživanju kakor k janzenistični strogosti (Anton Slodnjak, n. d., 285). Med duhovščino je veljal za liberalnega in preveč pametnega, da bi kaj takega storil (Zupanova zapuščina, NUK, Ms 1390, Prešerniana XXVIII (116); tudi Ernestina Jelovšek v Spominih na Prešerna), zato je literarnozgodovinska jeza nanj mogoče krivična.

²⁵ Tj. Fran Levec v vrsti člankov o Prešernu v seriji Odlični pesniki in pisatelji slovenski, Zvon 1879.

²⁶ Črtomir Zorec po Zupanovih zapiskih, n. d., 85. Koncept Zupanovega pisma Levcu, NUK, Ms 1390, Prešerniana XX (108); zapiski po pripovedovanju Franca Gogale 19. 1. 1879 -- Zupanova Prešerniana XI (99).

²⁷ Pismo Toma Zupana Franu Levcu 20. 1. 1879, Ms 456, št. 7; Gogalovo pismo Levcu, Kranj 1872/73, Ms 456, št. 2.

²⁸ Josip Tominšek (n. d.) se sklicuje na pismo Jakoba Aljaža z dne 20. 12. 1921.

²⁹ Črtomir Zorec, n. d., 88.

³⁰ Andrej Rudolf, nezakonski sin Andreja Smoleta, ki je bil zadnja leta Prešernov pisar, obžaluje, da ob smrti ni sam vzel pesnikove zapuščine, ker "potlej so pa po njegovi smrti v velikej rjuhi zavezane nesli nekam knjige in pisma iz sobe" (navedeno po Zorcu).

³¹ Josip Tominšek, n. d., 623--24. Tominšek je bil tudi prepričan, da sta se Prešeren in Bleiweis dobro razumela in da se je Prijatelj gotovo zmotil, ko je očital Bleiweisu, da je ponaredil prevode njegovih pisem.

³² NUK, Ms 1428, mapa 4; prim. tudi Avgust Žigon, Korytkova pogodba z Blaznikom iz leta 1838: Prispevek k Prešernovi literarni zapuščini, LZ 1920, 266, 366.

³³ Kajetan Gantar po spominu iz škofovega predavanja peščici poslušalcev na koru ljubljanske stolnice ob obletnici Prešernovega rojstva -- pismo avtorju z dne 13. 2. 1999. --- Gantar predvideva, da se bo zgodba uvrstila med "katoliške apologetske interpretacije", vendar misli, da jo je vseeno vredno zabeležiti.

³⁴ Gantarjev komentar: "Kajdiž je bil menda Vovkov bratranec, tudi duhovnik, stanoval je v Rožni ulici, mislim, da prav v tisti hiši, kjer je zdaj spominska tabla o Prešernovem bivanju."

³⁵ France Kidrič, Prešeren: 1800--1838: Življenje pesnika in pesmi (Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1938), 7 in 39. Kidrič namiguje (26), da je Prešernova pogosta omemba mučnega spomina na Ribnico posledica zgodnjega seznanjanja z alkoholom pri stricu župniku.

³⁶ France Kidrič, n. d., 38.

³⁷ France Kidrič, Prešernove Lavre, IS 3, 39.

³⁸ France Kidrič, prav tam, po Ernestini Jelovšek, Spomini na Prešerna(Ljubljana: Schwentner, 1903), 32.

³⁹ France Kidrič 1938, 4.

⁴⁰ Fran S. Finžgar, [ocena Spominov Jelovškove], KO 1904, 109.

⁴¹ NUK, Ms 1390, Prešerniana XXVIII (116), 3. zvezek, str. 98. Verze je narekovala Alenka Prešeren Tomu Zupanu 26. 4. 1881: "Je že prav davno, jaz sem bila takrat še otrok, ko je pisal. Zapomnila sem si pa vendar le. Časih mi vse pride na misel -- danes ne vse." --- Črtomir Zorec, Po Prešernovih stopinjah v Kranju, Panorama 1965 (20. 2.), 7 navaja verze nenatančno: Se z bukvam usajam / pa zjala prodajam / da zjala prodajam / pa gledam tako. // Še komej se zganem, / se s fant pokosim. / Kaj drugi počnejo, / jaz tud to storim. / Če v vodo poskočjo, / jaz tudi za njim.

⁴² NUK, R 54/51, zapis Toma Zupana iz leta 1881 po spominu Lenke Prešernove. Objava in komentar Alfonza Gspana v Vodnikovih Izbranih pesmi 1958 (Ljubljana: SM), 148.

⁴³ Conta je za Lenko Prešeren "preveč vun spuščeno, ausgelassen", po Pohlinu "verschierenes Weibsbild, prostibulum", po Pleteršniku "ein liederliches Weib, die Metze", torej 'razuzdanka' ali 'vlačuga'.

⁴⁴ Ivan Vrhovnik v pismu svojemu učitelju Tomu Zupanu iz Trnovega 1. novembra 1910. Zupan v odgovoru analizira pesem in ne vidi nobenega drugega možnega avtorja iz tistega časa. Vrhovnik mu 25. 2. 1911 sporoča o nasprotnem Levčevem, Ilešičevem in Grafenauerjevem prepričanju, Prešernovo avtorstvo pa je zagovarjal Janko Šlebinger (NUK, Ms 1390, Prešerniana XXIII (111)).

⁴⁵ Ante Gaber, Skozi stoletja z našim novinarstvom, Razstava slovenskega novinarstva, ur. Božidar Borko (Ljubljana: Jugoslovansko novinarsko udruženje, 1937), 218--19. --- Zgodnejša, akcentuirana varianta pesmi v bohoričici je skupaj z biografijo sv. Jošta shranjena v Rokopisnem oddelku NUK-a pod signaturo II 314711 (D 625). Rokopisne opombe k tekstu, ki primerjajo prvo in drugo izdajo, so delo Marijana Smolika.

⁴⁶ Objavljeno v Problemih, n. m. Žal Črtomir Zorec ne pove, od kod mu anekdota. Podatek bi bilo mogoče preveriti v sicer skrbno urejeni in spravljeni Zorčevi zapuščini, ki jo hrani hči Jesenka Boštjančič v Besnici pri Kranju, vendar mi le-ta ni bila dostopna. Same verze je prvi objavil Elko Justin v članku z naslovom Prešernova? ( Jutro 1940 (4. 2.) št. 28, 5) kot faksimile Prešernovega rokopisa. Priložnost je izrabil še za spremno literarno črtico, v kateri se vživlja v nastanek pesmi. O besedilu ni nobenih drugih poročil.

⁴⁷ France Kidrič, Prešeren in ljubljanske uršulinke, Kronika 1934, 269, po pripovedi Ivana Vrhovnika, ki je pesmico slišal od svoje sestre in bi "utegnila biti v zvezi s Prešernovim obiskom slapu 5. avgusta 1832". Objava tudi v Problemih, n. m.

⁴⁸ Simon Rutar, Slovensko slovstvo po predavanjih prof. Fr. Levca, Gorica/Gradec 1872--1875, shranjeno v Levčevi zapuščini, NUK, Ms 395, str.174, zapis na robu.

⁴⁹ Prim. Ob godu, NUK, Ms 1428, Prešerniana iz Varaždinskih toplic -- predmet verzificirane zabave so Črnomaljci in njihove spolne navade. Slovencem težko berljiva nemška pisana gotica, neznanje nemščine, nezainteresiranost za nemška besedila in drugi razlogi so krivi, da ta verzifikacija ni bolj ohranjena in bolj znana.

⁵⁰ Ivo Pirkovič, Iz dežele Trdinovih bajk in povesti, TT 1954 (25. 11.) št. 47, 10.

⁵¹ Kar so krvavice med klobasami, / to si ti med knezi. Odgovor: Kar je rit med obrazi, / to si ti med poeti.

⁵² Kljub temu je pretirana zlobna ljudska domneva, da verz "Ti si kriva, / ljubezniva" (Pod oknom) namiguje na Julijino rahlo telesno hibo.

⁵³ France Kidrič (1938, 291--92) se pri izjavi sklicuje na LZ 1905, 13, kjer pa ne najdemo ničesar, ker se je v viru očitno zmotil.

⁵⁴ NUK, Ms 393, str. 128.

⁵⁵ France Kidrič, Poslednja Prešernova Lavra, LZ 1935, 305--16 (ponatis v IS 3, 63).

⁵⁶ [Vekoslav Raič], Preširen kot improvizator, Primorec1871, št. 13, 102.

⁵⁷ Zastarelo limbar 'lilija'.

⁵⁸ "[N]i nemogoče, da so verzi celo Prešernovi", Mladika 1928, 111.

⁵⁹ Luka Pintar v pismu Franu Levcu 18. 1. 1883, NUK, Ms 456, št. 12.

⁶⁰ France Kidrič, Prešeren in ljubljanske uršulinke, IS 3, 76.

⁶¹ Varianta pod naslovom Prešeren ljubljanskim nunam je v Levstikovi zapuščini, NUK, Ms 492 (Beležnica I), 1863--1868, str. 168.

⁶² Nem. Verwalter 'oskrbnik'.

⁶³ Nem. Beamter 'uradnik'.

⁶⁴ Zapuščina Elka Justina, NUK, R 26/68, II, mapa 2. Tu je 16 listov Pintarjevega gradiva, kjer se na hrbtni strani rokopisa Prešernovega nagrobnega napisa Francetu Julijaniju nahaja z drugo roko zapisani navedeni rokopis. Na koncu pesmi stoji: "G. Šetina -- vodja pisarnicam c. kr. deželnega sodstva." --- Bulovčeva ima v Prešernovi bibliografiji po Jelovškovi in Kidriču naslov Zakaj farji trebuhe rede.

⁶⁵ Prešeren je ob tej priložnosti tudi potožil: "Jaz ne razumem, vsako blatenje, ki ga kdo prilepi na kak vogel, se pripisuje meni" (Ernestina Jelovšek, Spomini na Prešerna, 66, 67).

⁶⁶ France Kidrič, Prešeren in ljubljanske uršulinke, IS 3, 77.

⁶⁷ Anton Slodnjak, n. d., 288.

⁶⁸ Prešernova nečakinja Marjana Vovkova Tomotu Zupanu; citirano po Črtomirju Zorcu, Po Prešernovih stopinjah, 16.

⁶⁹ NUK, Ms 456, št. 76.

⁷⁰ NUK, Ms 470, št. 14. Prim. tudi NUK, Ms 435.

⁷¹ Slednje so najbrž erotične ljudske, ki jih hranijo v Narodnem muzeju v Pragi. Objavil Ivan Prijatelj, Klasje, ČJKZ 1927, 154.

⁷² Ivan Prijatelj, ČJKZ 1927, 154, 159. Prim. še Kastelčev rokopis v NUK, Ms 470, št. 14, 1, in variante 78, 79, 117, 125--127 v Klinčku lesnikovem, ur. Marko Terseglav (Ljubljana: CZ, 1981). Avgust Pirjevec in Ivan Prijatelj dvomita o Prešernovem avtorstvu.

⁷³ NUK, R 9/75.

⁷⁴ Juristu Mateju Cigaletu, ki se je odločil za politiko in urejanje lista Slovenija, je v kranjski gostilni Stara pošta Prešeren izjavil: "Ne mislite, da bo stara kurba Avstrija kaj dala, kar ji ne boste iz nohtov strgali, kar vam je dala, bo nazaj vzela." Navedeno po Boris Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo, 2 (Ljubljana: MK, 1977), 261.

⁷⁵ NUK, Ms 700/II, 13. Za objavo v KČb 3 (1832) je deloma najbrž sam deloma pa urednik Kastelic vendarle nadomestil sporni besedi z manj ekspresivinima izrazoma žena in bolnik: "Kralj Matjaž bolnik kraljevi", "Zavolj žene nepoštene".

⁷⁶ "Ali se mora vse, kar nam je svetega -- poprégeljiti?" (NUK, Ms 1390, Prešerniana XXIII (111) -- koncept pisma Ivanu Vrhovniku 4. 3. 1929).

⁷⁷ Prim. NUK, Ms 1 390, Prešerniana VIII (96): Zupan se zgraža nad sošolcem Ferdinandom Pogačnikom, ki je v šolski nalogi na maturi 1858 napisal, da se je Prešeren hotel obesiti. Pesnik se je po Zupanu le šalil: "Ustrašiti sem vas hotel." V bran jemlje "sveto pesnikovo podo bo". Na drugem mestu govori o ohranjenih izvodih Prešernovega prvega natisa Krsta kot o "relikvijah".

⁷⁸ Npr. v anekdoti o nastanku verzov na račun škofa Wolfa, NUK, Ms 1390, Prešerniana XVII (106), str. 35, 36. Na str. 26 druge knjižice v isti mapi je prečrtal verze, ki jih je Prešeren poklonil neki Jerici s fantom Grošljem, za katere bi po ohranjenih delih besedila sodili, da so ljudska pesem, znana že iz Kopitarjevega pisma Josefu Dobrovskemu februarja 1809 (NUK, R 10/72, zap. št. 31), oz. njena prafraza: "Je bela ko mak, / rudeča ko rak, / pa vroča ko peč, / kdo pojde k'nji leč". Tomo Zupan je pogosto preurejal in prepisoval svojo prešerniano in so zato nekatere anekdote v zapuščini sporočene večkrat -- nanje organizirano opozarja v kazalu vsakega rokopisnega zvezka. Drugače je z opolzkimi verzi, ki jih je težko najti, ker jih ni prevlekel s peresom čez svinčnik, kakor je to počel z drugimi pričevanji, in jih ni zapisal v kazalo. Očitno ga je bolj zanimala pesnikova zunanja podoba in vse okoliščine, povezane z njim, manj pa poezija in najmanj moralno sporni verzi, ki niso ustrezali idealni pesnikovi podobi.

⁷⁹ Zapuščina Toma Zupana, NUK, Ms 1390, Prešerniana XXIV (112), zapis po pripovedovanju prof. Angele Koprinsky, roj. Prohinar, v Kamniku 3. 11. 1926 in 3. 11. 1927. (Sklepam, da ima dekliški priimek Prohinar Angela po očetu.) Pripovedovalkin oče se je družil z Davidom Molinejem, možem Podbojeve Jerice. Verze upošteva Suhadolnikovo listkovno gradivo za Prešernov slovar (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), vendar jih pod tam navedeno staro signaturo (Prešerniana II, 45) ni bilo več mogoče najti, ker je bila zapuščina presignirana. Za njihovo ponovno odkritje je bilo treba prebrskati celotno Zupanovo prešerniano.

⁸⁰ Prav tam.

⁸¹ Prav tam. Rokopis je nejasen in se da prebrati tako pankeljčke kot parkeljčke. V prvem primeru je pesniška podoba manj prepričljiva (Pohlin ima pandol v pomenu 'Schlaghoelzchen', 'coniculus', lahko pa bi šlo za izposojo iz nem. Bangel, Bengel 'cepec, ocepek' -- podatek iz pisma Marka Snoja avtorju 12. febr. 1999).

⁸² Objavljeno v Problemih, n. m. Vira mi pri Tomu Zupanu (NUK, Prešerniana II, 71) zaradi spremenjene signature ni uspelo najti, v rokah pa ga je imel Stane Suhadolnik pri delu za Prešernov slovar.

⁸³ Problemi, n. m.

⁸⁴ Verz navajam po Suhadolnikovem gradivu za Prešernov slovar (geslo polšterček), ki se sklicuje na zapuščino Toma Zupana v NUK-u (Prešerniana II, 61). Originalnega zapisa mi ni uspelo najti. -- Nem. Leuchter 'svečnik'.

⁸⁵ Levčeva zapuščina, NUK, Ms 456, št. 46 -- na ovojnici pisma, ki ga je Luka Pintar poslal Franu Levcu 18. 1. 1883. Prim. tudi varianto pri Levcu (NUK, R 9/75) in objavo v Prešernovem ZD 2, 281, in Problemih, n. m.

⁸⁶ Ivan Zorec, Panorama 1947, št. 28, in Zupanova zapuščina, NUK, Ms 1390, Prešerniana XX (108), XI (99).

⁸⁷ Pesem je priobčil Ivan Koštiál v letopisu Anthropophyteia 1909, 384, v drugem nadaljevanju cikla Erotisches aus slovenischen Volksliedern, ji dodal nemški prevod in jo komentiral -- na članek je opozoril Marjan Dolgan. --- Zupanova priča Angela Koprinsky (NUK, Ms 1390, Prešerniana XXIV (112)) pripoveduje takole: "Neka Marička je bila, ki se je odločila, da gre v Turin. Tej je pa Preširen zložil: Ne hodi med Lahe, / v mesto Turin / [dva verza nerazpoznavno prečrtana] / Pa še nekaj: / Ne hodi med Lahe, / so vroče krvi ... (Naprej ne vem.)" --- Na pesem namiguje tudi Levec v Zvonu 1879, 67.

⁸⁸ NUK, Ms 456, št. 73, list 7.

⁸⁹ Novice 1848 (1. 3.), št. 9, 34.

⁹⁰ Omenja jo Črtomir Zorec, n. d., 88, objavljeno v Problemih, n. m.

⁹¹ NUK, Ms 470, št. 14. 10. oktobra 2000 sem s posredovanjem Huberta Clemenza dobil pismo Viljema Clemenza (Rakitna 68, 1352 Preserje), ki navaja verjetno nemško predlogo teh verzov:

Der die Berge hat gegipfelt
Der die Männer hat gezipfelt
Der die Frauen hat gespalten
Möge Dich gesund erhalten.

⁹² Levstikova zapuščina v NUK-u, Ms 492, Beležnica I, 1863--1868, str. 37; po pripovedovanju Jožefa Babnika, ki se je v Carnioli podpisoval s psevdonimom Buchenhain. Objavil France Kidrič, Prešeren in ljubljanske uršulinke, Kronika slovenskih mest 1934, 267--71, in v Problemih, n. m. Latinska predloga verjetno zaradi rime vsebuje napako voluptae nam. voluptas (opozorilo Matjaža Babiča v pismu avtorju 26. 1. 1999); vira tega latinskega izreka ni bilo mogoče najti.

⁹³ Črtomir Zorec, n. d., 58.

⁹⁴ Francè Stelè, Donesek k spominom na Prešerna: Po pripovedovanju g. Marije Ross, DiS 1930, 309.

⁹⁵ [Josip Zupančič, ur.], Stara Ljubljančanka o Prešernu in njegovi ljubici, SN 1928 (7. 4.) št. 82, 3. Štefka Bulovec (Prešernova bibliografija, Maribor: Obzorja, 1975) je to izjavo Uršule Vendling, 93-letne prijateljice Ane Jelovškove, ki o Prešernu pove le, da je bil čuden človek, napačno prepisala.

⁹⁶ Ranocelnik Tomaž Pirc je pospremil Prešernove besede, kakor so se ohranile v njegovem spominu, Levcu z naslednjim komentarjem: "Kadar bom umrl, to zapišite na moj grob. O to je večkrat povedal." (Levčeva zapuščina, NUK, Ms 456, št. 73, list 8; objava v Zvonu 1879, 42 in 229).

⁹⁷ Marica Strnad, Prešeren -- človek, SN 1900 (10. 8.) št. 183, 1.

⁹⁸ Ivan Vrhovnik, Prešernove gostilne, Življenje in svet 1929, 200.

⁹⁹ Josip Tominšek, n. d., 623--24.

¹⁰⁰ France Kidrič, Prešernova gostilniška publicistika, IS 3, 106.

¹⁰¹ Tomo Zupan, zapuščina, NUK, Ms 1390, Prešerniana XXIII (111). Zupan na več mestih piše, da je imela marsikaj izvirno Prešernovega tudi Luiza Pesjakova, ki mu je obljubljala le-to izročiti. --- Mnogo Prešernovih manuskriptov je imel zbranih Hieronim Ullrich v Kranju (NUK, Ms 1390, Prešerniana XX (108); od njih je ohranjena Nebeška procesija, s Prešernovo roko posvečena "Blagorodnimu Gospodu Gospodu Svetoimenu [Hieronimu, op. p.] Ulrihu").

¹⁰² France Kidrič, Prošnja prešernoslovca, LdP 1946 (8. 2.) št. 33, 3.

¹⁰³ Prepis mu je poslal "neki A. G.", morda Alfonz Gspan?

¹⁰⁴ Avgust Žigon, Korytkova pogodba z Blaznikom iz leta 1838, LZ 1920; France Kidrič, Prešeren in današnja problematika, DE 1947 (7. 2.) št. 6, 4.

¹⁰⁵ France Kidrič, Prešeren in vprašanje slovenskega časopisa, LdP 1947 (8. 2.) št. 32, 3 (ponatis v IS 3, 100).

¹⁰⁶ Podatek Matjaža Kmecla 3. 3. 1999, ki je pesem prepisal iz Kastelčeve zapuščine v NUK-u, vendar mi je naknadno ni uspelo najti.

¹⁰⁷ France Prešeren, Zbrano delo, 2, ur. Janko Kos (Ljubljana: DZS, 1966; Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev), 77--79, 280--85.

¹⁰⁸ Objavil Ivan Prijatelj v ČJKZ 1928, 192; rokopis v latinski biografiji škofa Wolfa izpod peresa Benvenuta Crobatha.

¹⁰⁹ Glej ZD, 2, 78, 283--84; Marja Boršnik, Pater Benvenut in Prešeren, LZ 1931, 434; France Kidrič, Gostilniška publicistika, TT 1947, 5, 113--14. Rokopis v NUK, Ms 1428, inv. št. 9/83.

¹¹⁰ Slovar simbolov sicer pri ptici ali ptiču ne navaja faličnih konotacij (mogoče je še najbližji tisti simbolni pomen, ki ptico povezuje življenjsko energijo in plodnostjo, njeno prebivališče gnezdo pa z rajem), pač pa kažejo v to smer gesla v SSKJ, kjer je pod drugim pomenom navedena iznajdljiva, prebrisana, lahkoživa in malopridna ženska ali prav tak moški, pri tič, tiček pa pod tretjim pomenom moški spolni ud. Slednji pomen je obilno dokumentiran v knjigi Fuk je Kranjcem v kratek čas. --- Besedo v nemščini (Wicht) uporabi še za Jerneja Kopitarja v jeznem sonetu Ihr hörtet von der Zwerge argem Sinnen, 1833, in ponovno v spolno namigljivi zvezi z deklico, ki predstavlja slovensko literaturo.

¹¹¹ Pesem je ponatisnil Fran Govekar [Proteus], sklicujoč se na Levca, v članku Demolirana literatura: Literarno-politično, krokarsko-pustno žveplo, SN 1897 (6. 4.) št. 77, 2. Naslovljena je na lastnico Podbojeve gostilne V peklu Metko, ki je je pred tem točila v gostilni Na griču in jo je Prešeren podražil, ko je nekoč v petek, na postni dan, postregla gostu s pečenko. Ponatisnjeno v Rudolf Dostal, Prešernove gostilne, Gostilničarski vestnik 1940, str. 1--3. Pesmi se skoraj dobesedno spominja tudi Zupanova priča Angela Koprinsky (NUK, Ms 1390, Prešerniana XXIV (112)).

¹¹² V Rokopisnem oddelku NUK-a je najti več zapisov. ZD jo jemlje iz Levca (Ms 456, 18), beremo pa jo še v pismu Jerneja Kopitarja Josefu Dobrovskemu 19. februarja 1809 med drugimi slovenskimi ljudskimi štirivrstičnicami, ki jih spremljajo nemški prevodi (Ms 1428, inv. št. 10/72, originali v Narodnem muzeju v Pragi), in pod št. 51 na str. 77 Pesmi ludu krajnskego [...] Emila Korytka iz leta 1838 (Ms 478). Zapisi potrjujejo sum, da je pesem po vsej verjetnosti izvirno ljudska in po Prešernu morda le malo spremenjena, ne pa Prešernova ponarodela. Objavil jo je najprej France Kidrič (Poslednja Prešernova Lavra, LZ 1935, 305--16), posvečena pa je po Janku Kosu hčerki Metke Podbojeve Mariji, po Francetu Kidriču in Štefki Bulovec pa njeni sestri Antoniji Podboj-Več. --- Tomu Zupanu pripoveduje Antonijina hči, poročena Drenik, da je te verze Prešeren sicer naredil njeni teti Jerici, ki pa je ni maral, pač pa bi bil rad njeno mamo Tončko (NUK, Ms 1390, Prešerniana XXIV (112)).

¹¹³ NUK, Ms 456, 47. Zabavljica je zapisana na vizitki Albina Arka v Levčevi zapuščini, objavil pa jo je Ivan Vrhovnik v članku (Jutro 1926 (10. 9.) št. 208, 14) in v knjigi Gostilne v stari Ljubljani, 1926, 32. Verzi merijo na Žaneta Sonca, ki se je neuspešno ženil pri Jerici Podbojevi, Metkini hčerki, ki se je potem poročila z Davidom Molinejem. Tudi: France Kidrič, Gostilniška publicistika, TT 1947, 5, 113--14; Rudolf Dostal, Prešernove gostilne, Gostilničarski vestnik 1940, str. 1--3. --- "Peklenska Marička"je Marička iz gostilne V peklu.

¹¹⁴ Verze naj bi leta 1848 povedal Prešeren slikarki Luizi Oblakovi, poročeni s Karlom pl. Raabom, na plesu na gradu Khieselstein v Kranju, potem ko je dobil nagelj od neznane plesalke -- Fran Levec po pripovedovanju Luize Oblak 12. 7. 1900 (Ms 456, št. 45).

¹¹⁵ Iz pesmi se je osamosvojila osrednja pivska kitica Das' vinček je kisel, tako da niti Rudolf Dostal, ki jo je objavil v Gostilničarskem vestniku 1940 (25. 4.) št. 3, niti Štefka Bulovec (Prešernova bibliografija) nista opazila, da je bila prej del obširnejše ljubezenske pesmi. Gregor Krek, ki v članku Prešernova še neobjavljena pesem (Prešernov album, LZ 1900, 747) pesem prvič objavlja, citira še nekatere druge, za katere se je izkazalo, da niso Prešernovega avtorstva. Pesem je nastala v gostilni Pri Krištofbirtu v Židovski ulici, kjer sta stregli sestri Pepca in Rezika.

¹¹⁶ Varianta pod naslovom Pesem od zidanja cerkve na Šmarni gori ; pesem je bila predvidena za objavo v KČb 4, vendar -- zaradi opisa poroda ("'zvije fantiček se od nje")? -- črtana iz rokopisa.

¹¹⁷ Ta prevod nemške pesmi Venetianer Trias Anastazija Grüna iz leta 1837 tematizira "izzivalno svoboden ljubezenski motiv" (Boris Paternu), tj. opozicijo med cerkvenim in ljubezenskim.

¹¹⁸ Najhujša verza v pesnitvi sta, vsaj za današnjega bralca, "Tam, kjer po stari šegi še drekajo" in "Balade od čebelice zasrane".

¹¹⁹ Izdajatelj Volkmerjevih fabul in pesem leta 1836 v Gradcu je bil Anton Murko.

¹²⁰ Boris Paternu, n. d., 2. knjiga, 173, 175.

¹²¹ Boris Paternu (1994, 188, 189).

¹²² KČb 1832. Rokopis v NUK, Ms 470, 5 (Kastelčeva roka s Prešernovimi popravki); varianta Novo čudo, NUK, Ms 472, list 6, 14.

¹²³ Boris Paternu (1994, 126). Nizka sta izraza "dihur" (asociira na smrad) in dati figo od sebe (v pomenu 'podelati se').

¹²⁴ France Kidrič, Prošnja prešernoslovca, LdP 1946 (8. 2.) št. 33, 3; Ob kritikah Prešerna: Prešernoslovske arhivalije, LZ 1937, 77--82.

¹²⁵ Kastelčeva zapuščina, NUK, Ms 472, 5 (po Janku Kosu v Ms 472, 4, 11), objava v Času 1910, 138. Vsebinsko epigram ni več jasen. Po Ivanu Grafenauerju meri sršen na Franca S. Metelka, po Antonu Slodnjaku pa na Jerneja Kopitarja. Aluzijo na veliko potrebo vzbuja izraz "se napenja", v resnici banalizira rojstvo nevredne ideje, tj. porodno, oz. prerodno prizadevanje slovenskih velmož. --- Skatološki besednjak prinašata tudi nemška soneta proti Jerneju Kopitarju iz satiričnega cikla Literarische Scherze in August Wilhelm v. Schlegel's Manier, objavljeni v Illyrisches Blatt1833, drugi z naslovom Relata refero in tretji, ki ga uvaja izrek Hoc scio pro certo, quoties cum stercore certo 'Kdor se z blatom bori, se z blatom umaže': Schlamm, Kott, Schmutz 'blato'.

¹²⁶ Objave: Franc Kosar, Anton Martin Slomšek, 1863, 28; pričujoči Slomškov zapis epigrama v njegovi potopisni knjigi je iz članka Franceta Kidriča, Ob kritikah Prešerna, LZ 1937, 77.

¹²⁷ Objavil Ivan Prijatelj, Bleiweis -- izdajatelj Prešernove zapuščine, LZ 1902, 707. Po mnenju uredništva je ta kalambur, tj. besedna igra na račun Antona Slomška (zlomek -- Zlomšek ), "bržčas najslabši dovtip našega Prešerna", ker priimek Slomšek ni v nikakršni etimološki zvezi z zlomkom.

¹²⁸ Ta izrazna navada je še danes živa v gorenjskem koncu, zlasti v bohinjskem kotu.

¹²⁹ Kčb 5, 1848.

¹³⁰ Marja Boršnik, Pater Benvenut in Prešeren, LZ 1931, 366--72, 426--35. V Frančiškanski knjižnici je zapustil 800 strani zapuščine (sig. 12616 4d90, 11974 Id45 in 5943 I2g39), za katero trdi Črtomir Zorec, da je izgubljena ali založena, da pa je sam v Kranju odkril 153 drugih Benvenutovih rokopisov (Panorama 1947, št. 44). Na Benvenutove rokopise je Marjo Boršnik opozoril Peter Romavh, zbiralec prešerniane.

¹³¹ Thomas Moore, St. Senanus and the Lady, Prešeren je imel knjigo v svoji knjižnici (Josip Cimperman, O Preširnovem Senani, LZ 1881, 312); Marja Boršnik, Pater Benvenut in Prešeren, LZ 1931, 366--72, 426--35; Anton Slodnjak, Prešernovo življenje, 281.

¹³² Citirano po Avgust Žigon, Prešernova čitanka, [2. del,] (Prevalje: MD, 1922), 65.

¹³³ Iz Bleiweisovega pisma Cimpermanu, navedeno po Avgust Žigon, Koritkova pogodba z Blaznikom iz leta 1838, LZ 1920, 428--29. --- Josip Cimperman je razpravo lahko objavil šele leta 1881.

¹³⁴ NUK, R 16/57; Ms 456, 48 in 49.

¹³⁵ Kčb 5, 1848.

¹³⁶ Anton Slodnjak, n. d., 281. Mišljena je verjetno Zakaj se nunam trebuhi rede.

¹³⁷ France Kidrič, Prešeren in ljubljanske uršulinke, IS 3, 78.

¹³⁸ Boris Paternu, n. d., 233.

¹³⁹ NUK, Ms 393.

¹⁴⁰ Sim sanje per vir je naslov Benvenutovega 30 kitic dolgega pesniškega odgovora Prešernu.

¹⁴¹ Misli na svojo pesem Tičev svadba.

¹⁴² Datirana s 26. 7. 46.

¹⁴³ KČb 5, 1848, varianta pod naslovom Romarska.

¹⁴⁴ Betty Kogl, Kakšen je bil Preširen, SN 1875 (24. 4.) št. 92, 1--3, poslovenil Fran Levec, ponatis SN 1944 (15. 5.) št. 20.

¹⁴⁵ Boris Paternu, n. d., 247.

¹⁴⁶ France Kidrič, Prešernova Nebeška procesija, IS 3, 71, 72. --- Epigramski dodatek pesmi je Ljubljančanam oz. Božje in hudičeve hiše v Ljubljani -- iz zapuščine ga je l. 1849 objavil v Novicah Bleiweis. V njej je najti še en nizki izraz v verzu "ima strelíše hudíč, svôje si cípce lovít."

¹⁴⁷ France Kidrič, n. d. 72, 73.

¹⁴⁸ Pesem je l. 1825 sestavil za dunajskega sošolca Jakoba Travna in njegovo ljubezen do neke dunajske gospodične, ki je nazadnje ostala samska, glej opombe v ZD 2, 241--48.

¹⁴⁹ Anton Slodnjak, n. d., 223.

¹⁵⁰ Hudomušno erotično razsežnost nakazuje že lokacija v vas Mošnja pri Radovljici -- sramežljivi prebivalci njenih edinih treh hiš so se pred leti zedinili in vas preimenovali v Ravnico --, krepijo pa sintagme "devištva tat", morda tudi "je bil skopán" (asociira na skopljenje), ponavljani izraz razuzdan, "kosmatih govoric", "z Alenčico [...] šel léč", "imel vso noč je direndaj".

¹⁵¹ Prim. opombe v Slodnjakovi izdaji Poezij iz leta 1952, str. 282. --- Na priložnostno naravo verzov opozarja literarnozgodovinska ugotovitev, da je Prešeren pri ponočnjaku mislil na svojega svaka, moža sestre Mine in gospodarja Ribičevine, Jožefa Volka (42), s katerim se ni najbolje razumel in ki je bil znan babjek (NUK, Ms 700/IV, št. 6--10).

¹⁵² Boris Paternu (France Prešeren: 1800--1849, Ljubljana: ZIFF; [Bled]: Kovač, 1994, 41) jo označuje za šaljivo balado, karikaturo Bürgerjeve grozljive balade, neresno in hudomušno.

¹⁵³ France Kidrič, Prošnja prešernoslovca, n. m.

¹⁵⁴ Črtomir Zorec, n. d., 43; tudi v Panorama 1947, št. 30, 7.

¹⁵⁵ Črtomir Zorec, Po Prešernovih stopinjah v Kranju, 43.

¹⁵⁶ NUK, Ms 1428, inv. št. 9/83.

¹⁵⁷ Prepis je datiran z 18. sept. 1943.

¹⁵⁸ Najbrž frančiškan Angelik Tominc, gl. SBL.

¹⁵⁹ V podobnem detektivskem slogu je Justin popisal tudi, kako je 5. 7. 1943 za 1260 lir od ravnatelja univerzitetne knjižnice Janka Šlebingerja kupil enega od natisov Sonetnega venca. Dan po nakupu na drobnem listku pove, kako je bila pridobitev "čudna" in "kar nekam nerazumljiva", kako se mu je Šlebinger nekako izmikal, kakor bi se prepozno zavedel izjemne vrednosti tega izvoda, ga puščal v drhtečem pričakovanju, nazadnje pa le popustil in mu dragocenost prodal.

¹⁶⁰ France Kidrič, Prošnja prešernoslovca, n. m.

¹⁶¹ NUK, Ms 1428, inv. št. 22/67. Na hrbtni strani papirja sta dva datuma, 27. april 1905, in A. Žigon 13. avgust 1938, popis v NUK-u pa pove, da je 24. okt. 1967 rokopis dal v NUK Jože Žužek, ki ga je prejel kot dar vdove Elka Justina.

¹⁶² Elko Justin, Prešernova neznana prijateljica, Jutro 1942 (26. 10. in 2. 11.), str. 4.

¹⁶³ Elko Justin, Prešernova? Jutro 1940 (4. 2.) št. 28, 5.

¹⁶⁴ "Prava posebnost pa je bila pri Prešernu, ki je rad kaj dvoumnega povedal." (Betty Kogl, n. d.).

¹⁶⁵ Tudi Prešernov Toast dem Herrn Johann Thoman, 1836, je izrecna optimistična opozicija pesimističnemu sporočilu Krsta.

¹⁶⁶ Jure Zupan, Lahko računalnik prebira pesnike in ugotavlja njihov slog? Delo 1994 (21. 7.), 13--15.

¹⁶⁷ Cenzor Jurij Paušek (1784--1853) je svaril, da "je v Prešernovih pesmih še mnogo pohujšljivega" in da še ni opustil "svoje najljubše snovi -- kvantanja". Za Romanco od Strmega grada in še za katero pesem je prepričan, da ima zavedno nemoralne namene (po Francetu Kidriču, 1938, 310).

¹⁶⁸ France Kidrič je kritičen do tega dela prešernoslovja (Prešernove Lavre, IS 3, 37).

¹⁶⁹ Tomo Zupan Franu Levcu, NUK, Ms 456, št. 7; France Kidrič, Prešernova gostilniška publicistika 1840--1846, IS 3, 104, 105.

¹⁷⁰ Najmlajša, za katero je postopal, je bila leta 1838 komaj 13-letna Karolina, hčerka advokata Ovjiača (France Kidrič, Prešeren in ljubljanske uršulinke, IS 3, 75).

¹⁷¹ Anton Slodnjak, 1964, 209 in 135.

¹⁷² ZD 1, 201.

¹⁷³ ZD 2, 219 in 234.

¹⁷⁴ Med Ljubljančani je bil znan kot "der besofene Dichter" (NUK, Ms 1428, mapa 4, 7. avg. 1943). Zgolj ljudsko razširjanje te podobe ni bilo. Janez Trdina je namreč Prešernovo vinsko plat izpostavil kar kmalu na začetku šolskih predavanj na Reki leta 1864/65 (Zvezek slovstvenih zapiskov Joža Zupana, dekana v Dolini pri Trstu, NUK, Ms 393, str. 127, 129; o nastanku glej France Kidrič, IS 3, 79). O Prešernovem veseljaštvu govore tudi številni drugi zapiski: "Prešeren ga je že 1825 prav rad 'srkal'" (Jakob Sket v Kresu 1866, cit. po ZD 2, 243); "Otroci so za njim letali, ker je bil pijan. Z vsako babo je govoril", boljši ljudje so se mu izogibali, ker so ga imeli za pijanca (Fran Levec po Pirčevi pripovedi -- NUK, Ms 456, št. 73); policijsko poročilo mu očita "nagnjenost do pijače in poltenosti, ekscentrična načela in grajavost" (France Kidrič, IS 3, 69); da je bil vsak dan vinjen (NUK, Ms 456, št. 2) itd.