Miran Hladnik

Pregljeva mohorjanska literatura

Ivan Pregelj je za Mohorjevo družbo napisal šest knjig in nekaj nad deset krajših pripovednih besedil.¹ Odveč je določati, kakšen kvantitativni delež je to v njegovem pisanju; vsekakor besedila pričajo o pomenu, ki ga je dajal sodelovanju z Mohorjevo družbo.

Pregljeva literarna pot se je začela leta 1901 in je trajala polnih 33 let, ko se je za 27 let posvetil literarni kritiki, literarni zgodovini in spominom. Simboličnih 33 let ustvarjalnosti, ki so se hote končala, ko je avtor dosegel Abrahamova leta,² že navzven dokazuje Pregljevo zavezanost krščanstvu, natančneje katolištvu. To se potrjuje še s snovno, motivno in idejno platjo njegovega pripovedništva in v zasebni biografiji. Tako profiliran se je prilegal založbam in časopisom, ki so katolištvo razglašale za svoj temelj (največ je objavljal v DiS). Med njimi ima posebno mesto Družba sv. Mohorja, ki skrbi za slovenskega množičnega katoličana, saj v programu pravi: "Namen družbi sv. Mohorja je: Podpirati pobožno, lepo obnašanje in ohranjati katoliško vero med slovenskim ljudstvom; v ta namen se bodo na svetlo dajale in razširjale med Slovenci dobre katoliške bukve."³ "Saj se ravno po Mohorjevih knjigah poučuje, izobražuje ter navdušuje za dobro in lepo naš narod v svoji celoti! V revni gorski koči, kjer hlapec in gospodar ob brleči slabi luči prelistujeta in družini na glas bereta Mohorjeve knjige, kakor v složnih mestnih hišah, kjer tudi staro in mlado z veseljem sega po naših spisih."⁴ Iz citatov je razvidno, da je Pregelj služil ne samo katolištvu, ampak slovenskemu narodu oz. ljudstvu (tu brez Cankarjeve opozicije) v celoti, torej se je hote prilagodil množičnemu bralcu. Pri združevanju katolištva in slovenstva z množičnostjo zlasti tedaj ni bilo težav. Pojavijo se, ko se začne združevati z množičnostjo tretja Pregljeva značilnost, jezikovni in pripovedni eksperiment, ki pripada estetski ravni besedil, kar ugotavlja že Lino Legiša: "Pregljeva volja je bila ustvariti moderen realističen roman, ki bi bil za široko občinstvo, za ljudstvo, hkrati pa bi imel njegov osebni pečat. To prizadevanje ni bilo prav združljivo."⁵

Pregelj je prišel k MD leta 1908. Njen koledar mu je bil do leta 1913 dobrodošel poligon za literarna učna leta. Kasneje je kratko prozo v tej ediciji imenoval diletantsko. V dveh primerih gre za zgodovinsko povest, sicer pa za vaško pripoved. V zgodovinski pripovedi ga je zanimala verska problematika – pokristjanjevanje (Blagovestnika, 1908) oz. verski odpad (Kranjski apostol, 1913). Za prvo je imel kar nekaj literarnih vzorov,⁶ največjega pač v Ogrinčevi večernici Vojnimir ali poganstvo in krst (SV 1871). Scene prepoznavanja so temeljni popularni postopek, s katerim si je ta proza pridobivala ljubitelje:

"Žalost sem ti napravil, toda napravim ti tudi veselje, poglej to deklico, to ni moja hči, to je tvoja izgubljena sestra. Ali veruješ, ali moreš verjeti?"

Pristopil je Vlah in dejal: "Poznal sem jo, ko je bila še otrok, na levi nogi ima rdeče znamenje nad členom, ker ji je bilo nekdaj padlo goreče poleno na nogo (...)" "Svitozora, pokaže nogo," dejal je Krutiboj in v veliko začudenje vseh imela je deklica nad členom rdeč obrastek.

"Ona je, ona," viknil je Vlah, "gospod veruj, jaz vem, da je res!" (...)

Vlah je poskočil od veselja in zarjovel Stregomilu na ušesa: "Čuješ, to je tvoj stric Vragočrt, veruj mu!"

Mladenič je prebledel, tako nenadno je prišlo vse nadenj, in izgubil je zavest! (str. 69)

Druga preizkušena značilnost je prisotnost skrivnostne predzgodbe, ki buri radovednost in šele proti koncu pride na dan. Ponavljajoči se značilnosti sta tujec kot negativna oseba in srečen konec – tu s kar dvema porokama. Naslovni osebi (Ciril in Metod) sta v pripovedi postranskega pomena, na koncu le blagoslovita skesanega grešnika, nosilca analitične zgodbe.

Kranjski apostol je precej nefabulativna pripoved, pa vendar ohranja skrivnostno predzgodbo in skesanje grešnika/ce. Naslovna oseba je Tomaž Hren, ki pa spet bolj malo nastopa, njegov kaplan v zgodbi reši mlado vernico protestantskega vpliva.

Med vaškimi povestmi sta najprej zanimivi pripovedi, ki se na parodičen način obračata k dvema Cankarjevima reprezentativnima socialnima besediloma: Sosedje (1909), "povest v verzih", k Hlapcu Jerneju (1907) in Rejenka (1912) k Na klancu (1902). Parodični obrat se v obeh primerih zgodi v obrobnih plasteh povesti. Pri prvi gre za zaljubljeni par, ki mu trmasta užaljenost sprtih staršev brani združitev. Župnik na koncu spravi sprti strani, potem ko je trma kaznovana s samimi nesrečami: vaški norec Jernejček (bil je že na Dunaju pri samem cesarju, da bi mu dal pravico, pa ga je policija prignala nazaj) zažge senik enega izmed njih, ogenj pa preide na gozd, ki je predmet spora. Ob požaru se iz daljave razlega Jernejčkov porogljivi glas: "Moja hiša, moja hiša, našel sem svojo pravico!" Poglavje nosi pomenljiv naslov "Jernejčkova pravica". Jernejček je kontrast pravilnemu obnašanju mladih dveh. Tudi ona dva bi se lahko uprla, pa se ne, ker bi tako ravnala kot norec in ker je to proti četrti božji zapovedi. Upor je dovoljen samo Jernejčku, ki se ga pripovedovalcu tudi kaznovati ne ljubi; njegov komentar je le: "Norec je in bode norec." Pripoved se konča s slavospevom materi, gozdu in "naši blagi domovini".

Rejenka se spogleduje s Cankarjem že bolj od daleč. Naslovni osebi je ime Francika. Ker grdo delajo z njo, stalno povezuje culo. Hoče na romanje, pa je varuh ne pusti, tu sta tudi klanec in voz. Kljub simpatijam do poštenega Jurija se vda varuhovemu sinu Petru, ki je baraba, pije, jo pretepa in vara. Francika z dvema otrokoma po župnikovem nasvetu vdano nosi svoj križ in odpušča. Peter se noče odpovedati pogubnemu vplivu gostilne, ki je največji nasprotnik cerkve, zato ga zadene božji prst: v viharni noči se ubije na spolzki poti. Za Franciko in Jurija zdaj ni ovir. Pregelj je s srečnim koncem popravil Cankarjev pesimizem. Francikina žrtev (to je že druga Pregljeva oseba v Mohorjevem koledarju, ki se identificira s popularno Genovefo) je poplačana z novo, srečno poroko.⁷

Povestici nakazujeta kasnejši razvoj razmerja Ivan Cankar : Ivan Pregelj. Večina kritikov je Preglju priznala, da je tretje desetletje novega stoletja njegovo, da je od Ivana Cankarja prejel prozno žezlo. Bolj zagrizeni (Jože Debevec npr., v Času 1922/23, str. 362) ga začutijo celo kot prijetno osvežitev po pesimističnem in jokavem Cankarju. In nazadnje si tudi Pregelj sam ni mogel kaj, da ne bi nastopil proti Cankarjevi literaturi. V oceni njegovih Zbranih spisov (DiS 1931, str. 271) mu je očital sugestivni slog, ki prikriva pravo misel, pomanjkanje veličine, izvirnosti, izobraženosti, pozitivne, sintetične duhovnosti, optimizma in epičnosti; Cankarjevo literaturo je na kratko označil kot senzacionalistično. S tako izjavo je seveda zbudil odpor na socialnodemokratski strani, ki si je lastila Cankarja socialista (Ivan Grahor v Delavski politiki 1931, št. 78, str. 2).

Rejenka s svojo motiviko odpira dve poti, dva tipa povesti. Ena vodi z likom glavne osebe, revno siroto v neprijaznih razmerah, k tipu pripovedi, ki spominja na pravljico o Pepelki; drugo pot nakazuje konflikt med gostilno in cerkvijo. Ta konflikt je postal osrednji motiv v "povesti" Preslepljeni in oteti (1913), političnopropagandni vaški večernici. Vaška pokvarjenca gostilničar in učitelj z liberalskih stališč rovarita proti župniku. Prst pravične usode je tokrat snežni plaz, ki se sproži v viharju in pokoplje spletkarje ravno pri pobiranju podpisov proti župniku. Vaščani se vrnejo na pravo pot. Okvir povesti omogoči ekspliciranje pripovedovalčevega stališča do duhovnikov: "Daj ti Bog, moj narod, takih mož in takih varuhov, vekomaj, vekomaj ... "

Osrednje besedilo z modificirano sirotniško temo je prva Pregljeva knjiga Mlada Breda (1913). Razen v Rejenki se je zanjo vadil še v "povesti v verzih" Jurko pastirček (1911), kjer gre za zgodbo o vzponu sirote, odpravi krivice in vzpostavitvi pravičnostnega ravnotežja. Mlada Breda je izšla v 67. zvezku Slovenskih večernic. Z njo je Pregelj zaključil učno dobo pri Mohorjevi družbi in vzbudil zanimanje literarne kritike. Že ta je ugotovila avtorjevo potrebo, da navezuje na literarno tradicijo. V kratkih povestih ni mogel mimo Cankarja, tu se že v naslovu – po mnenju večine sodobnikov na silo – navezuje na ljudsko pesem, v atmosferi in deloma motivu pa na znamenito večerniško povest Frana Zbašnika Pisana mati (1909). Tragični konec ljudske pesmi podobno kot Cankarja optimistično popravi z drugo poroko glavne ženske osebe, česar se je naučil že pri kratki prozi. Zbašnikovega vzorca pa Pregelj ni imel kaj popravljati, saj se le-ta kot prava večernica že srečno konča. Očitna podobnost je v spopadu dveh žensk, pri Zbašniku pastorke in mačehe, tu snahe in tašče, mitično pomenljivih likov pravljične literature. Ženska naslovna oseba omogoča, da ob njiju pogojno uporabimo termin ženska povest. Pogojno zato, ker je ženska povest tip meščanske literature, tu pa gre za tip vaške povesti.⁸

Pritepeni snahi je ime Anica, ovdoveli tašči, ki je zaradi svojega naravnost vražjega značaja spodbudila največ kritičnih pripomb, pa Katra. Aničin mož je bolehen in šibek človek, ob koncu prvega dela umre za jetiko, potem ko je oba z ljubosumnostjo dodobra izmučil. V prvem delu se spopadata nasprotnici oziroma njuna pomočnika, dobri hlapec Lipe in zli hlapec Tomaž, zlo na vsej črti zmaguje, ker je kljub maloštevilnosti močno in aktivno. Na dobri strani je cela vrsta oseb, ki pa niso dejavne. V drugem delu skuša Katra le še enkrat umoriti Anico s preveliko dozo zdravil, sicer pa se spravlja na njenega otroka ali na hišno siroto Jerico: sovražni ženski sta v moči že enakovredni. Socialistični kritiki⁹ je bila najbolj všeč motivacija dogajanja, ki ni kakšna abstraktna ljubezen do sočloveka, ampak zavezanost zemlji in kmetiji, torej materialistična (nekdaj so bili Aničini in Lipetovi starši lastniki kmetije, ki ji zdaj vlada Katra). Rešitve ne prepuščata na način tradicionalnega navodila bogu, ampak jo iščeta pri sodniji, ovajata in tožita. Anica se v obupu enkrat celo napije – prav nič klasično brezmadežna pozitivna junakinja. Točka, na kateri se je v tradicionalni nerealistični povesti preverjala idealnost junakinje, je bil kategorični imperativ, spoštovanje dane besede, zavezanost abstraktnim načelom, prvenstvo tujih interesov pred svojimi osebnimi. Anica lepa načela sicer spoštuje in se ravna po njih, v koncu pa korenito prelomi z njimi, ko se kljub zaobljubi dosmrtnega vdovstva poroči z Lipetom. Od značilnosti, ki si jih deli s trivialno ljubezensko povestjo, je prav gotovo najbolj opazna hipertrofija bolezni (opazila jo je že sočasna kritika), ki naj vzbuja usmiljenje, bralčeve solze, in obenem motivira dogajanje: najbolj bolna je sirota Jerica, že v predzgodbi, vseskozi je božjastna, komaj komaj preboli koze, devet let po koncu zgodbe pa kar usahne; bolni mož umre za jetiko, njegov otrok za kozami, pa tudi Anica po vsem hudem zboli na smrt. In vrsta nesreč in mučnih smrti: Lipeta ugrizne pes, Tomaž utone, Luka, nosilec skrivnostne predzgodbe, pokonča Katro s strupom in na koncu še sam izdihne v ječi. Ne ljudski padar ne mestni zdravnik nimata vpliva na zaključek bolezni; to je božji resor, osebe se rešujejo ali pogubljajo z molitvijo, saj je bolezen božja kazen.

Mlada Breda velja za klasično večerniško povest, vsaj v primerjavi s Pregljevimi kasnejšimi za to zbirko, ki so ustvarile samosvoj tip. Njene razlike do kasnejše produkcije, nastale v letih duhovne krize in največje umetniške ustvarjalnosti, so očitne, pa kljub temu ni mogoče zanikati, da že nosi nekaj samosvojih lastnosti. Leta 1913 je članstvo Mohorjeve družbe štelo 79 000 udov in tako je postala povest znana kakim 200-250 000 bralcem, kar pomeni – vsakemu šestemu Slovencu.

Literarna zgodovina ima leta od 1914 do 1923 za Pregljeva najplodnejša. Konec tega obdobja je zaznamoval kar z dvema večernicama, Petrom Pavlom Glavarjem, lanšpreškim gospodom (1922) in Glorioso, ki je najprej izšla v goriški Mladiki (1922). Ta je bila vključena v konec trilogije Otroci sonca, zaradi vedrega značaja verjetno največkrat ponatisnjene Pregljeve knjige. Tu nas ne bo zanimala, saj ni izključno Mohorjeva knjiga niti s sodobno trško snovjo ne ustreza pravi vaški oz. zgodovinski večernici.

Peter Pavel Glavar (v Izbranih spisih po mnenju ocenjevalcev neupravičeno preimenovan v Odiseja iz Komende – podoben zaplet z naslovom kot pri Mladi Bredi) je med vsemi Pregljevimi knjigami doživel najbolj množični kritiški odziv. Med ljudstvo nosi temo, ki se je avtorju oblikovala že prej v ambicioznejšem pisanju in po kateri je pravzaprav v veliki meri prepoznaven, tj. zgodbo duhovnika.¹⁰ Peter Pavel je imel velike težave, ko je hotel postati duhovnik, bil je namreč nezakonskega porekla. Težave – iskanje očeta in dovoljenja za posvečenje, tj. potovanja od Ljubljane preko Gradca, Senja, Malte do Ascolija – tvorijo fabulativno jedro knjige. Ko junaku uspe, za pripovedovalca preneha biti zanimiv in le še v eni sapi preleti njegova desetletja do smrti. Klišeja, ki ga je na tem mestu vnesel v ljudsko povest, se od zdaj naprej večinoma ni več znebil. Neuspešno pot do duhovnika (zastavil jo je kot stranski motiv že v Plebanusu) je predstavil v Petru Markoviču, strahu ljubljanskih šolarjev (1929), prav tako "zgodovinski povesti", kot je Odisej iz Komende. Petru Markoviču se želja ne uresniči, ker je – četudi iz pravične samoobrambe – moril. Postane pogumen vojak, pri obrambi Dunaja pred Turki pride ob oči in se končno srečno poroči. Povest je bila enoglasno dobro ocenjena, za Preglja pa je pomenila najdoslednejšo uresničitev tega, kar je programiral za ljudsko branje v svojih esejističnih spisih. Šlo mu je namreč za obnovitev in poplemenitenje Levstikovega literarnega koncepta. Zgled pa ni več Cigler, ampak Sienkiewiczeva zgodovinska povest s tematiko Turkov in prvih kristjanov. Glavna oseba je precej aktivna, jemlje usodo v svoje roke in v tem spominja na Mlado Bredo.

Tudi preostali dve mohorjanki upovedujeta duhovniško življenje, ob verski tematiki pa prvič jasno izpostavljata še nacionalno problematiko. Prva, Božji mejniki (1925), ima podnaslov "povest iz Istre", druga, Umreti nočejo (1930), "zgodbe slovenske bolečine na Koroškem". Zlasti Božji mejniki z realizmom in realistično verjetnostjo nimajo kaj prida skupnega. Glavna oseba, duhovnik Šime Križmanič, takole rezonira o motivacijskem sistemu dogodkov: "Kako čudna so božja pota. Kako čudni slučaji. Smešni skoraj, če ne bi verjel v božjo previdnost. Bral bi v povesti, pa bi dejal, da se kaj takega ne more zgoditi; in se je vendarle zgodilo. O Bog! in zdaj šele prav občutim, kako strašno je res, da ne pade niti vrabec raz streho brez Očetne volje. Amen, amen! Tvoja volja bodi, Oče, Oče, Oče!" (1925, str. 107). Tine Debeljak (DiS 1926, str. 57) je po tem Pregljevem navodilu pozitivno ovrednotil z realističnimi kriteriji skregan razplet. Ker je glavna oseba duhovnik, božji posrednik na zemlji, se morajo še tako neverjetni dogodki zdeti pravemu kristjanu, ki verjame v božjo previdnost, resnični. Tudi Grkom ni bil deus ex machina nič nenaravnega. Božje mejnike je mogoče razumeti na več načinov: katoliška kritika jih je dešifrirala s katoliškimi duhovniki in nauki. Ustreznejša je razlaga, da je Istri že bog z morjem začrtal meje in da ni treba, da jih človek – z drugačnimi državami – ne upošteva. Razdelitev dobrih in zlih lastnosti se pokriva s poloma domače : tuje. Zla oseba je renegat: piše se Milohanovich.

Podobna distribucija lastnosti (mirno jo lahko imenujemo črno-bela) je prisotna tudi v Umreti nočejo. V Božjih mejnikih je tožil Pregelj nad nacionalnim ozemljem, ki si ga je odrezala Italija, tu gre za severni kastracijski kompleks iz leta 1920, kakor pove že podnaslov. Pluchova Vas ob meji ji je zanimiv pendant. Sporočilo prejšnje se je glasilo "Oče, budi volja tvoja!" (v nekaj izdajah je prišlo celo v naslov, tudi v hrvaških prevodih), sporočilo te, spet eksplicirano v zadnjem, razprto tiskanem stavku, pa je: "Koroška, trpi, dokler Bog hoče tako!" – v obeh primerih navodilo pasivnosti. Josip Vidmar je zadnjo povest ostro zavrnil, katoličani so ji kljub tehnični nedodelanosti, obilici nepredelanega zgodovinopisnega materiala priznavali vsaj nacionalni pomen: narodni izdajalci so v njej kaznovani, glavna oseba, pravnik Andrej Raznožnik, se da posvetiti v duhovnika, da bi laže koristil svojemu narodu.

Pregelj je z individualnim stilom močno zaznamoval mohorjansko literaturo. Vendar ga vedo kritiki pohvaliti, da se je tu znal odpovedati oblikovalnim skrajnostim, kakršne so jim zbujale slabo voljo pri delih, namenjenih izobraženi eliti. Tudi je v Gorenjcu 1915 izrecno nastopil proti esteticizmu, kakršen se je razpasel v Domu in svetu. Svoja oblikovalna prizadevanja je od časa do časa obsodil kot maniro. Nasprotno temu si je v literarni program zapisal načrt domačijske povesti v stilu nemške Heimatkunst,¹¹ ki naj bi bila vzgojna in umetniška obenem: ves narod naj je z mize umetnika. Na račun umetniške kvalitete je stilni eksperiment in vzgojnost res združeval, vendar v glavnem lahko govorimo o dveh vrstah Pregljevega pisanja, za množično publiko in za izobraženo elito. V razpoki med dvema sprejemnikoma ga je zaneslo enkrat na to, drugič na drugo stran ali kakor pravi VII. knjiga Zgodovine slovenskega slovstva, str. 257, da "ga rado potegne na drastično in tudi trivialno stran življenja". Da bi videli, v čem so glavne razlike med obema tipoma literature, na hitro primerjajmo najbolj očitne zunanje lastnosti Petra Pavla Glavarja in Plebanusa Joannesa, del s podobno tematiko, ki sta nastali v istem času. Delež citatov iz tujega (v glavnem latinskega) jezika predstavlja v prvi 1,6 % besedila, v drugi 3,7 %, kar je dvakrat več, ob dejstvu, da so v Petru Pavlu skoraj vsi tujejezični izrazi ali stavki pod črto prevedeni. Versko meditativnega ali liturgičnega jezika je v večerniški knjigi 3,3 %, v elitni kar 8,6 %, kar je skoraj trikrat več. Na drugih ravneh bi razlik verjetno odkrili še več, še najmanj na ideološki ravni, za katero je velikega pomena konec besedila: tako elitna kot poljudna besedila se rada končajo srečno ali z zmago pravega. Junaki s kategoričnim imperativom se obnašajo podobno v enih in drugih, le da je konflikt med imperativom in čutnostjo v ambicioznih povestih neprimerno močnejši in usodnejši. Motiva bolezni in nesreče, ki sta tako pretirana v Mladi Bredi, sta v večji ali manjši meri opazna v vsem Pregljevem opusu.

Zadnje, kar me zanima, vendar ne zadnje po pomenu, je kritiška recepcija Pregljevih večernic. Pregljevo delo je doživelo precejšen odziv v periodiki. Tisk je poročal o skoraj vsakem njegovem delu, natančneje o šestnajstih "resnih" več kot petdesetkrat in o desetih, ki so bila namenjena ljudstvu, nekaj nad tridesetkrat. Vsako delo je torej doživelo približno tri recenzije in tu med. t. i. visoko in nizko literaturo ni razlike.¹² Kje so potem razlike v vrednotenju? Odbral sem vse pomembnejše večernice (6) in za primerjavo štiri dela Pregljevega umetniškega vrha ter zasledoval njihov odmev. Recenziralo jih je 32 časopisov in revij, kar 12 katoliških (72 % vseh ocen), šest naprednjaških (23 % ocen) in tri socialnodemokratske publikacije (5 %). V prvi skupini je bila med revijami najizčrpnejša Dom in svet z 11 kritikami, v katerih je vsak od zgoraj odbranih naslovov vsaj dvakrat ocenjen (količina gre na račun Pregljevih Izbranih spisov). Dijaški list Mentor se je oglasil petkrat, družinski list Mladika štirikrat in mesečnik Čas trikrat. Drugod so ocene več ali manj slučajne. Politični dnevnik Slovenec je v kulturni rubriki o omenjenih delih poročal dvanajstkrat. Med liberalnimi publikacijami je razumljivo na prvem mestu Ljubljanski zvon z devetimi prispevki, politični dnevnik Jutro je o izbranih Pregljevih knjigah poročal samo trikrat. Drugi meščanski tisk in socialdemokratska glasila so objavili ocene samo po enkrat. Ni nam znano natančno razmerje med politično različno usmerjenimi časopisi v drugem in tretjem desetletju našega stoletja; vendar iz navedenih številk lahko sklepamo, da so ocene izhajale po pravilu: ta je naš človek, zato pišimo o njem.¹³ In obratno, ko je Fran Govekar v Jutru 1922 (št. 295, str. 4) pisal o Glavarju, je moral posebej upravičiti svojo odločitev, da se loteva katoliškega pisatelja, prav z njegovo plodovitostjo in nadarjenostjo. Tako je razumljivo, da so v "domači" skupini časopisov ocene v več kot 80 % pozitivne, v konkurenčni skupini, ki si je v obdelavo izbrala le kvalitetnejše, resnejše knjige, so bili – spet razumljivo – kriteriji strožji in že polovica del negativno ovrednotena. Tretja, maloštevilna skupina je do Pregljevega dela pokazala izrazito privrženost, pozitivno poudarjajoč tendenčnost del in njihovo misel na množičnega bralca.

Politična pripadnost avtorja in kritika oz. značaj časopisa, v katerem je kritika objavljena, pa verjetno niso edini kriteriji za usmeritev kritike. Pogledati tudi velja, kako je s kritikovo individualnostjo. Sedem podpisov se je pojavilo pod recenzijami večkrat, vendar so po količini in kvaliteti izraziti samo trije: Josip Vidmar, Tine Debeljak in France Koblar. Prvi je svoj interes razširjal v treh časopisih in šestih kritikah, Tine Debeljak samo v dveh in le trikrat, vendar je z monografskim prikazom v DiS 1933 ocenil kar 13 del, in France Koblar je predstavil svoj nazor v petih ocenah v dveh časopisih. Odveč je poudarjati in opisovati, kako noben kritik ni izkoristil možnosti, da bi objavil v politično in nazorsko nasprotni publikaciji. Največji karakter je bil Josip Vidmar z večinoma negativnimi kritikami. Manj prepričana v enoumno in jasno kvaliteto Pregljevih del sta bila druga dva kritika, ki sta ga ocenjevala kot svojega človeka. Koblar je zlasti ob Pregljevih Izbranih spisih bil dolžan skrbeti za pisateljevo reklamo, pa je v poročilih o novo izšlih knjigah večkrat raje dvoumen v končni oceni. Tine Debeljak v glavnem pozitivno ocenjuje pisateljevo delo, pa s tehtnimi omejitvami. Slej ko prej kritiki niso prestopili strankarskih mej.

Kritikova zavest o dveh tipih literature, elitni (umetniški) in tendenčni ("ljudski") za rezultat ocene ni bistvenega pomena. Funkcije besedila se ocenjevalci načelno zavedajo; pri večini ostane ta zavest implicitna; Juš Kozak ljudske povesti noče vrednotiti in prepušča oceno bralcu,¹⁴ podobno se ob resnih delih dogaja kritikom iz katoliškega tabora,¹⁵ Josip Vidmar (Mohorski pripovedniki, Kritika 1926/27, str. 42-46) zna sicer lepo opisati prosvetiteljsko funkcijo poljudne literature, njen koristnostni in tendenčni značaj (zanj predlaga izraz koristno pripovedništvo), zaradi česar zanemarja obliko, vendar konča z ugotovitvijo, da je vsaka tendenčna literatura protislovna; torej nobena ljudska povest ne more doživeti dobre ocene.¹⁶ Tak elitizem (prevladuje tudi danes) so morali katoliški kritiki že zaradi solidarnosti z nazorskim in političnim kolegom omejiti. F. Koblar zahteva za "ljudsko branje" drugačen meter kot za ambiciozno literaturo.¹⁷ Drugi trdijo, da vzgojnost ne izključuje umetniškosti¹⁸ in da najboljša dela oboje združujejo, ali: dobro kot prvo in lepo kot drugo sta v vredni knjigi vedno povezana.¹⁹ In potem so še, ki ljudsko povest (izraz ima le nekam manjvrednostni prizvok) preimenujejo v romantično povest in jo razumejo kot vzporedni, enakovredni pripovedni tip (z zgodovinsko snovjo) slovenske literarne tradicije. Tako lahko npr. večerniško povest Peter Markovič postavijo v vrh Pregljevega zgodovinskega opusa (Silvester Škerl) v Slovencu 1930 (št. 24, str. 7).

Mogoče bo dal boljši rezultat pregled del po naslovih. Med vsemi Pregljevimi knjigami je največ ocen doživel Peter Pavel Glavar, lanšpreški gospod ali Odisej iz Komende, 8 katoliških in 3 liberalske, sledita Mlada Breda in Otroci sonca (6 + 2 + 1) in šele na četrtem mestu je Pregljev umetniški vrh Plebanus Joannes z osmimi kritikami (4 + 3 + 1), pač zaradi večje pozornosti naprednjaške kritike. Večinsko kritiko je zanimala najprej Pregljeva vzgojna literatura. Odisej iz Komende je doživel pri katoličanih enoglasno hvalo z občasnimi pripombami na estetske postranosti; precej se jih je potrudilo in z različnimi argumenti zavrnilo Pregljevo samokritiko, češ da deluje povest "oblikovno in vsebinsko prenekaterikrat – lepo in vzgojno, a vendar kot 'kič' ... " (IS III, str. 269). Deli, ki si delita drugo in tretje mesto, sta ocenjevalcem manj jasni: Mlada Breda jo je odnesla z več minusi kot plusi, Otroci sonca sicer z več pozitivnimi ocenami, vendar tudi s precej izmikanji, podobno kot Simon iz Praš. Pri oceni drugih knjig niso imeli težav: o Bogovcu Jerneju in o vseh ostalih večernicah samo dobro, o Thabiti Kumi samo slabo. Liberalske ocene se pri posameznih delih ne razlikujejo kaj dosti od klerikalnih, so pa drugačne v splošnem. Največkrat niso homogene, enotne, ampak so o istih delih zapisali kritiki najrazličnejše, ali dvoumne ali zelo zrelativizirane ocene. Edini deli, pri katerih so si na jasnem, sta Simon iz Praš (tega so raztrgali) in Mlada Breda (v povprečju bolje ocenjena kot na nasprotni strani). Če so že pokazali interes za Pregljev umetniški vrh, še ne pomeni, da so ga tudi enoumno pozitivno ocenili. Slabše kot v Slovencu in Domu in svetu so se odrezali tako Plebanus Joannes kot Odisej iz Komende, Božji mejniki, Otroci sonca in Umreti nočejo.

Ko hočemo razliko med kritikami, pogojenimi s strankarsko ali nazorsko pripadnostjo, napraviti manj banalno in gremo zato preverjat kriterije, po katerih so dela povzdigovali na Parnas ali jih strmoglavljali v brezno, spet ostanemo praznih rok. Pri večinski kritiki so končne veljavne sodbe večkrat omiljene ali modificirane s pomisleki, ki se tikajo estetske narave del: ugotavljajo drobne jezikovne ali tehniške pomanjkljivosti ali konstatirajo irelevantnost estetskih kriterijev za vrednostno sodbo. Kadar gre za negativno skupno oceno, jo omejuje olajševalna okoliščina, tj. ozir na hvaležnega in nezahtevnega recipienta – ljudstvo. Pri eliti ni jasne distribucije omejujočih vrednostnih kriterijev: enkrat so estetske posameznosti (scene, kakšen mojstrski lik, klen jezik) redko dobro v oceni, drugič isti elementi le kvarijo celotni vtis, ki ga narekuje nazorska plat dela; redko ali nikoli pa je estetska raven prva oz. edina v oceni.

Sklep:

Pripovednoprozna besedila, ki jih je Pregelj objavil pri Družbi sv. Mohorja, predstavljajo opazno enoto; tudi v literarnem seštevku Mohorjeve pomeni Ivan Pregelj enega relativno redkih po stilu prepoznavnih stalnih sodelavcev. Mohorjanski program se je precej skladal z njegovim načrtom domačijske povesti, manj se je z mohorjansko pripovedno prakso skladala Pregljeva iskateljska pripovedna realizacija. Za Mohorjevo je Pregelj pisal dvakrat po osem let z vmesnim presledkom šestih let, začenši 1908. V njegovem prvem, učnem obdobju kratkih povesti je zanimivo kritično parafraziranje Cankarja. Mlada Breda je sinteza tega početja in primer klasične mohorjanke. Skoraj povsod gre za najpogostejša slovenska prozna žanra, zgodovinsko in vaško povest. V treh od petih primerov gre za duhovniško zgodbo oz. zgodbo duhovniškega pripravnika, dvakrat se verski tematiki pridruži nacionalna, v obliki bolečine nad Slovenci in Istrani, odrezanimi od matične domovine. Povesti so pridno ponatiskovali, kar govori kljub avtorjevemu jezikovnemu eksperimentu o tem, kako zaželeno je bilo njegovo pero v boju za vero in dom.

Katoliške revije so priobčile levji delež ocen Pregljeve produkcije po načelu, da je o svojem človeku pač treba pisati. Najbolj so jih zanimale prav večerniške povesti in šele potem tiste, po katerih je Pregelj danes znan. Katoliška kritika je začela in končala z negativno oceno (Mlada Breda – Thabiti kumi), sicer je večinoma enoglasno s hvalo sprejemala njegovo delo. Liberalska kritika nasprotno niti z enim Pregljevim delom ni bila brez pridržkov ali nasprotnih glasov zadovoljna. Socialistično časopisje je o Preglju malo pisalo, a kadar je, vedno pozitivno. Predmet simpatije mu je bila tendenčnost Pregljeve proze.

Opombe

² DiS 1918, str. 56: "Ne daj mi Bog take ničemurnosti, da bi pisal še v svojem petdesetem letu."

³ Program je bil v Koledarju vsako leto ponatisnjen.

⁴ KMD 1900, str. 133.

⁵ Zgodovina slovenskega slovstva, VI, str. 128.

⁶ Npr. Jurčičev fragment Slovenski svetec in učitelj, črtico Josipine Turnograjske Boris (1852), Prelesnikovo trilogijo Naš stari greh (1903- 1905), izhajajočo v DiS.

⁷ Reprezentativni primerek slovenskega ženskega romana, Slučaji usode Pavline Pajkove (1897), se konča na enak način.

⁸ Podobni sta še Marjetica Antona Kodra (1878) in Z viharja v zavetje Frana Zbašnika (1900).

⁹ Henrik Tuma v Naših zapiskih 1914, str. 62.

¹⁰ Pred tem že Zadnji upornik in Plebanus Joannes, po tem Bogovec Jernej, Magister Anton, Božji mejniki, Peter Markovič, Umreti nočejo, Thabiti kumi.

¹¹ Mladost 1916: Nekaj misli o slovstveni izobrazbi v bodočem; 1917: Bridke opazke k mladinskemu slovstvu v Slovencih.

¹² Ob Izbranih spisih je izšlo 25 recenzij, tridesetkrat so predmet splošnejših pregledov.

¹³ Npr. Alojzij Res ob Plebanusu v Mladiki 1922, str. 93.

¹⁴ Ljubljanski zvon 1923, str. 182.

¹⁵ Jože Pogačnik ob Simonu iz Praš, Mladika 1933, str. 391.

¹⁶ V podoben apriorizem je zašel, ko se je vprašal, ali Pregelj sploh lahko napiše umetnino. Pregelj je po naravi tendenčen pisatelj in piše najbolje takrat, kadar govori iz te svoje narave. Umetnost s tendenco pa ni nobena prava ali visoka umetnost, torej Pregelj ne more biti velik umetnik. Če se hoče tendenčnosti izogniti, pa ni pristen in naraven in zato spet ne izpolnjuje pogojev umetnosti.

¹⁷ Ob Odiseju iz Komende, DiS 1929, str. 187.

¹⁸ Jože Pogačnik ob istem delu v Mentorju 1922/23, str. 106.

¹⁹ Npr. Tine Debeljak ob Božjih mejnikih (DiS 1926, str. 57), Jože Debevec v Času 1922/23, str. 362, in Slovencu 1926, št. 5, str. 5.

Zusammenfassung
Pregeljs Werke für den Verlag Družba Sv. Mohorja

(Prevedla Doris Debenjak)

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/preg_moh.html 20. marca 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco