Povest nekako ni združljiva z moderno ali eksperimentalno prozo, ki usmerja poglavja literarne zgodovine; pač pa konotira razgibano zgodbo, berljivost, popularnost, relativno dolžino, oblikovalno neambicioznost, skratka litereturo za množičnega bralca. Podobno kot pri romanu je tudi pri povesti pogosto še natančnejše žanrsko pojasnilo: kmečka povest, zgodovinska povest, mladinska povest, poljudna povest, kar zvrst spravlja v sumljivo zvezo s trivialno literaturo. Vrsta žanrsko teže ujemljivih in oblikovno verziranih avtorjev povesti (npr. Jurčič ali Cankar) vendar dokazuje, da bi bila redukcija povesti na trivialno literaturo nesmiselna.
Ker je povest izrazito relacijski izraz, bo treba spremljati njeno usodo v zvezi s sorodnimi pojavi: romanom, novelo in zgodbo na eni strani in pripovedjo na drugi strani. V prvih treh primerih gre za sorodne zvrsti, v zadnjem primeru pa za zbirni izraz.
Nastanek in razvoj termina. Beseda povest je znana šele od konca 18. stoletja dalje, pač pa sta izkazali že v 16. st. celo paleto pomenov besedi pripoved ("perpuvid", "perpuvedane" pri Trubarju) in pripovest ("pripuvist" pri Dalmatinu in Juričiču, "pripovest" pri Krelju). V nemškem tekstu, ki je bil za vzorec, stoji praviloma na tem mestu izraz Sprichwort z enakim bogastvom pomenov. Danes najdemo v slovenskem prevodu svetega pisma ustreznici prilika in pregovor. Slednji izraz je ob tem zadržal vrsto pomenov, ki jih Slovar slovenskega knjižnega jezika ni registriral. V 16. st. je pripoved ali povest pomenilo torej sledeče:
Pripuvist se letukaj reko take besede, katere on negovori sam od sebe, temuč katere je Bug njemu v usta dal. Kakor kadar en nevernik, te božje besede iz S. Pisma z ustmi izreče, kir so zuper njega samiga (Biblia, 1584, I 93 a).
Bohorič (1884) in Megiser (Dictionarium quatorum linguarum, 1592) sta besedo pripovest slovarsko registrirala le v pomenu 'proverbium', tj. pregovor. V 18. st. stoji pri Pohlinu za "pripovist" poleg pomena 'Sprichwort' (pregovor) še 'parabola' (prilika). "Pripovist" je zapisal Valentin Vodnik v Veliki pratiki 1796 (gl. Zbrano delo, 1, 220) le v zvezi "Salomonove pripovesti", sicer je raje uporabljal izraze "popisuvanje", "povedanje", "pergodbe".
Med ne več živimi oblikami je treba omeniti še Bohoričev predlog "po redi praviti" za pripovedovanje in Pohlinovo slovarsko geslo povedba – 'Erzählung' – 'narratio', ki bi lahko ustrezal današnji povesti.
Beseda povest je zapisana v Pohlinovem Tu malo besediše treh jezikov (1781), vendar še ne ustreza današnjemu pomenu: povist – 'Sage', 'Gerücht' – 'fama', 'relatio' (tj. govorica). V današnjem pomenu jo je navedel Matej Cigale v nemško-slovenskem slovarju leta 1860. Tam stoji kot ena izmed ustreznic nemškim besedam Erzählung 'pripovedka', 'povest', 'pravljica', das Erzählte 'pripovedka', 'pripovest', 'povest', 'pravlica', 'pravljenica', srb. 'priča', in das Geschichte. Das Geschichte je 'skladanje', 'Erzählung', 'povest' za razliko od die Geschichte 'zgodba', 'dogodba'. Maks Pleteršnik je 1895 le še uredil registrirane pomene:
povest – 'Erzählung' npr. zgodovinska povest; tudi zgodovina
roman – 'neka vrsta obširnih pripovesti'
pripovest – 1. 'das Erzählte', 'die Erzählung', 2. 'das Sprichwort'
pripovedka – 'die Erzählung'.
Čutiti je, da je Pleteršnik namesto današnje povesti želel uveljaviti obliko pripovest, mogoče tudi v želji izogniti se pomenu povesti kot 'zgodovina', ki je danes v slovenščini mrtev, v 19. stoletju pa je bil še precej živ, zlasti v varianti "povestnica". Pomen 'zgodovina' imajo za razliko od slovenščine še danes izrazi v drugih slovanskih jezikih, ki zaradi te zveze razumejo povest v glavnem ali izvirno kot zgodovinsko povest (Hrvatje, Rusi). Po drugi strani pa je izbira izraza za zgodovino – povijest – 'kar se pove', tj. mit, zanimivo drugačna od slovenskega (zgodovina), nemškega (Geschichte) ali angleškega izraza (history) – 'kar se je zgodilo'.
Slovanski jeziki imajo vrsto besed podobne etimologije pa različnih pomenov. Rusi imajo zraven povesti vsaj še skazko in rasskaz, Hrvatje pripovjest in pripovjetka, Poljaki ločijo med powieść 'roman', opowieść 'povest', opowiadanie 'pripoved', przypowieść 'sentenca', 'duhovit rek', przypowiastka 'parabola', 'basen', pa tudi 'pravljica'. Čehom je povest' ali pohádka folklorna pravljica, literarni povesti pa pravijo povídka. Zdi se, da kljub pomenski sorodnosti, ki opozarja na izvor v ustni tradiciji, z nobenim od njih sodobni slovenski izrazi ne stojijo v gotovi in neposredni zvezi.
Etimološko sta povesti sorodna francoski izraz conte in italijanski racconto, ki ju izvajajo iz lat. computare --> conter 'pripovedovati'. Angleži imajo na tem mestu tale, največkrat v množini. Današnji pomen teh izrazov poleg povesti zajema lahko še 'pravljico', 'novelo' in celo 'roman'. Etimološki ustreznici slovenski pripovedi sta francoski récit in angleški narrative.
Z besedo povest Slovenci prevajamo včasih tudi oznake, ki etimološko niso primerljive, npr. italijansko novella in fiaba, francosko nouvelle, nemško Novelle, angleško romance.
Razlikovanja med pripovedovanjem o aktualnih dogodkih (povest) in pripovedovanjem o izmišljenih ali resničnih dogodkih, ki so se zgodili že davno (pripoved, pripovedka, pravljica), v slovenščini sprva, tako kot tudi v nemški periodiki na Slovenskem, ni bilo. Fran Levstik je še 1858 pisal o "pravljicah o vojaških begunih", v "Carniolii" pa so poleg "vaterländische Reisebilder", "vaterländische Novelle", "vaterländische Novelette" in "vaterländische Errinerungen" izhajale še kratke pripovedi s podnaslovom "vaterländische Erzählung" (1839/40, št. 75–78) ali "vaterländische Volkssage" (1838/39, št. 32–34), praviloma z zgodovinsko snovjo in domačim dogajališčem, kar bi lahko prevajali s povest. Saga je sicer termin ustne epike, v 19. stoletju pa se je v nemščini uveljavil tudi za besedila, ki so bila le stilno arhaična, oblikovana po vzorcu realistične kmečke pripovedi Jeremiasa Gotthelfa ali Adalberta Stifterja. Izraza pravljica in saga (Sage) imata podobno etimologijo: izvirno pomenita namreč govorico.
Slovenski zgodbi so etimološko podoben francoska histoire, italijanska storia, angleška story in nemška Geschichte.
Podnaslov zgodba je bil sicer popularen že v začetku slovenske pripovedne proze, povesti pa je postal po pogostnosti zares konkurenčen šele po drugi svetovni vojni. V začetku pripovedne proze v slovenščini je izrazito prevladovala povest, celo za prevode besedil, ki so v izvirniku nosila podnaslov Geschichte (npr. pripovedi Christopha Schmida). Erzählung je bil tudi pri Nemcih v 19. stoletju najširši izraz in so ga uporabili takrat, kadar so bili v stiski za zvrstno določitev, npr. pri prevodu sketches Breta Harta, ki so potem tudi v slovenščini dobili naslov Kalifornske povesti (1876), ne pa skice, črtice ali slike.
Nemški zvrstni termin Geschichte nikoli ni bil preveč trden. Izraz je imel starinski, baladni, romantični prizvok, bil je zamejen do sage, ne pa do pravljice. V 19. stoletju se je pod vplivom angleškega izraza story sicer deromantiziral, vendar je ostal še naprej nedoločen. Berthold Auerbach je npr. sam začel podnaslavljati svoje izdelke z Dorfgeschichte, a pri tem ni bil preveč dosleden, saj so bili tako poimenovani teksti že po dolžini zelo raznoliki (od 10 do 300 strani, tj. približno od 3.000 do 90.000 besed). V krajši obliki je šlo za koledarsko zgodbo, v daljši varianti so spominjali na kompozicijsko poenostavljeni roman. Kadar je v opoziciji s povestjo, označuje zgodba praviloma krajša besedila.
Auerbachova Dorfgeschichte je nekaj med idilo in novelo, najti jo je mogoče celo pod poglavjem "sentimentalna kmečka povest". Idila je nekakšna predhodnica "vaške zgodbe", saj je z nastopom le-te idila začela zamirati. Z novelo ji je skupno, da se poglablja v majhen izsek življenja, temelji na pozornost vzbujajočem dogodku in na kontrastu med naravo in družbo. Ker sta še v poetiki 19. stoletja roman in novela veljala le za "polovično poezijo", je sorodstvo z idilo a priori dvigovalo Dorfgeschichte skupaj z Erzählung v višji vrednostni rang ("Laibacher Zeitung" 1881, št. 36, str. 324). V zgodbi ni presenetljivih dogodkov, ampak minuciozni opisi posameznih figur, ki se razvijajo od znotraj navzven, torej psihološko. Geschichte je vsaj v nemški literaturi pomenilo:
Robertu Petschu (1934) je bila zgodba po eni strani zarodna oblika novele, po drugi strani pa so Dorfgeschichte, popotna zgodba, lovska zgodba, ljubezenska zgodba itd. nekakšne "vmesne oblike" v okviru trivialne literature.
Do izraza zgodba kot zvrstnega termina je literarna veda upravičeno nezaupljiva, ker je pač to obremenjen pojem tako v slovenski literarni teoriji (Kmecl 1976, str. 225) kot pri Nemcih (Müller, 1973; Mettenleiter, 1974), vendar ga bo morala slej ko prej preučiti tudi v tem pomenu, saj vse kaže, da je oznaka zgodba (zlasti v obliki kratka zgodba – short story, Kurzgeschichte) nadomestila svojčas najpogostejši, danes pa malo rabljeni podnaslov povest. V Leksikonu Cankarjeve založbe Literatura (Ljubljana 19812) bo treba popraviti geslo zgodba, ki trdi, da izraz zgodba nima statusa označevalca zvrsti, in razširiti Kmeclovo definicijo (1976), po kateri označuje zgodba le krajše pripovedi med anekdoto in novelo.
Janko Kos (K vprašanju zvrsti v slovenski pripovedni prozi 1983) uporablja zraven termina povest, ki je pomensko preveč obremenjen, še izraz zgodba, npr. v zvezi "vaška zgodba". To naj bi bil poseben tip pripovedi v 19. stoletju, za katerega je – drugače kot pri kmečki povesti ali romanu 20. stoletja – značilna "formalno-zvrstna" prožnost (lahko je črtica, novela, povest itd.), vendar večinoma novelsko-povestna zgradba.
Evropske ustreznice povesti. Povest je geslo, za katerega se ne zanima le literarna veda, ampak tudi folkloristika, zgodovina in jezikoslovje. Folkloristika je registrirala 2.400 pripovednih tem, ki določajo prav toliko pripovednih tipov. Folklorna povest je vedno realizacija posameznega pripovednega tipa oziroma variante. Zgodovino zanima povest kot oblika posredovanja zgodovinskih informacij, besedilno jezikoslovje pa pripovedovalčevo tvorjenje pripovedi. V literarni vedi se je interes za pripoved vzbudil v okviru pozornosti do epskih kratkih ali enostavnih oblik: anekdote, burke, sage, balade, legende, pravljice itd., kasneje posredno v okviru naratologije in komunikologije, vendar le izjemoma za povest kot posebno pripovedno zvrst. Zvrstna vprašanja povesti so na precej nestremljiv način reševale nacionalne filologije večinoma vsaka za svojo literaturo posebej. Nemce zanima v prvi vrsti razmerje povesti do novele, Angleže dolžinska problematika, Ruse razmerje do rasskaza in tipologija, Francoze njen folklorni izvor in zveza s fantastiko, Slovence njeno razmerje do romana in vrednostni aspekt.
Iz nemških literarnih leksikonov je razbrati celo vrsto pomenov besede Erzählung: 1. zbirni izraz za vse epske zvrsti, za pripovedno prozo nasploh, 2. zbirni izraz za srednje in kratke epske forme v prozi ali v verzih (za novelo, rusko povest', kratko zgodbo, anekdoto, sago, legendo itd.), 3. zlasti v 19. stoletju za drobne poljudne epske oblike za razliko od dolgega romana; v ožjem pomenu pa je to 4. kratka zgodba (short story), 5. epska zvrst srednjega obsega brez trdnih estetskih in strukturnih zakonov, 6. proza, ki je krajša od romana in manj umetniška od novele in ima neizrazite zvrstne značilnosti, 7. nedokončan ali neuspel poskus novele, 8. samostojna zvrst med novelo in kratko zgodbo, 9. zgodba v pomenu fabula (plot). — Bestov Handbuch literarischer Fachbegriffe (Frankfurt 19832) proti zbirnemu pomenu izraza Erzählung za vse epske zvrsti ne protestira. Pri njegovem ožjem pomenu pa opozarja na kratkost, odprtost za verzni izraz in manjšo umetelnost v zgradbi. Kratke povesti so bile pogosto podnaslovljene kot zgodba (Geschichte). — Fischerjev leksikon (Das Fischer Lexikon Literatur, II, 1, 1965) v podgeslu o noveli dodaja, da izraz Erzählung (tale, story) ni jasen; ne gre za kakšno od enostavnih oblik, pač pa za motivno kompleksno tvorbo s pripovedovalcem, ki se distancira od pripovedovanega.
Iz nemškega območja je prišlo na Slovensko veliko literarnih vplivov, razlike v naratološki terminologiji pa kažejo tudi na različnosti med obema literaturama. Ni težko ugotoviti, da je imela povest v slovenski pripovedni prozi precej večjo vlogo, kot jo je v nemški imela Erzählung. Leksikonskega gesla Erzählung namreč praviloma med nemškimi viri ni najti, težave s povestjo se naštevajo običajno pod streho gesla Novelle ali v podpoglavjih pri monografijah, ki se ukvarjajo z romanom, novelo ali kratko zgodbo. Povrhu največkrat ni mogoče nemške Erzählung prevajati z besedo povest, ampak s splošnejšim izrazom pripoved. Zdi se, da se problemi, ki jih imamo Slovenci in drugi Slovani s povestjo, dajo primerjati s težavami, ki jih imajo Nemci z novelo.
Johannes Klein je za Reallexikon povzel, da razlika med novelo in povestjo nikakor ni očitna tako, kot je razlika med novelo in romanom. Leta 1815 je še vladalo mnenje, da gradi povest osebo skozi situacijo, novela pa poudarja dogodek. Wilhelm Hauff je leta 1827 trdil, da niza povest za razliko od novele dogodke v naravnem zaporedju. Erzählung ni zbirni pojem za pripovedno prozo, ampak je zvrst med novelo in romanom. Ni skoncentrirana na en dogodek kot novela, z romanom deli nagnjenost do obilice dogodkov, do bogastva dogajanja, ne pa tudi načina, kako dogodke povezuje med seboj. Noveli se približuje s kratkostjo scen, ne pa tudi z osredinjenostjo na en efekt. Povest nima trdnih formalnih pravil, vsaka posamezna povest mora na novo izumiti svojo strukturo. Povest je lepa v posameznostih, novela pa je monumentalna. Novela tendira k heroičnosti, povest k idiličnosti. Včasih se zgodi celo, da je povest le ponesrečena novela.
Najkompleksnejšo leksikonsko informacijo ne le o Erzählung, ampak tudi o različnih slovanskih pojavnih oblikah srednje in dolge pripovedne proze nudi članek J. Bienerja v vzhodnonemškem Wörterbuch der Literaturwissenschaft (1986). Sprva se povest ni prav nič razlikovala od estetsko občutljive novele. Obe zvrsti sta pognali korenine iz kratkih oblik eksempla, burke, ljudske knjige, facetije ipd. ter se orientirali na snovnost, zunanjo akcijo, žive opise oseb (tako pri Boccacciu in Chaucerju), na plastični prikaz okolja in socialno kritičnost. V 19. stoletju je to prozo kultiviralo predstavljanje psiholoških in nazorskih problemov (Theodor Storm, Ivan Sergejevič Turgenjev, Henry James). Meja med Erzählung in romanom je negotova, zato sta se uveljavila tudi izraza kratki roman in Groß-Erzählung. V splošnem se koncentrira Erzählung na eno dejstvo, en življenjski izsek ali eno osebo, kar vse predstavlja v kronološkem zaporedju, konec pa pušča odprt. Sproščena forma dopušča tudi avtorske komentarje, refleksije in opise narave pa tudi (tako kot roman) uporabo lirskih in dramatskih sredstev (npr. pri Heinrichu Kleistu, Hermannu Hesseju, Ivanu Buninu, Christi Wolf) in celo novelistične vrhove in zasuke (tako pri Theodorju Fontaneju, Schach von Wutenow, 1883). Snov jemlje zaradi nagnjenja k realizmu iz stvarnosti, sočasne ali zgodovinske, kar pa ne izključuje fantastičnih (E. T. A. Hoffmann, Poe, Kafka, Seghers), patetičnih (Hugo), satiričnih in paraboličnih snovi (Heinrich Mann). — Ko v istem leksikonu preberemo pod geslom roman, da je danes zanj značilna brezobličnost in da ga je vedno teže razlikovati od novele in Erzählung, pri noveli pa nekaj podobnega, namreč da tendira vedno bolj k povesti oziroma kratki zgodbi, potem počasi postane jasno, da zvrstno razlikovanje na področju epike dandanašnji najbrž ni več dosti smiselno. Namesto abstraktnega zvrstnega principa se bo verjetno bolj uveljavil konkretni žanrski princip klasifikacije.
Razlika med povestjo in novelo se kaže v stopnji napetosti med kaosom in redom. Intenzivnost tega odnosa določa "vrstno strukturo novele ter jo ločuje od manj napetih epskih sosed: romana, zaporednostno pripovedujočih povesti in podobnega". Po Malmedeju je mogoče med zvrstema razlikovati skozi ostro "selektivnost, ki da jo kaže novela do snovi – v nasprotju s povestjo, ki je manj izbirčna in jo vsi predmeti enako zanimajo /.../ razliko naj bi bilo mogoče strnjeno imeti za razliko med veseljem do strukturiranja na eni strani ter veseljem do manj obvezujočega pripovedovanja na drugi strani." (Kmecl, Novela v literarni teoriji, str. 20, 31.)
Ob množici novelskih tipov se je literarna veda znašla v zadregi, kako povest enoumno razločiti od novele. Vrsta avtorjev (Petsch, Šklovski, Polheim, Kayser) je skušala razlikovalni nejasnosti ubežati s preprosto izjavo, da je novela "Erzählung" srednje dolžine in tako ena od oblik te zvrsti. Robert Petsch je podnaslavljanje besedil z Erzählung razumel deloma kot znak zadrege avtorjev, ki so zašli na neko novo področje epskega, največkrat v nevarno bližino stvarnosti, pa ga še niso znali poimenovati, deloma kot znak časovne mode. Sam izraza ni hotel sprejeti v svojo zvrstno klasifikacijo, kjer je oblikoval le opozicijo med novelo in zgodbo.
Fritz Martini (1973) po vsej verjetnosti ni hotel sprejeti zbirnega pomena izraza Erzählung in je zato zavrnil citirane avtorje, češ da uvrščanje novele med Erzählung spregleduje strukturno različnost zvrsti. Povest goji tradicijo moralične eksemplarične pripovedi od 18. stoletja naprej, novela pa se je razvila polno šele v 19. stoletju (1850–1890). Tudi moderna kratka zgodba (Kurzgeschichte) je bližje povesti kot noveli. Povest je bolj odprta proti romanu, čeprav v krajši formi, novela pa je strukturno od romana povsem različna. Zato je izraz "novelistische Erzählung" lahko le zasilen, definicija novele kot srednje dolge pripovedi pa napačna, ker je srednje dolga pripoved lahko le kratek roman. Novela je blizu idili, kratka novela blizu sliki. Novela se mu zdi vrednejša od povesti in celo od romana, ker ima večjo stopnjo simbolnega in s tem poetičnosti ter pomeni protest proti razsvetljenskemu racionalizmu povesti. Povest je tradicionalna racionalistična in didaktična zvrst, svet komentira in ga odslikava po kronološki in kavzalni logiki ter je z njim v konstruktivnem odnosu. Princip novele je kompleksnost, problemskost, princip povesti pa enostavnost.
Še najizčrpneje je razmerje med novelo in povestjo opredelil Joachim Müller (1973). Pripadnost zvrsti se ne meri po kakšnem idealnem primerku, ampak empirično glede na množico del, ki jim je mogoče prisoditi isto zvrstno pripadnost. V prvi vrsti ločujemo med velikimi in malimi formami. Izhodišče Müllerjevega prispevka je v polemičnem zanikanju starejšega teoretika Bena von Wieseja, ki je uporabljal Erzählung sinonimno noveli, včasih pa kot predhodnico noveli, kot da bi bila Erzählung ne čisto dovršena novela.
Izraz Erzählung je danes v literarni vedi večinoma sinonimen noveli, kakor je bil tudi ustvarjalcem v 19. stoletju, čeprav jim takrat ni šlo za zvrstno določeno poimenovanje. Po Müllerju povest ni le to, česar ni mogoče uvrstiti nikamor drugam, ampak je samostojna zvrst s svojimi značilnostmi: zgodbeno decentriranostjo, zavlačevanjem, odvija se polagoma, je sproščena in odprta, diskretna, bolj usmerjena k vprašanju kot epskemu odgovoru, ne napeta, enoumna in sosledična, v mirnem, upočasnjenem tempu, dogodke predstavlja epizodno ali vključeno v kakšno nedogodkovno strukturo, samostojno pa nerada. Povest nima tako trdnega jedra kot novela, je bolj razpuščena in kompozicijsko zato nima le enega vrha. Pri noveli je konec zaprt, pri povesti odprt – bralca sili v vprašanje: kaj pa se je potem zgodilo z junakom. Opraviti ima z vsakdanjim življenjem, ne pa z enkratnimi usodnimi dogodki, značilnimi za novelo.
Müller je razliko med tremi pripovednoproznimi zvrstmi končno ilustriral s sledečo, v nemščini efektno primerjavo: roman je univerzalno obsežen (umschließend), novela enoumno zaključena (abschließend) in povest pojasnjevalna in poučna (aufschließend). Horizont povesti je nejasen, nihajoč. Povest ni neuspel roman ali novela; zvrst sama ponuja enako možnosti za neuspeh kot drugi dve zvrsti. Čeprav je včasih med realizacijami težko razlikovati, je pa mogoče razlikovati med intencijami; pripadnost zvrsti določimo torej najlaže po namenu.
Norbertu Mecklenburgu (1982) sicer ni šlo za ločitev povesti od romana, osvežil pa je staro tezo Walterja Benjamina o razliki med pripovedovalcem in romanopiscem. Prvi je zavezan ustni tradicji in regionalnemu svetu, snov in obliko zapisa mu določa okolje, romanopisca pa motivira velikomestni avantgardizem. Pripoved je osnovana na izkušnji, gre od ust do ust, naravnana je na praktični interes poslušalca. Pripovedovalec je posrednik kolektivnega javnega mnenja, njegova vloga je sorodna vlogi zbora v drami. V praksi sta oba tipa proznega ustvarjanja običajno pomešana.
Najbolj nezaupljiv do izraza novela je Karl Konrad Polheim in ga izrecno nadomešča s terminom Erzählung. Neštete definicije novele in Erzählung so tako neenotne in kontradiktorne, da ostaja edina relativna trdna razlikovalna značilnost dolžina. V istem obsegovnem pasu je bilo običajno nadaljnje distinktivno znamenje kvaliteta: Erzählung je tradicionalno ime za nekvalitetno, novela pa za kvalitetno srednjedolgo prozno epiko. Ker umetniška vrednost v zvrstni poetiki po Polheimu ne sme biti kriterij, pomeni, da sta novela in Erzählung ena sama zvrst. Ker je novela preobremenjen pojem, priporoča termin Erzählung. V tem primeru seveda Erzählung ne moremo več prevajati z izrazom povest, pač pa s pripovedjo, ki je tedaj zbirni izraz za srednjedolgo prozno epsko pisanje. Hans Peter Bock (1985) je Polheimov nastavek razvil še naprej: v strogi zvrstnotipološki klasifikaciji sta Erzählung in novela res eno in isto, fenomenološko pa so med njima razlike, saj sta v preteklosti novela in Erzählung vsaka po svoje usmerjali bralčevo recepcijo. Zato razlikuje med tradicionalno novelistično pripovedjo (to so teksti, ki so bili napisani in sprejeti kot novele) ter moderno pripovedjo. Prva je cvetela med 1900 in moderno, druga pa je značilna za današnji čas.
Komplicirana je angleška terminologija. Naša literatura prevaja povest v angleščino kot story, tega izraza pa v angleških leksikonih ne najdemo ali pa je pod njim dokaj skromna in splošna razlaga, ki nas usmerja k drugim pojmom. — Pod prevedkom "tale" je mogoče prebrati, da gre za preprosto zasnovano story v prvi osebi, da je težko ločljiva od short story in da je pogosto v verzih. — Short story naj bi bila manj kot 10.000 besed dolga pripovedna proza, za katero je značilna dramatična skoncentriranost okoli enega dogodka (Harry Show, Dictionary of Literary Terms, 1972). Ker se izraz izmika definiciji, jo je še najlažje primerjati z atletsko disciplino tekom na kratke proge za razliko od novele, ki je podobna teku na srednje dolgih progah. Glavni avtorji short story so Poe, Gogolj, Čehov, Tolstoj, Maupassant. — Slovenski povesti je še najbližja razlaga pod geslom novelette; to je kratki roman (Voltairjev Candide, 1759, Fitzgeraldov The Great Gatsby, 1925, Stokerjev Dracula, 1897, Stevensonov The Strange Case of Dr. Jekyll and Mr. Hyde, 1886, Hemingwayev The Old Man and the Sea, 1952; od neangleških primerov 45.000 besed dolga "kavkazskaja povest'" Kazaki Leva Nikolajeviča Tolstoja, 1852) oziroma oblika med romanom in short story, običajno ceneno sentimentalno in grozljivo berilo; v Ameriki je novelette sinonim za long short story, tj. za obliko med short story in novelo. — Roman (novel) je daljša pripovedna proza, katere spodnja meja ni trdno določena. Po Showu je ta meja pri 30–40.000 besedah – kar je krajše, je short story, novelette ali "tale" – po Forsterju (Aspects of the Novel, 1927) pri 50.000 besedah in po Cuddonu (A Dictionary of Literary Terms, 1972) pri 60.000–70.000 besedah. — Če bi prevajali slovenski izraz povest v angleščino, potem bi mu večinoma najbolj ustrezal izraz novelette ali long short story, za kratko poučno fikcijo tudi story. — Novella je Angležem nekakšna long short story ali kratki roman, imajo jo za italijansko (Boccaccio) in nemško (Goethe, brata Mann) posebnost. — Danes živi angleški izrazi za pripovednoprozne zvrsti že navzven kažejo razmejevanje pripovedne proze v glavnem po dolžini: short story, long short story, kratki roman, "full-dress novel".
Natančneje kot leksikonski prispevki se do sorodnih si zvrsti opredeljujejo monografije. Klaus Lubbers (1977) našteva short story (Kurzgeschichte), "tale" (Erzählung) in "simple narrative". "Tale" mu ni več zbirno ime za vrsto malih form od eseja naprej, ampak posebna oblika kratke zgodbe, ki se izmika totalni perspektivi na svet in ima dele manj harmonično vključene v celoto. Svojčas je bila "tale" v opoziciji do "full prose romance" na podoben način, kot je danes short story v opoziciji do romana. Z angleškega stališča ni novela nič drugega kot zgodnja oblika kratke zgodbe. Po starih teorijah je short story le skoncentriran roman; nastala naj bi z vedno intenzivnejšim krčenjem prostora za leposlovje v periodiki. Novejše teorije med short story in romanom ne vidijo nobene genetične zveze, čeprav se po dolžini zvrsti deloma prekrivata. Najdaljša pregledana long short story je dosegla namreč 34.000 besed, najkrajši kratki roman (short novel) pa pičlih 21.000 besed. V formo kratke zgodbe je zapisana težnja k daljšanju; očituje se v zvezah ali ciklih kratkih zgodb in v romanih, sestavljenih iz kratkih zgodb. Razliko določa torej ne toliko dolžina kot snovni interes: kratkemu romanu gre za oblikovanje življenja ali delov življenja, dolgi kratki zgodbi pa le za epizode iz tega življenja.
Samosvoj je pojav in definicija povesti (conte) v Franciji. Ker je razumljena kot kratka forma, jo je mogoče vključiti v tale pregled le pogojno. Kot formo med romanom in novelo naj bi jo določala ustni značaj, tj. izpostavljena vloga pripovedovalca (uporaba prve osebe v pripovedi), ki posreduje svoje izkušnje – izvirno religiozne – publiki in mu je pri tem zgodba le ilustracija didaktičnega sporočila, in razpetost med realnost in fantastiko (Grand Larousse encyclopédique, 1960); zato je v veliko primerih prevedljiva v slovenščino kot 'pravljica'. Drugi pomen povesti pri Francozih je 'histoire', ki tudi kot izraz vedno bolj nadomešča klasično conte, tretji, najsplošnejši pomen pa je 'pripoved' (récit), to so vsa narativna dela ne glede na verjetnost ali dolžino. Teme ožje razumljene povesti so pogodba s hudičem, blodnje zle duše, poosebljena smrt, kip, ki oživi in pobija, čarovnik, skrivnostna hiša, zaustavljanje časa ter vračanje v preteklost ipd. Da bi bralca prepričala o verjetnosti tega, o čemer pripoveduje, je pogosto v prvi osebi. Razmerje povesti do novele je dvoumno. Novela naj bi predstavljala realne, povest pa irealne dogodke. Romantika je to razliko z invencijo fantastične novele v veliki meri zabrisala.
Poimenovalna negotovost je enako velika kot drugod: pri Boccaccievem Decameronu (1348/53) in njegovih posnetkih, npr. pri L'Heptaméron Marguerite de Navarre (1559), omahujejo med izrazoma nouvelle in conte. Izvirno nobeden od izrazov ni pomenil literarne fikcije.
Kljub nejasnim razmerjem se je pri določanju povesti mogoče opreti na sledeče tri točke: 1. povest pogosto črpa snov iz folklore in legend, kar se pri noveli redko zgodi, 2. povest večkrat sega po fantastični snovi kot novela, 3. povest se zdi določena s tipom snovi, pripovedovalec je zaradi tega manj svoboden kot v noveli.
Češka terminologija pozna izraze roman, novela, povídka (slovaško poviedka) in romaneto. Povídka je kratka ali srednje dolga pripovedna zvrst z enostavno fabulo in sproščeno kompozicijo, po obsegu nekje med "črto" (sliko ali črtico) in novelo. Izvir ima v ustni tradiciji in historijah 18. stoletja. V prvi polovici 19. stoletja se je označevala kot obraz, přiběh (dogodek, zgodba) ali povídka. Od novele je povídko težko ločevati; s povídka prevajajo Čehi tudi nemška izraza Erzählung in Geschichte. Njeni tipi so humoreska, arabeska, romaneto itd. — Romaneto je pravzaprav mali roman, oblika med romanom in novelo, zvrst, specifična za češko pripovedno prozo po letu 1872. Prvi pisec zvrsti je bil Jakub Arbes, naziva romaneto pa se je zanjo domislil Jan Neruda. Romaneto rad uvaja fantastične motive, vendar jih realistično razrešuje, podobno kot se to dogaja pri Poeju. Ima več epizod, a samo en osrednji motiv.
Pri Slovakih pomeni povest' pripovednoprozno zvrst "nevelike" dolžine, najpogosteje z zgodovinsko tematiko, ki pa je samo kulisa za napeto dogajanje. V umetni književnosti so jo popularizirali romantiki, zlasti s priljubljenimi motivi gradov in iskanja zakladov, ter jo tako diferencirali od ljudskih povesti (l'udova povest'), ki so pripovedovale o Janošiku in kralju Matjažu. Svojčas je bil pogost podnaslov "prostonárodná povest'", ki spominja na naše "povesti za prosti narod" in v marsičem ustreza nemškemu izrazu Volksbuch. — Za pravljico, tudi za tiste iz Tisoč in ene noči, je pri Slovakih utrjen termin rozpravka.
Ruska literarna veda je "povest'" v primerjavi z rasskazom malo raziskovala, ker se je zvrst čutila preblizu romanu, ker je imela preprostejšo in manj umetniško strukturo in ker je bil korpus povesti manjši od korpusa rasskazov. Tako je povest 19. stoletja še danes v razmerju do romana kot dolge forme in rasskaza ter novele kot kratke forme slabo razvidna; največkrat je pojasnjena kot srednje dolga forma z večjo stopnjo faktične verjetnosti, po obliki svobodnejša od rasskaza. Med bolj ali manj sinonimno rabljenimi izrazi roman in povest na eni strani ali povest in rasskaz na drugi strani je v 19. stoletju imel relativno čist pomen le uvoženi termin novela (Šubin, 1974), čeprav se je razvijal znotraj povestne zvrsti.
Z romanom je povesti skupno, da opazuje življenje kot proces, ki zahteva upoštevanje socialnih, političnih, psiholoških momentov ipd. Povest pa ne predstavlja celega procesa kot roman, ampak le njegov del, ga omeji s pozitivnim oziroma negativnim koncem in tudi prostorsko (najraje v okviru opozicije med dvema prostoroma, npr. vas : mesto), časovno (do nekaj let) in s številom oseb (do velikosti ene družine). Povest ljubi kronikalnost (kronika in biografija še danes veljata za najbolj "čisto povest" – Utehin, 1973), dogodke pripoveduje v njihovem "naravnem zaporedju", je zato v principu netektonske zgradbe in ima umirjen pripovedni tempo. Na nastanek povesti so vplivali tradicija skaza, reportažni očerk ali slika (po zgledu očerka vključuje povest dnevnike, pisma, izrezke iz časopisov) in upiranje zvrstni poetiki. V Rusiji je namreč literatura opravljala – kar poznamo tudi v Sloveniji – še funkcijo žurnalistike in je zato prestopala zvrstne okvire pogosteje kot drugod po Evropi. Ker je zvrstna poetika zelo šibka, se pogosto rojevajo križanci kot rasskaz-očerk, v sodobni prozi, npr. pri Valentinu Rasputinu, pa rasskaz-povest ipd. — Od sočasnih zvrsti 19. in 20. stoletja, orisa, očerka, zapiskov ipd., se odlikuje povest po večji objektivnosti, po višji stopnji poetične predelave dejanskosti in po večji stopnji vključenosti elementov v osnovno sporočilo. Povest mora imeti eno intrigo in eno temo, česar npr. očerku ali rasskazu, ki imata filozofsko zaledje v fiziologizmu 19. stoletja, ni treba. Povest in rasskaz sta bila prvotno zvrsti ustne tradicije za razliko od romana in novele, ki sta vedno pripadala pisani književnosti. Povest še danes ohranja več značilnosti epa kot roman in je pravzaprav prava naslednica epa.
Zgodovinsko je povest pred romanom, ki se je v Rusiji začel šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Po pomenu pa je bil roman povesti nadrejen, saj si je že v petdesetih letih pridobil vodilno mesto med pripovednoproznimi zvrstmi. Povest je bila specifično ruska zvrst v toliki meri, kolikor se je upirala vdoru meščanskih zvrsti romana in novele. V 60. in 70. letih je roman v osredje postavil značaj literarne osebe, pri povesti pa je v središču pozornosti ostalo okolje; tako je roman subjektivnejši kot povest, ki si prizadeva za objektiven prikaz epohe (Utehin, 1982, str. 150). Ker subjektivnost in objektivnost nista preprosto merljivi, ostajajo v praksi meje povesti do romana zelo nejasne. Teoretiki jih skušajo predstaviti z različnimi duhovitimi špekulacijami. Življenje naj bi usmerjali trije principi, ratio, emotio in actio. Roman izkorišča vse tri, povest vedno le po enega, zato jo je žanrsko mogoče določiti kot filozofsko ali kot sentimentalno ali kot pustolovsko oziroma zgodovinsko povest (Städtke, 1971). Povest naj bi bila manj dinamična od romana, imela naj bi več pejsažev, psiholoških orisov in drugih takih elementov, ki dejanje zaustavljajo. Z že citiranimi lastnostmi povesti se bije tudi prepričanje, da povest ni skoncentrirana okoli ene teme, ampak niza vedno nove scene in predstavlja nove ljudi. Veliko vlogo ima v njej pripovedovalec, ki pa ni vedno izražen s prvo osebo.
Skupno različnim definicijam povesti je, da se povest izogiba natančni zvrstni opredelitvi, ker vsrkava vase tako romaneskne kot novelske značilnosti. Bolj kot na negotove vsebinske diferenciacije velja skromneje pristati na golo in edino zanesljivo empirično razlikovalno dejstvo, tj. dolžino (Witte, 1983): povest je namreč v povprečju krajša od romana. Dolge forme zajemajo celo življenje, srednje eno obdobje ali serijo epizod, kratke eno samo epizodo. Povest se koncentrira okoli ene osebe ali kakega konkretnega področja. Problematična je seveda enoumna Wittejeva uvrstitev povesti v srednjo prozo.
Georg Witte govori o treh tipih pripovedi, kjer 1. nepričakovana situacija pokaže junakov značaj v drugi luči, 2. nepričakovana situacija pripelje junaka do zloma (novelistični tip) in 3. junakov značaj skozi pripoved ohranja svoje lastnosti (kar je tipično povestna struktura). V slednji je poudarjen psihični svet oseb pred akcijo, perspektiva je junakova – od tod prvoosebna pripoved. Povest predstavlja tok življenja ali bilanco nekega življenja. Idejno je povest konservativna: zavzema se za pripetost na ruska tla, za spoštovanje tradicije, je proti kozmopolitizmu, proti amerikanizmu, proti materializmu, urbanizmu in intelektualizmu ter proti programski utilitarni literaturi.
Žanri povesti naj bi bili v 20. in 30. letih 19. stoletja orientalska ali vzhodna povest (1000 in ena noč), sentimentalna povest (Karamzinova Bednaja Liza, 1792), romantična in idilična povest, zgodovinska povest (Puškin, Kapitanskaja dočka, 1836; Gogolj, Taras Bul'ba, 1835), fantastična povest, kasneje svetovljanska povest ali povest "iz velikega sveta", povest iz umetniškega življenja, detektivska, roparska, grozljiva, satiričnohumoristična povest, potepuška povest in realistična povest; najpopularnejša in tradicionalna tema povesti je vas, zato seveda tudi kmečka (dereven'skaja, folklorna) povest (Mejlah, Städtke, Kovalev, Groznova, Brang).
Težka primerljivost med zvrstmi zapleta tudi prevajanje izrazov. Ruska povest se v nemščino prevaja kot Kurzroman, längere Erzählung ali Langerzählung, saj gol prevod z izrazom roman ali Erzählung ne bi nakazal ruske specifike zvrsti. Čeprav je povest' ruska realizacija novele, jo je v nemščino po mnenju Brigitte Schultze (1983) v glavnem nesmiselno prevajati z Novelle, saj gre za velike kompozicijske razlike: novela je grajena tektonsko, povest pa ne. Prav tako je nesmiselno prevajanje rasskaza povprek s Kurzgeschichte, kakor to počne literarna veda, ker rasskaz ni le zvrstni, ampak tudi zbirni termin. Bolje je prevod oblikovati od primera do primera, kakor počnejo to Angleži, ki prevajajo rusko povest enkrat z novel, drugič s short story (termin ima tako kot v ruščini tudi zbirni pomen), kakršna je pač njena struktura. Seveda so vsa lepa navodila brez pomena, če si nemška literarna veda ni na jasnem, kakšna naj bi bila struktura njene novele in ali sodi vanjo tudi njena naslednica kratka zgodba in kratka, jasno grajena Erzählung. Tehnični prevod rasskaza je slej ko prej kratka pripoved, čeprav zaradi strukturne podobnosti ustreza večina rasskazov v nemščini noveli oziroma njeni naslednici kratki zgodbi. Mimo opozorila Brigitte Schultze novejše publikacije prevajajo rusko povest v nemščino z Novelle (Kletzander, 1987).
Ukrajinske pripovednoprozne zvrsti imajo deloma drugačna imena. Po obsegu si slede takole: opovidannja, novela ali opovidka, povist', roman.
V poljskem Słowniku terminów literackich (19882) je povest (opowieść, v angleščino jo prevajajo kot tale ali long short story) pripovednoprozno delo, daljše od novele in opowiadania (slednji izraz ustreza ruskemu rasskazu) ter krajše od romana, z zelo nedoločenimi morfološkimi pravili. Njen značaj je izključno relacijski, poimenuje kratke romane ali dolge novele. Ima preprosto strukturo, običajno enopramensko zgodbo, ki spoštuje kronološko zaporednost dogajanja, polno statičnih epizodnih situacij, psiholoških analiz in junakovih razmišljanj. v 19. stoletju je pripovedovalec pogosto posegal v poročilo o dogajanju s komentarjem. — Termin opowiadanie ustreza slovenskemu pripoved, ki ima prav tako dva pomena, 1. zbirnega in tehničnega in 2. zvrstnega. Kot zvrst poimenuje srednje dolga besedila, podobna noveli v težnji k izrazitemu koncu, različna pa od nje po razpuščeni kompoziciji, to je digresijah, epizodnosti fabule, poudarjeni vlogi pripovedovalca, opisnih pasažah ipd.
Najpreprosteje razlagajo povest Bolgari kot eno glavnih epskih zvrsti, po obsegu med raskazom in romanom. Ima eno glavno osebo in več epizod. Začetek je 1861, reprezentativna pisca pa sta bila Elin Pelin in Ivan Vazov. Njeni tipi so zgodovinska, žanrska, ljudska, humoristična, socialno-politična povest itd.
V Jugoslaviji naj bi bil z merodajno informacijo o povesti postregel Rečnik književnih termina (Beograd, 1985), vendar razočara bralca v dveh zadevah. Najprej v njem ni nobene besede o slovenski povesti, zato tudi ne podatka, kateri zvrsti ustreza povest v srbohrvaški literarni tradiciji, povrhu pa vnaša zmedo z dvema protislovnima geselskima člankoma. Prvega z naslovom pripovetka je napisal Jože Pogačnik, drugega o pripovesti pa Aleksandar Flaker. Pogačnik je označil pripovetko kot srednje dolgo pripovednoprozno formo, ki jo je zaradi nejasne strukture težko definirati. Njeno mesto je med ljudsko povestjo (narodna pripovetka) na eni strani in novelo ter romanom na drugi strani. Pozornost osredinja na zgolj eno ali dve osebi, ne pozna notranje poglobljenosti likov in ambientiranja. Vse podreja fabuli, pripovedovanje je umerjeno in enostavno. Napajala se je pri ljudskem izročilu (anekdotah, legendah, pravljicah). Če je črpala iz zgodovinskih dogodkov, se je razvila v pripovest. Svojčas je povest aktualizirala grško in rimsko mitologijo, danes najde gradivo v avtorjevih doživetjih. Formalno gre za okvirno oziroma kronikalno strukturo. Okvir je bil zlasti priljubljen v realistični povesti, npr. pri Theodorju Stormu ali Ivanu Sergejeviču Turgenjevu. Časovna zaporednost dogodkov je v povesti redka, ker je zaobjeti čas kratek in mora za pojasnjevanje dogajanja segati pripovedovalec nazaj. Namesto psiholoških orisov karakterizira osebe jezik. Eden njenih najpogostejših žanrov je kmečka povest. Iz nje sta se razvili v 20. stoletju domovinska in političnopropagandna povest. Drugi povestni žanri in tipi so zgodovinska (hajduško-turška) ali junaška povest, družbena in psihološka povest, redkejša grozljiva povest, mladinska povest, zlasti v Ameriki kratka zgodba (short story).
Flaker razume pripovest drugače kot Pogačnik in mu je samostojna zvrst na lestvici prozne epike: novela – pripovetka – pripovest – roman. Pripovest je prehodna oblika med srednjo in dolgo formo, največkrat kar kratki roman, npr. Puškinova Kapitanova hči ali Gogoljev Taras Bul'ba. Snov jemlje iz ljudskega izročila ali iz zgodovine, domača primera sta Šenoov Prosjak Luka. Pripovijest iz seoskog života (1879) in Prijan Lovro (1873). Večja dolžina pripovesti pomeni več oseb, več poglavij in več epizod kot pri pripovetki. Kako težko je opredeljiva razlika med povestjo in romanom, dokazujeta v glavnem identični gesli seoski roman in seoska pripovetka. Flaker opozarja na sovjetski termin povest', ki so ga popularizirali pri nas takoj po drugi vojni in je vključeval večjo stopnjo zgodovinskosti in verjetnosti. Na drugem mestu (Umjetnička proza, 19833, str. 461) predlaga avtor pripovest kot zbirni izraz za prozne oblike med novelo in romanom, torej kot nadrejeni pojem tudi za povest (pripovetko), noče pa ga za posebno zvrst. V najširšem smislu označuje pripovest fabulo ali pripovedovanje nasploh. Termin priča razume Flaker kot ustreznico angleški short story.
Novela je pravzaprav le tuji sinonim domači povesti. Vuk Karadžić jo je še prevajal s pripovetka. Klasične novele s strogo zgradbo po nemškem vzoru, tako kot tradicionalne povesti, ni več, po eni strani prehaja v kratko zgodbo in črtico (short story, Kurzgeschichte), po drugi v roman.
Zgledujoč se tudi pri Nemcih, je oblikoval svoj terminološki predlog Milivoj Solar (Teorija novele). Najprej je ugotovil poimenovalno zmedo in dvojne ter nepoenotene izraze pri drugih narodih, kjer se moteče mešata zvrstni pomen in pomen pripovedne tehnike. Solar vztraja pri zahtevi, da mora biti vsaka terminološka reforma povezana s pojmovno tradicijo v lastnem jeziku. V srbohrvaščini se je izraz novela uporabljal najprej za uvožene oblike za razliko od domačih pripovjest, pripovjetka, priča, in to precej pozno. Osnovni izraz je pripovjetka. Priča je pravljici sorodna pripovjetka, pripovjest je pripovjetka z zgodovinsko tematiko. Dolžina narašča od kratke priče (short story) preko novele do pripovjetke. Novela je dodatno, v skladu s staro germanistično tradicijo (Hans Heinrich Borcherdt) in slovanskimi ter romanskimi predlogi, še zbirni izraz za vse imenovane oblike, ki jih tako ali tako ni mogoče natančno ločevati med seboj.
Najmlajše naratološke publikacije (Nemec, 1988) sledijo Solarjevemu modelu. Kratka zgodba je le sodobna varianta novele, zato lahko novela obvelja kot zbirni izraz za kratke oziroma srednje dolge pripovedne oblike, med drugim tudi za povest, ki je tako le ena od novelskih oblik. Med novelo in romanom sicer obstajajo genetične razlike (novela ima korenine v ustnem pripovedovanju, roman pa je bil od nekdaj pisan, zato pogosto v formi pisma, dnevnika, kronike; roman je bil namenjen branju po kosih, novela enkratnemu poslušanju), vendar je danes dolžina edini trdni kriterij pri razlikovanju obeh zvrsti.
V slovenščino ta model ni prenosljiv, ker manjka vrsta simetrij: zgodba (priča) ni blizu pravljici, povest ni pripoved z zgodovinsko tematiko, tudi nima povest tako trdnega sorodstva z ustno tradicijo. Drugi razlog za zavračanje modela, ki je sestavljen le iz dveh členov, namreč iz novele na eni strani in romana na drugi, pa je nestrinjanje s špekulativno teorijo, da novela in roman oblikujeta dve načelno različni izkušnji sveta in zato med njima ne more biti vmesnih form, kakor naj bi bila po nekaterih koncepcijah povest (Solar, 1985, str. 82).
Empiričnih potrdil za citirane posplošene razlike med romanom, novelo in povestjo v študijah ni najti. Njihovo odsotnost naj vsaj deloma nadomesti pregled, kako so reprezentativni avtorji evropskih literatur podnaslavljali svoja kratka, srednja, pa tudi dolga pripovednoprozna dela. Ludwig Tieck je podnaslov Erzählung redko zapisal, tedaj pač za kratka besedila. Dolge tekste, ki so danes znani kot romani, je podnaslavljal z Geschichte in z Novelle. Pri Adalbertu Chamissu podnaslov ni bil potreben; vse je povedal že običajno zelo dolgi naslov. Kar je danes poznano kot novela (npr. Peter Schlemichl's wundersame Geschichte (1814), 20.000 besed; pa tudi nekateri Brentanovi teksti), je bilo v romantiki poimenovano kot zgodba (Geschichte). Clemens Brentano je kratko zgodovinsko prozo, ki v perodiki ni zahtevala nadaljevanja, najpogosteje podnaslavljal s Parabel, kar je sorodno slovenski zgodnji rabi, čeprav je srečati tudi Geschichte in Erzählung. Geschichte mu je bil najpogostejši izraz za prozo med 10.000 in 40.000 besedami, ni pa izključeval podnaslovov kot Novelle in Erzählung. Sicer je Brentano posebej ljubil zvrst pravljice. Heinrich Kleist je tekste med 5.000 in 15.000 besedami, ki jim pri objavi v periodiki ni dal podnaslova in ki so danes znani kot novele, zbral v zbirko pod naslovom Erzählungen (1810–11), ki pa je izjemoma sprejela tudi 35.000 besed dolgo besedilo. E. T. A. Hoffmann je podobno podnaslovil svojo zbirko Die Serapionsbrüder z "gesammelte Geschichten und Erzählungen". Auerbachovi srednji in dolgi teksti iz srede prejšnjega stoletja so z izjemo nekaj romanov v literarni zgodovini označeni kot Erzählungen, čeprav jih je avtor svojčas predstavljal pod naslovom Schwarzwälder Dorfgeschichten. Jeremias Gotthelf in Theodor Storm navadno nista zapisala podnaslova, v knjigi so Stormove 8.000–20.000 besed dolge pripovedi zbrane kot novele ali Geschichten. Še najraje je podnaslov Erzählung uporabljal Wilhelm Raabe, še enkrat pogosteje kot Geschichte. Dolžine so bile kaj različne, od 25 do 215 strani (8.000–70.000 besed), sem in tja je pritegnil še izraza roman, novela ali kaj drugega. Theodor Fontane je med vrsto romanov in sprva nepodnaslovljenih novel podnaslov Erzählung naklonil le svoji dolgi pripovedi Schach von Wuthenow.
Hermann Hesse je imenoval celo zelo dolgo besedilo Geschichte, krajše tekste pa združeval pod naslovom Erzählungen. Heinrich Mann je pisal same novele, ki imajo v posameznih primerih podnaslov Geschichte ali Skizze. Kafkova po 10 strani dolga besedila so zbrana pod naslovom Erzählungen, izjemoma tudi pod Geschichte. Pri Anni Seghers je opaziti porast izraza Geschichte šele po letu 1963; njeni v knjigi zbrani krajši teksti imajo vedno uredniški naslov Erzählungen.
Okoli prve svetovne vojne je izhajala v Reutlingenu pod Stuttgartom v založbi Enslin trivialna serija Roman- und Novellenschatz. Med okroglo 210 zvezki je npr. najti 68 romanov, 56 novel in 60 povesti, kar kaže na trdno in enakopravno zastopstvo zvrsti. Medtem ko so romani vedno zasedli vseh 96 strani enega zvezka (30.000 besed), se je to zgodilo pri novelah v dobri polovici, pri povestih pa v slabi polovici primerov, v ostalem je zvezek prinesel več krajših (do 10.000 besed) novelskih in povestnih besedil. Posebna zvrst so bile humoreske, med njimi vojne humoreske, in zgodbe, vse krajšega značaja.
Vse kaže, da je izraz Erzählung v nemški poimenovalni tradiciji v prvi vrsti uredniški nadnaslov, zbirni izraz za prej po periodiki raztresene prozne tekste, in se le redko nanaša na posamezne tekste, je torej uporabljen kot podnaslov. Zdi se, da je zlasti v zgodnjem obdobju pri posamezno objavljenem tekstu najpogosteje usmerjal bralčevo pričakovanje izraz Geschichte.
Voltaire je imenoval roman ali histoire, kar danes velja kot conte, kot conte pa je podnaslavljal stvari, ki veljajo danes kot satire, sotie ali mélange (slednji izraz je bil po vsej verjetnosti pobuda za Macunovo "zmes", kamor je štel tudi roman). Balzacove contes (Contes drolatiques, 1832–37) sodijo med kratko prozo do 10.000 besed, le izjemoma so tudi srednje dolžine; enako velja tudi za Flaubertova besedila v Trois contes (1877). Sicer so se veliki francoski avtorji, takoj ko so prerasli učno obdobje, lotevali daljših tekstov in jih nedvomno uvrščali med romane. Izjema je Guy de Maupassant, ki je ljubil kratko formo: Boule de suif (1880), Contes de la Bécasse (1883), Contes du jour et de la nuit (1885). Ponovno je izraz conte prej nadnaslov zbirke kot podnaslov posameznega teksta.
Dokaj svobodno je prehajanje med tale in story pri angleško pišočih. V leksikonskih člankih je eno in isto besedilo enkrat primer short story in drugič novele. Charles Dickens je npr. označeval svoje romane s "tale" (The Oliver Twist Tale, 1838, in A Tale of Two Cities, 1859).
Edgar Allan Poe je nekaterim svojim kratkim besedilom dal podnaslov tale, ki je pogostejši pri srednjih besedilih (do 20.000 besed). Sam je svoje zbrane kratke tekste nadnaslovil s Tales (1845), tekstnokritične izdaje jih danes poznajo pod izrazom stories; The Narrative of Arthur Gordon Pym of Nantucket, (1838; pripoved je dolga čez 60.000 besed) pa že z besedo narrative v naslovu obeta dolgo branje. Robert Louis Stevenson je dal prednost izrazu story, ki je bil del naslova, ob sorodnih adventure, narrative ali tale. Dolžina stories se je gibala praviloma med 7.000 in 12.000 besedami, sem in tja so se raztegnile tudi do 20.000 besed. Prav kratke tekste je imenoval "tells" (2500 besed). Vsi ti izrazi lahko naslavljajo posamezna poglavja; narrative v tem primeru uvaja vloženo pripoved. 24.000 besed dolga The Strange Case of Dr. Jekyll and Mister Hyde zvrstno ni označena. Sicer imata termina tale (pri Bretu Hartu, Hermanu Melvillu, Henryju Jamesu) in story (Ernest Hemingway) običajno vlogo nadnaslova v zbranih delih za vse, kar ni doseglo dolžine romana (pod 50.000 besed). Pri besedilih pod 10.000 besed je pri Hartu in Melvillu v navadi tudi nadnaslov sketches.
Karamzinova Bednaja Liza, ki stoji na začetku ruske povesti, sodi med kratka besedila. Avtor sam je s povest podnaslovil le en svoj srednje dolgi tekst. Posebej podnaslovljeno ni tudi nobeno od kratkih besedil v Puškinovih Povestih pokojnogo Ivana Petroviča Belkina (1831), pač pa kratko besedilo Kirdžali (1834). Večkrat omenjano antološko povestno besedilo Kapitanskaja dočka sega s preko 50.000 besedami v romaneskno dolžino. Turgenjev je bil pri podnaslavljanju pogumnejši. Za kratka besedila je uporabljal rasskaz, za srednja do 20.000 besed povest in rasskaz, za dolga le povest. Uredniki njegovih zbranih del so jih združili, tako kot je to običaj tudi pri drugih avtorjih, pod skupni naslov Povesti i rasskazi.
Tolstoj je sem in tja kratka besedila podnaslovil z rasskaz, srednja in dolga pa s povest; le izjemoma se najde tudi v srednjem obsegu podnaslov rasskaz. Pri prevodih Maupassantovih zelo kratkih besedil se je odločil za rasskaz, pri izvirnih pripovedih folklornega izvora pa so kar pogosti podnaslovi bil', basnja, skazka in istorija, tu in tam tudi rasskaz. Dostojevski je pisal romane, za nekaj srednjih in dolgih tekstov pa je zapisal pod naslov tudi rasskaz ali povest. Z besedo povesti je podnaslovljena Gogoljeva zbirka kratkih tekstov Večera na hutore bliz Dikan'ki (1832), srednje dolgo besedilo ima ta podnaslov le izjemoma. Čehov praviloma ni podnaslavljal svojih zelo kratkih besedil, kadar pa jih je, je izbiral v temle zaporedju med rasskazom, scenko in romanom(!). Proti koncu stoletja je zapisal rasskaz tudi že nad daljša besedila.
V 20. stoletju je podnaslov povest udomačen za srednja in dolga besedila (Bunin, Ajtmatov, Rasputin), večinoma seveda le kot naslov zbirke takih tekstov v knjigi, manj kot podnaslov posameznega teksta.
V 19. stoletju je bilo v podnaslovu srednje in daljše pripovedne proze na Češkem zapisano obraz ali povídka. Babička (Obrazy venkovského života, 1855; slovenski prevod 1862: Babica. Obrazi iz življenja na kmetih) kot tudi Pohorská vesnice (Povídka ze života lidu venkovského, 1865) Božene Němcove imata čisto romaneskno dolžino; le narodopisni in krajepisni obrazi iste avtorice sodijo med kratko prozo. Njeni kratki teksti so zbrani pod naslovom Pohádky a povesti.
Sienkiewiczevo zbrano delo združuje vse njegove tekste, ki niso zelo dolgi romani, pod zbirnim izrazom nowele. Posamezni teksti običajno nimajo podnaslovov, kadar pa, gre za szkic powieściowy 'zgodovinska skica' (40.000 besed) ali humoreske (20.000 besed). Njegove kratke legende, basni in bajke so združene pod skupnim naslovom Obrazky – przypowieści (pod 10.000 besed). Reymont ni imel navade podnaslavljati svojih tekstov.
Podnaslovi Šenoovih dolgih tekstov so najpogosteje pripovijest, srednjih in z nezgodovinsko temo izvorna pripovijetka in crtica (slednje npr. za slovensko temo obravnavajoče delo Prijan Lovro. Crtica po istini), kratkih priča in pričica. Pri pripovijesti gre očitno za podomačitev romana, saj so se temu izrazu upirali tudi Evgen Tomić, Šandor Djalski in Venceslav Novak ter podnaslavljali svoja dolga besedila s pripovijest.
Nastanek in razvoj zvrsti. Zgodovina zvrsti, ki jo poimenujejo ustreznice slovenskega izraza povest, našteva v prvi vrsti kratka besedila s sorodstvom v ustnem izročilu. Zveza te tradicije s pojavom, ki si ga danes predstavljamo pod geslom slovenska povest, ni prav trdna.
Tradiciji povesti je mogoče slediti v čas starega Egipta, kjer so že obstajale zbirke tekstov, ki so se nanašale na realne dogodke ali pa črpale iz čudežnega. Podobno je z arabskimi pravljicami iz Tisoč in ene noči, ki imajo iniciacijski religiozni značaj, in s staroindijsko literaturo, kjer Brahmane vsebujejo že bolj izdelane pripovedi na osnovi mitoloških drobcev v zgodnejših vedskih himnah. Sanskrtska Pancatantra – Pet knjig /povesti/ (1.–6. st.) – je med drugim začetnica živalske pravljice, ki ima v evropski literaturi paralelo v zbirki raznovrstnih pripovednih tekstov Gesta Romanorum ter v pravljicah La Fontaina, bratov Grimm (Kinder- und Hausmärchen, 1812/15) in Andersena. Kathasaritsagara – Morje pripovednih tokov – avtorja Somadeve iz 11. stoletja, ki je umetniška predelava izgubljene okvirne zgodbe z vloženimi povestmi Brhatkatha iz 1. ali 2. stoletja pr. n. š., je prinesla najrazličnejše pripovedne zvrsti, pravljice, novele, basni, pomorsko pustolovske, ljubezenske (o zlih ženskah), norčevske povesti itd. Preko arabskih pravljic iz Tisoč in ene noči so njeni motivi prišli v Evropo; marsikateri se da prepoznati tudi v Grimmovih pravljicah. Pri Kitajcih se je povest začela v 7. stoletju, vrh je dosegla v 8. stoletju z moralično povestjo (Zhenzhong ji – Sanje na blazini – avtor Shen Jiji), zgodovinsko povestjo (Chang hen ge zhuan – Večne tožbe – Chen Honga), pustolovsko povestjo (Qiuran ke zhuan Du Guangtinga) in ljubezensko povestjo (He Xiao yuzhuan Jiang Fanga in Li Wa zhuan – Zgodba kurtizane Li – avtorja Bo Xingjiana).
V evropskem srednjem veku je bila povest kot tekst ustne narativne, ne pa toliko epske tradicije v opoziciji do vsaj po intenciji bolj faktične zgodbe (estoire) in knjige (livre), ki je zbirala tekste pisne tradicije (René Godenne, Conte. V: Dictionnaire international des Termes Littéraires, Bern, 1979–). Za pravi začetek povesti v Evropi sta dva predloga. Zgodnejši imenuje Giovannija Boccaccia (Decamerone, 1348–53) ali vsaj Geoffreyja Chaucerja (Canterbury Tales, 1390), ki se navajata tudi kot začetnika novele, drugi začenja s Charlesom Perraultom konec 17. stoletja, ko naj bi zvrst prešla iz območja folklore na področje umetniške literature, enači pa začetek povesti z začetkom umetne pravljice. Chaucer je za to zgodovino povesti še preočiten moralično-didaktičen avtor. Do 17. stoletja je bila povest najvidneje zastopana v Franciji: Les Quinze Joies de mariage (1450) so primer za ta čas tipičnih "nespodobnih povesti", Nouvelles Récréations et joyeux devis (1558) Bonaventure Des Périersa pa so najboljše "okrogle povesti" svojega časa. V 17. stoletju je bila povest v zatišju, običajno vključena med poglavja romanov.
Proti koncu 17. stoletja je Charles Perrault oblikoval klasično pravljico – conte de fée (Contes de ma mere l'Oye, 1697, kjer so zbrane pravljice Obuti maček, Rdeča kapica, Trnjulčica itd.). Vzporedno je po zgledu indijskih, arabskih itd. povesti, prevedenih v evropske jezike, nastajala orientalska povest. 18. stoletje je zlato obdobje conte v Franciji. Tedaj je bila določena zlasti z vplivom Fénélonovega Télémaqua (1699) in prevodom pravljic iz Tisoč in ene noči. Verjetnost avtorjem ni bila važna. Conte, najsi bo fantastična ali moralična, je postajala vedno bolj poučna v nasprotju z romanom, ki je skrbel za zabavo. "Nespodobne" erotične contes sta pisala Charles-Louis Montesquieu (Le Temple de Gnide, 1725) in Denis Diderot (Bijoux indiscrets, 1748) – obe deli danes citirajo kot romana. Zvrst je osvežila Crébillonova didaktična pravljična povest, Jacques Cazotte pa je s fantastično povestjo Le diable amoureux (1772) zastavil parodijo orientalske povesti. Ob koncu 18. stoletja je povest dobila nalogo opisovati človeške nravi; z moralično povestjo je za krajši čas zaslovel Marmontel (Contes moraux, 1763). Najpomembnejši avtor povesti v 18. stoletju je bil gotovo Voltaire: Zadig (1747), Le Monde comme il va (1748), Micromégas. Le conte philosophique (1752), Candide (1759), Le blanc et le noir (1764), Potpourri (1765) in vrsta drugih. V Voltairovih filozofskih povestih, ki so mešanica pikaresknih, pravljičnih in orientalskih tem, gre za idejo – osebe so zgolj lutke v rokah pripovedovalca, ki naj ilustrirajo to idejo. Povest je od 18. stoletja dalje, npr. pri Jonathanu Swiftu (Tale of a Tub, 1704), zlasti pa po Voltairu, tudi sredstvo polemične ironije.
Romantika je uvedla fantastično povest, ki jo je vidno inspiriral angleški črni roman: Daniel Hawthorne, Twice-Told Tales (1837), Edgar Allan Poe, Tales of the Grotesque and Arabesque (1840), Charles Dickens, A Christmas Carol (1843), Rudyard Kipling, Plain Tales from the Hills (1888) – današnja literarna zgodovina jih pozna pod geslom kratka zgodba in imenuje Poeja za začetnika te zvrsti. V 19. stoletju se zdi še posebej močan vpliv nemške romantike: E. T. A. Hoffmann, Die Serapionsbrüder (1819–21), Achim Arnim, Ludwig Tieck – literarna zgodovina govori o njihovih Märchen, tj. pravljicah. Pri Francozih so pisali s fantastiko prežete povesti Gérard Nerval, Alexandre Dumas, Téophile Gautier in Jean Charles Nodier (Trilby ou le lutrin d'Argail, 1818). Meja med romanom, povestjo in novelo je začela izginjati. Vrsta tekstov, ki so izrecno podnaslovljeni kot conte, Mériméejevi (La Vénus d'Ille, 1837), Flaubertovi, Maupassantovi, Zolajevi (Contes a Ninon, 1864), menda niso več povesti, ampak bolj novele, vplivane od ruskih piscev povesti Puškina, Gogolja in Turgenjeva. Fantastika je pomešana s kriminalom (Villiers de L'Isle-Adam, Contes cruels, 1883), rabelaisevski humor naj bi se izsušil v Balzacovih Contes drolatiques (1832/37). Od povesti Alphonsa Daudeta pripada zvrsti samo še naslov ali podnaslov (Lettres de mon moulin, 1869, Contes du lundi, 1873).
V 20. stoletju je povest zelo popularna, največkrat na škodo kvalitete. Zadnji klasični pisec, izhajajoč iz Voltaira, je Anatole France (La Rôtisserie de la reine Pédauque, 1893), deloma tudi Romain Rolland. Prav trdnim poetičnim pravilom conte nikoli ni bila podvržena. V času, ko je kot zvrst mrtva, je oživil njen religiozni in fabulativni temelj Argentinec Jorge Luis Borges (Ficciones, 1944, El Aleph, 1949). Funkcijo tako zarisane klasične povesti naj bi pri popularnem bralcu v našem stoletju nadomestila znanstvena fantastika.
Nekaj mlajše korenine ima ruska povest'. Izvirno je pomenila vsako pričevanje o dejanskih dogodkih (kot nemška beseda Geschichte), pripovedovanje, ki ga zanima v prvi vrsti tema, ne pa retorična veščina, torej je veljala tudi za letopis, legendo, kroniko, žitje, apokrif itd. Za retorična, oblikovno zahtevna besedila se je utrdil izraz slovo (Slovo o polku Igoreve). Povesti sorodna in konkurenčna, vendar precej manj pogosta sta bila v 18. stoletju izraza istorija/gistorija (prim. francosko histoire, nemško Geschichte), ki so izvirno označevala dejanske dogodke, in skazka, ki je pomenila nekaj krajša besedila, v katerih se je rada kazala tradicija ustnega izročila. Šele v dvajsetih letih 19. stoletja je skazka postala folkloristični termin in začenjala pomeniti samo ljudsko pravljico. V glavnem se je do 19. stoletja poleg faktičnega zgodovinopisja in satiričnih tekstov vsako pripovedno delo imenovalo povest. Da bi ločili nefiktivno polovico povesti od fiktivne, so slednje natančneje določali kot vymyšlennyje povesti. Večina od podnaslovljenih pripovednih tekstov pred letom 1800 je nosila oznako povest, le redka roman, skazka ali novost' (novela). Roman je pomenil nekaj fantastičnega, z nadnaravnimi motivi, uvoženega, zato so ga raje prevajali z izrazi povest, priključenije ali pohoždenije 'dogodivščine', 'pustolovščine'. V povprečju je povest pomenila ne preveč dolgi roman, skazka pa krajše pripovedi.
Kot samostojna pripovednoprozna forma se je oblikovala povest v sedemdesetih letih 18. stoletja v okviru trivialne literature. O prvem kvantitativnem in kvalitativnem vrhu je mogoče govoriti v času sentimentalizma (Karamzin, Bednaja Liza, 1792), ko je bila premagana klasicistična poetika. Izraz je imel kljub temu še dolgo bolj zbirno kot zvrstno težo, podnaslavljal je tudi besedila, ki jih danes poimenujemo drugače. V 19. stoletju je označeval kratka pripovedna besedila, ki tendirajo k noveli (npr. Puškinove Povesti Belkina, 1831, ali Gogoljeve Petersburgskie povesti, 1842), po 1825 tudi daljše pripovedi (npr. Turgenjeva Nesčastnaja, 1868; prevedena v slovenščino – Nesrečnica, 1884; 30.000 besed), ki se danes citirajo kot rasskaz, natančneje – rasskaz novelskega tipa. V realizmu je povest s Puškinom zatipala v smer romana, čeprav je obenem označevala tudi forme, podobne staremu epu (Gogoljev Taras Bul'ba, 1835). Socialnokritični realizem Tolstoja, Turgenjeva in Dostojevskega je raje uporabljal izraz roman kot povest.
Zvrstno oznako, torej današnji pomen srednje dolge pripovedne proze med romanom na eni strani in novelo in rasskazom na drugi, je dobila povest med 60. in 80. leti prejšnjega stoletja. Pripovedna besedila so postajala vedno daljša (enako se je dogajalo tudi pri nas) in oznaka povest ni mogla več še naprej veljati za vse pripovedne dolžine. Ker je v istem času prišlo tudi do velikega uvoza evropskega romana, ki so ga v prevodih podnaslavljali običajno kot povest, je povest začenjala pomeniti daljšo pripoved. Leta 1885 je bila njena dolžina že med 100 in 150 stranmi. Za kratko pripoved, dolgo od ene do treh epizod, je bilo potrebno najti nov izraz in rodil se je rasskaz. Povest je do rasskaza prvi opredelil Belinski 1846, in to podobno kot so Nemci določali razliko med novelo in Erzählung: dejanje v rasskazu je izjemno in slučajno, v povesti vsakdanje in predvidljivo. Pomen izjemnosti in slučajnosti rasskazu ni prišel iz nemške novele, ampak je novi pomen le aktualiziral vsebino folklornega izraza za ustno tradicijo – skaz 'izmišljena pripoved v prvi osebi', 'pravljica', iz katerega je nastal. Termin rasskaz se je zares začel uveljavljati v 60. letih, v 80. letih je bila njegova različnost od povesti že dokončno uzaveščena. Med povestjo in romanom Belinski ni razlikoval, povest je imel preprosto za miniaturni roman.
Da je povest ena vodilnih zvrsti v ruski literaturi, dokazujejo dela kot Zapiski iz mertvogo doma Fjodora Mihajloviča Dostojevskega (1861–62), Step'. Istorija odnoj poezdki Antona Pavloviča Čehova (1888; 26.000 besed) in Derevnja Ivana Aleksejeviča Bunina (1910; 37.000 besed).
Ob prelomu stoletja je bila povest najprimernejša zvrst za predstavljanje problemov časa, zelo produktivna je bila tudi v času socialnih preobrazb v dvajsetih letih. V 60. in 70. letih našega stoletja je povest po pogostnosti prehitela prej običajnejši rasskaz. Danes zapušča okvire tradicionalne pripovedi in sprejema značilnosti moderne proze (Čingiz Ajtmatov, Valentin Rasputin). Nadaljevanje
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/povest1.html
5. julija 2002; tekst za publikacijo Povest (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991; Literarni leksikon, 36. zvezek) htlmizirala Andreja Musar.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco