To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
V literaturi je nekaznovano mogoče ponavljati le vzorce avtorjev, ki tudi sami ponavljajo, tj. vzorce t. i. žanrske literature. Po domače rečeno, vedeti moramo, kako se napiše kmečka povest, kako ljubezenska povest, kako se piše roman iz sveta gospodarske špijonaže, kako se morajo oblikovati pornografske scene, kako se jih vključuje v roman iz samoupravnega življenja itd., saj za vsakega od teh žanrov veljajo določena pravila. Popisana so pravila za tuje take tekste; kako z njimi v slovenščini, je prepuščeno v glavnem avtorjevemu občutku. Seveda ne gre za zakone, ki bi bili določeni enkrat za vselej. Žanri se stalno spreminjajo. Pred leti je bilo mogoče prebrati, da je v kriminalki prepovedana ljubezen. Danes poznamo uspešne kriminalke, ki se ljubezni niti najmanj ne odpovedujejo. Danes je tudi mogoče, da se sicer izrazita kriminalka zaključi izredno netipično: detektiv sicer najde storilko, vendar je ne kaznuje; iz ljubezni do njene matere se je raje odločil obesiti detektivsko življenje na klin. Pred desetletji bi se teoretik kriminalnega romana ob takem koncu zgrozil, danes mu kljub modifikaciji konca ne more pasti na misel, da bi kriminalko obtoževal okrnelosti ali redukcije, kakor se še zdaj z užitkom počne v slovenskem literarnem skednju. Odločilen za pozitivno uvrstitev v žanr je bil očiten namen dela, njegova želja, da je razumljeno kot žanrski primerek, torej kot kriminalka. Tako se je zgodilo tudi z mohorjansko kmečko povestjo, ki je pogosto vključevala vase kriminalne motive, pa bila vendar razumljena kot kmečka in ne kot kriminalna povest – biti kmečka povest je bila jasno razvidna intencija samega teksta.
Čeprav nastajajo dandanašnji tudi popularne žanrske mešanice, ki nekdaj niso bile običajne, ustvarjanje novih podtipov in eksperimentiranje ni glavni princip žanrske literature. Kvaliteta se tu ne meri po izvirnosti stila, novih temah ipd., ampak se ocenjuje mojstrstvo pri oblikovanju in variiranju znanih in preizkušenih motivov, scen, literarnih oseb.
Če želimo, da naše delo prebere tudi kdo razen kritikov in ljudi, ki se poklicno ukvarjajo z literaturo in ki besedila brez milosti takoj zaprejo v literarnozgodovinski muzej, potem je treba pisati žanrsko literaturo. Bralec, bolje bralka, običajno namreč ne sega po avtorjih, ampak zahteva v knjižnici, zelo redko v knjigarni: Dajte mi eno lepo kmečko povest, ali: Rada bi kakšno lepo ljubezensko zgodbo. In kaj dobi ta bralka? Dobi v glavnem prevedena besedila, saj je znano, da slovenske založbe razen v redkih primerih žanrske literature ne objavljajo rade.
Začelo se je že v prejšnjem stoletju. Jakob Alešovec si romančka Ljubljanske skrivnosti, narejenega po vzorcu serije podobnih besedil: Les Mysteres de Paris Eugena Sueja, The Secrets of London, Berliner Mysterien, Prager Mysterien ... ni upal napisati v slovenščini, ampak ga je leta 1868 objavil v nemščini. Menda je tudi Luiza Pesjakova objavljala žanrske povesti v nemškem družinskem listu "Gartenlaube". Opus pisateljice Pavline Pajkove, ki je nekaj let za Jurčičem nasejala vrsto ženskih povesti oziroma romanov, je pri etablirani kritiki (takrat naturalistični) doživel besen odklon, Miroslava Malovrha, ki je na začetku stoletja napisal okoli 15 razburljivih zgodovinskih povesti, pa je kritika v glavnem zamolčala, medtem ko literarna zgodovina še danes ne ve nič o njem. Tudi kasneje z žanrskimi besedili ni bilo dosti bolje. Nastajala so sporadično, sramežljivo, najraje z izgovorom, da gre za stavo med literati, češ da so sposobni z levo roko napisati tudi kriminalni, vohunski roman ipd. Opozarjam na Šorlijev kriminalni roman Pasti in zanke (1922) ter na špijonska romana Za svobodo in ljubezen Vladimirja Levstika (1913) in Albanska špijonka (1914) tandema Izidor Cankar in Narte Velikonja, ki sta se skrila za psevdonim Ivan Dolinar. Taka je bila usoda tujih žanrov.
Precej bolje se je godilo žanrom, ki so bili bolj avtohtonega porekla, z zgodovinsko in kmečko povestjo. Ti dve sta se rodili v okviru mohorjanske literature in vsaj slednja je oblikovala obsežen opus, samo do vojne okrog 300 povesti, pa tudi po vojni nismo v zadregi zanje. Ker se zdi, da ponovno postajajo popularne, ne najmanj po zaslugi Kmečke knjižne zbirke, v okviru katere izidejo vsako leto vsaj 4 take povesti, jim velja posvetiti posebno pozornost.
Rekorder med avtorji je trenutno Ivo Sivec z desetimi povestmi, za njim Minka Krvina, Janez Zupan in vrsta drugih. Večini avtorjev je založba Kmečki glas edina krušna mati in nismo daleč od resnice, če pravimo, da brez Kmečke knjižne zbirke veliko teh avtorjev sploh ne bi poznali. Kmečka povest je v dolgih letih brušenja dosegla zavidljivo kvaliteto, ki njenim sodobnim avtorjem otežuje življenje. Vrh je gotovo Fran S. Finžgar. Kar je kmečkega napisal Janez Jalen, sicer literarna zgodovina ni pozdravila s fanfarami, je pa še vedno nedoseženi ekzempel žanrske literarne kvalitete. Družbo delajo Jalnu še številni: od Jurčiča, Frana Jakliča in Bevka do Juša Kozaka in Ignaca Koprivca. V tej soseščini potemnijo zvezde lanske knjižne bere pri Kmečkem glasu: Ivan Malavašič, Anica Zidar in celo verzirani Ivan Sivec. O čisti izvirni kmečki povesti je danes težko govoriti, saj tudi čistega kmetstva skoraj ni več. Kmečka povest zato posega v preteklost, pred drugo vojno ali tik po njej, ali pa kmečko tematiko povezuje z delavsko, vojno, izseljensko ... Ivan Sivec je v povesti Godec pred peklom (1989) uspešno združil svet narodnozabavne glasbe in kmetovanja. Čisto nov z glasbeno tematiko sicer ni bil, godca na kmetih sta poznala že Cankar in Kranjec, nedavno pa se je s podobnim genetskim eksperimentom pozabaval še Franček Rudolf (Srečne zvezde prašičev, 1985), vendar je bil Sivec za razliko od humorističnega Rudolfa žanrsko konstruktiven. Vrsto ameriških ali kanadskih country filmov smo že videli, zakaj ne bi kdaj prebrali še kakšne slovenske kmečke muzikantske povesti. Za kmečko povest danes verjetno ni več odločilen prevladujoči odstotek folklornih scen oranja, žetve, pretepov v gostilni, ampak generacijski konflikt med očetom in sinom, ki ga nikjer drugje ni zaslediti v tako številnih variantah, in domačijstvo v atmosferi ter nazoru. Očitno je Sivec ta temeljna žanrska določila dojel in napisal kmečko povest, čeprav je v njej klasičnih kmečkih scen komaj kaj. Še več, z godcem kot simbolom ljudske ustvarjalnosti je stilno posrečeno predstavil tudi dileme popoldanske pisateljske dejavnosti. Zanimivo je, da sodobna kmečka povest med drugo idejno šaro še posebej rada izpostavlja narodno zavest, čeprav to menda danes ne bi bilo več potrebno.
Od časa do časa naraste v okviru zbirke tudi delež zgodovinskih povesti, predlanskim so pri Kmečkem glasu celo skoraj popolnoma zatrle druge žanre in dokazale svojo trdoživost; potožiti je treba, da zgodovine ne aktualizirajo v taki meri kot kmečke povesti kmetstva in so bralcu zato v manjši užitek.
Drugo nahajališče popoldanske literature na Slovenskem so zgodbe, ki jih piše življenje, izdaja pa uredništvo "Antene". Čeprav gre za kratke zadevice, imajo pri bralcih velik odmev, tako pri tistih, ki sami pišejo, kot pri čistih zgolj-bralcih. "Antena" namreč izhaja v nakladi preko 50.000, v najboljših časih je imela celo naklado 80.000 izvodov. Selekcijo je tam pred leti opravljal najeti literarni urednik. Iz prizadevne dijaške raziskovalne naloge prepisujem sledeče podatke: izločil je 90 % prispelih tekstov, objavljeno pa je pospremil na pot z literarnokritičnim komentarjem, ki je bil praviloma slabši od zgodb in je do utrudljivosti ponavljal nekaj splošnih kriterijev, ki niso vsi natančno razumljivi: spretno pero, doživljajska neposrednost, fabulativna tektonika, sugestivnost, plastičnost, primat dejanja pred opisom. Mlada raziskovalka je tudi izdala, da je bil urednik pesnik slovenski Niko Grafenauer.
Našteto nikakor niso isti kriteriji, ki bi veljali tudi za t. i. ambiciozno literaturo. Grafenauer je očitno med amaterskim in profesionalnim pisanjem potegnil ostro ločnico. Profesionalno pisanje naj bi imelo splošno vrednost, amatersko pisanje pa naj bi bilo v službi odpravljanja zasebnih travmatskih doživetij avtorjev. Če bi bilo res tako, bi bila slovenska popoldanska literatura zanimiva samo za avtorja samega in njegovega psihoterapevta, morda še za nekaj drugih bolnikov s podobnimi težavami, nikakor pa ne za desettisočglavo slovensko bralstvo, ako ga že nočemo v celoti nerahločutno javno deflnirati kot psihopatološki pojav.
Pri rubriki so se oblikovali stalnejši sodelavci, ki skrbijo (so skrbeli) za 50 % vseh objav in jih človek ne more več odpraviti s psihoterapevtsko motivacijo. Besedila, ki stimulirajo množično bralstvo, ne morejo nastati iz enkratnega, privatnega avtorjevega vznemirjenja, ampak je zanje potrebna oblikovalna taktika in poznavanje oblikovalnih formul. Tako drobno taktično znanje je npr., da zgodba, ki "jo je napisalo življenje", ljubi otožen konec; dogajanje mora biti locirano večinoma v sfero prostega časa (počitnice na morju, na smučanju), moški liki naj bodo v glavnem poročeni, ženski pa niti ne itd. Pisec žanrskih besedil, ki hoče imeti uspeh, se mora zavedati, da je med bralci kar nekaj več žensk kot moških, misliti mora na to, da piše zlasti za starostni kategoriji bralcev od 12 do 22 let in potem od 36 let naprej in da je povprečna izobrazba med bralkami srednja šola.
Tretje zbirališče amaterskih besedil, tokrat daljših, je od 1984 naprej natečaj Prešernove družbe za "izvirno slovensko sodobno povest ali roman", kamor prihaja od 7 do 14 besedil letno. Nagrajeni roman je objavljen, zraven pa, odvisno od uredniške odločitve, še kakšno delo iz ožjega izbora. Moj nekritični občutek bi narekoval objavo dveh tretjin prispelih besedil, to je vse tisto, kar ima očitno ambicijo funkcionirati kot literarno besedilo in ne kot psihoterapija ali gimnazijske literarne fantazije, ki morejo zadovoljiti in potolažiti le avtorice same, bralca pa nikakor ne. Besedila se res razlikujejo ne samo v žanru, ampak tudi v izdelanosti; marsikaj bi se moglo z malo volje popraviti v dobro bralskemu užitku. Žal je pogum založbe še premajhen, da bi se odločila izrabiti to bogato žanrsko ustvarjalnost v celoti. Da bi ta literatura res dosegla množičnega bralca in da bi se založba obenem izognila kulturnjaškim očitkom, da nudi plemenite literature željnemu Slovencu šund v trdih platnicah, bi morala pristati tudi na trafikarski način distribucije, na časopisni papir in ceneno vezavo. Ne samo to, teksti bi morali izhajati v serijah in v rednih razmikih. Prepričan sem, da bi z malo poguma in nekaj velikodušnosti do avtorjev zmogli kaj takega. Nekaj časa pač en žanr, ko pa bi zmanjkalo gradiva, bi začeli z drugim. Iz rokopisnih besedil, ki sem jih prebiral, bi predlagal z izjemo kmečke povesti, ki ima že svoje mesto pri Kmečkem glasu, najprej tele serije: življenjska zgodba (v tem okviru tudi zdomska ali izseljenska povest), špijonski in kriminalni roman, ljubavna povest (v njenem okviru tudi ženski in dr. roman), roman iz javnega življenja (do zdaj samoupravni, v prihodnje pa najbrž podjetniški roman). Nezanemarljiv kupček besedil, večinoma res s terapevtsko funkcijo, se bode z alkoholom, redkeje z mamili. Korajžnemu založniku serije takih tekstov bi predlagal nadnaslov Trip roman.
Šele premišljeno oblikovani žanrski okviri v obliki serije, po kateri bi posegale za majhne denarje gospodinje na dnevnih nakupih v vaški samopostrežni trgovini, bi sčasoma razvili tudi pri piscih in bralcih občutek za žanr. Žanrske zbirke enostavno vzgajajo žanrsko pisanje in branje. Slovenskega založnika morda navdaja strah, da novoustanovljene žanrske zbirke kmalu ne bo imel s čim zapolniti; ne zaveda se, da žanrski okvir predstavlja ustvarjalno stimulacijo, da kliče po tekstih in da prilagaja nastajajoče tekste tako, da se bodo okvirom zbirke kar najbolje prilegali. Žanrska serija ne spodbuja le popoldanskih piscev, prepričan sem, da tudi profesionalce.
Samo z žanrskimi vajami pod varno streho literarne delavnice, brez založbe, ki bi imela prodajo organizirano po samopostrežnih trgovinah, torej brez zaresnega založniškega podjetja, ki bi poskrbelo za normalno množično literarno komunikacijo, bo izvirna slovenska žanrska literatura obsojena zgolj na registracijo v literarni zgodovini pod poglavjem Žanri-za-literarno-zgodovino. Posamezna besedila po tujih žanrskih vzorcih, izgubljena v kakšni od 200 knjižnih zbirk na Slovenskem, sicer vseskozi nastajajo, vendar je to za zdravo, kompleksno in kontinuirano življenje žanrske literature premalo. Brez kontinuitete žanrskih objav lahko še naprej stokamo, kako žanrsko revna je domača literarna produkcija. Zagotovljeno stalno bralstvo poskrbi, da se po izvoru tuji žanri poslovenijo, ustvarijo svojo lastno lestvico pravil, tako da realizacij ni treba kar naprej brezupno primerjati z mojstri drugih nacionalnih literatur. Avtorji, kakršni so Igor Karlovšek, pa Tone Peršak in Damjan Šinigoj so trdno zagotovilo, da se vsaj kriminalnemu žanru ni bati prerane smrti.
V slovenskem literarnem sistemu so se oblikovali štirje odnosi do žanrske literature: parodiranje oz. parafraziranje, zanikanje oz. sprenevedanje, potujevanje in podomačitev.
1. Pomanjkanje žanrskih tekstov pri nas se ima zahvaliti zgolj pomanjkanju programske želje, da bi taka literatura nastajala, bila objavljana in prebirana. Usoda žanrske literature je v tem precej podobna usodi trivialne literature. Ko postaneta nevarni etablirani estetsko ambiciozni, elitni literaturi, se ta poigra z njima v obliki parodije, zato je upravičena Crnkovičeva kritika slovenskim pisateljskim profesionalcem, da so vedno pripravljeni prej destruirati, kot pa konstruktivno napolniti oziroma variirati tuji žanrski vzorec; imajo pač le raje udobni fotelj literarne zgodovine kot ulico z bralci. Tako je Pavle Zidar "literariziral" zgodovinsko večerniško čarovniško povest Frana Jakliča Zadnja na grmadi (1925) v fantastično pripoved Jakobove sanje (1979). Alain Robbe-Grillet (Videc) in popularni Umberto Eco (Ime rože) sta se zgledovala pri kriminalki, Marko Švabič pa je v Ljubavnih povestih (1982) že bolj prefinjeno v imenu elitne literature posilil ljubezensko zgodbo, tako da so priče dogodka celo mislile, da gre za pristno in obojestransko ljubezen, ter tako nekaj tednov držal v šahu zmedeno in zbegano kritiko, ki ni vedela, kam naj ga uvrsti: ali med renegate, ki so se prodali literarnemu substandardu, ali vendar med one, ki se iz tega substandarda radi malo ponorčujejo. Viktor Šklovski je mnenja, da se tudi dela, ki pomenijo polemiko z nekim žanrom, že zaradi tega dejstva samodejno vključijo v dotični žanr. Pri večini omenjenih primerov bi se njegova teza težko obdržala, saj so namenjena čisto drugemu bralcu, tudi ne razširjajo okvira izhodiščnemu ali parodiranemu žanru, arnpak prestopajo na čisto tuji breg nežanrske literature.
2. Predsodek, da se žanri ne smejo slovenizirati, je kriv za žalostno resnico, da žanra ne prepoznamo niti tam, kjer slučajno že obstaja. Našteti je mogoče vrsto del, ki so skoraj v vsem žanrski izdelki, a jih niti avtor niti založba nista pripravljena ugledati v tem neuglednem svojstvu. Tako se je pred leti zgodilo z ljubavnim romančkom Francija Prajsa Kanček sreče (1981), ki bi bil v čast vsaki svetovni trafikarski seriji ljubavnih zgodbic. Mlada deklica in dobro situirani intelektualec na meji zrelih let, preden se ta prevesijo v nadležno starost, ob svečah v zasneženi planinski koči, v okusno opremljenem podeželskem vikendu, ob sončnem zahodu v samotnem peščenem zalivčku na jadranski obali itd. skrbita za srečo nepotešene bralke. Kritika, ki je obzirno hotel pokazati delcu pot med "Antenine" bralce, kakor pokaže domačin turistu, kje v gozdu je dobiti najlepše jurčke, s plemenitim namenom pripeljati knjigo do tistega bralca, ki jo je do zdaj zaman iskal med pisanimi platnicami revij v trafiki, kritika, ki se je le bal, da delce ne bo zastonj čakalo na slučajnega bralca v knjigarni etablirane založbe, kjer se takih knjižic običajno ne išče, je avtor s pomočjo zavzetih prijateljev ogorčeno ozmerjal, češ da je spregledal literarne kvalitete delca. Sam je očitno sprenevedavo spregledal očitni žanrski značaj svojega pisanja.
3. Tožbe o tem, kako nežanrska je slovenska literatura, so večkrat neupravičene in izvirajo iz nepoznavanja žanrske ustvarjalnosti ali iz nasilnih primerjav s sorodnimi evropskimi žanri. Žanrskost se ne bi smela določati samo z literarno formulo, ampak z bralskim prepoznavanjem. Z bralci pa je tako, da so predestinirani z jezikom in domačo literarno tradicijo ter z lokalnim življenjem. Žanrsko literaturo prepoznavamo kot tujo. Dokler samo velika anglosaksonska imena veljajo za vzorec pravega kriminalnega žanra, toliko časa Slovenci prave kriminalke ne bomo poznali – toliko časa lahko le naricamo, kako je naša majhnost kriva, da nimamo velemesta, ker če ni velemesta, ni velikega kriminala in če ni kriminala, tudi ni kriminalke. S takim izhodiščem se nam ni treba bati emancipacije slovenske literature, mirno lahko še naprej uživamo v stokanju, da se Slovenci žanru vedno le približujemo, dosežemo ga pa ne. Kako sentimentalno! Za tožbami so podobni strahovi, kot jih je izražal že Fran Levstik: češ kaj bomo z romanom, ko pa gospode nimamo, ki so iz nje v romanu glavne literarne osebe. Kaj bomo z detektivko, ko nimamo poklica svobodnega detektiva ipd. V zaostreni obliki kriminalka na Slovenskem ni mogoča zato, ker slovenski junaki ne morejo imeti angleških imen (podobno kot je z glasbenimi komadi, ki pač morajo biti v angleščini, če hočejo biti uspešni; pa ne gre za razumljivost, ampak enostavno za kodeks). Pri filmu so nas do te mere pokvarili podnapisi, da sprejemamo angleščino v kavbojskih filmih kot estetsko kvaliteto in nas npr. italijanščina ali sinhronizacija v nemščino moti. Še bolj bi se estetično občutljivi Slovenec zgrozil, če bi nenadoma Indijanci začeli govoriti slovensko, kavboji pa npr. srbsko. Iz lastnega prebiranja indijanaric Karla Maya se spominjam, da so po črkah prebrana in izgovorjena imena Old Shatterhand ali Sam Hawkins pomenila ravno tako estetsko zakonitost. Čeprav je prvo leto angleščine v osnovni šoli jasno povedalo, da se John izgovarja Džon, Ivanhoe pa Ajvenhov, je pravilna izgovorjava velikih literarnih junakov pomenila pravo banalizacijo in razvrednotenje v mojih žanrsko pokvarjenih predstavah. Ne gre le za mladino ali nekritično množico, enakemu avtomatizmu sta zapadla tudi kipar in umetnostni zgodovinar, ko sta zob časa na antičnih kipih, ki je olimpijcu odgriznil nos, heteri pa kar celo dojko, da ne govorimo o manjkajočih nogah in rokah, prebrala kot estetsko kategorijo in jo integrirala v svojo dejavnost kot imperativ: prvi z ustvarjanjem torzov, drugi pri asketskih restavracijskih načelih. Če že pustimo slednji primer pri miru, drugi očitno kličejo po popravku in modifikaciji, saj gre za navadne predsodke.
4. Pri slovenskih žanrih je treba vedno računati s slovensko specifiko, enkrat večjo, drugič manjšo, in z njenim vključevanjem žanr podomačiti. Večinoma gre za stvari, ki so znane tudi zunaj žanrov, treba se je le čim prej navaditi nanje in jih sprejeti tudi kot žanrska določila, ne pa kot žanrsko motnjo. Z veseljem opažam, da po tej poti že pogumno stopa prevodna žanrska literatura. Tako kot je neznani prevajalec pred desetletji do neprepoznavnosti izvirnika poslovenil tuje popularne povesti Grofov jagar, Ciganka, Očetov greh (Maribor 1936, 1937, 1938), tako danes veselo sloveni iz hrvaščine pornografske romane za zbirko Omama Bogdan Novak.
Ena najbolj zanimivih postavk sodobne slovenske žanrske specifike je konec. Razen pri kmečki povesti (pa še tam večkrat) je konec presenetljivo velikokrat ali nedorečen ali nesrečen, resignativen. V kriminalki, npr. pri Igorju Karlovšku, je celo črn. Vzeti ga je treba kot tipološko značilnost sodobne slovenske literature. Daje ji posebno atmosfero, katere osnovni element je strah pred javnostjo, zgodovino, odgovornostjo, družbo, industrijo, prihodnostjo. Če je le mogoče, se glavna oseba iz konflikta med javnim in privatnim umakne v zasebnost. To pa ni več le lastnost sodobne slovenske literature, ampak jo lahko spremljamo že od začetka domače tvornosti naprej. Slovenska literatura ima v celoti drugačno funkcijo kot npr. francoska ali ameriška. Opravljati mora namreč še politično, nacionalnopotrjevalno, humanističnovzgojno in podobne naloge. Ne gre za ostanke razsvetljenstva, za arhaične stilske poteze, ampak za splošne zakonitosti fiktivnega pisanja na Slovenskem. Te splošne zakonitosti v nobenem primeru niso znak nerazvitosti, ampak posebnega kulturnega položaja, v katerem literatura ohranja bolj kompleksno vlogo, kot je navada na zahodu. Verjamem, da je treba to specifiko sprejeti kot legitimni in kreativni del slovenskega pisanja, saj omejitev literature na zgolj estetsko funkcijo v primeru elitne literature in zgolj zabavno funkcijo v primeru trivialne literature pomeni osiromašenje njenih funkcij. Namesto da bi iz posebnega položaja književnosti na Slovenskem kovali profit, žal raje tradicionalno jamramo.
Ker si tale publikacija samozavestno nadeva znamenja nacionalnega literarnega programa – spet enega –, naj mi bo dovoljeno proti koncu izreči še nekaj imperativnih na račun novega narodnega načrta.
1. Žanrske tekste bo spodbudil ustrezni natečaj. Besedilo ponudbe bi se lahko začelo takole: Ustanavljamo ceneno množično zbirko, ki bo objavljala izvirne slovenske kriminalke, dokler bo za to kaj gradiva. Najboljši teksti, ki bodo prispeli do konca leta, bodo posebej nagrajeni, druge objave bodo normalno honorirane. Urednik si pridržuje pravico do slovničnih in stilskih popravkov v razumni in sporazumni meri. Priporočena dolžina besedil je najmanj 10 in največ 20 avtorskih pol ...
2. Pisateljske talente je mogoče odkriti že v srednji šoli. Tudi Jurčič je napisal svojo prvo povest Jurij Kozjak, slovenski janičar kot najstnik, Josip Knaflič pa svoj karlmayevski roman Ob Balkanu ("Dom in svet" 1896) celo pri 17 letih. Namesto brezobličnih, nebuloznih, fantazijskih spisov, kakršne smo s takim veseljem pisali v gimnaziji, samo da ne bi bilo v njem kakšne fabule ali česa podobno konkretnega, naj profesorice v srednji šoli kdaj pa kdaj zahtevajo žanrske spise ali scene: Skrivnostna smrt trgovskega potnika v votlini nad Savo, Obračun, Odkritje ...
3. Bralsko izbiro naj bi, tudi ob primerih trenutnega usiha svežih besedil, popestrili ponatisi tega, kar je do zdaj daljšega že izšlo v periodiki, npr. v "TT"-ju, "Anteni", "Ljubljanskem dnevniku" ..., ali ponatisi pozabljenih starejših klasikov nepriznanega izvirnega pisanja, npr. Neznani storilec Ljube Prennerjeve (1939).
4. Če že uzaveščamo slovensko žanrsko tradicijo, potem ne bi bilo napak, ako bi ponovno brez predsodkov posegli po vrstni oznaki, ki je bila do druge vojne običajna za formulaično pisanje – povest. V zadnjih letih se je do podnaslova povest spozabil le kakšen pisec za Mohorjevo družbo ali kakšen šaljivec na literarnem polju (prim. Švabičeve Ljubavne povesti). H konstruktivnemu odnosu do shematske literature bi sodila tudi ponovna uporaba kompromitiranega izraza povest v žanr določujočih podnaslovih.
Zdaj se postavim še v vlogo bodočega kupca in bralca izvirnih slovenskih serijskih besedil – brez literarnozgodovinskih predsodkov seveda. Kot bralec lahko povem, kakšne literature hočem in kaj me pri tej, ki jo berem, moti. Pripombe pravzaprav ne zadevajo žanra, za nobeno posebno zahtevo do žanrske literature ne gre, ampak do oblikovalskega amaterizma nasploh.
Prvič: Ne delati pravopisnih napak; ustrezno poglavje v debeli knjigi Slovenski pravopis je prav kratko in ga je mogoče na dušek prebrati. Manjkajoče ali nepotrebne vejice le vzbujajo sum, da tudi z ostalimi stvarmi ne bo vse v redu in so sposobne obetajočemu delu že na začetku pritisniti pečat diletantizma.
Drugič: Žanrska literatura sledi v jeziku realističnemu principu. Kmet mora govoriti kot kmet, najstnik tako, kot se to sliši na ulici itd. Pisec kmečkih povesti Ivan Malavašič ima za sabo že dolgo pisateljsko izkušnjo, a si občutka za govor še ni izbrusil, naslovni kmet njegove povesti Erazem iz Grape (1989) je res malo čudaški, vendar je sledeča izpoved teti iz njegovih ust le malo preveč:
"Ne morem, teta, ne morem in ni mi več za vse to. Gledal sem dopoldne cvetje in zelenje ter modro nebo; videle so vse to oči, toda srce tega ni občutilo; nič me vse to ni ganilo tako kot že tolikokrat. Slišalo je uho šumenje potoka, v srcu pa ni našlo odmeva. Ni moglo, ker je v njem polno strahu in črnih misli, ki rastejo in se množijo kot grde spake. Ne morem se jim več upirati, zmagale bodo nad menoj. Čutim to in me je groza! Samega sebe se bojim, ker pred samim seboj ne moreš bežati – ne morem ubežati sam sebi ...""Joj joj, Erazem! Ti moraš k zdravniku."
Tako ne govori noben kmet, in če teta Erazma pošilja k zdravniku, ne počne to zaradi njegovih duševnih strahov, ampak ravna po zdravi pameti: takole govorečega kmeta bi vsak poslal k zdravniku.
Tretjič: besedilom samo koristi, če mimogrede vključijo za bralca aktualne teme. Že pred dvema letoma so konkurenti pri Prešernovi družbi, brez vednosti drug o drugem, tako ali drugače uspešno ubesedili slovensko-jugoslovanski konflikt, politične in gospodarske senzacije in druge aktualnosti, ne da bi jih pomotoma napravili za središče svojega teksta.
Četrtič: Škodljiva je pretirana identifikacija avtorja z glavno osebo. Na dan potem pri pomanjkanju distance rade udarijo kakšne pristranosti, nelogičnosti, ki mešajo realije in fikcijo in ponovno vodijo k očitku diletantizma. Še tako neinventivno od tujih vzorcev prepisan značaj je boljši od nekontrolirane avtobiografičnosti.
Petič: Na nasprotnem bregu preži seveda že druga nevarnost: namreč nizanje prevzetih oblikovnih segmentov brez medsebojne povezave. Obilo je take razdrobljenosti v Uskoški nevesti Vlada Firma (1976): naslovna oseba tu večkrat s plamenečim pogledom strastno izreče romantično zakletev, da se z Uskokom že ne bo nikoli poročila: "Uskoška nevesta – nikdar!"; bralec že čaka na usodni razplet, a do njega ne pride: Nevesta se mirno pusti ukrotiti, prevzeta formula zakletve ni imela ustrezne funkcije. Še več podobnih neumnosti se da najti pri klasiku trivialne zgodovinske povesti, Miroslavu Malovrhu. Mož je celo pozabljal, da mora osebo, če jo je že zaradi tega ali onega efekta pripeljal v roman, privesti tudi do določenega konca. Rezultat je zaradi formule vznemirjeni, a nepotešeni bralec.
Prav rad bi dal nasvetov deset, ker bi jim to podelilo večjo težo, pa se pri najboljši volji ne morem domisliti nobenega napotka več. Zato šestič in zadnjič: Žanrskih zakonov ni treba razumeti kot okov, vedno jih je mogoče modificirati, se jim izogniti, podobno kot se tudi pesniku ni treba kot pijancu plota držati metrične sheme. Paziti velja le, da sprememb ni toliko, da bi se izgubila zveza s tradicijo, se prekinila žanrski okvir in kontinuiteta.
Za pomanjkanje žanrskih tekstov med Slovenci je najmanj kriv ta, ki je najbolj prizadet: bralec. Napisani, a neobjavljeni krimiči in ljubiči odvzemajo velik del krivde tudi avtorjem. Največji krivec je, kot vedno v slovenski zgodovini – saj bi bilo nesmiselno pričakovati kaj drugega – literarno programiranje, tj. kritika in založniki. Žanrska literatura zaradi takih ali drugačnih estetičnih predsodkov pač po nesreči do sedaj ni bila vključena v noben literarni program (izjema je bila večerniška literatura, ki jo že ves čas puščamo ob strani). Če bi bila, potem bi Slovenci programskim imperativom hitro ugodili – kot vedno, kadar je na odgovornost klical kak program. Brez programa ne bi bilo Slovencev, ne bi bilo slovenskega naroda ne slovenske literature in brez programa ne bi bilo tudi žanrske literature.
Ugovor, da se objavljanje žanrske literature ne splača, da ne prinese toliko dohodka, kakor bi si človek predstavljal, vnaprej ogorčeno odbijam. Kdaj pa se je ob izvirni slovenski besedi še govorilo o denarju in zaslužku! Izdajanje izvirne literature je pri nas v prvi vrsti kulturna dolžnost, pri izpolnjevanju dolžnosti pa se po profitu ne vpraša! Toliko je gotovo, da izgube ne bi bilo, dobiček pa tak, kakršnega bi si s pošteno (tj. intenzivno) reklamo založba prislužila. Reči hočem: samo zaslužkarska motivacija slovenske žanrske produkcije ne bo rodila.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/popobrt.html 24. maja 2002, rahlo dopolnjeno 25. sept. 2011.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco