Miran Hladnik

Planinska povest

Pri vsej pomembnosti planinstva za Slovence je leposlovje čudna izjema. Kar nič se ne moremo pohvaliti z obsežnostjo in kvaliteto s hribi zaznamovanih ubeseditev. Začetek daljše pripovedne proze v prvi polovici prejšnjega stoletja je res namignil v smer planinske povesti, pa je bil kmalu pozabljen, kot da bi šlo za vrednostno dvoumno snovno in motivno možnost.1 Ni se mogoče znebiti občutka, da je bila planinska tematika zanemarjena iz nekam podzavestnih razlogov. Ali gre za tiho zamero, ker so bili Slovenci "izgnani" iz planinskega raja (Vlado Nartnik govori o mali ledeni dobi srednjega veka, ki je trajala od 1430 do 1850)2 in jim hribi niso več nudili varnega zavetja? Ali gre za strah, da bi jih usmerjenost v hribe, na severozahod, utegnila odtrgati od slovanskega jedra (tj. novega zavetja) na ravninskem jugovzhodu? V kontekst našega razmišljanja je treba kot potrdilo pravkar izrečeni domnevi vključiti tudi sentenco Ivana Preglja "Ločimo strogo med slovenstvom in alpstvom v Slovencih" (DiS 1919, 51), ki zgoščeno odslikava imenovano identifikacijsko dilemo.

Zamejitev gradiva

Prvi zamejevalni kriterij je bil količinske narave. Pri svojem delu hočem biti kar se da izčrpen in ker je laže iskati in najti daljša besedila in ker obstaja manjša verjetnost, da katero spregledam, sem se odločil pod izrazom planinska povest razumeti le srednje dolge in dolge pripovednoprozne tekste (od 10 000 besed naprej), ki zahtevajo objavo v knjigi, če pa v periodiki, je potrebno zanje odpreti vsaj tri nadaljevanja. Mimogrede: dolga besedila so še ena slovenska travma: hrepenenja po vélikem tekstu slovenski avtorji slejkoprej ne potešijo.

Postopek je bil preprost. Zajel sem leposlovje, ki ga je kot planinskega zbral bibliograf Jože Munda v slovenski planinski bibliografiji (Gore v besedi, podobi in glasbi, Ljubljana, 1965), dodal še nekaj zadetkov iz svojih zbiralskih prizadevanj ter dopisal dela, ki imajo v podnaslovu oznake "povest iz domačih hribov", "povest s koroških gora", "povest z gorenjskih planin". Ko sem knjige po vrsti jemal v roko, sem od prvotne množice 70 del večino izločil: največ zaradi kratkosti, ki se je povezovala s potopisnostjo in esejističnostjo ter tako segala s področja fabulativne proze (Kugyjeve, Kmeclove, Mlakarjeve planinske spise). Povprečna dolžina potopisnega planinskega spisa je tam okoli 4500 besed. S težjo vestjo sem črtal povesti, ki so po dolžini in tematiki ustrezale, a so bile očitno napisane za otroke ali mladino (serijo petih slikanic Jožeta Tomažiča, ki so izhajale med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici; Vandotove planinske pripovedke). Ognil sem se tudi kmečkih povesti, ki se dogajajo na hribovskih kmetijah, zlasti tistih, kjer planinsko okolje očitno ne tvori posebne atmosfere in dogajalne strukture (Jalen: Cvetkova Cilka, Perko: Z naših gora, Ravljen: Mrtvi ognjenik). Na rešetu je končno ostala obvladljiva in seveda precej skromna množica planinskih povesti, katerih obravnavo obljublja naslov predavanja.

Za nikakršna velika dela ne gre. Literarna zgodovina jih večinoma niti ne omenja: od bolj znanih šteje Janeza Jalna v drugo garnituro, Antona Kodra v tretjo, od sodobnejših sta Tone Svetina in Anton Ingolič sloveča le kot popularna pisca. Daljšo analizo bi v literarni zgodovini našli samo o Mencingerjevi Moji hoji na Triglav (seveda ne v zvezi z žanrom planinske povesti); droben komentar je še ob Kozakovem Belem mecesnu, Tavčarjevo Cvetje v jeseni pa ni prava planinska povest in z njo ne bomo dvigovali ugleda našemu žanru.

Ne trdim, da je ta literatura zato brez pomena, pač pa dvomim, da bi bilo natančnejše ukvarjanje z njo na tem mestu pretirano zanimivo. Planinska povest je za Slovence znamenita kot žanr in ne zaradi kvalitete posameznih del. Stilnointerpretacijski pristop k njej je torej manj primeren kot bibliografskonaštevalna metoda s kulturnozgodovinskim komentarjem.

Terminološki ovinek

Preden se lotim tega jedrnatega početja, si je treba zastaviti še nekaj vprašanj terminološkega značaja. Sprva sem imel resen namen nasloviti tole uro z izrazom hribovska povest, saj planina pomeni najprej le tisti del gore, ki je poraščen s travo in je namenjen paši, hrib pa bi bil nekakšen zbirni pojem za vse vrste razgibanega terena od vzpetine, griča, hriba do gore in vršaca. Res se reče: gremo v planine, vendar ta, ki to izjavlja, po vsej verjetnosti pripada turističnemu tipu planincev, ki hodijo le od koče do koče v pašniškem predelu gora. Lahko se reče tudi, da gremo v gore. Samo ekskluzivistično uho gorenjskega domorodca bo čutilo, da je v izrazu rahla mera pretiravanja. Čisto nevtralno se reče gremo v hribe in se pri tem misli na katero koli vrsto ali višino neravnega terena. Da sem se kljub tej nevtralnosti besede hrib odločil za naslov planinska povest, je več razlogov. Prvič poimenovalna tradicija na Slovenskem, ki daje prednost tej sintagmi, drugič nevtralna družina terminov in fraz z besedo planinski (planinska koča, planinski dom, planinsko društvo, planinska zveza itd.) in tretjič argumenti, ki jih je Josip Tominšek natresel alpinistki in prevajalki Miri Marko Debelakovi ob njenem prevodu Kugyjeve knjige Iz mojega življenja v gorah (PV 1938, 26–27). Očital ji je, da je hribovski kalk po nemškem prvem delu zloženk z Berg-. Imamo sicer izraz iz tega korena, npr. hribovec, ki pa pomeni stalnega prebivalca v gorah (gorjanca) in ne turista. Izraz turist (turistka) za planinca in planinstvo je že mrtev; nadomestila ga je beseda planinec (planinstvo). Slovenci izraz turist danes pogosto uporabljamo, mislimo pa pri tem ožje na človeka, ki kam daleč odpotuje iz rekreativnih razlogov. Poimenovalna tradicija (razbral sem jo iz kataloga literarnoteoretskega izrazja na Inštitutu za literaturo pri ZRC SAZU) našteva tudi izraze alpinski (alpinistični) roman, (visoko)gorniški roman, vendar gre za nefrekventne stvari. Mogoče bi bilo uveljaviti poimenovalno razliko: alpinistični roman govori o plezanju in visokogorskem smučanju ter sodi v žanr športnega romana, planinski roman/ povest pa je športno manj ambiciozen ter obsega izletniške, lovske, pastirske in gozdarske teme. Ko leta 1934 Josip Tominšek trdi, da je Ivana Bučerja Čez steno "naš prvi planinski, celo alpinistični roman" (PV 1934, 186), vzbuja občutek, da gre za poimenovanje posebnega tipa meščanskega romana v nasprotju s kmečko planinsko (in alpinistično) tematiko, ki bi zahtevala drugo ime, npr. hribovska povest. Taki poimenovalni skušnjavi se bomo odrekli.

Nemški leksikoni tako kot slovenski nikjer ne govorijo o planinski povesti, je pa občutena kot termin, saj je bila definirana v nemškem prostoru vsaj že leta 1920,3 pri nas pa leta 1934: "Mogle bi mu naše planine biti samo prizorišče; v tem slučaju bi njegov roman ne bil prav planinski, a je, če pisatelj hoče pokazati, da in kako značaji in čini nastopajočih oseb nastajajo ravno iz posebnih sil, oživotvorjenih v planinah in izvedenih po planinah" (Josip Tominšek v PV 1934, 186).

Še o drugem delu naslova.

Termin povest mi ponekod nadomešča izraz roman, včasih pa pomeni tudi to, kar Nemci poimenujejo z -geschichte in -erzählung. Blizu je izrazu pripoved, le da je pripoved preširok zbirni termin, pri povesti pa je že od kraja jasno, da gre za daljše in srednje dolge tekste. Kar je krajše od približno 10 000 besed, imam za kratko pripoved (črtico, sliko, kratko novelo, zgodbo, anekdoto). Težko bi bilo trditi, da je dolžina najbolj bistveni člen za določanje zvrstne oznake, je pa nedvomno najbolj obvladljivi in merljivi del teksta.

Končno bi bilo dobro povedati, kaj sploh je planinska povest. Eno je gotovo potrebno zanjo: dogajati se mora v prepoznavni meri v hribovskem (gorskem, visokogorskem, planinskem) svetu. Mejni primeri so, kjer je izlet v hribe, na planino le epizoda (Jalnova Cvetkova Cilka); dogajališče je sicer v hribih, vendar to ne vpliva na značaj in razrešitev zgodbe ali problema (Stanko Cajnkar: V planinah, 1926); povest se dogaja sicer vseskozi v hribih, okolje je važno, vendar sodi delo enako močno še v okvir kakega drugega žanra, npr. vojnega romana. V takih primerih odloči občutek: če domnevamo, da bo knjigo bralec iskal na polici v vrsti nedvomno planinskih del, potem je to planinska povest, sicer ne.

Kronologija slovenske planinske povesti

Slovenska planinska povest se je rojevala dolgo časa in skozi različne žanrske nastavke. Prvi prevodi (Sprava, 1859) so jo popularizirali kot lovsko povest. Tak je tudi prvi izvirni tekst z malo večjo kondicijo (Koder: Viženčar) in nadaljnja dela (Deržaj: Pod Špiki, Jalen: Trop brez zvoncev, Svetinov opus). Prvo dolgo besedilo, Mencingerjeva Moja hoja na Triglav, žanrsko ni bilo tvorno. Okvirna zgodba ima preveč ironičnega, da bi lahko konstituirala vzorec, vložena zgodba pa sodi med že znane povesti o planšarskem samotarskem čudaku. Liberalna meščanska literatura je hribe osvojila šele s Kozakovim Belim mecesnom. Mencinger je to poskušal na neposreden način, tako da je v planinsko naravo pripeljal meščana; Kozak je storil to v preizkušenem planšarsko-lovskem žanru tako, da je dal glavni osebi, mračnemu in čudaškemu planšarju in lovcu, ki beži stran od dolinske povprečnosti, liberalne dimenzije in oblekel vse skupaj v stil "ekspresionističnega verizma". Ker slovenske literarne zgodovine odmevnost med bralci načelno ne zanima, je težko ugibati, kakšna je bila v tem pogledu usoda Belega mecesna; vsekakor je odmeval med Kozakovimi epigoni (Režek: Svet med Grintovci). Fabula ni več tako gladko razberljiva, razpada v posamezne slike (Koblar, DiS 1927, 52).

Sinonim za klasično planinsko povest je Janez Jalen. S štirimi naslovi ji je določil značaj. Ovčar Marko iz leta 1929 je pastirska idila in povest o vzponu vaškega sirotnika. Postavljena je sicer v 18. stoletje, a je o zgodovinskem duhu v njej težko govoriti. Obseg besedila (100 000 besed) ne gre na račun dogodkov, ki bi poganjali zgodbo naprej, ampak na račun epizod in stranskih zgodb. Mladi ovčar Marko se je v pičlih nekaj letih prebil skozi preizkušnje od ovčarja do pastirja, se poročil s hčerjo najbogatejšega in najbolj spoštovanega vaščana in obeta se mu še vse več. Pomembno za idilično povest je, da pri tem ne gre za neuspeh subjekta, ki bi v stilu novoveškega romana prestopal meje znanega in pričakovanega; Markova usoda je le nadaljevanje poti, ki jo je začel njegov oče, torej pomeni optimalno izrabljanje možnosti, ki jih ponuja svet, in ne uspeh subjekta proti svetu. V Tropu brez zvoncev (1941) je Jalen združil lovsko in planšarsko, to je pastirsko povest v obsežno knjigo. Povsod je kritika ugotavljala delež idiličnosti, ki se je kazal v opisnosti narave, motila pa jo je deloma simbolika, položena vanjo.

Z dvema alpinističnima romanoma je Ivan Bučer zaznamoval naslednji tip slovenskega planinskega pisanja. Glavne osebe prihajajo iz meščanskega sveta, so izletniki in športniki, ki gredo v hribe preizkušat svoje zmogljivosti, zdravit srčne rane ali enostavno uživat njihove lepote. Zgodbena struktura temelji na trikotniku plezalec-gora-ženska; trivialna tema je tudi plezalsko rivalstvo (motiv pretrgane naveze) in z njo povezan lik samotarskega čudaka (Režek: Svet med Grintovci, Deržaj: Pod Špiki, Svetina: Stena).

Vrh slovenske in prevedene planinske povesti je v štiridesetih letih. To obdobje zaznamuje povečan delež pravljičnosti (Tomažič, Vandot), pri Lapuhu pa nenavadna "živalska perspektiva". Oboje je mogoče razumeti kot obliko eskapizma. Kar tri dela so intenzivno vpeljala smučarsko tematiko (Majnik na način literariziranega učbenika smučanja, Bučer in Ulaga vklopljeno v plezalsko oziroma kmečko povest). Če prištejemo še podobno intenziven prirastek planinske teme v prevedeni literaturi, zlasti v zbirki Slovenčeva knjižnica, potem nam ne ostane veliko dvoma do sklepa, ki bistveno popravlja predstavo o splošnem kulturnem molku med NOB. Kar je izšlo planinske povesti v štiridesetih letih, je je izšlo do konca vojne. Svoboda ni bila naklonjena temu žanru oziroma njegovim piscem. Planinska povest se tako kaže kot ena temeljnih oblik neodporniške pripovedne proze in se zato zamolčujočemu odnosu do nje po vojni ni pretirano čuditi.

Povojna bera planinske povesti je pičla. Najplodovitejši pisatelj Tone Svetina je napisal sicer nekaj zelo berljivih besedil, literarnorazvojno pa niso pomembna, saj večerniški ljudski povesti kot novost podlaga le nekakšno socialistično idejo. Zaplotnikova knjiga Pot ne sodi v nobenega od teh tipov. V prvi vrsti kaže svoj potopisni doživljajski izvor, ki blokira fabulo; koherenco in težo ji daje posebna perspektiva, ki se skuša iztrgati kompozicijskemu določilu potopisne literature – osvojitvi vrha. Zaplotnikova knjiga potrjuje, kako težko je slovenskemu planinskemu pisatelju ustvariti planinski roman/povest, ki bi bil(a) v prvi vrsti literatura in šele potem poročilo o doživljaju. Hribi kot prevladujoči ambient ostajajo neizrabljena možnost slovenske fabulativne literature. Je identifikacija slovenskega pisatelja s hribi tako močna, da občuti izrabo hribov za ozadje kaki fabuli kot neprimerno?

Planinski svet je ponujal obema kulturama, mestni in vaški, možnost rekreacije. Planšarstvo je bila priložnost za osamosvojitev od strogih norm vaškega občestva (menda od tod reklo, da je nad 1000 metri vse dovoljeno); odraz takega gledanja je v Belem mecesnu, Cvetkovi Cilki in Svetu med Grintovci. Planšarstvo je še imelo ekonomski pomen, podobno kot divji lov. Tu je prišlo do stika z meščanstvom: služba logarja in lovca je zahtevala ambicioznega in izobraženega človeka. Nasproti vaškemu kolektivu je bil sam, zato objekt ljudske potrebe po skrivnostnem, nenavadnem (Jalen: Trop brez zvoncev, Kozak: Beli mecesen). Alpinistični ali plezalski roman je danes, ko je klasično planšarstvo mrtvo (Nada Matičič: Mojih pet bičev) in ko se še niso opogumili bodoči divji lovci, edina varianta fabulativnega planinskega pisanja.

Slovenci na stiku kultur

Glavna tema letošnjega seminarja so slovenski stiki z drugimi narodi. Če govorimo o planinski povesti in začenjamo v 19. stoletju, ni treba veliko duha za ugotovitev, da gre v glavnem za slovensko-nemške stike. Naivno bi bilo trditi, da so bili stiki enosmerni, kakor radi tarnamo. Vrsto nemških povesti so navdihnili slovenska gorska pokrajina in ljudje.

Za Slovenca je ob tej literaturi neprijetno spoznanje, da je slovenski svet prikazan največkrat v nesimpatični luči. Renkerjeva povest Pet mož gradi pot se začne z opisom petih gorskih vodnikov v zahodnih Julijcih: dva sta Italijana, eden koroški Nemec, dva Slovenca. Kulturno so si enakopravni samo Italijani in Nemci; eden od Slovencev je do neznosnosti skop in ga to pritira do tragične smrti (povod za njegovo nesrečo je šala kolegov, vendar pripovedovalec napoti bralca, da jo razbira kot maščevanje usode). Drugi Slovenec je pohabljeni Jože Tožbar, ki mu je medved odtrgal pol obraza. Večkrat ga imenuje "polčlovek" z očitno ambicijo, da se to razume tudi v inteligenčnem smislu. Slovensko zaledje ne igra nobene vloge: Poliški Špik ali Montaž je gora, kjer se srečujeta nemška in italijanska kultura.

Podobno mentalno ozadje izpričuje Perkonigov roman Bergsegen. Avtor je bil po rodu napol Slovenec, sicer dovolj znameniti predstavnik avstrijskega Heimatromana. Roman se dogaja v Karavankah, kamor pride umirat blaziran meščan. Doživi razmerje z lepo Ljubo Jugovo, ki je med okoliškimi Slovenci redka pozitivna oseba; drugi so kriminalci, divji lovci, grobijani. Avtor se potrudi do "realne" razrešitve: primitivna Slovenka in kultivirani Nemec se ne moreta poročiti, ona umre (zmrzne v snegu). Pripovedovalec sicer ceni primitivno folkloro Slovencev (mit kralja Matjaža), vendar le na načelnem nivoju, kot refleks naravnosti, pristnosti, zdravja; slovenske človeške usode razrešuje negativno in tako kaže na njihovo neperspektivnost.5

Pri prevajanju tujih planinskih del v slovenščino avtorji do izvirnika niso imeli pretirano pietetnega odnosa. Z dovoljenjem izvirnega avtorja je velikokrat prišlo do korenite podomačitve. Ganghoferjev roman Der Dorfapostel (Vaški apostol) je 1939 B. R.(ihteršič) prestavil v bohinjski kot, podomačil imena, zamenjal denar ipd., le narečja si ni upal vključiti v knjižno besedilo. Radikalno je moral predelati Riegerjev izvirnik anonimni prirejevalec "povesti iz domačih hribov" Očetov greh, Ciganka in Grofov jager (Maribor 1936, 1937, 1938), saj je vanjo vključil celo strankarske boje na Slovenskem, Mohorjevo družbo itd.

Kaj smo ugotovili?

Najpogostejša oblika planinskega leposlovja je planinski potopis, ki obsega eno turo (izlet na eno goro). Narava planinskega doživetja sili avtorje v kratko formo. Spisi so doživljajski in nimajo fabulativne strukture. Avtorji so večinoma neliterati in jih je k pisanju spodbudilo veliko doživetje narave. Dialoga je tu malo, razen če gre za humoristično besedilo (Janko Mlakar, Edo Deržaj). Poročila o plezalskih naporih se izmenjujejo z refleksijami o naravi, vesolju, planinstvu ... Klasično obliko te proze, ki je združevala zgodovinske pasuse, geografsko in geološko informacijo, folkloro, potopisno poročilo in raznovrstne refleksije, predstavlja pisanje Juliusa Kugyja. Mojster se je v enem od spisov mimogrede lotil tudi kritike sodobnega "alpinskega" romana, katerega junak je zgolj "sveženj mišic", hodi seveda brez vodnika in je ves mrk in robat. Pogreša "gorjanca", ki bi bil enako doma v steni kot v salonu (Iz mojega življenja v gorah: Julijske Alpe, Ljubljana, 1937, 147).

Drugo področje, kamor se usmerja planinska literatura, je mladinsko slovstvo, pač zaradi deleža pravljičnosti, v katero rada sili snov. (Josip Vandot je po številu naslovov najplodovitejši planinski pisec, vendar od tega samo eno delo ni bilo napisano za mladino.) Zvezo pomenijo tudi živalske usode v lovski povesti. Kadar se perspektiva preseli v eno izmed njih, že postane primeren predmet za otroško identifikacijo (Stanko Lapuh: Črni svatje, 1940).

Leposlovnih del, ki bi imela fiktivno fabulativno naravo, ki nas pri povesti zanima, v planinski literaturi ni prav veliko. Najpogostejši podžanr med temi deli predstavljata pastirska in lovska povest na strani kmečke povesti in plezalska povest v okviru meščanskega športnega romana.

Moja pozornost ni šla v smer ugotavljanja odvisnosti od tujih, večinoma nemških, švicarskih in avstrijskih vzorov. Kolikor sem mogel spoznati sorodne tuje literature, me je vodila k sklepu, da v žanru planinske povesti sicer obstajajo topi, vendar je primarnega pomena snov, ki jo avtor najde zunaj literarnih vzorcev: življenje in epizode znamenitih plezalcev, vodnikov, lovcev, folklorno izročilo (kralj Matjaž, Zlatorog, čudežna roža). Tovrstno slovensko gradivo se je pokazalo tvorno tudi za neslovensko pišoče avtorje, žal pa je njihov odnos do slovenstva povečini nesimpatičen.

Opombe

1 Miran Hladnik, Mohorjanska pripovedna proza, SR 1983, 398–399.

2 K izvoru in razvoju povedke "Zlatorog", v: Nemzetközi szlavisztikai napok 2, Szombathely, 1986, 77–83.

3 A. Specker v disertaciji Studien zur Alpenerzählung der deutschen Schweiz (Zürich); Friedrich Altvater je pisal o "Alpine Dorfgeschichte" in "Alpendorferzählung" v knjigi Wesen und Form der deutschen Dorfgeschichte im neunzehnten Jahrhundert, Berlin, 1930, 189.

4 Peter Rosegger: Heimgarten (1877); Ferdinand Ebhardt: Die Rose des Logarthals (1893), Irene Schellander: Rojenica (1906); Artur Achleitner: Der Waldkönig, Erzählung aus dem südsteierischen Bachgebirge (1911), Admont (1911); Josef Friedrich Perkonig: Bergsegen (1930); Gustav Renker: Pet mož gradi pot (1936); August Gegenfurtner: Die Nacht in den Karawanken, Berggeschichten (1952).

5 Nekoliko drugače vrednoti Perkonigov odnos do Slovencev Ivan Pederin (Slika Štajerske u austrijskom zavičajnom romanu (Heimatroman), SR 1987, 62).

Izbrana bibliografija slovenske fabulativne planinske literature

Objavljeno v:
XXIII. SSJLK: Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1987. 95–102.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/planin.html 20. marca 2002.
Creative Commons License To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco