Alojz Gradnik in pesniška konkurenca

"Ne oslè kot ti"

Ljubitelji slovenske pesniške klasike gredo včasih v dva tabora. Niso si enotni glede umetniške veljave Župančiča in Gradnika. Pustimo ob strani modro razpravljanje, ki v povzetku trdi, da je Župančičeva pesem bliže muziki, Gradnikova pa slikarstvu in plastiki, in iz preprostejšega rezoniranja navrzimo, da pri tehtanju gotovo ni imel zanemarljive vloge njun nazorski in politični profil, pa tudi njuno pokrajinsko poreklo ne. Za prave Primorce je skoraj stvar spodobnosti rojaka Gradnika postaviti na prvo mesto. Skoraj pet let mlajšega sodobnika, ki je začel pesniti pozno, je uveljavljeni Župančič uvedel v slovensko pesniško družino in Gradnik naj bi mu na stara leta vračal tako, da bi se med vojno pri okupacijski oblasti zaporedoma zavzemal za zaprtega Župančičevega sina. Čeprav je Župančič Gradnikov pesniški nastop javno zelo pozitivno ocenil, je bil zasebno do njega kritičen: "Gradnik je bolj uživač nego tvorec. On sprejema, a brez energije, pasivno, leno. Njegovi lastni ritmi so leni, počasni, zaspani. Celo v uživanju len in zaspan. Medla duša." Pesnika sta tekmovala v obdelavi istih motivov, npr. s prevajanjem Villona pa z otroškimi verzi.

V šoli in v javnosti je vselej vodil Župančič, po izidu poduhovljene zbirke Večni studenci (1938) pa so katoliško usmerjeni bralci, in kritiki začeli dajati prednost Gradniku, ker jim je bila všeč njegova simpatija do kmetstva. Proti koncu druge svetovne vojne, ob izidu Pojoče krvi in Pesmi o Maji (1944), se je že zdelo, da se bo tehtanje končno izteklo v korist velikega Brica. Tine Debeljak je tedaj zaznal njegov velik vpliv na pesniški naraščaj in zapisal, da "iz Gradnika – ne morda iz Župančiča – raste sedanji rod". V krogu ljubljanskih književnikov se je oblikoval dogovor, da prav on pozdravi osvoboditev izpod okupacije. Zavzeto se je lotil dela in sestavil obsežno petdelno pesnitev Spev svobode, vendar nazadnje ni bilo nikogar, ki bi prišel ponjo. Z balkona ljubljanske univerze je svoj pesniški pozdrav Osvoboditeljem prebral – Oton Župančič. Gradnikovo pesnitev – roko na srce: to predolgo in naporno besedilo ne nudi velikega bralskega užitka – je leta 1978 "po zaslugi ugledne osebnosti iz Ljubljane" objavila tržaška Mladika, kot da gre za zamolčani rokopis, čeprav je bila objavljena že leta 1949 v časopisu Svoboda in leta 1961 v Borcu ponatisnjena.

Do prerivanja je prihajalo tudi na zasebni ravni. Pesniško zainteresirana mladina je svojčas zbirala podpise pesnikov v spominsko knjigo, tako kot danes nabira podpise popularnih pevcev. Pesniki so željam oboževalcev radi ustregli in prispevali včasih zraven še verz ali dva. Župančič in Gradnik sta spesnila kar nekaj takih priložnostnih posvetil in neredko eden za drugim istemu naslovniku (bolje: isti mladi naslovnici, natančneje: Gradnik za Župančičem). Med bolj znane naslovnike sodita "štajerska deklica" Darja Vošnjak, sestra politikov Mitja in Sergeja Vošnjaka, in Travica Maleš, hči slikarja in Gradnikovega prijatelja Miha Maleša. Gradniku so počasi začeli presedati sledovi, ki jih je na listih spominskih knjig pred njim puščal Župančič, in ko je pri mladem slavistu Ladu Smrekarju našel naslednji Župančičev moralični napotek

Pošten nasproti sebi,
pošten nasproti svetu,
in svetla luč bo v tebi,
topló ob njej bo svetu.

se je razburil:

Ni tako, a prav bi bílo,
da bi Janez Moralist,
ki prodaja drugim milo,
sam, pred drugimi, bil čist.

V konceptu je po pričevanju naslovljenca, ki ima v spominu kar štiri variante pesmi, namesto Janez (kakor je Gradnik menda pravil tekmecu iz Bele Krajine) stalo Župančič; epigrama kljub pozneje prikriti identiteti apostrofiranega nikoli ni upal objaviti. Prav tako je v rokopisu ostalo še troje gnevnih pesmic na rivalov račun, za zgled naj bo le prva med njimi:

"Tja bomo našli pot ..." Pred sto je leti
jo pesnik, videc – ne oslè kot ti – zagledal.
O če bi mogel danes Prešeren oživeti:
prokleto, Oto, bi ti jih povedal!

Žolčnica se ne nanaša na Prešernove verze iz Krsta pri Savici, ampak na Župančičeve verze

"Tja bomo našli pot ..." Pred sto jo leti
je pesnik, videc véliki, zagledal;
o, da bi hotel danes nam zapeti!
Pa mu ni treba: vse nam je povedal.

iz pesmi Tja bomo našli pot, objavljene v zbirki Zimzelen pod snegom leta 1945. 1. februarja 1946 je grafik Elko Justin, strastni zbiralec slovenske literarne dediščine, z njimi opremil podobo Prešerna, ki jo je napravil za obletnico Prešernove smrti, in v tej obliki so izzvali Gradnikovo bodico. Potem si je Justin zaželel še Gradnikovih verzov. Pripravil jim je nadvse dragoceno podlago – izvod prvega natisa Prešernovih Poezij. V svojo zbirateljsko dokumentacijo je ponosno zapisal: "Sedaj posedujem dvoje redkosti: izvirne Prešernove 'Poezije' z Župančičevim posvetilom in ene z Gradnikovim". Jaro Komac se spominja, da se je Gradniku zdelo "čudno od Justina, da si kaj takega želi, saj sam nima nič pri Prešernovih Poezijah", vendar ob dejstvu, da je Justin pobožno shranil celo list, na katerem je Gradnik preizkušal pero, ki mu ga je poklonil v "petek 16. junija 1961 ob 8h", zbiratelja lažje razumemo.

Pred mesecem je pri mariborski Literi izšla 4. knjiga Gradnikovega Zbranega dela v seriji slovenskih klasikov. Tam bo radovedni pesnikov občudovalec poleg opisanih našel še marsikatero drugo zanimivost.

Objavljeno vDelu – KL 2. febr. 2004, str. 7. Postavil na http://www.ijs.si/lit/osle.html 10. novembra 2004.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco