To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija.
Hladnik: Moj odnos do nagrad in do sodelovanja literarnih zgodovinarjev v žirijah ni najbolj konstruktiven. Ne da bi me motilo to, da jih je preveč, ampak zdi se mi, da se skozi nagrajevanje preveč poudarja potreba po selektivnosti, tekmovalnosti, hierarhiji, kanonu, splošnem javnem priznanju ipd. Nagrade so podeljevalcem in publiki kulturni alibi, nagrajencem pa slepilo, ki vzdržuje avtorski napuh. Literarno kreativnost selijo s področja vsakdana na polje prazničnega in ritualnega in s tem omejujejo kvaliteto življenja.
Krajnc: Kako se ti zdi, da so nagrade »umerjene« glede na »panoge« (poezija, proza, dramatika, mladinska književnost, samozaložništvo). Se ti zdi, da jih kje primanjkuje ali jih je kje preveč?
Krajnc: Kakšno težo imajo po tvoje literarne nagrade pri nas? Lahko denimo kresnik že samodejno ustvarja kanon (ali veronika ali Jenkova nagrada)? Se ti zdi, da javnost prepoznava to težo ali je zadeva bolj hermetična, znotraj strokovnih krogov?
Hladnik: Aktualne literarne nagrade imajo prav gotovo ambicijo sodelovati pri oblikovanju kanona. V kolikšni meri jim to uspeva, bo mogoče presoditi po izidu naslednje literarne zgodovine. Tudi za nazaj analize kanonizacijske moči nagrad še nimamo. Nagrada kresnik si težko privošči hermetizem ali elitistične kriterije, upoštevati skuša čim več kriterijev literarne kvalitete (tudi take, ki se ne nanašajo na slog oz. na goli artizem) in je zato mainstreamovska.
Krajnc: Se ti zdi, da se za nagrade pri nas zmorejo potegovati zgolj imena, ki izdajajo pri večjih založbah in da so avtorji, čeravno kakovostni, večkrat prezrti pri manjših? In da bi sorazmerno z naraščanjem števila knjig moralo naraščati tudi število strokovnjakov v žirijah, da bi lahko zajeli vse? Je izdaja knjige pri manjši založbi takoj tudi znak nižje kakovosti ali gre po tvoje tu za prenasičenost trga in/ali za odslikavo stanja v slovenskem založništvu?
Hladnik: Pri kresniku beremo vse, ne glede na poznanost založbe in avtorja, res pa smo pri renomiranih avtorjih in založbah pozornejši in imamo več pričakovanj, ker je pač večja verjetnost, da tam najdemo kaj izstopajočega. Trg po mojem ni prezasičen. Ko bo prišlo do zasičenosti, se založbam ne bo več splačalo tiskati in se bo število izidov samo od sebe zmanjšalo. Sem proti reguliranju izdaj: knjige v prvi vrsti nastajajo iz kreativne nuje in mi naj bi kreativnost omejevali?
Bolj kot številčna krepitev žirije bi bilo učinkovito oženje področja: pri nagradi za najboljši roman bi npr. lahko skraja črtali mladinske romane, ki imajo že svoje nagrade, in popularno ljubezensko lektiro, ki nagrad pravzaprav ne potrebuje.
Krajnc: Se sam dostikrat srečuješ z grenkobo »prezrtih«? Ali se ti zdi, da je zagrenjenost ali jeza nenagrajenih, če obstaja, pri nas nekaj zaskrbljujočega ali je to pač zgolj značajska lastnost tistih, ki mislijo, da so dobri, pa ne pridejo skoz sito?
Hladnik: "Prezrtost" je zlorabljen pojem. Z njim šarijo tisti, ki bi radi popravili svoj rang v literarni zgodovini po zaslugi sočutja, ki smo ga navajeni izkazovati "prezrtim" ali "zamolčanim"; na mehanizem sočutja igrajo tudi založbe, ki od časa do časa izdajo kakšnega takega avtorja. Premalo se zavedamo, da velika večina literarne produkcije kmalu po izidu utone v pozabo in da je prezrtost najbolj običjana in čisto normalna usoda večine avtorjev in del. Jeza ali užaljenost ali zagrenjenost so oblike avtorskega napuha, napuh pa je prvi med človeškimi grehi.
Postavil na http://lit.ijs.si/onagradah.html 14. aprila 2012 Miran Hladnik.
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija.