Nagrade

Nista samo značaj in pokrajinsko porekla tista, ki silita k skoparjenju s pohvalami, ampak gotovo še tradicija splošnega humanističnega nezaupanja do družbenega priznanja. Saj se boste strinjali, da smo se na Filozofsko fakulteto v večji meri kot kam drugam vpisovali malo čudni ljudje, vsaj včasih je bilo tako. Čudaštvo humanistov je med drugim v tem, da zgodbe o junakovem spopadu z družbo iz naše šolske vzgoje jemljemo preveč zares. Identificiramo se z upornimi junaki in do družbe, s katero so ti v nenehnem konfliktu, gojimo kritičen in celo zaničljiv odnos. Pravi junak je za nas tisti, ki moralno zmaga, tudi če fizično propade. Smo skratka na strani problematikov: znorelega don Kihota, zmešanega hlapca Jerneja in in fanatičnega bogovca Jerneja, navijamo za zdolgočaseno gospo Bovary in sočustvujemo s prešuštno lepo Vido.

Kritičen odnos do družbe je vselej visoko na lestvici naših vrednot in stvar načelne pokončnosti je potem, da hvale ali graje, ki prihaja s strani družbe, ne jemljemo preveč zares in se jima ne pustimo zapeljati. Tudi Kosovel v neki svoji pesmi vzklika "Kaj nam priznanje!" in utrjuje stališče, da je naravnost sumljivo, kadar skupnost pokaže naklonjenost do našega dela in se nam želi zanj zahvaliti s priznanjem.

Živo se spominjam, kako je nekoč v 70. letih družbeno priznanje doletelo profesorja Pirjevca. Zavedal se je, da ima študente na svoji strani zato, ker ga imamo za upornika proti družbi, ki je tako kot junak evropskega romana pripravljen v konfliktu s pritlehno okolico fizično propasti, samo da ohrani moralno integriteto, in naravnost nerodno mu je bilo, ko mu je nenadoma ta nevredna družba izkazala čast. "Zdelo se vam bo neverjetno," je rekel opravičujoče se na predavanju, "ampak pride čas, ko se začnejo človekove ideje uresničevati." In res se nam je študentom, polnim donkihotskih idealov, zdelo skrajno nenavadno, da se lahko junaku zgodi taka krivica, da mu družba, oblast, javnost, občestvo, skupnost, srenja, narod ... da priznanje! Kot da bi se z družbenim priznanjem odkrhnilo nekaj idealnega od lika plemenitega posameznika. Rodil se je sum, da utegne biti z genijem nekaj narobe, če so se njegove predstave ujele z javnimi.

Ali se nam zdi zdaj bolj sprejemljivo, kadar nagrajeni umetnik ali umetnica nagrado zavrne? Saj še pomnimo s podelitve Prešernovih nagrad v Cankarjevem domu: "Niste vredni, da mi jo podelite, ne maram je iz vaših rok!" Zavrnitev nagrade je na Slovenskem eden od predvidljivih scenarijev, sicer ne bi prišel celo v slovar: takoj za zgledom izročiti nagrado imamo namreč zgled odkloniti nagrado, ni pa zgleda sprejeti nagrado, kot da bi bilo to nekaj nespodobnega ...

No, tole je šlo predaleč in skoraj ne sodi v slavnostni nagovor. Saj menda nihče ne pričakuje, da bom zdaj, ko sem razložil, kako problematičen je za humanista akt sprejemanja nagrade, vprašal, kdo jo sploh še želi prejeti? Ne ne, tega namena res nisem imel in upam, da nisem pokvaril slovesnega občutja. Za tolažbo imam takoj pri roki argument, zakaj v našem primeru prejemnikom priznanj ni treba imeti slabe vesti.

Že ves čas govorim o nagradah in priznanjih, kot da bi šlo za eno in isto reč. Pa ni tako. Zadnjič smo se na senatu poučili o razliki in ker razlagi nisem čisto verjel, sem preveril v slovarju. Res imata besedi vsaka svoj pomen. Pri priznanju piše, da je to dokument posameznikove pomembnosti in zaslužnosti, pri nagradi pa, da je dokaz priznanja. Če hočemo komu dokazati, da ga zares cenimo, mu moramo torej dati nagrado, ne samo priznanja. Nagrada je plačilo za vestno in prizadevno delo, ki presega pričakovanja, vezana na redno delovno razmerje. Po domače: nagrada je priznanje s finančno dimenzijo, priznanje pa pomeni samo izraz časti. Kaj podeljuje Filozofska fakulteta svojim zaposlenim, nagrade ali priznanja? Seveda priznanja.

V enem od zlovoljnih trenutkov sem si obljubil, da svojega govorjenja nikoli ne bom krasil s prežvečenimi modrimi sentencami znamenitih klasikov. Ker pa je zarečeni kruh naša vsakdanja hrana in se od njega celo redimo, navajam za sklep tegale nagovora primeren citat iz Cicerona: Honor est praemium virtutis, v uradnem prevodu Čast je nagrada za vrlino, v prostem prevodu pa: Ne sekirajte se, dragi kolegi, saj je samo papir!

Vzemite prosim tale nagovor s humorno distanco (hotel je bili le nekoliko duhovit), zares pa sprejmite moje iskrene čestitke za zaslužena priznanja.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco