"Mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo"
(Poljudna mladinska literatura 19. stoletja v slovenščini)

Literarni programi 19. stoletja, kakor so že različni, se strinjajo v tem, da je preprostemu narodu treba svoje literature. Elitni koncepti (Devov, Čopov, Stritarjev itd.) so to vprašanje v glavnem obšli in tako priznali aksiomatičnost zahteve po njej. Ko so se borili proti nasprotnemu projektu, so se borili le proti njegovi izključni veljavnosti, od katere so se kot manjšina čutili ogrožene. Od nekdaj sporen je bil samo položaj manjšinske izobraženske literature. O njem najlepše pričajo Vrazovo pa Stritarjevo in Levstikovo obupovanje in tarnanje: "[P]ustimo vso 'visoko literaturo', ter pišimo za prosto ljudstvo" (Josip Stritar: Literarni pogovori, Zvon 1877, str. 142). Iz položaja, v katerem je bilo potrebno braniti svojo eksistenco, so se porodile tudi občasne izjave proti poljudni literaturi. Do njih v ugodnejših razmerah prav gotovo ne bi prišlo. Načrtov ljudske literature je bilo več. Zadostuje omeniti samo Levstikovega estetskega, Šubičevega praktičnega, mohorjanskega kot sintezo obeh z dodatkom verske vzgoje in Podgornikovega, ki pod geslom "vsakomur svoje" tolerira tako izobražensko kot ljudsko pisanje. V programih porabljene energije se da opravičiti s preprostim dejstvom: Z obveznim šolanjem je nepismenost prebivalstva vztrajno padala. 18. stoletje preseneča s številko 3 % pismenih; leto 1830 jih ima že 40 %, 1880 60 %, 1900 85 %. Do srede 19. stoletja je bila torej pismenost in s tem knjige stvar izobražene elite, po tem času se pojavi množica potencialnih bralcev, večinoma srednje- in nižjeslojskega porekla, ki ji je potrebno v roke potisniti knjigo. Kakšno knjigo – tudi o tem si je bila producirajoča elita na jasnem. Na novo opismenjenega preprostega bralca je bilo treba vzgojiti. V knjigo mu je bilo treba vtihotapiti navodilo, kako se mu je najustrezneje obnašati. Navodilo je bilo trojno. Verski pouk naj bi zmehčal njegovo upornost v potrpežljivost in prepuščanje odločitve gospodi, tako pripravljenemu naj gospodarski pouk pokaže pot k akumulaciji kapitala, nacionalni pouk pa naj uzavesti pripadnost premoženja narodnemu telesu. V ozadju tega strogega računa je seveda počivala še romantična teorija o nepokvarjenem preprostem ljudstvu, ki je vitalni stržen naroda in zato potreben tako pozorne skrbi. Po Schendovi¹ trditvi preprosti bralec od knjige zahteva najprej praktično informacijo. Tej zahtevi je kompleksni poduk, vedno ekspliciran že v podnaslovu poljudnih izdaj, verjetno v polni meri ustregel. Prav gotovo pa je bilo zanj vedno bolj pomembno tudi, v kakšni obliki se mu je pouk nudil. Sčasoma se je namreč navadil na sladki strup fabulativnosti, tj. literarnosti (fiktivnosti), ki ga je drugi del podnaslovne sintagme "prostonarodnih" knjig imenoval zabava. Razložiti je treba samo še prvo besedo člankovega naslova. Današnje statistike bralstva kažejo, da je starost med štirinajstim in devetnajstim letom najhvaležnejši konzument literature. Za 19. stoletje povrhu velja, da je bila mladina najbolj pismeni del prebivalstva, saj se je opismenjevanje začelo prav pri njej. Zato ne začuduje, če je bil velik del sredi prejšnjega stoletja izdane pripovedne proze namenjen izrecno tudi mlademu bralcu.

Skladno s pomembnostjo izdajanja poljudnih knjig, kakor bomo imenovali publikacije s podnaslovi kot na primer "premilej slovenskej mladini, kakor tudi za odraščene v podučenje in kratek čas" (Bog nikomur dolžen ne ostane, 1853), je tudi vrednotenje te literarne produkcije. Nespornost so ji podeljevale manipulativne tendence: verska, nacionalna in gospodarska vzgoja; na njeno funkcionalnost kritika torej ni imela pripomb. Le pri strožjih opazovalcih je lahko doživela blagohoten opomin na jezik in stil, kar pa zaradi izobrazbene inferiornosti sprejemnika tako ali tako ni bil velik greh. Recenzentska nelagodnost, izvirajoča iz blokade zaradi posvečene funkcionalnosti ljudske literature, se je šele proti koncu stoletja lahko sprostila v odkritejše razvrednotenje tega področja (Albin Prepeluh, Naši zapiski 1905, 115; Anton Debeljak, LZ 1912, 1913). Do tedaj je bilo dopuščeno kritizirati le posamezno delo posameznega avtorja in posamezne pomanjkljivosti v tem delu. Po prelomu stoletja pa se je začel postavljati pod vprašaj celotni koncept poljudne literature. Kritiko je spodbudil vedno močnejši in pogumnejši liberalizem, pa tudi založništvo poljudne literature se je že razraslo v tako močan organizem, da je brez škode za zdrav narodni razvoj preneslo dvome na svoj račun. Njegove poglavitne naloge – opismenjevanje, vzgoja bralskih navad, osnovni moralno- idejni in praktični pouk – so bile že opravljene, nastopila je priložnost za konfrontacijo z drznejšimi koncepti. Obremenjenim z očitki, ki jih je kritika do danes na račun poljudne literature, v glavnem na račun njenega monopolnega založnika Mohorjeve družbe, izrekla, se nam zdi upravičeno celotno področje poljudne literature (in znotraj te mladinske literature) uvrstiti pod firmo trivialne literature. Trivialni patent jima je podelilo razvrednotenje najprej njune estetske, v 20. stoletju pa še njune funkcionalne plati s strani liberalistične in marksistične ideologije; torej nestrinjanje tako z načinom kot tudi vsebino sporočila literature. Pa vendar ji olajšano pritisnemo žig trivialnosti šele potem, ko nas dvoma odveže izjava elitne kritike, da "samo slaba literatura docela ustreza pojmu mladinska literatura" (Aleksander Zorn, NR 1982, 391). Za Reallexikon nemške literarne zgodovine (1981, geslo Trivialliteratur) je trivialna literatura literatura z določeno psihosocialno uporabno vrednostjo. Take njene vrednosti za bralca poljudni mladinski književnosti nikakor ne moremo odrékati. S tem mislim, da je njena uvrstitev v trivialno poglavje v zadostni meri pojasnjena.

Skoraj v celoti lahko poljudno mladinsko literarno fikcijo imenujemo krištofšmidovska povest; po avtorju Christophu Schmidu (1768–1854), ki je žanr populariziral v katoliški Evropi in pri nas. Njegovo zbrano delo je do druge svetovne vojne doživelo skoraj trideset izdaj. Pri nas so njegovi zbrani spisi izšli dvakrat, posamezne priljubljene povesti pa še večkrat.² Na poseben žanrski predalček je krištofšmidovsko povest obsodila velika mera pridižnosti, ki prekriva podstat drugih žanrov, ji daje značilni ton in preprečuje, da bi jo obravnavali na različnih mestih pod naslovi drugih žanrov: misijonske, mučeniške, zgodovinske, pustolovske povesti itd. Preglednosti na ljubo vendar lahko imenujemo tri njene poglavitne tipe, ženskosvetniško in dekliškovzgojno povest, najdensko povest in družinsko povest. Ženskosvetniška povest je komplementarna nekdanjemu viteškemu romanu. Tam je šlo za preizkušnjo moškega, tu gre za preizkus ženske zvestobe: vitez gre na vojno, njegova žena je medtem izpostavljena brezvestnemu oskrbniku; ker se mu ne vda, jo možu obtoži prešuštva in jo da ubiti; vendar se krvniki usmilijo njenega življenja; po letih samotarjenja v puščavi jo mož najde in jo odpelje nazaj na grad; zapeljivec je seveda kaznovan. Po tej formuli so napisane Genovefa, ena najpopularnejših slovenskih knjig, Zveličana Hildegarda, dvakrat po nedolžnem v smrt obsojena cesarica (6 natisov), Ita, togenburška grofinja, in Hirlanda, bretanjska vojvodinja ali zmaga kreposti in nedolžnosti (6 natisov). Genovefa je do druge vojne doživela preko 20 natisov v raznih založbah, prvič leta 1800. Snov je iz registra ljudskih knjig, zapisana prvič v Franciji v 17. stoletju (1643), podobno kot tudi snov o Grizeldi (1436), ki je pri nas doživela tri natise. Zgodbe so si tako podobne v stilu, da so jih dolgo pripisovali samemu Krištofu Šmidu, čeprav je pravi avtor Ite in Hirlande Weitzenegger.

V dekliškovzgojni povesti je nedolžna junakinja preganjana zaradi podtaknjene kraje, pa tudi tu se stvar na koncu srečno razplete. Iz te serije je bila Šmidova Das Blumenkörbchen šestkrat natisnjena kar pod tremi različnimi naslovi: Nedolžnost preganjana in poveličana, Vezilo ali preganjana nedolžnost in Bog čuje nad pravičnimi, Rosa von Tannenburg pa sedemkrat pod naslovi Roza Jelodvorska, Cvetina Borograjska in Ljubezen premore vse. Od domačih bi sem sodil drugi del Ciglerjeve Kortonice, koroške deklice (1866, 3 natisi). Navodilo obnašanja, ki ga ta literatura daje dekletu in ženski, je jasno: odreči se, da bi pridobila, ali: za vsako srečo je treba nekaj žrtvovati. V ozadju informacije je prepričanje, da je svet dokončno urejen in v ravnotežju. S svetovno tehtnico ravna bog. Da bi se ravnotežje ohranilo, vsakemu zlemu dejanju sledi dobro dejanje, za vsako spremembo na pozitivni plati sveta (poroko, obogatitev, snidenje) se je treba odkupiti s trpljenjem, ki pripada negativnemu polu. Informacija se nudi v izredno privlačni obliki. Identifikacijski objekt je v preobleki Pepelke, nabite s simbolnimi in mitičnimi motivi, pa tudi prostor je napolnjen s podzavestno simboliko (jame, gozdovi, vodnjak, ječe).³

Pri najdenski povesti je razumeti ne samo zgodbe o najdenčkih, ampak tudi o izgubljenih sinovih, puščavnikih, rejencih, pastorkih itd., ki so osamljeni na svetu in se z muko prebijejo navzgor.

Prave izvirne pripovedi te vrste nimamo. Pogojno bi lahko sem šteli Antona Umka Okiškega "domačo povest" Osrečena pravičnost (SV 6, 1862) in Ciglerjevo Deteljico ali življenje treh kranjskih bratov, francoskih soldatov (SV 7, 1863, 1894, 1901, 1911). Pogojno zato, ker glavna oseba prve ni ravno nebogljeni najdenec, čeprav je njegov vzpon podoben, druga pa je nekakšna družinska povest, ki sodi sem le, če opazujemo usode posameznih bratov čisto ločeno. Zanimive so te povesti zato, ker utrjujejo pot potopisni (pustolovski) povesti. Same se k nji še ne morejo prištevati, ker je pustolovščina samo ena izmed tem: tudi njen značaj je drugačen, usmerjena je k določenemu cilju (vzponu glavne osebe), je pasivnega značaja in obdana z debelo plastjo verskega pouka.

Za ilustracijo naj bo anonimna (mogoče je njen avtor J. Mencinger) "domača povest" Poštena Bohinčeka v Benetkah (Slovenska koleda za 1858, Cvetice za mlade in odraščene ljudi, 1858).

Vršanov Janez in Cvetnarjev Jožek morata s trebuhom za kruhom iz Bohinja v Trst. Janezov brat Tone se je namreč poročil z Jožkovo sestro Reziko. Torej tudi za Jožka doma ni bilo več prostora in je zato odšel z Janezom. V Trstu pri sorodniku jima ne gre dobro, ker ju muči njegova italijanska žena. Po smrti sorodnika z dobrim kapitanom odpotujeta v Benetke. Na morju je obvezen vihar. V Benetkah čistita čevlje in začneta počasi trgovati z okrasnimi trakovi fabrikanta, ki sta ga rešila tatov in ki jima je zato hvaležen. Gospa Št. Albanova, stalna stranka bohinjskih čistilcev, preizkuša Jožka s 'pozabljeno' mošnjico denarja. Jožek pa je pošten (izkušnje, kako je treba ravnati z izgubljenimi predmeti, ima že od doma – tam je najdeni nožiček nesel duhovniku) in gospe vrne mošnjo ter si tako pridobi njeno zaupanje. Ko jo Francozi nekoč kot ženo zarotnika peljejo vklenjeno v ječo, mu skrivoma pusti denarnico z važnimi dokumenti.

Čez leta sta oba z Janezom že premožna, najeto imata trgovino. Jožek se spet sreča z gospo Št. Albanovo. V času Napoleonovega povratka z Elbe je varuh njene hčerke in se potem z varovanko poroči. Za doto dobi tovarno. Poroči se tudi Janez, s tovarnarjevo hčerko, za doto pa dobi trgovino. V Benetke povabita Reziko in njenega moža Franceta. Vsako leto gredo kot turisti na Bled. Tam imajo eno sobo, pomalano z gradom in jezerom, s Triglavom v večernem soncu in Savico v mavrici ... "Nikoli pa nista Boga pozabila, ki jima je vse to dal, (Boga), ki svojih zvestih otrok nikdar ne pozabi."

Neskončno ponavljanje sheme z najdenimi in spet vrnjenimi predmeti kot sredstvi socialnega dviga vzbuja iluzijo, da je socialni dvig čisto realna možnost. Izbira najdenca, samorastnika, za glavno osebo povzpetniških zgodb, dovolj redke prikazni v resničnem življenju, pa razkriva resnico o socialnem vzponu, o njegovi brezupni redkosti in izjemnosti. Zgodbe o najdencih so preprostemu bralcu zbujevalke lažnih upov, potrpežljivosti; pa tudi tolažba: nekaterim je pa le uspelo.

Družinska krištofšmidovska povest ponav1ja shemo po svetu raztepene družine, ki se na koncu srečno združi (Šmidov Evstahij, 1832, 1878, ⁴1894, Anibas-Malavašičev Oče naš, 1850, ³1909, anonimna zgodovinska povest Divji Hunci pred mestom Meziborom, 1853; verjetno tudi Ciglerjeva Sreča v nesreči, 1836, itd.).

Robinzonada je drugi večji tip mladinske književnasti. Defojeva alegorija meščanske moralne moči in preživetvene sposobnosti The Life and Surprising Adventures of Robinson Crusoe of York, Mariner (1719) je spodbudila vrsto posnetkov (samo v nemščini jih je bilo do 1760 kar petdeset), med katerimi je najznamenitejši Joachima Heinricha Campeja Robinson der Jüngere (1779) s 115. (!) naklado leta 1980. V 19. stoletju je bila robinzonada že mladinsko berilo in kot tako je izšel Cafov prevad Campeja (Robinzon mlajši, 1849, 1851) preko češčine. Naslednjo predelavo Robinzona si je za Mohorjevo družbo leta 1876 (⁴1921) naprtil Janez Parapat: Robinzon starši, njegove vožnje in čudezne dogodbe. Verjetno bi se robinzonadam dal priključiti tudi že omenjeni Šmidov Martin. Mladi puščavnik.⁴

Kakor je opaziti, je naštevanje mladinske literature v slovenščini v glavnem naštevanje prevedenih del. Omejevanje na izvirno slovensko produkcijo bi bilo pod naslovom mladinske literature nesmiselno. Že po imenu in definiciji je to pisanje, ki mu značaj določa sprejemnik, njegova psihična in socialna nedoraslost. Zahtevati od njegove literature, da je v prvi vrsti estetska, od njega pa, da jo gleda kot rezultat avtorjevega oblikovalnega genija, ki je narodov genij, je nesmiselno. Mladega bralca je v prvi vrsti zanimala snov, informacija, ki mu jo je snov dajala, avtorjevo ime pa prav malo. Njegove bralske navade so se oblikovale mimo vprašanja o izvirnosti- prevedenosti, zato vsa mladinska literatura v slovenščini zasluži enako pozornost.

Robinzon je izrazit primer, kako je s priredbami iz berila za odrasle nastajala mladinska književnost. Podobno usodo so doživljali tudi drugi žanri, zlasti zgodnejši. Slovenci pravega viteškega romana nimamo, prav tako ne grozljivega romana 18. stoletja. Kakor je evropski grozljivi žanr nastal iz pravljice, tako se je v slovenski literaturi skupaj z elementi viteškega romana nazaj v pravljico povrnil. Posebno popularne so bile Musäusove pravljice o Repoštevu, duhu v Krkonoških gorah (1868 itd., tudi dramatizacija), pa Bojtek, v drevo vpreženi vitez (5 natisov) in Alešovčevi Vrtomirov prstan (7 natisov) ter Jama nad Dobrušo ali dobri in hudobni grajšak.

Ko smo leta 1850 v Malavašičevi priredbi dobili evropsko ljudsko knjigo o Tilu Eulenspieglu (Nemški Pavliha v slovenski obleki, še vsaj sedemkrat ponatisnjena; njegova nemška verzija je iz 1515) in 1856. o Münchhausnu (Lažnjivi Kljukec, kako se mu je na morju, na suhim in v vojski godilo, tudi sedem ponatisov), ni bilo še nikjer rečeno, da sta to knjižici, namenjeni mladini. Ob prelomu stoletja pa sta skupaj s predelavo ljudske snovi o Lisički zvitorepki (1904) nedvomno že last izključno mladega bralca. Podobno se je zgodilo z znamenito knjigo 19. stoletja Uncle Tom's Cabin or Life Among the Lowly (1852) Harriet Beecher-Stowe, ki je leta 1853 izšla kar v dveh naslovih (Stric Tomaž ali življenje zamorcov v Ameriki, prev. J. Božič, in Stric Tomova koča ali življenje zamorcov v robnih deržavah severne Amerike, posl. F. Malavašič, ²1888). Pri nas je odprla prostor ameriški tematiki in tako postala predhodnik pri ljubljanskih knjigarnarjih Giontiniju in Turku izdajanih indijanaric in divjezahodnih zgodb,⁵ ki so jih slovenski najstniki že takrat z veseljem požirali. Skoraj ves žanr pripada danes mladinski literaturi, še najizraziteje reprezentativni Karl May, ki je bil sprva nevprašljivo avtor za odrasle bralce.

Sejemska kolportaža omenjenih založnikov sicer ni nosila v podnaslovu oznake, da gre za mladinsko berilo, vendar je po pričevanju pisateljev, ki so bili tedaj otroci, to dejansko bila, z njo pa tudi roparska in piratska povest.⁶ Od literature 20. stoletja kaže težnjo k prestopanju v mladinsko zvrst zlasti znanstvena fantastika, spodbujena z usodo Julesa Verna in Jonathana Swifta. Prvega smo v prevodu dobili že leta 1878: Popotovanje okoli sveta v 80 dneh, drugega leta 1884: Potovanje v Liliput. Jurčičev Jurij Kozjak (1866), Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem (1912) pa Jurčičev Sosedov sin (1869), primerki zgodovinske in vaške povesti, so postali mladinska literatura v tej meri, kolikor jih je šoloobveznemu bralcu predpisal učni program.

Opombe

² Bibliografsko je obdelal slovenskega Krištofa Šmida Martin Jevnikar v reviji Slovenski jezik (2, 1939, str. 188–213): Krištof Schmid v slovenskih prevodih, pa tudi drugod.

³ Več o tem v mojem članku Slovenski ženski roman v 19. stoletju. Slavistična revija, 29, 1981, zlasti str. 282–286.

⁴ Do danes je nastalo okrog 20 slovenskih priredb Robinzona. (Omembe vredna je Jana Baukarta Marko Senjanin, slovenski Robinzon, 1920.) Naštela jih je Tanja Lešničar v zborniku Iz zgodovine prevajanja na Slovenskem. (Ur. Drago Bajt.) Ljubljana, 1982, str. 63–70.

⁵ Filip Haderlap: Eno leto med Indijanci (1882), Hrizogon Majar: Srečolovec (1887) – po Sienkiewiczu, Fran Nedeljko: Naselnikova hči, cvetlica pustinje (1887), James Fenimore Cooper- Ivan Strelec: Natanael Bumppo, I–VI (1900), Cooper: Na divjem zapadu (b. l.), Karl May: Eri (1901), May-Silvester Košutnik: Sin medvedjega lovca (1924), May-Majar: Gozdovnik (1898) itd.

⁶ Filip Haderlap: Črni bratje (1882), Ignacij Hladnik: Roparsko življenje (1884), Körner-Kramar: Hedvika, banditova nevesta (1886), Silvester Košutnik: Rinaldo Rinaldini (1907), Košutnik: Musolino, ropar Kalabrije (1909), Košutnik: Fra Diavolo (1910), vse z več natisi; Ivan Tkalec: Tiun-Lin, kitajski morski razbojnik (1891), Ignacij Hladnik: Na valovih južnega morja (1883), Deutz-Hladnik: Rešitev o pravem času (1885), Nezgoda na Palavanu (1889), Silvester Košutnik: Na indijskih otokih (1903), Košutnik: Sin morskega razbojnika (1908), Kapitan Žar ali Kleč v Tihem morju (1906), vse tudi z več natisi.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/mladini.html 20. marca 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco