Miran Hladnik

Slovenska humoristična povest

Priimek Milčinski je sinonim za slovenski humor, najsi imamo v mislih očeta Frana (1867–1932) ali sina Franeta, radijskega "Ježka". Običajno gre za kratko pripovednoprozno formo humoreske; daljša besedila, kamor s svojimi 23.400 besedami sodi tudi Gospodična Mici Milčinskega očeta, pa so na Slovenskem dokaj redek pojav in verjetno tudi zato razlog pogosti tožbi, češ da Slovenci nimamo humorja in da sodimo med žalostne narode. To seveda ni res, v vsakdanjem življenju je bilo humorja med Slovenci vedno dovolj; končno si je tudi slovenska posvetna literatura za svojo javno promocijo konec 18. stoletja izbrala prav komedijo v obliki Linhartovih Županove Micke in Matička, ki se ženi. Res pa je tudi, da je bila komika s stališča normativne poetike nezaželena in da ima s tega stališča še vedno emancipacijske težave, prav kakor je emancipacijo oviral tudi užaljeni predmet komične družbene kritike. Komični odnos do sveta je namreč odnos z distanco, ki je taka, da gleda ta, ki se norčuje, navzdol na onega, iz kogar se norčuje. Zgoraj sta avtor in bralec, sem in tja še navihani junak, spodaj pa med drugim razširjene družbene slabosti in razvade. Vedno se smeje pametni neumnemu in ga spravlja v zadrego in v jezo. Če ima neumni družbeno moč, potem je zadrega za literarno komiko lahko usodna. Drugi dokaz slovenskega smisla za veselost so Cankarjeve tematizacije naglavne slovenske narodne razvade – veseljačenja, vzemimo v Kurentu. Če bi merili druge nacionalne literature z enako strogim vatlom, kot smo navajeni meriti domačo literaturo, potem bi bili zanje prisiljeni izreči enako žalostno sodbo o redkem pravem, čistem, dobrem humorju. Potolažimo se: nismo edini, ki brez potrebe tarnajo nad slabim humorjem – tudi Nemci na primer počno enako.

Prav obsežnega sorodstva v žanru daljše humoristične povesti Fran Milčinski res ni imel: humorist daljše sape je bil še Andrej Volkar s "satirično noveleto" Dijak v Luni (Zagreb, 1871), istega leta kot Fran Milčinski je umrl sicer tri leta mlajši Rado Murnik (1895 je v Ljubljanskem zvonu objavil humoristični roman Groga in drugi, 1910 pa pri Slovenski matici "veselo novelo" Matajev Matija), Miroslava Malovrha ("vesela povest iz ljubljanske preteklosti" Zaljubljeni kapucin, 1910; "šaljiva povest" Skušnjave Tomaža Krmežljavčka, 1911, oboje objavljeno kot podlistek v Slovenskem narodu, potem pa še v samostojni knjigi) in Vladimirja ika ("satiričen roman" Višnjeva repatica, 1920). In še sramovati se mu je bilo tega sorodstva, saj je Volkarja postavil ven iz zakona s strogo kritiko že Josip Jurčič, Malovrh je bil najizrazitejši primerek trivialnega pisanja, Murnikove "vesele novele" ne omenja kar vsaka literarna zgodovina, celo pri Vladimirju Levstiku nergaško pridaja sum tendenčnosti in estetske nezahtevnosti.

Kot je to literarnozgodovinska razvada, poglejmo najprej na Milčinskega življenjsko pot, kakor so jo zaznamovali služba, dramske, humoristične, pravljične in vzgojne knjige:

Rojen 1867 v Ložu v družini davkarja, po rodu Čeha, šolal se je v Ljubljani, počitnice preživljal v Lukovici in tam prijateljeval s Kersnikom, po maturi 1885 je na Dunaju študiral pravo. Od 1890 dalje je služboval v Ljubljani in po drugih krajih Slovenije, dlje časa v Idriji, ter postopoma napredoval od pripravnika prek sodnega tajnika, kazenskega in mladinskega varuškega sodnika (v tem svojstvu je vodil prvi oddelek za mladinsko skrbstvo v Avstro-Ogrski) ter raznih stopenj deželnega sodnega svetništva do visoke sodne funkcije v Jugoslaviji, do svetnika stola sedmerice v Zagrebu 1920. Ves čas je intenzivno objavljal s področja mladinskega sodništva, predaval, se ukvarjal s pravno terminologijo in urejal strokovno periodiko.

1899: Dve sezoni je kot upravnik in dramaturg Drame deželnega gledališča v Ljubljani skrbel za popularni repertoar.
1906: V zbirki Talija sta kot 22. in 23. zvezek izšli burki Brat Sokol in Cigani, ki začenjata serijo iger, pogosto uprizarjanih na ljudskih odrih.
1909: Prva humoristična in satirična knjiga Igračke, potem ko je od 1885 naprej napolnjeval podlistke dnevnega tiska in vseh mogočih časopisov s humorističnimi črticami, največ iz sveta pravnega uradništva, pa tudi iz sveta malomeščanstva, politike in lastne družine.
1911: Popularna knjiga Pravljic z lepimi ilustracijami Gvida Birolle in Maksima Gasparija (ponatis 1931).
1912: "Domorodna povest" Muhoborci in novela Zločinci, humoristični knjigi.
1913: Pravljična narodna igra Volkašin in enodejanka Kjer ljubezen, tam Bog.
1917: Vzgojna povest Ptički brez gnezda (Slovenske večernice); Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (ponatis 1922).
1921: Zbirka humorističnih črtic Drobiž.
1923: Kar več knjig, med njimi humoristični Gospod Fridolin Žolna in njegova družina (ime Fridolin Žolna si je Milčinski izbral tudi za svoj psevdonim) ter mladinska pravljična igra Mogočni prstan.
1930: Gospodična Mici (prvi natis v Slovanu 1917), po Antonu Slodnjaku "kmečka družinska zgodba" o usodi nezakonskega otroka, za avtorja tele spremne besede pa nedvomna humoristična povest.
1925: Na lastno prošnjo upokojen in potem odvetnik do smrti zaradi možganske kapi leta 1932.

Milčinski je vsekakor priljubljen avtor, o čemer pričajo različni izbori, izbrana ter zbrana pisateljeva dela in spisi. Kritika je, zaradi bogve kakšnih razlogov, obravnavala praviloma le Milčinskega vzgojno literaturo, Ptičke brez gnezda, in njegovo pravljico, čista humoristična dela pa bolj slučajno kot ne.

Čeprav je Gospodična Mici izšla že večkrat, najprej v petih nadaljevanjih v Slovanu 1917, potem v novoustanovljeni zbirki Domače branje v Gorici 1930, 1848 v zbirki Cvetje in trnje in še 1978 v tretji knjigi avtorjevih Zbranih spisov, kar je dokaz njene berljivosti, literarne kritike ni zanimala in je mogoče nekaj drobnega o njej prebrati le v literarni zgodovini – zanimivo da v poglavju o vzgojni povesti in ne v poglavju o humoristični povesti, kamor nedvomno sodi.

Očitno za strogo literarno teorijo in zgodovino ni dober vsak smeh, ampak poznamo na eni strani "vulgarni smeh", na drugem koncu "fini", "inteligentni smeh", vmes pa še celo vrsto manj ekstremnih oblik smeha. Na fini, kvalitetni strani so satira, groteska, parodija, ki jih določajo jeza, kritika, ironija, resignativni nasmešek, sarkazem (vse to je poznal in izrabljal tudi Ivan Cankar), na drugi strani pa so šala (vic, dovtip), burka, švank, burleska, ki nimajo nobenega izrecno plemenitega poslanstva, ampak so namenjeni goli zabavi; njihov cilj je hrupni smeh. Slovenska literarna kritika je, ko se je lotevala Milčinskega, natanko razlikovala med tipi humorja. Josip Tominšek je ob izidu njegovih Igračk razgrnil naslednjo vrednostno lestvico od grobega do finega: smešno–šaljivo–veselo, oziroma smešnica–šala–humoreska, pri čemer ni težko opaziti, kako smeh v smeri proti desni postaja vedno tišji: "Smeh je v ustih, šala na jeziku, veselje v očeh", humor kot najvišja oblika komike naj bi združeval vse to in pristavljal zraven še blago, dobro srce. Dobremu humoristu menda ne bi smelo biti le do vzbujanja smeha. Njegov komični učinek je tem večji, čim resnejši je njegov obraz in čim bolj ga na tihem muči ogorčenost nad predmetom posmeha. Zato naj bi bila pri pravem, dobrem humorju bralčeva reakcija dvoumna: moral bi biti v dvomu, ali naj se taki smešni resnosti oziroma resni smešnosti smeje ali ob njej le sočutno vzdihuje. Tip humorja ni odvisen toliko od avtorja kot od snovi, ki si jo je izbral za smešenje. Nekateri motivi in družbeni sloji so primerni le za smešnice in šale, npr. pijančevanje, vojaško življenje, tip tašče, fantovanje na vasi, drugi za humoreske. Pravniško življenje, ki ga je Milčinski poklicno dobro poznal, je menda naklonjeno obema skrajnostma, nizki smešnici in visokemu humorju, vmesne oblike, šaljivosti, pa po natančnem Tominšku ne pozna (Ljubljanski zvon 1909, str. 507, 508). Po vsem povedanem smemo domnevati, da humor ni prav vsakdanji pojav na veseli strani življenja; nekateri ga še danes razumejo le kot redko plemenito duhovitost, nekako v izvirnem angleškem smislu, od koder beseda tudi prihaja.

Šolska poetika se bolje orientira po tipologiji, ki pozna karakterno, situacijsko in besedno komiko. Kritika in literarna teorija sta neprimerno bolj cenili karakterno (in socialnokritično) komiko kot situacijsko oziroma anekdotično, ki sta veljali za feljtonsko lahkotni. Ker sta iz humanega čustvovanja odklanjali humorni odnos do socialne problematike (so stvari na svetu, iz katerih se ne sme delati norca!), sta za najboljše delo Milčinskega humorista določili prav njegovo manj zabavno delo Ptički brez gnezda. Dilemo okrog druženja humorja in vzgojnosti najlepše ilustrira Franc Zadravec (Zgodovina slovenskega slovstva 5, 313), ki sicer trdi, da je Milčinski edini slovenski pisatelj, ki še zasluži ime humorist, čeprav ni opazoval življenja le po njegovi humorni plati, ampak je bil zraven še angažiran satirik in human vzgojitelj, vendar takoj dodaja, da "vzgojnost in satira, včasih tudi groteska njegovemu humorju in komiki seve niso bili naklonjeni. Pa tudi poetični moči ne." Literarni zgodovini, ki sortira pisatelje po časovnostilski pripadnosti, humor Milčinskega nekako ne gre v račun, ker se v principu ne sklada z nobenim periodizacijskim postulatom: naturalizem in humor, realizem in komika so pač raznorodne kategorije, ki ne gredo skupaj. Rešitev iz te akademske stiske je preprosta: večini za humoristične pisatelje neugodnih sodb lahko spodmaknemo argumentacijo, če se odpovemo realizmu kot estetskemu kriteriju za humoristično literaturo. Naj nam bo torej Milčinski raje dober žanrski humoristični pisec kot nekakšen realist oziroma naturalist z napako.

Komični efekt je po svoji naravi nekaj nepričakovanega in kratkega. Tudi smeh kot njegov zunanji refleks fizično v normalnih razmerah ne more trajati v nedogled. Dolžina in komičnost se tako na prvi pogled zdita nasprotni kategoriji, ki sta si v obratnem sorazmerju: kolikor večja dolžina besedila, toliko manjša njegova komičnost. Pa vendar ni tako. Podobno kot pri pustolovski povesti, kjer se napete epizode izmenjujejo z nenapetimi opisnimi poglavji, je grajena tudi vsaj polovica daljše humoristične literature. Kratke komične epizode, ki jih v celoto običajno povezuje samo glavna oseba, niza v kronološko urejene serije in računa na bralčevo reakcijo, primerljivo tisti pri pripovedovanju verige šal: izbruh smeha, pomiritev, izbruh smeha, pomiritev ... Druga polovica humoristične literature, ki ni grajena kot anekdotični cikel, ampak je grajena novelsko, prevzema piramidno zgradbo klasične komedije, ima svoj uvod, zaplet, vrh in razplet. Sem sodi za razliko od Butalcev, ki so zgled prve, epizodne kompozicije, Gospodična Mici. Humoristična literatura se odloča med dvema ponujenima tipoma glavne osebe: med tepčkom in zvitim porednežem. Butalci so bebasta kolektivna glavna oseba in predstavljajo prvo možnost, Gospodična Mici pa se nagiba k drugemu tipu, vendar avtor zviti naslovni osebi ne privošči zmage nad lahkovernimi žrtvami, kakršne so desetletja navduševale bralce navihanega nemškega Pavlihe v slovenski preobleki ali patra Angelika v Malovrhovi povesti Zaljubljeni kapucin, ampak ji raje vzgojno nameni neslaven odhod s scene.

Avtor zabava bralca s pripovedovalčevim govorom, ki je poln duhovitih domislic in komične retorike – Josip Tominšek govori o "šaljivosti", poetika pa o besednem humorju. Manj stilnih sredstev je potrebno, če so osebe in situacije smešne že same po sebi – tedaj gre za značajski in situacijski humor. V Gospodični Mici je vsega trojega v obilju. Premerimo in preštejmo, da nam ne bo kdo očital humanističnega fantaziranja in površnosti: smešna je kar dobra tretjina besedila; besedna, značajska in situacijska komika se prepletajo do te mere, da deleža posamezne ni mogoče natančneje količinsko določiti. Informacije, da gre za humoristično besedilo, ne dobi bralec le, ko prebere humoristovo ime na naslovnici, potrdi ga že začetek: "Naj me blagovoli takoj brcniti koklja, če ni sledeča historija skoz in skoz resnična, ne dosti manj. Od konca do kraja je posneta po uradnih spisih." Kaj je v tem smešnega? Na stilni ravni je to druženje fraz dveh različnih nivojev komunikacije, nizke (naj me koklja brcne) in visoke (blagovolite ...), ki sicer nista združljivi. Povrhu učinkuje komično, ker zasuknjeno, z relativizacijo njene resničnosti ("ne dosti manj"), ponavlja znano Kersnikovo realističnoprogramsko uvodno izjavo iz "kmetske slike" V zemljiški knjigi, katere jedro je prav tako navaden uradni akt.

Gibalo vsega dogajanja v povesti je pridobitnost in ravno sramežljiva prikritost koristolovstva, ki vedno znova peha osebe v akcijo, prispeva besedilu satirično socialnokritično dimenzijo, zaradi katere je bila povest potisnjena med vzgojna besedila. K finim oblikam humorja sodi tudi parodija: začetek izzveni kot komična parafraza koledarske božične zgodbe, povest v celoti pa je komična parafraza najdenske povesti. Po formuli božične zgodbe bi morala nesrečna nosečnica, ki v snežnem metežu izmučena prispe do zavetja hiše, kamor je namenjena, umreti in zapustiti negodnega otroka svetu v oskrbo. Po formuli najdenske povesti bi se moral najdenec (sirota) skozi trpljenje zaradi poštenosti, dobrote in požrtvovalnosti socialno povzpeti in hvaležno poplačati svoje rejnike. Ne enega ne drugega Milčinski ne uresniči: mlada mati je pripravljena zaradi vaškega "ugleda" in "časti" sklepati moralne kompromise, ena najdenka postane premetena kmečka žena, druga najdenka je vse prej kot zgled morale, poštenja in podjetnosti.

Milčinski se je v Gospodični Mici humorno dotaknil socialno občutljive teme nezakonskega otroka na vasi in izkoriščanja sirot ter s tem nekako problematiziral resnost in tragičnost podobnih Kersnikovih in Tavčarjevih literarnih usod. Zato mu je literarna zgodovina poočitala "življenjsko malo verjetno in estetsko neokusno grotesknost" (Joža Mahnič, Zgodovina slovenskega slovstva 5, 325). Poskušali smo prepričati, da je besedilo po humorni plati prav okusno, kako pa se humornost načelno bije z estetskostjo, pa nas skupaj s hvaležnimi bralci na tem mestu natančneje noče zanimati.

Literatura

Miran Hladnik, Dolga humoristična proza za "čas kratenje Slovencom". XVIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1982). 63–81.

Objavljeno v:
Fran Milčinski: Gospodična Mici. Ljubljana: Mihelač, 1993 (Zbirka Slovenska povest, 21). 63–69.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/mici.html
6. sept. 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco