Miran Hladnik

Medved plezal čez martuljške grebene

Le kako je našel čez Kačji jezik?

V nedeljo 23. maja so na forumu Razmere v gorah poročali o medvedjih sledovih v Veliki Dnini: "Kaže, da je pred nami veselo lomastil kosmatinec, vendar to meniva le dva od petih ... Da sva z Matjažem imela prav glede medveda, postane kmalu zelo jasno. Sledi so velike in sveže, vodijo pa naravnost navzgor. Malček nas stisne (radovednost, seveda, le kaj dela tako visoko?...), vendar sta sneg in vabljiva smuka močnejša in nadaljujemo. Tolažimo se s tem, da bomo štirje zagotovo preživeli ... Nad vidno manjšo kopnino medvedove sledi izginejo pod plazovino in, ko že pomislimo, da ga je mogoče plaz zasul, odkrijemo njegove sledi tudi sredi plazu in še vedno vodijo navzgor ... Aja, medvedove sledi so vodile le navzgor, frajer se ni še vrnil in vas še čaka." Boštjan Lovšin iz te skupine je pozneje povedal, kako so medveda, ker so bile sledi sveže in samo navzgor, pričakovali za vsakim ovinkom.

V torek 25. maja zjutraj sva se na isti konec odpravila z zetom Borutom Škarjo in v višini bivaka res naletela na medvedje sledi. Debelo sva pogledala, ker so nad snežiščem šle kar naprej gor v strm žleb, ki je bil ravno še neprekinjeno zasnežen, in na greben, od koder se odpre pogled na Kačji jezik na martuljški strani. V njem razločne medvedove stopinje! Da je medved vdel ravno ta žleb na škrbino med Ponco in Oltarjem (okrog 2500 m visoko), ne pa katerega drugega, se zbasal po grebenu do prečke v Kačji jezik in našel pot dol za Ak, je moral imeti vklopljen svoj medvedji GPS, dobre snežne razmere in še veliko sreče povrhu - poletna plezarija v žlebu in po grebenu je namreč označena z dvojko. Po poti nazaj skozi Martuljek sva se ustavila ob cesti in še iz tega konca občudovala medvedov cik-cak v Kačjem jeziku.

Ker so se nama medvedove alpinistične avanture zdele nenavadne, sem pri prijateljih preveril, koliko jim je poznana ta oblika medvedje rekreacije. Biolog Boris Kryštufek, strokovnjak za medvede – glej mdr. njegovi knjigi Zveri, 2 (1988) in Living with bears: A large European carnivore in a shrinking world (2003) – se je najprej pohecal, da gre gotovo za jetija, nazadnje pa je le sprejel moje poročilo, pa tudi lovci s kranjskega zavoda za gozdove so po bratovem posredništvu potrdili, da so sledi res medvedove. Prišlo je pismo planinca Jožeta Hriba s sporočilom, kako je "v začetku preteklega stoletja medved v kopnem zašel iz Vrat po poti čez Prag. Ker na nekem težjem mestu ni mogel čez, je nekaj časa rjovel in nato verjetno obrnil." Jože je zapisal željo, da bi zbrali vsa opažanja medvedjih sledi v Julijcih v letošnji zimski sezoni. Poročil o medvedih je v zadnjem času res precej, kar vzbuja občutek, da njihova populacija narašča. V resnici pa je človek tisti, ki vedno pogosteje zahaja v kraje, kjer je bil pred modo turnega smučanja in drugih planinskih dejavnosti pred njim mir. Medved se umika pred človekom v višino v praznem upanju, da bo tam zgoraj bolj sam. Pred leti sem sredi junija prav na tem mestu imel čudno srečanje z gamsom. Žival mi je v obrambi svojega teritorija s škrbine tako zavzeto prožila kamenje na glavo, da sem jo hitro odkuril v dolino.

Upajmo, da ne pride komu na misel, da bi v skrbi za človekovo varnost začel preganjati medveda iz Julijcev.


Objavljeno v Planinskem vestniku 115/7 (2010), 23. Postavljeno na http://lit.ijs.si/medved.html 17. julija 2010.


Creative Commons License To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco