To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Ob vsem naštetem je literarni Krpan kar nekako stopil v ozadje, čeprav nam Cobiss vrne preko 200 zadetkov, ko vanj vtipkamo iskalno besedo Krpan. Ponovimo, da je bil preveden v vrsto jezikov (angleščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, makedonščino, esperanto, italijanščino, švicarsko nemščino, latinščino in ruščino), dobimo ga na vseh mogočih nosilcih: v knjigi, na zvočni kaseti, na zgoščenki, le na filmu ga še nimamo. Nastopa v stripu, na koledarju, na kartah za tarok in v pobarvanki. Bil je večkrat dramatiziran, tudi za radijske potrebe, po njem sta nastali opera in glasbena melodrama, travestija pa kabaret. Krpanov simbolni pomen zanima slovenske psihoanalitike in feministično teorijo, priimek jezikoslovce, lik slikarje, ilustratorje in kiparje, je tema v pismih bralcev in po službeni dolžnosti se z njim seveda ukvarja tudi literarna zgodovina. Prav nič težko ni skleniti, da je Martin Krpan nedvomno slovenski nacionalni junak prvega ranga. Slovenskim kulturpesimistom opisana Krpanova svetna slava seveda ne zbriše nergavega izraza s kislega obličja. Saj v naštetih primerih ne gre za slavo literarnega junaka, ampak prej za slavo literarne predloge, to je osebe, ki je živela pred Levstikovo literarno upodobitvijo v povesti Martin Kerpan z Verha v Slovenskem glasniku v Celovcu leta 1858. Krpan je v povprečni slovenski zavesti vsaj toliko kot Levstikova tudi stvaritev Toneta Kralja, ki je leta 1958, ob stoletnici prvega izida, ilustriral novo jubilejno Levstikovo izdajo tako privlačno, da je njegova slikanica doživela še zelo veliko ponatisov. Kvartopirci poznajo Krpana morda samo po ilustracijah Hinka Smrekarja na kartah taroka, večina novodobnih otrok pa po interpretaciji Rudija Kosmača ali Poldeta Bibiča ali Staneta Severja na zvočni kaseti ali po stripu Mikija Mustra. Levstikov Krpan je zbledel tudi v zavesti literarnih zgodovinarjev; ti si namreč nič kaj ne belijo glave z vprašanjem, zakaj je Levstik napisal pravzaprav dva Martina Krpana, enega daljšega, ki ni bil nikoli objavljen, in potem še na eno tretjino prvotnega obsega obtesano varianto, kakor jo poznamo danes.
Čeprav gre za temeljno besedilo slovenske proze, ki je – z besedami Antona Slodnjaka – "oživotvorilo leposlovno prozo v jezikovni, vsebinski in idejni popolnosti", katerega junak je "simbol neomajne svobode, prvinske moči in suverenosti, leposlovno utelešenje narodne samobitnosti par excellence" (to sem prepisal od Mirana Košute), ni mogoče prezreti, da se literarna zgodovina pri njem ne zadržuje predolgo. Spregledati tudi ni mogoče, da se je Krpanova slava začela relativno pozno in da je bil prvič ponatisnjen šele v Levstikovih Zbranih spisih, ki jih je uredil Fran Levec leta 1891. Bibliografija beleži rast njegove popularnosti od zloglasne Govekarjeve dramatizacije na štartu 20. stoletja dalje, ki je publiko privabljala z živo kobilo na odru, kar je šlo tako zelo v nos Ivanu Cankarju, da je leta 1907 obsežno kritično esejistično knjigo naslovil kar Krpanova kobila in z njo rohnel proti praksi teatra za ljudstvo. Leta 1917 je Krpan izšel v otroški zbirki z ilustracijami Hinka Smrekarja in je od tedaj dalje del mladinske literature. Pred drugo svetovno vojno ga je najraje ponatiskovala Mohorjeva družba, čeprav je bil njegov avtor za časa življenja zakrknjen liberalec, in ponatisi Krpana so izhajali tudi v času kulturnega molka med 1941 in 1944. V 19. stoletju do kritiških odzivov na povest sploh ni prišlo, ampak šele ob ponatisih, prevodih in dramatizacijah v 20. stoletju. Krpanov uspeh med Slovenci torej nikakor ni bil instanten, spontan in brez zadržkov. Popularnost si je pridobival počasi in po premišljenem načrtu slovenske literarne zgodovine in kulturnih ustvarjalcev. V zvezi s Krpanom ni mogoče mimo nedavnih zavzetih iskanj, kaj je pravzaprav tovoril Krpan tisto hudo zimo, ko ga je srečal sam presvetli cesar in ga o tem povpraševal tako direktno, da se mu je moral Krpan grdo zlagati. Vsak šolar ve odgovoriti na izust, da je Krpan tovoril angleško sol, da pa cesarju tega ni smel povedati, ker je bila trgovina z angleško soljo prepovedana, in se mu je zato zlagal, da tovori kresilno gobo pa bruse. Angleška sol je ključni predmet kratke zgodbe o Martinu Krpanu. Ko se Krpan odpravlja s cesarskega dvora proti domu, je za svoja junaška dejanja nagrajen z dovoljenjem legalne trgovine z angleško soljo. Ker je živel Krpan blizu morja in domačih solin, pozornemu bralcu ni čisto jasno, zakaj se je potem spravil tovoriti ravno angleško sol. Bralčevo sumničavost je skušal pomiriti že poznavalski Anton Slodnjak, ki v opombah k Levstikovemu Zbranemu delu v zbirki slovenskih klasikov razlaga reč takole:
"V tem izrazu se skriva najbrž ljudski spomin na celinsko zaporo za francoske Ilirije (1809–13), ko je bilo uvažanje angleškega blaga v naše kraje ostro prepovedano. Angleška sol je v naši povesti toliko kot tihotapska sol. Krpan je najbrž prenašal benečansko sol iz Kopra, ki je bila cenejša kot avstrijska sol iz tržaške okolice."
O velikem gospodarskem pomenu tovorništva in trgovine na Notranjskem je pisal že Valvasor v 17. stoletju, dovolj pa je tudi kasnejših razprav prav o gospodarskem pomenu trgovine s soljo na našem ozemlju. Ena od njih celo trdi, da je tovorjenje soli pomagalo vzdrževati slovensko narodno zavest. Kogar ekonomsko ozadje Krpana in solna trgovina natančneje zanimata, bo šel gledat v literaturo, ki jo navajajo opombe v izdaji Krpana v zbirki Klasje leta 1952.
Novi časi starim resnicam očitno ne zaupajo več ali pa so, bolj verjetno, preveč površni, da bi šli v zaprašene vire preverjat, kaj vse so modri stari že odkrili. Morda je v takem ravnanju celo nekaj koristi, saj bi sicer nikoli ne prišli do novih razlag znanih dejstev. V zadnjih letih se je med premišljevalci Krpanove usode rodila duhovita domneva, da pri angleški soli najbrž ni šlo za sol angleškega izvora, ki je zaradi trgovinske blokade na Avstrijsko ni bilo dovoljeno uvažati, ampak da je bila angleška sol nekdaj apotekarsko ime za odvajalo. Interpretacijskih konsekvenc te domislice ni po moji vednosti izrabil še nihče. Odvajalo ni kaj spodoben literarni predmet in je bilo zato nevredno literarnozgodovinskega interesa; najbrž tudi zato ne, ker ni bilo zelo izvirno. Še kako živo nam je v spominu Balzacova novela Šale Ludovika XI. iz Okroglih povesti v Debeljakovem prevodu in z Doréjevimi ter Justinovimi ilustracijami v bibliofilski izdaji leta 1954, ki zabavno popisuje notranjo stisko gostov, potem ko so zaužili odvajalo in so zastonj iskali blaženega tihega kotička, kjer bi lahko dali duška notranji napetosti. Kar se spodobi klasiku francoske literature, čednostnim Slovencem pač ni primerno, zato bi analiza subverzivne plati Krpanovega dejanja, če bi bila angleška sol odvajalo, presegala tolerančni prag slovenskega domoljubnega rezoniranja. Mimo tega, ali je "odvajalna teorija" verjetna ali ne, bi se bilo vredno vprašati, od kod potreba po taki destruktivni interpretaciji. Že Krpanovo dejanje šverca soli kot kuhinjske soli angleškega izvora je bilo destruktivno dejanje, od kod potem nuja, da se spreobrne v nekaj še bolj destruktivnega? Krpan je razbijal cesarjevo moč in avtoriteto, odvajalna interpretacija pa banalizira in razbija mit o nacionalnem pomenu Krpanovega dejanja. Pa smo pri vprašanju o subverzivnosti začetkov slovenske književnosti, ki se ga bo treba lotiti kdaj drugič posebej.
Nekaj kasneje se je spet brez sklicevanja na kakšne konkretne slovarske ali druge vire v javnosti pojavila še bolj smela domneva, da bi angleška sol utegnila biti ime za soliter. Ker je soliter sestavina smodnika, smodnik pa je orožje, je dobil Krpan v kontekstu orožarske afere v času osamosvojitvene vojne in po njej status prvega slovenskega trgovca z orožjem. Razlaga je ponujala provokativen popravek tradicionalne podobe Slovencev kot "miroljubnih poljedelcev" v smer naroda bojevnikov, ki se živi s trgovino z orožjem. Je to interpretacijo nedavna slovenska ilegalna trgovina z orožjem celo spodbudila? Obe popularni razlagi angleške soli, odvajalna in orožarska, sta lep dokaz, kako prikladen je Krpan kot interpretacijska podlaga našega današnjega nacionalnega žitja. Da interpretacijska samovolja le ne bi šla predaleč, sta ob prelomu tisočletja poskrbela Nikolaj Pečenko in Jolka Milič z brskanjem po raznih slovarjih, pri čemer se je izkazalo, kako so najlepše in najbolj simpatične interpretacije tudi najmanj utemeljene v gradivu. Očitno se bo treba sprijazniti s pustim, neduhovitim pojasnilom, da je bila v Krpanovih časih angleška sol pač zgolj in samo kuhinjska sol nelegalnega, prepovedanega izvora. (Ker je Sodobnost prelep časopis, da bi si dovolil bibliografske opombe pod črto, za natančno lokacijo prispevkov Miličeve in Pečenka kar v temle oklepaju usmerjam v katalog objav na naslovu http://cobiss.izum.si.)
Čeprav se imam za literarnozgodovinskega pozitivista (kar pomeni, da štejem le pozitivna, to je izpričana in preverjena dejstva), pa se z golo ekonomsko razlago angleške soli v Krpanu le ne morem zadovoljiti. Res je slovenska realistična literatura hotela biti zrcalo časov in razmer, vendar je bila obenem že prej in kasneje tudi recept in model za želeno obnašanje nacije, bila je metafora in alegorija in simbol in šele če je bila vse to, je imela možnost za obstanek v našem kulturnem spominu. Nekaj teh lastnosti je bilo gotovo vpisano, zavedno ali nezavedno, tudi v Krpana, akoravno jih literarna zgodovina do zdaj ni znala ali ni utegnila artikulirati. Prav nenavadno se zdi, da ob vsem pregledovanju domače in tuje strokovne literature za geslo angleška sol nihče ni natančno pregledal, kakšni pomeni vse se pod geslom sol nahajajo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Kot da bi jih namenoma ne želeli opaziti. Kot da bi hoteli, da pojem angleške soli ostane čim dlje skrivnosten in tako interpretacijsko tvoren.
V SSKJ najdemo naslednje razlage soli: 1. sol je snov, ki napravi jed okusno in 2. hrano tudi konzervira, 3. pomeni vrednost, blagostanje (niti za sol nimajo 'zelo so revni') oz. samostojnost (boš že še videl, kako bo, ko boš svojo sol zobal 'ko boš samostojen, neodvisen') in je 4. sinonim za pamet in duhovitost. Če še malo polistamo po besedni družini, naletimo tudi na take besede, kot sta prisoliti in zasoliti (prisoliti eno okrog ušes ali prisoliti zaušnico), ki naštetim dodajata še 5. pomen nasilnosti, ki je s predhodnim tesno povezan, saj se zaušnice dogajajo le okoli glave, ki je spet eden od sinonimov pameti. Na prve tri vsakdanje pomene so se sklicevale dosedanje razlage Krpanove zgodbe, zanemarile pa so pomen pameti in nasilnosti, za kar je v frazeološkem gnezdu v SSKJ obilo zgledov. Za pamet in duhovitost npr. naslednji: ta človek nima dosti soli (v glavi) 'ni bistroumen, pameten', njegovo govorjenje je brez soli 'neumno, vsebinsko prazno, ni duhovito', razumeti kako izjavo s ščepcem soli 'ne dobesedno, razsodno'. Primerno je navesti še fraze soliti pamet komu 'vsiljevati svoje védenje, znanje', reki so sol jezika 'jeziku dajejo živost, polnost, učinkovitost' in biblično frazo vi ste sol zemlje 'vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva'. Na nasilnostno razsežnost kažejo naslednje fraze: pojdi se solit 'izraža nejevoljno, nestrpno odklanjanje, zavračanje', pogovorna fraza hude jim je solil 'ostro, brez prizanašanja je govoril z njimi, ošteval jih je', v članku duhovito zasoliti dogodke; zasoliti pripoved z ljudskimi izreki 'dati čemu izrazite poteze, značilnost', sosedje so mu radi kaj zasolili 'narediti komu kaj neprijetnega', zasolil mu je klofuto 'dal klofuto', prisoliti eno okrog ušes ali prisoliti zaušnico 'plosko udariti po licu', zasoljene zgodbe; pripoved, zasoljena s kletvicami 'duhovite, zbadljive, nespodobne'. Dovolj za tehtno upoštevanje.
Naj se za trenutek vrnem k pomenu soli kot konzervansa. Že če bi jo Krpan švercal le zato, da bi njegovo ljudstvo z njo konzerviralo jedi, bi opravila pomembno narodnogospodarsko nalogo. Ker pa so nas od nekdaj učili, da je treba pri branju preseči dobesednost, poskusimo s premislekom, kaj še bi sol lahko konzervirala, če razumemo Krpana kot enega temeljnih besedil nacionalne literature, to je kot besedilo, ki na metaforičen način artikulira in usmerja nacionalno usodo. Na prvi pogled se zdi hudo tvegano, če bi trdili, da je šlo Levstiku z motivom soli za metaforično konzerviranje, fiksiranje, ohranjanje, vzdrževanje in stabilizacijo slovenstva. Z upoštevanjem dejstva, da je bila temu cilju podrejena celotna slovenska literarna dejavnost v 19. stoletju in še daleč v 20. stoletje, pa trditev izgubi svoj špekulativni videz. "[P]otreba po stabiliteti [je] v temelju [...] narodnostne koncepcije," je zapisal literarni zgodovinar Andrej Inkret v komentarju nacionalne dejavnosti Janeza Bleiweisa in Jovana Vesela – Koseskega, vendar ustreza tudi Levstikovemu Martinu Krpanu, ki že s svojo nemoderno pripovedno obliko kaže, da je bil še zelo blizu Bleiweisovemu staroslovenskemu narodnemu načrtu.
Privoščimo si zdaj še premislek o soli kot znaku za pamet in duhovitost. V to smer je zastavila že interpretacija Mirana Košute v esejistični knjigi Krpanova sol (Trst, 1996), ko je Krpanovo razmerje do cesarja uporabil za metaforo slovensko-italijanskih literarnih odnosov: Krpan je v svoji vreči namreč "nosil sol – simbol znanja, modrosti in knjig". Na ozadju zavesti, da so dejanja junakov nacionalne literature pomembna in vzorčna za življenje nacije, se nam odpre, da bi bili zapleti pri tovorjenju soli lahko metafora nacionalnega kulturnega boja. Avstrijska prepoved uvoza angleške soli bi mogla biti metafora za nemško preprečevanje angleške oz. katere koli druge, nenemške pameti, to je nenemškega duhovnega in kulturnega vpliva na Slovence in podoba nemškega vztrajanja pri kulturni dominaciji v prostoru Srednje Evrope. Krpanovo tihotapljenje angleške soli simbolizira slovensko potrebo po alternativnih tujih kulturnih pobudah in prizadevanje za zanje, pridobitev dovoljenja za uvoz tuje soli pa simbolizira zmago teh prizadevanj. Spet na prvi pogled drzna, samovoljna in poljubna interpretacija, če ne bi poznali obsesivnega kulturnega stremljenja slovenske inteligence 19. stoletja, da bi se osvobodila nemškega kulturnega vpliva in dominacije. Pred desetletjem sem napaberkoval nekaj prepričljivih citatov iz slovenskega časopisja tistega časa in z njimi podpiram svojo razlago. Janez Bleiweis nekaj let pred Krpanom uči pišoče, naj se ogibajo prevajanju iz nemščine, "drugači se slovenščina ne bo znebila nikoli neprijetnih nemcizmov in neslovenskih oblik, ktere v prevode vedno silijo, kakor ljuljika med žito", proti koncu osemdesetih let ni razpoloženje do nemške literature nič drugačno, saj časnikar v reviji Dom in svet moleduje, "naj bi zavedni Slovenci segali po proizvodih različnih slovanskih narečij ter bolj in bolj dajali slovo nemški beletristiki, ki s svojim časi jako lahkim in celo – dvomljivim blagom preplavlja naše pokrajine, a naš denar potuje v Leipzig in Berlin". Slovensko revijo so namenjali "vzorni svrhi, da pomaga po svojih silah izpodrivati iz naših družin nemške ilustrovane liste, za katere potrošijo celó zavedni narodnjaki mnogo, mnogo denarja." "Otresti se nemških proizvodov", "nezdravega duha nemških knjig", "odvrniti naše ljudi, zlasti naš ženski spol, od čitanja nemških knjig", to so bila gesla slovensko ozaveščenega meščanstva, ki so se v metaforični obliki vpisovala tudi v literarne zgodbe. Slovenska meščanska inteligenca se je jasno zavedala nevarnosti, ki jo je prinašalo omejevanje na nemški kulturni vpliv (nemška publicistika je bila po Stanku Janežu "splošna duševna hrana tedanjega izobraženega občinstva"), in je te svoje strahove v publicistiki razločno artikulirala.
Razumevanje zgodovinskega konteksta slovenske proze v 19. stoletju bi moralo zadoščati za prepričljivo utemeljitev razlage angleške soli kot metafore za uvoz tuje, alternativne, nenemške pameti. Pa naj za dobro mero opozorim na še nekaj dodatnih indicev. Krpan pred cesarjem skriva svoje tihotapsko dejanje z lažno izjavo, da tovori "kresilno gobo pa nekaj brusov". Lažni tovor je bil take narave, da se ga je literarni zgodovinar čutil dolžan razložiti takole: "Še takrat, ko je Levstik pisal Krpana, so naši kmečki ljudje pripravljali ogenj s kresilom, pri čemer so kot netivo uporabljali posušene drevesne gobe. Tudi Levstik je ogenj vedno ukresal, ko sta s Stritarjem krompir pekla." Ker je bil prisiljen cesarju na hitro zlagati se (Anton Slodnjak pojasnjuje, da "[b]ruse pa je Krpan v zadregi pritaknil, ker je pač čutil, da gobe ne bi smele živinčetu delati toliko teže, kakor je to tudi cesar lahko opazil"), mu z gobo in brusi uide v besede tudi del resnice, to je tisti del, ki laž in resnico druži in ga smemo – ker gre za metaforo – opredeliti kot tertium comparationis. Kresilna goba in brusi namreč priklicujejo v zavest iskre, iskrenje, iskrivost in podobne izraze, za kar najdemo v SSKJ – prav tako kot pri soli – tudi pomen duhovitosti in kreativnosti, zelo pa se naši razlagi prilega tudi pomen upora (nasilnosti, prodornosti). Ker imamo radi trditve dokazane, si pomagajmo še enkrat s SSKJ. Tam pod geslom kresilna goba preberemo 'rastlina zajedavka za netenje ognja', pod kres pa zglede zanetiti kres upora, začel je kresati burke; kresati dovtipe, ideje [...] ves večer so se kresale predrzne misli / mnenja se krešejo. Pod brus pa stoji 'naprava za brušenje, ki dela ostro', pod brusiti, zabrusiti pa 'delati ostro', 'ostro reči'. Književna fraza jezikovni brus je 'priročnik z nasveti za odpravljanje jezikovnih napak'. Dvoje stvari nam iz vsakdanje zavesti stopi pred oči ob vprašanju, kaj obdelujemo z brusom: noži in kristali. Oboje se lahko pohvali s simbolno vrednostjo: nož simbolizira princip aktivnosti, kristal pa čisto misel, refleksivnost, modrost, duhovnost, da o asociacijah na vrednost ne govorimo. Metafora soli kombinira simbolne pomene pameti (refleksije, duhovitosti), nasilnosti (prodornosti), pa tudi vrednosti, ki jih kristali in noži prinašajo ločeno.
Rekli smo, da tako kresilna goba kot brusi vzbujajo asociacije na iskre. Iskra je po našem slovarju 'svetel drobec goreče, žareče snovi', med zgledi pa so naslednje pomenljive zveze: živa stvariteljska iskra, iskra ustvarjalnega duha 'kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa', razvneti iskro upora, isker duh, razum; iskre misli 'bister, prodoren', njegova novejša proza se kar iskri od domislic; vse, kar je napisal, se iskri od duhovitosti 'pojavljati se v visoki stopnji, veliki meri', iskriv humor; to je bila iskriva domislica, misel / izkazal se je kot zelo iskriv govornik 'duhovit, bister', iskrivost njegovih misli je vso družbo zelo presenetila; iskrivost satire 'duhovitost, bistrost'. Cela besedna družina iskr* kaže na podobno pomensko polje kot izrazi sol, kres in brus: besede pomenijo pamet (duhovitost), kreativnost (izvirnost) in nasilnost (prodornost) ter podpirajo metaforično razumevanje Krpanovega švercarskega artikla. Na vprašanje, kaj je torej Krpan tovoril na svoji kobilici, smemo odgovoriti, da je tovoril metaforo. Metaforo alternativnega, nenemškega kulturnega vpliva na Slovence. Filozofično razpoloženi bralci mi bodo odpustili, če sem preveč na hitro potegnil enačaj med pametjo in kulturo; verjamejo naj mi na besedo, da nemško-slovensko kulturno rivalstvo v 19. stoletju ne pušča dosti prostora za drugačne razlage. Levstikov Martin Krpan je odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Zahteva lastne kulturne identitete je bila politično nevarna zahteva in je Krpan politično modro ni gnal do konca in ni zahteval njene takojšnje in popolne uresničitve, temveč se je zadovoljil – kako primerljivo današnjim političnim dilemam ob vključevanju v Evropsko skupnost – s kompromisno in delno zmago, zadevajočo ekonomsko plat življenja in iz te sledeče perspektive nacionalnega blagostanja. Da Krpanovo kompromisarstvo sploh ni bilo samoumevno, razbiramo iz ohranjene prvotne rokopisne verzije zgodbe, ki se je razpletla na drugačen in bolj radikalen način.
Prvotna verzija zgodbe je bila precej daljša od nam znane in jo je Levstik za izdajo oklestil, tako da je črtal cel njen drugi del. Originalni Krpan nam je znan šele iz Slodnjakove redakcije leta 1931. Nam znana zgodba pripoveduje, kako cesar potem, ko mu na Dunaju tuji velikan Brdavs pobije cvet junakov, pokliče na pomoč silaškega Notranjca Martina Krpana. Ta na svoji drobni, a žilavi kobilici z mesarico in kijem, ki ga je stesal iz cesaričine lipe, velikana premaga in reši Dunaj, cesar pa se mu oddolži tako, da mu dovoli trgovati s soljo in s tem legalizira Krpanovo do tedaj tihotapsko pridobitno dejavnost. S Krpanovo vrnitvijo domov se naš Krpan zaključi, v izpuščenem prvotnem besedilu pa so se tu Krpanove težave šele začele. Na Krpana jezna cesarica prepriča cesarja, da pošlje za njim lovca Andreja Kočevarja. (Z izbiro imena Kočevar je Levstik namigoval na nacionalno nevarne kočevske Nemce, ni pa dvakrat reči, da si je s tem privoščil tudi svojega pisateljskega konkurenta Ferda Kočevarja, ki je isto leto v Novicah objavljal popularno povest o slovenskem junaku Mlinarjevem Janezu.) Andrej Kočevar z uspavalnim napitkom, ki ga lovcu priskrbi njegova ljubica, cesaričina kuharica Ančika Koren (zanimivo, spet Krpanova rojakinja; oba Krpanova dunajska nasprotnika potrjujeta glas, da je Slovenec Slovencu najhujši sovražnik), Krpana ujame, ga pripelje nazaj na dvor in zapre v ječo. V treh dneh čaka Krpana smrtna kazen. Ker pa si je že prej pri pritlikavem mravljinčjem cesarju Jekovcu v zameno za cesarjeve zlatnike, ki jih je dobil za nagrado, pridobil čudežna pripomočka klobko niti in pilico, se z njima reši, zveže stražo, obračuna z izdajalskima rojakoma ter svoboden odkoraka proti domu.
Levstik je iz prvotnega Krpana črtal najbolj očitne pravljične elemente in ublažil jezikanje med cesarico in Krpanom do te mere, da sta se lahko razšla brez hujšega konflikta. Do kompromisa se je Levstik potrudil tudi s tem, da je v drugi redakciji namenil Krpanu večjo nagrado: prvotno je cesar dal Krpanu poleg pisma in mošnje zlatnikov le sod vina in dva janca, v popravljeni redakciji pa dobi Krpan en sod vina, 20 jancev, 48 krač in 105 pogač. S stališča nacionalne ekonomije je najbolj pomenljiv podatek, ki ga literarna zgodovina do zdaj ni uzavestila, da je v prvotni verziji Krpan dobil samo dosmrtno koncesijo za trgovanje s soljo ("Cesar Janez pa vender ni poslušal Gregorja, ampak naredi pismo in udari svoj pečat, da Kerpan sme nositi sol notri do svoje smerti, in da mu še zraven polno mošnjo rumenih zlatov"), medtem ko v objavljeni verziji te omejitve ni in zato lahko sklepamo, da bo Krpanov privilegij koristil tudi njegovim naslednikom, če jih bo seveda imel; glede na to, da nimamo nobenih poročil o Krpanovih potomcih, lahko sklepamo, da Levstika reproduktivne sposobnosti Krpana še niso zanimale tako, kot je kasneje to skrb izražal žanr slovenske kmečke povesti.
Spodbuda za nastanek besedila je po Slodnjakovem mnenju Levstikovo nezadovoljstvo s Cegnarjevo pesnitvijo Pegam in Lambergar, ki je leta 1858 izšla v Slovenskem glasniku. Levstik se je je kritiško lotil, vendar mu urednik Glasnika Anton Janežič kritike ni hotel objaviti, ker je bil z Levstikom navzkriž tudi programsko: Janežiču je šlo za meščansko literaturo, Levstiku za literaturo za ljudstvo. Najbrž je na Levstika vplivala tudi pripoved o "kranjskem Erkulu" (Herakleju) Štempiharju iz Olševka nad Kranjem, o katerem sta pisala Matevž Ravnikar – Poženčan v Novicah 1846 in Matija Valjavec v Sloveniji 1848. O pobudah za nastanek Krpana je torej vse jasno.
Bolj raznoliki in manj usklajeni pa so odgovorov na vprašanje, kaj je pravzaprav hotel Levstik z Martinom Krpanom Slovencem sporočiti. Levstikov sodobnik Josip Stritar je bil prepričan, da mu je šlo za demonstracijo ljudskega kreativnega genija, ki je prav tam doli okoli Velikih Lašč na Dolenjskem še posebej veder, živ, bister, gibčen, zdrav, dober in šaljiv, skratka tak kot Martin Krpan. Anton Slodnjak in še kdo za njim je menil, da je z Martinom Krpanom Levstik realiziral svoj literarni program in pokazal, kakšna proza naj se piše za Slovence. Sporočili objavljene in rokopisne redakcije se v bistvenem ne razlikujeta in povzamemo lahko, da gre v obeh primerih za pripoved o nehvaležnosti gospode do ljudstva, ki pa se na srečo konča z nekakšno zmago ali vsaj zadoščenjem ljudskega junaka.
Simbolni pomen Krpanove zgodbe za Slovence izvajam iz koristi, ki jo zmaga na Dunaju prinese Krpanu, to je iz koncesije za trgovanje s soljo. Krpan je kot zastopnik Slovencev svojim ljudem priskrbel ugodne pogoje za ekonomsko blagostanje. Sam se s kmečkimi deli ni kaj prida ukvarjal (Močilar je pripovedovalcu poročal, da "dela mu ni bilo mar"); medtem ko se klati po svetu, gospodari na domu njegova sestra. Skozi Krpana smo Slovenci najprej ilegalni, potem pa že licencirani tovorniki in trgovci. Zgodba o pridobitvi trgovskega in tovorniškega privilegija oz. legalizacije tihotapstva je morala bralcem goditi nekako tako, kot nam danes godi slovenska "zgodba o uspehu".
Menda je Krpanovo obnašanje v razmerju do cesarja še vedno vzorec trenutnim slovenskim političnim akterjem. Še vedno je trgovina (carinske prodajalne, prodaja generičnih zdravil, prodaja orožja, kmetijskih pridelkov, kvote za transport, koridorji za prevoz nafte ipd.) najbolj občutljiva točka razmerja Slovencev z okoliškim svetom in še vedno si pomagamo s Krpanovo strategijo: spočetka s sprenevedanjem, potem z grožnjo upora in nazadnje z barantanjem. Komentatorji gospodarskega in političnega dogajanja na Slovenskem Krpanov nenačelni lik pogosto kritično jemljejo v misel. Krpanov pragmatični pristop k tako imenovanemu nacionalnemu interesu, ki je bil v Levstikovem času še identičen gospodarskemu interesu, je bil produktiven in nam je očitno pomagal preživeti. Samo za malenkost bolj načelen in manj popustljiv bi bil Krpan, pa bi pristal med izobčenci ali v dimenziji fantastičnega, kakor kaže njegova prva, neobjavljena varianta. Morda bi nam bil tak bralcem celo bolj všeč, bolj mož in bolj junak, zgled politično modrega obnašanja pa ne bi mogel biti. Škoda, da Slobodan Miloševič in Osama bin Laden Krpana nista brala.
Iz Levstikovega Martina Krpana so zrasli še drugi junaški literarni Martini. Leta 1909 se je v liberalskem Narodnem listu pojavila njegova štajerska varianta: "zgodovinska povest iz 16. stoletja" Martin Močan je bila objavljena v več nadaljevanjih in jo je podpisal Robert Košar. Košarjev Martin se je leta 1510 pod komando viteza Lamberga bojeval s turškim brdavsom Barbaroso in ga premagal. Košar je pri svojem junaku popravil lastnosti, ki so ga morale pri Levstikovem motiti. Martin Močan je za razliko od Krpana resen in iz verske gorečnosti tako zelo vnet za boj s sovražnikom, da ga mora habsburška oblast brzdati. In tudi precej več interesa za nasprotni spol kaže, kar na koncu pripelje do poroke. V letniku 1937/38 revije Obzorja je izšla zgodba Martin Krepek Ivana Potrča, ki pa z Levstikovim junakom nima nobene prave zveze več, saj je glavna oseba garaški gorjanski kmet, ki ga na sejmu pri igri oberejo za denar od prodane živine. O Krpanovem junaštvu in samozavesti ni več sledu, ostala je samo slovensko stereotipna globoka disonanca med etično glavno osebo in pokvarjenim svetom. Levstikov Martin je bil bolj predstavnik tovornikov (trgovcev, tj. meščanov) kot kmetov, Potrčev Martin pa je v skladu z mitom o ruralnem značaju Slovencev spet samo kmet. Tudi Leva Detele "lirična groteska" Junaštva slamnatega Krpana (Trst, 1965) je kritična do Levstikovega junaka. Potrčev Krepek se po izgubi denarja komaj odvrne od samomora z obešenjem, Detelov slamnati Krpan zares obvisi – zanimiva podobnost v koncu obeh literarnih parafraz!
Po naštetem se zazdi, da bi bil Martin lahko privzeto ime slovenskih junakov. Kebrov Leksikon slovenskih imen potrdi, da je Martin eno popularnejših imen na Slovenskem, 28. po pogostnosti: na Martina sliši 12.000 slovenskih moških in 5600 žensk, skoraj 80 cerkvam je za patrona in zelo veliko je po njem krajevnih imen. Ime je res tudi junaškega izvora, saj izhaja iz Marsa, latinskega boga vojne. Da pa vsi Martini v slovenski literaturi ne bodo junaki, dokazuje že slaboumni poldrugi Martin.
Razvojno je bila za slovensko leposlovno književnost bolj kot Levstikova povest pomembna vajevska proza, ki je nastajala celo v opoziciji z Levstikovim literarnim načrtom in ji slovenska literarna zgodovina posveča ustrezno veliko prostora. Popolnoma pa smo pozabili na to, da je imel Martin Krpan leta 1858 še enega literarnega tekmeca. Ime mu je bilo Mlinarjev Janez, imeli so ga za slovenskega junaka in njegova slava je v drugi polovici 19. stoletja daleč presegala Krpanovo. Je Mlinarjev Janez ponujal Slovencem lepšo, ustreznejšo samopodobo in udobnejši in privlačnejši recept za obnašanje?
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/krpan.html 23. marca 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco